Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Vpliv medijev na EU - dva načina izstopa iz Evropske unije

( Vir )

(Vir)

PDF

Uvod

Evropska unija ni nastala zaradi izziva globalizma, ampak zaradi strahu pred uničujočimi vojnami, ki so bile posledice nacionalizmov v prvi polovici 20. stoletja. Na noge je niso postavljali gospodarstveniki, ampak politiki, birokrati in pravniki. Nastajala je vse bolj zapletena in kompleksna nadnacionalna in mednacionalna mreža institucij, ki jo je malokdo razumel ali doživljal kot svojo. Če ljudje svoje nacionalno državno okolje poznamo relativno domače, je okolje Evropske unije za nas največkrat tujina. Pri dojemanju Evropske unije kot tuje tvorbe pa lahko igrajo pomembno vlogo tudi nacionalni mediji, kar bo tudi tematika tega prispevka.

Osredotočila se bom na tradicionalne medije, čeprav moramo vedeti, da so dandanes vedno bolj pomembni družbeni mediji kot nov tip medijev, ki je nastal z internetom. Medije lahko ločimo na tradicionalne (tj. tisk, radio, televizija), kjer se iz enega centra sporoča mnogim, imamo vratarje, ki nadzorujejo, katera sporočila pridejo do ljudi in katera ne (novinarji, uredniki, lastniki itd.). Na drugi strani so modernejši mediji, ki ne poznajo vratarjev in kjer ni enega središča, iz katerega prihajajo informacije (tj. Facebook, Twitter, Instagram). V hiperprostoru interneta je težko učinkovito nadzorovati informacije. Lažje je objavljati lažne novice (fake news), saj avtorji za takšne novice redko odgovarjajo. Lažne novice se zato lažje ohranijo in vplivajo na bralce.

 

Mediji

Politična geneza Evropske unije je povezana z zapletenim institucionalnim sistemom, ki je veliko kompleksnejši od večine nacionalnih sistemov reprezentativnih demokracij. Tudi relativno dobro informiran opazovalec včasih težko ugotovi, kje se skriva politična moč v Evropski uniji, kako se udejanja demokracija v političnih procesih in kako oziroma kdaj politične odločitve dosežejo učinke v vsakdanjem življenju. Problem je še večji, ker Evropska unija prevzema ogromno pristojnosti na področjih, ki so v preteklosti spadala v urejanje držav članic. Evropska unija namreč temelji prav na zavedanju, da se morajo sodobni politični in ekonomski izzivi, ki jih postavlja globalizacija, reševati preko transnacionalne kooperacije in supranacionalnih političnih institucij. Da države članice dosežejo te cilje, morajo investirati v strokovnost in upravljanje ne samo v Bruslju, ampak tudi v okviru nacionalnih vlad.[1] Zaradi pomanjkanja sinergije med različnimi birokracijami so procesirane informacije, ki so namenjene ustvarjanju politik, preštevilne in preveč abstraktne, da bi jih lahko procesirali v medijsko vsebino. Kljub temu da se številna vprašanja rešujejo v Bruslju, pa imajo nacionalne politične institucije še vedno vodilno vlogo pri zbiranju in posredovanju informacij medijskim hišam.[2] Pojav Evropske unije ni in ne bo povzročil izginjanja nacionalnih držav, ampak bo vseeno kreiral nove politične postopke in prenavljal stare. To bo vplivalo na delovanje novinarskih organizacij in na to, kako vrednotijo politični svet.[3]

Dopisniki iz Bruslja imajo pomembno vlogo, da zapolnijo novinarski prostor glede evropskih novic. Večina medijskih organizacij od dopisnikov pričakuje, da bodo predlagali različne možne teme domačemu uredništvu. Njihovi predlogi pa so skoraj vedno sprejeti. Dopisnikov se ne dojema zgolj kot proizvajalcev novinarskih zgodb. Zaradi ogromnega obsega evropskih informacij in strokovnosti, ki se zahteva za razumevanje teh informacij, so medijske organizacije v bistvu velik del novinarskega vrednotenja, ko gre za zadeve EU, prepustile v zunanje izvajanje samim novinarjem, tj. izven »deskov« v domačem uredništvu. To pomeni, da so dopisniki velikokrat primarni vratar, ki sprejema evropske informacije. Dopisniki so pomembni oblikovalci mnenj javnosti, čeprav je njihov vpliv zmanjšan zaradi izolacije od domačega uredništva, kjer je vodstvo medijske organizacije. Na splošno medijske organizacije zaposlujejo številne novinarje, da pokrivajo evropske institucije. Bruselj namreč gosti okoli 1000 novinarjev, okoli 75% jih prihaja iz držav članic. Največ iz Nemčije, Velike Britanije, Belgije, sledita še Italija in Francija. Gre za stare države članice z velikim vplivom na evropsko politiko. Ker gre za večje države v Evropski uniji in posledično za države z večjim občinstvom, se v teh državah tudi več investira v evropske novice. Zato ni nič čudnega, da novinarske organizacije iz manjših držav, z manj političnega vpliva na Evropsko unijo in manjšim občinstvom, pošljejo v Bruselj manj dopisnikov (npr. Estonija in Litva nimata več kot dveh dopisnikov).[4] Na splošno javne radiotelevizije delijo podobne cilje z nacionalnimi časopisi, vendar so te bolj prizadete zaradi ekonomskih omejitev kot časopisi. Tretja velika skupina dopisnikov v Bruslju dela za novinarske agencije.[5] Razlika med javnimi radiotelevizijami in komercialnimi radiotelevizijami se najbolje pokaže ravno pri dopisnikih iz Bruslja. Nobena izmed komercialnih televizij, ki so bile obravnavane v raziskavi, nima stalnega dopisnika iz Bruslja (zaradi visokih stroškov sta svoje dopisnike umaknila RTL in Sat1; seveda bi tu lahko govorili o trendu zmanjševanja pomembnosti novic o zunanji politiki na splošno).

V manjših državah Evropske unije (npr. Litva, Estonija) bo večji del poročanja o Evropski uniji določen z novinarsko politiko doma, v domačem uredništvu. V večini medijskih organizacij je poročanje o Evropski uniji naloga zunanjepolitične redakcije. Bolje bi bilo, če bi se o Evropski uniji poročalo bolj fleksibilno, saj gre po mnenju novinarjev, ki so sodelovali v raziskavi Evropske komisije iz leta 2007, pri Evropski uniji za pojem, ki ne spada niti v zunanjo niti v notranjo politiko.[6]

Najdemo lahko korelacijo med pomembnostjo Evropske unije v medijskih organizacijah in tradicijo nacionalno-evropskih politik ter relativno močjo države znotraj Evropske unije. V primeru Velike Britanije je tako mogoče ugotoviti, da se dejstvi, da ima Velika Britanija ogromno moč znotraj Evropske unije in da zadevam Evropske unije ne daje velikega pomena, odraža tudi v njeni novinarski politiki. Ostale stare države članice investirajo več v evropske novice, predvsem francoski in nemški novinarji menijo, da se bo status teh novic okrepil v prihodnosti.[7]

Intervjuvani novinarji v omenjeni raziskavi opozarjajo na problematiko dolgih poročil evropskih organov z ogromno tehničnega žargona, kjer je relevanten samo 1%, ostale informacije pa se zavržejo (gre za t. i. problem informacijske prenasičenosti). Zaradi tega je mogoče reči, da je: Evropska unija glavna zgodba dneva ali pa je sploh ni oz. »EU is either our main story of the day or nothing at all«.[8]

Raziskava je pokazala, da se relativno malo intervjuvanih novinarjev dejansko neposredno sreča s svojimi viri iz evropskih institucij ali drugih držav članic. Evropska unija je predstavljena kot brezobrazna institucija. Tisti novinarji, ki se vseeno neposredno srečajo s svojimi viri iz evropskih institucij, pa opozarjajo, da je novinarsko prizorišče v Bruslju komplicirano in birokratizirano. Informacije, ki jih novinarji dobijo, niso ažurne in dobro predstavljene. Medijske organizacije, ki so bolj oddaljene od Bruslja in ki imajo redko možnost, da obiščejo evropske institucije, prav tako poročajo, da so evropski funkcionarji težko dosegljivi in neodzivni, razen če ne gre za prestižno medijsko organizacijo.[9]

Drugi problem je demokratični deficit. Na volitvah v Evropski parlament leta 2014 se je 186 milijonov državljanov Evropske unije od skupno 340 milijonov državljanov odločilo, da ne bodo glasovali. Volilna udeležba je bila najnižja v novih državah članicah kot so Slovaška, Poljska in Estonija. Slovenija je imela 24% volilno udeležbo, kar je bila druga najnižja volilna udeležba v Evropski uniji. Glede na raziskave je ta pojav direktno povezan s stanjem politične komunikacije. Več kot polovica vprašanih namreč meni, da njihov glas v okviru Evropske unije nič ne šteje, polovica jih pravi, da vedo malo ali nič o Evropski uniji. Ne glede na to, kaj je torej razlog za slabo volilno udeležbo, pa to upoštevajo medijske organizacije oziroma medijske korporacije pri svojem poročanju.[10] Med ljudmi se bosta večkrat pojavili ideji, da evropski novinarji nagovarjajo zgolj izobraženo elito ali pa da evropski novinarji nagovarjajo zgolj nezainteresirane, apolitične posameznike. Izobraženo občinstvo si bo namreč želelo strokovnjakov, nezainteresirana publika pa učitelja ali zabavljača.[11]

V članku bom poskušala ovrednotiti dva pereča problema Evropske unije iz perspektive medijev. V mislih imam Brexit, poskus formalnega odhoda Velike Britanije iz Evropske unije in vsebinsko oddaljevanje Madžarske od Evropske unije in od evropskih vrednot.

 

Ločitev po britansko

Danes eden največjih zagovornikov Brexita Boris Johnson je bil nekoč dopisnik iz Bruslja. Pisal je za Daily Telegraph. Svojo pot je sicer začel v The Times, kjer so ga odpustili zaradi ponarejanja citata o arheološkem odkritju. Danes je znan kot izumitelj svojega novega novinarskega žanra, ki bi ga lahko poimenovali »euromit«.[12] Medtem ko je bil bruseljski dopisnik, je namreč bolj kot kdorkoli drug v britanski javnosti zacementiral stereotipno podobo o Evropski uniji kot birokratski in nerodni tvorbi: »Everything I wrote form Brusseles, I found was sort of chucking these rocks over the garden wall and I listened to this amazing crash from the greenhouse next door over in England as everything I wrote from Brusseles was having an amazing , explosive effect on the Tory party, and it really gave me this I suppose weird sense of power[13]

Danes eden največjih zagovornikov tega, da Velika Britanija zapusti Evropsko unijo, nekoč pa pisec zgodb, ki sicer imajo v sebi majhen element resnice, ki pa je tako zelo napihnjen in popačen, da je v trenutku, ko sporočilo pride do bralca ali gledalca, napačen.[14] Britanski javnosti je bil najbolj znan po svojih populističnih izjavah »It is absolutely crazy that the EU is telling us how powerful our vacuum cleaners have got to be, what shape our bananas have got to be, and all that kind of thing[15]

Odkar se je Velika Britanija pridružila evropskemu klubu ima najbolj evroskeptične medije v celotni Evropski uniji. Njena najbolje prodajana časopisa sta The Sun in Daily Mail, ki sta močno anti-evropska in o Evropski uniji poročata z mešanico sovražnosti, zasmehovanja in zaničevanja. Leta 1990, ko je J. Delors, bivši predsednik Evropske komisije, predlagal enotno evropsko valuto, se je naslovnica The Sun glasila: »Up Yours Delors« in Delorsa zaničevala kot »The Froggie Common Market chief« (žabarskega šefa skupnega trga). Leta 2003 Daily Mail opiše osnutek Ustave Evropske unije kot »blueprint for tyranny« (načrt in osnovo za tiranijo). Leta 2011 Daily Mail posvari bralce, da želi Nemčija EU spremeniti v četrti rajh. Istega leta Daily Mail objavi zgodbo (povzameta jo še Express in Telegraph), kako so evropski birokrati prepovedali otrokom mlajšim od osem let, da napihujejo balone, ker bi se lahko poškodovali. The Sun pa je recimo tik pred referendumom poročal z naslovnico: »Queen Backs Brexit«, ki se je kasneje izkazala za neresnično.

 Zaradi strogih pravil o nepristranskosti je poročanje britanskih televizij o Evropski uniji pravičnejše, vendar bo tudi BBC poročal o Evropski uniji prej v negativni luči kot pozitivni. Analiza opravljena leta 2016 (Media Tenor) zaključuje, da je bilo samo 7% BBC-jevega poročanja o Evropski uniji pozitivnega, kar 45% pa je bilo negativnega poročanja. Ton poročanja je celo bolj negativen kot v primeru poročanja o Vladimirju Putinu in Xi Jinpingu, tudi Bashar al-Assad je dobil več pozitivne omembe kot Evropska unija. Kar se tiče kvantitete poročanja o Evropski uniji, je bilo zgolj 1.5% zgodb na temo Evropske unije. S približevanjem referenduma se je poročanje o Evropski uniji okrepilo in postalo bolj pozitivno, vendar študija zaključuje, da je poročanje o prednostih članstva v Evropski uniji prišlo prepozno in da to ne bo prepričalo ljudstva, ki je tako navajeno na kritiziranje. Za britanske medije je lažje pisati neresnice ali polresnice o Evropski uniji, ker britanski državljani o njej vedo najmanj od vseh državljanov držav članic (najbolj googlano geslo v Veliki Britaniji 24. junija 2016 je bilo: Kaj pomeni zapustitev EU, takoj nato sledi: Kaj je EU). Res je, da je mogoče zaslediti ogromno napačnega poročanja v tiskanih medijih, ampak potrebno se je zavedati, da večina Britancev svoje informacije dobi na televiziji, internetu in socialnih omrežjih. Britanski tiskani mediji so znani po tem, da pretiravajo glede tega, koliko dejanskega vpliva imajo na ljudi. Prav tako Britanci pričakujejo, da bodo časopisi nezanesljivi, saj je leta 2015 po Eurobarometer opinion poll kar 73% Britancev reklo, da ne zaupajo časopisom, ki jih berejo, kar je najvišji odstotek v Evropski uniji. Prav tako je pogosto prenapihnjena povezava med lastništvom medijev in političnim vplivom, ki ga imajo (npr. The Mail on Sunday se je opredelil proti Brexitu in podprl kampanjo Remain, čeprav je lastnik zelo anti-evropski. The Times se je prav tako opredelil proti Brexitu in podprl kampanjo Remain, čeprav je njegov lastnik R. Murdoch tudi lastnik the Sun, za katerega je znano, da poroča zelo evropskeptično).[16]

Pri tem pa je potrebno razlikovati med kratkotrajnejšo vlogo medijev v kampanjah za oziroma proti Brexitu in dolgotrajnejšo vlogo medijev. Vpliva medijev na kratki rok, torej v okviru kampanj Remain in Leave sta bila dva. Mediji so bili prizorišče boja med Leave in Remain kampanjo za pridobitev naklonjenosti javnega mnenja. S to veliko in usodno razliko, da je Leave kampanja veliko investirala tudi v sporočila na socialnih medijih, pri čemer nekateri celo pravijo, da je Remain kampanja veliko prej izgubila bitko na družbenih omrežjih kot na političnem parketu. Drug vpliv medijev pa se nanaša predvsem na njihovo sposobnost fokusiranja na prav določene teme, politike in probleme, ki se jim s tem posledično dodeli pomembnost z vidika občinstva, ki te medije gleda in prebira. Zato pri Brexitu lahko govorimo bolj o Tory story, saj so se mediji bolj posvečali argumentom Leave kampanje. Morda še pomembnejši pa je bil vpliv medijev na dolgi rok, saj z izjemo Independent, Guardian in Mirror ostali mediji že skoraj tradicionalno desetletja in desetletja sovražno poročajo o Evropski uniji.[17]

 

Varanje po madžarsko

Situacija na Madžarskem je nekoliko drugačna. Mnogo časopisov, radijskih in televizijskih postaj, ki so bile v preteklosti kritične do madžarskega premiera Orbana, je do danes že zamenjalo lastnike, nekatere so kasneje tudi ukinili, drugi pa so zamenjali ton poročanja. Poročilo Evropskega parlamenta je pokazalo, da je večina madžarskih medijev skoncentrirana v rokah Orbanovih oligarhičnih podpornikov.[18] V analizi, ki je primerjala dva madžarska časopisa, enega bolj desničarskega in drugega bolj levičarskega, so bili izsledki naslednji. Népszabadság, ki je bolj levičarski časopis, je veliko pisal o ekonomskih koristih članstva Madžarske v Evropski uniji za Madžarsko in njene prebivalce. V člankih je Madžarska predstavljena kot dokaj neuspešen akter, Evropska unija pa kot vir priložnosti in kot koristna tvorba za njene članice.[19] Omenja se financiranje s strani Evropske unije, ki naj bi ga bolje izkoristile druge države članice. Evropska unija je predstavljena kot metafora za dobro delujoč sistem, ki varuje države članice pred zunanjimi nevarnostmi.[20] Res je, da je tudi Népszabadság kritično poročal o Evropski uniji, in sicer v članku »Europe is silent«, kjer je Evropska unija prikazana kot demokratični akter, ki pa teh svojih vrednot ne more uveljaviti v praksi. Omenja predvsem sporne madžarske volitve, kjer je bila Evropska unija tiho, ker pred volitvami v Evropski parlament ni želela začeti spora z Orbanom, saj naj bi ta poskrbel, da vanj ne bi prišli člani ultra desničarskega Jobbika. Ravno ta neaktivnost Evropske unije pa legitimizira Orbanovo provociranje evropske liberalne demokracije.[21] Magyar Nemzet, ki je bolj desničarski časopis, zanimivo tudi izpostavlja, kako je Madžarska ekonomsko profitirala od Evropske unije. Evropska unija je prikazana v pozitivni luči. Kadarkoli pa bo Evropska unija prikazana v negativni luči, bo to zaradi njenega nasprotovanja madžarski vladi. Magyar Nemzet tudi prizna, da Madžarska ekonomskih prednosti članstva ne izkoristi v celoti, razloga za to pa naj bi bila dva. Šibke levičarske vlade, ki so Madžarski vladale pred nastopom Fidesza, in nasprotovanje Evropske unije madžarskim predlogom oziroma ekonomskim politikam. Kadarkoli so bili v Magyar Nemzet omenjeni dosežki vlade, so bili v povezavi s tem, kako dobro se vlada znajde v Evropski uniji.[22] Evropska unija v člankih ni predstavljena kot akter, ampak kot zunanji vpliv, ki za madžarsko vlado pomeni ekonomski benefaktor. Evropska unija torej ni enakovreden akter madžarski vladi, ampak zgolj sredstvo za dosego madžarskega nacionalnega napredka. Evropska unija je degradirana v svoji politični pomembnosti in postavljena v ozadje. Je tvorba brez glasu, kar se kaže tudi v pomanjkanju kritik do madžarskega premiera Orbana in njegove vlade. Kadar bo recimo Evropska unija formalno postopala proti Madžarski, bo to v člankih Magyar Nemzet takoj odpravljeno, češ da se je Madžarska vlada na to že odzvala ali da je problem že rešila.[23] Evropsko unijo se predstavlja kot zunanjo silo, katere prevlado je treba zaustaviti. Je nevarnost, ki jo lahko odpravimo le z opolnomočenjem suverenosti madžarskega ljudstva in nacionalne madžarske države.[24]

 

Sklep

Govorimo lahko torej o dveh »exitih«. Brexit je vsem na očeh. Z njim se znamo spoprijeti, saj je Evropska unija kot močna birokratska tvorba predvidela natančen postopek izhoda države članice. Večji problem predstavlja Evropski uniji vsebinski in latenten izstop Madžarske. V mislih imam vsebinski odklon od skupnih in temeljnih vrednot Evropske unije. Vsi se ukvarjajo z britanskim manifestnim exitom, nihče pa z izdajo vrednot, ki od znotraj razjeda Evropsko unijo. Brexit je sodeč po medijskem odzivu veliko večji problem kot madžarsko varanje. Velika Britanija je seveda večji igralec v okviru Evropske unije, res pa je tudi, da se zna Evropska unija na Brexit odzvati, na problem Madžarske in na njen latentni nacionalizem in demokratični deficit pa ne pozna odgovora. Kot sem že prej prikazala skozi dva medija, Orban, za razliko od britanskih politikov, nima prav nobene želje, da bi izstopil iz Evropske unije, saj je ta njegovi vladavini preveč koristna. Je evroskeptik, ki pa se dobro zaveda tega, da ima od Evropske unije tudi veliko koristi. Pomembno se je vprašati, od kod ta razlika med državama? Veliko Britanijo lahko razumemo kot državo, ki v okviru Evropske unije nikakor ni našla svojega nacionalnega interesa (za razliko od recimo Nemčije in Francije), vedno se je dojemala kot nekaj posebnega. Že v geografskem smislu je ločena od preostale Evrope z Rokavskim zalivom, anglosaško poreklo in tradicija pa sta jo verjetno od nekdaj vlekla tudi k možnim zavezništvom z ZDA. Na drugi strani je Madžarska majhna država sredi evropskega kontinenta in brez potencialnih alternativnih zaveznikov. Evropska unija, dokler traja, je zanjo v večji meri usoda kot izbira. Menim, da je dolgoročno gledano vsebinsko izstopanje Madžarske nevarnejše kot morebiten izhod Velike Britanije iz Evropske unije, saj madžarski exit Evropsko unijo razjeda v njenih temeljih.

Poročanje medijev je in bo najverjetneje ostalo nacionalno pristrano. Ključen razlog za to je, da gre pri Evropski uniji za združbo nacionalnih držav brez svojih državljanov, Evropejcev. Zgolj 2% ljudi v Evropski uniji se ima izključno za državljane Evropske unije.[25] Pri tem lahko potegnemo vzporednico z bivšo Jugoslavijo, kjer se je za Jugoslovane imelo 5% ljudi v Jugoslaviji.[26] Možno je, da bo tudi Evropska unija, kot podobne tvorbe v preteklosti, razpadla. Ohranila se bo le v primeru, če bo okrepila mednacionalne in nadnacionalne integracije in dosegla zmanjšanje vplivov nacionalnih držav. Churchillov znan izrek »We must build a kind of United States of Europe« se za enkrat še ni uresničil. Evropa je namreč še daleč od tega cilja. Vprašanje pa je tudi, ali se v tej smeri sploh lahko razvije.


Opombe:

[1] Evropska komisija, Comparing the Logic of EU Reporting in Mass Media across Europe (2007), str. 23.

[2] Slavtcheva-Petkova, Media Coverage of the European Union in Bulgaria and Ireland (2012), str. 42.

[3] Evropska komisija, Comparing the Logic of EU Reporting in Mass Media across Europe (2007), str. 24.

[4] Prav tam, str. 27.

[5] Prav tam, str. 28.

[6] Prav tam, str. 29.

[7] Prav tam, str. 32.

[8] Prav tam, str. 35.

[9] Prav tam, str. 36.

[10] Evropska komisija, Comparing the Logic of EU Reporting in Mass Media across Europe (2007), str. 38.

[11] Prav tam, str. 39.

[12] Quatremer, The road to Brexit was paved with Boris Johnson’s Euromyths, URL: https://www.theguardian.com/commentisfree/2016/jul/15/brexit-boris-johnson-euromyths-telegraph-brussels.

[13] Robin, Boris Johnson started EU-bashing before it was cool, URL:    https://www.crikey.com.au/2016/06/20/boris-johnson-started-eu-bashing-before-it-was-cool/.

[14] Quatremer, The road to Brexit was paved with Boris Johnson’s Euromyths, URL: https://www.theguardian.com/commentisfree/2016/jul/15/brexit-boris-johnson-euromyths-telegraph-brussels.

[15] Henley, Is the EU really dictating the shape of your bananas?, URL: https://www.theguardian.com/politics/2016/may/11/boris-johnson-launches-the-vote-leave-battlebus-in-cornwall.

[16] Harding, A Double Hammer-Blow to Europe and Ethical Journalism, URL: https://www.rjionline.org/stories/media-lies-and-brexit-a-double-hammer-blow-to-europe-and-ethical-journalism.

[17] Berry, Understanding the role of the mass media in the EU Referendum, URL: https://blogs.lse.ac.uk/europpblog/2016/08/12/understanding-the-role-of-the-mass-media-in-the-eu-referendum/.

[18] Dunai, Gloom in the newsroom as Hungary's independent media recedes, URL: https://www.reuters.com/article/us-hungary-orban-media-insight/gloom-in-the-newsroom-as-hungarys-independent-media-recedes-idUSKCN1M40SP.

[19] Szolnoki: The Representation of the EU and EU-Hungarian Relations in Népszabadság and Magyar Nemzet : a Critical Discourse Analysis, URL: https://lup.lub.lu.se/student-papers/search/publication/4609686 (2014), str. 25.

[20] Prav tam, str. 26.

[21] Prav tam, str. 36.

[22] Prav tam, str. 29.

[23] Prav tam, str. 32.

[24] Prav tam, str. 40.

[25] Evropska komisija, Standard Eurobarometer: Citizenship Report (2014), str. 10.

[26] Feldbauer, Atlas svijeta (1988), str. 124.


Seznam literature:

Berry, Mike: Understanding the role of the mass media in the EU Referendum, URL: https://blogs.lse.ac.uk/europpblog/2016/08/12/understanding-the-role-of-the-mass-media-in-the-eu-referendum/ (12. avgust, 2016).

Dunai, Marton: Gloom in the newsroom as Hungary's independent media recedes, URL: https://www.reuters.com/article/us-hungary-orban-media-insight/gloom-in-the-newsroom-as-hungarys-independent-media-recedes-idUSKCN1M40SP (24. september, 2018).

Evropska komisija, Erich Brost Institute for Journalism in Europe: Comparing the Logic of EU Reporting in Mass Media across Europe, Dortmund (2007).

Evropska komisija: Standard Eurobarometer: European Citizenship, št. 81/Spring 2014, Bruselj (2014).

Feldbauer, Božidar: Atlas svijeta, Leksikografski zavod Miroslav Krleža, Zagreb 1988.

Harding, Gareth: A Double Hammer-Blow to Europe and Ethical Journalism, URL: https://www.rjionline.org/stories/media-lies-and-brexit-a-double-hammer-blow-to-europe-and-ethical-journalism (18. januar, 2017).

Henley, Jon: Is the EU really dictating the shape of your bananas?, URL: https://www.theguardian.com/politics/2016/may/11/boris-johnson-launches-the-vote-leave-battlebus-in-cornwall (11. maj, 2016).

Quatremer, Jean: The road to Brexit was paved with Boris Johnson’s Euromyths, URL: https://www.theguardian.com/commentisfree/2016/jul/15/brexit-boris-johnson-euromyths-telegraph-brussels (15. julij, 2016).

Robin, Myriam: Boris Johnson started EU-bashing before it was cool, URL: https://www.crikey.com.au/2016/06/20/boris-johnson-started-eu-bashing-before-it-was-cool/ (20. junij, 2016).

Slavtcheva-Petkova, Vera: Media Coverage of the European Union in Bulgaria and Ireland, Lambert Academic Publishing, Saarbrucken, 2012.

Szolnoki, Patricia: The Representation of the EU and EU-Hungarian Relations in Népszabadság and Magyar Nemzet : a Critical Discourse Analysis, URL: https://lup.lub.lu.se/student-papers/search/publication/4609686 (2014).

Privatizacija debelosti

VIII. PRAV(N)A REŠITEV