Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Nekaj misli o kodificiranem pravu vesolja

( Vir )

(Vir)

Čeprav se nam zdijo vesolje, planeti, lune, vesoljska telesa in preostali deli vesolja oddaljeni, je znanstveni in tehnološki napredek v preteklih desetletjih vesolje močno približal človeku. Tako bo tudi Slovenija letos avgusta v vesolje poslala svoj prvi satelit, v postopku sprejemanja pa je tudi prva nacionalna zakonodaja, ki ureja določena vprašanja prava vesolja. Zaradi takih in podobnih projektov se odpirajo številna pravnorelevatna vprašanja na področju prava vesolja.[1] V krajšem prispevku želim bralcu predstaviti nekatere vidike dveh perečih vprašanj s tega področja, in sicer prisvajanja delov vesolja in uporabe orožja v vesolju.

Trenutno veljavno zavezujoče pravo vesolja vsebuje načela, ki urejajo dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi vesolja, predvideva obveznost držav reševati astronavte, vračati astronavte in objekte, izstreljene v vesolje, mednarodno odgovornost za škodo, ki jo povzročijo vesoljski objekti, obveznost registrirati objekte, izstreljene v vesolje, ter poseben režim, ki naj bi se uporabljal na Luni.[2] Pri tem se v literaturi kot najpomembnejši dokument omenja Pogodba o vesolju, ki je bila sprejeta deset let po izstrelitvi satelita Sputnik I in ki vsebuje temeljna načela in pravila prava vesolja, saj določa dovoljene načine raziskovanja ter uporabe vesolja. Zaradi tega nekateri teoretiki celo trdijo, da njene določbe tvorijo mednarodno običajno pravo, drugi pa jo označujejo kar za Magno Carto prava vesolja.[3] Kljub temu pa je potrebno poudariti, da so se aktivnosti v vesolju začele odvijati že mnogo pred izstrelitvijo Sputnika in vsaj desetletje pred sprejemom Pogodbe o vesolju, ko sta ZDA in SZ tekmovali, katera država bo prva uspela pristati na Luni. Tako sta državi najprej sprejeli bilateralni sporazum, kasneje pa je bila sprejeta Resolucija GS ZN 1884(XVII), ki države poziva naj se vzdržijo pošiljanja ter uporabe jedrskega orožja in drugega orožja za množično uničevanje v vesolju.[4]

Na mednarodnopravni ravni ureja področje vesolja pet posebnih mednarodnih pogodb, ki so bile sprejete med letoma 1967 in 1979. Temeljna mednarodna pogodba, ki naj bi zaradi izpolnjevanja zahtevanih pogojev prerasla v običajno mednarodno pravo,[5] je Pogodba o načelih za dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi nadzračnega prostora, vštevši Luno in druga nebesna telesa (v nadaljevanju: Pogodba o vesolju). To mednarodno pogodbo je ratificiralo 107 držav in ima 23 držav podpisnic.[6] Kronološko ji sledi Sporazum o reševanju astronavtov, vračanju astronavtov in vračanju objektov, izstreljenih v nadzračni prostor (v nadaljevanju: Sporazum o reševanju), ki ima 96 držav pogodbenic in 23 podpisnic. Konvencijo o mednarodni odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo vesoljski objekti (v nadaljevanju: Konvencija o mednarodni odgovornosti za škodo) je ratificiralo 95 držav ter podpisalo 19. Konvencija o registraciji, objektov, izstreljenih v nadzračni prostor (v nadaljevanju: Konvencija o registraciji) ima 67 držav pogodbenic in 3 države podpisnice. Najmanj podpore med državami uživa Sporazum, ki ureja dejavnosti držav na Luni in drugih nebesnih telesih (v nadaljevanju: Pogodba o Luni), ki ima zgolj 18 držav pogodbenic ter 4 države podpisnice. Omeniti velja, da se je od leta 1979, ko je bila sprejeta Pogodba o Luni, spremenilo mnogo stvari. Vesolje ni več pridržano zgolj uporabi velikim državam in industrijskim konglomeratom, saj je znižanje stroškov razvoja, izstrelitve in uporabe satelitov zagotovilo izvajanje aktivnosti tudi manjšim podjetjem. Znanstveni in tehnološki napredek tako zahtevata razlago mednarodnih pogodb v luči omenjenega razvoja, ki se tudi zaradi svoje splošne in abstraktne narave ne kaže v popolnoma enotnem razumevanju kodificiranega prava vesolja.

Poleg petih osnovnih mednarodnih pogodb sestavljajo pravo vesolja tudi ustanovne listine mednarodnih vesoljskih organizacij ter druga pravila in običajno pravo, ki se je razvilo znotraj njih, posebni režimi, razviti za velike vesoljske projekte, multilateralni in bilateralni sporazumi, s katerimi si države prizadevajo urediti nekatera vprašanja v okviru vesoljskih dejavnosti, bilateralni sporazumi ter številni režimi, ki so se sicer razvili izven vesoljske pravne panoge, vendar vplivajo na dejavnosti, kot se te izvajajo v vesolju.[7]

Mednarodno pravo tako ureja odnose med državami in drugimi subjekti mednarodnega prava glede na njihove dejavnosti v vesolju.[8] Menim, da pravo vesolja predstavlja del mednarodnega prava, ki ureja ali se uporablja za vesolje in aktivnosti, ki se odvijajo in so povezane z vesoljem.[9] Zaradi tega naj tudi ne bi bilo mogoče govoriti o pravnih prazninah na področju prava vesolja, saj te ureja mednarodno pravo. Na enako razmišljanje napotuje tudi III. člen Pogodbe o vesolju, ki se izrecno sklicuje na uporabo splošnih pravil mednarodnega prava, vključno z Ustanovno listino Združenih narodov. Določba predvideva, da morajo države kot pogodbene stranke pri raziskovanju in uporabi vesolja uporabljati mednarodno pravo, zato da zagotovijo mednarodni mir in varnost ter pospešujejo mednarodno sodelovanje in razumevanje. Kljub temu pa so države zavezane primarno uporabljati pravo vesolja na podlagi pravila lex specialis, ki predvideva obstoj take posebne ureditve.[10]

Tako se postavi zanimivo vprašanje samozadostnosti pravnega podsistema vesolja v dometu mednarodnopravnega sistema.[11] Čeprav je treba ugotoviti, da so izpolnjeni določeni pogoji za obstoj samozadostnosti pravnega podsistema vesolja, še vedno ni mogoče govoriti o popolni ločenosti pravnega reda vesolja od mednarodnopravnega reda. Tako niti ni smiselno vzpostavljati njegove samozadostnost v mednarodnopravnem sistemu, saj je pogosto potrebno za pravo vesolja in razmerja, kot so urejena med državami glede aktivnosti v vesolju, uporabiti mednarodno pravo.[12] Še več, zgolj nekaj krajših mednarodnih pogodb ne more urejati vseh pravnih vprašanj, zato je pravilno, da se vesoljski pravniki pri obravnavi pravnorelevantnih vprašanj opirajo tudi na mednarodno pravo.

Danes države sprejemajo zgolj mehko pravo, ki sicer sledi aktualnemu dogajanju v vesolju, vendar za države ni zavezujoče.[13] Zdi se, da je tako delovanje držav, ki ne želijo prevzemati odgovornosti, mogoče pripisati (tudi) čedalje večji vlogi podjetij, ki izvajajo izredne misije, kot so pristanek na Marsu[14] in rudarjenje asteroidov[15] ter druge podobne aktivnosti.

Prisvajanje delov vesolja

Temeljno načelo Pogodbe o vesolju predvideva, da morajo države raziskovati in uporabljati vesolje, kar vključuje tudi Luno in druga nebesna telesa, brez diskriminacije, tako da je zagotovljen prost dostop do celotnega vesolja in vseh območij nebesnih teles v dobrobit celotnega človeštva.[16] Prav tako vesolje ne sme biti predmet prisvajanja na način, da bi države razglasile svojo suverenost na delu nebesnega telesa z uporabo ali okupacijo oziroma na drug način.[17] Kljub temu pa podjetja, ki rudarijo v vesolju, na Luni, asteroidih ter drugih nebesnih telesih, nacionalne zakonodaje, ki morebiti ne sledijo mednarodnim pogodbam, provokativne razprave delegatov držav ter strokovnjakov v Odboru Združenih narodov za miroljubno rabo vesolja zahtevajo podrobnejšo ureditev vprašanja rudarjenja oziroma izkoriščanja v vesolju.

Načeloma jezikovna razlaga II. člena Pogodbe o vesolju prepoveduje kakršnokoli prisvajanje vesolja in njenih delov. Vendar zahteva razvoj obravnavo vprašanja, ali obstajajo načini, ko bi bilo rudarjenje oziroma izkoriščanje in posledično prisvajanje delov vesolja dovoljeno. Zastavlja se vprašanje ali je morebiti to obveznost mogoče pripisati zgolj državam ali pa enako velja tudi za zasebni sektor, t. i. nedržavne subjekte.

Pogodba o vesolju ne razlikuje med naravnimi viri in situ in naravnimi viri, ločenimi od podlage, zato se prima facie zdi smiselno, da za njih veljajo enaka pravila, kot se uporabljajo za celotno vesolje. Takšnemu naziranju nasprotuje Sporazum o Luni, ki v 11. členu razlikuje med naravnimi viri in situ ter nebesnimi telesi in naravnimi viri, ločenimi od podlage.  Naravni viri in situ in nebesna telesa namreč ne morejo biti predmet lastninjenja, kar pa ne velja za naravne vire, ki so ločeni od podlage. Vendar si tudi slednjih ni mogoče prisvajati brez omejitev. Tako peti odstavek 11. člena Sporazuma o Luni predvideva, da je izkoriščanje naravnih virov dovoljeno zgolj, če države pogodbenice ustanovijo mednarodni režim, ki bo opredeljeval tako izkoriščanje. To pomeni, da imajo države pogodbenice Sporazuma o Luni pravico do rudarjenja na Luninih naravnih virih ob pogoju vzpostavitve mednarodnega režima, ki predvideva način rudarjenja. Režim mora zagotavljati spoštovanje Sporazuma o Luni in drugih mednarodnih pogodb ter preostalega mednarodnega prava. Čeprav to nudi določen odgovor na vprašanje prisvajanja v vesolju, pa se kot problematično kaže dejstvo, da ima Sporazum o Luni zgolj 18 držav pogodbenic ter 4 države podpisnice, pri čemer nobena od teh ne izvaja aktivnosti v vesolju.[18] Prav tako je načelo prepovedi prisvajanja delov vesolja del temeljne Pogodbe o vesolju, ki naj bi celo tvorila del mednarodnega običajnega prava. Tako vzpostavitev posebnega mednarodnega režima na Luni ne bi smela obiti zadevnega načela.

Kljub omejitvam Rusija[19] in Kitajska[20] že načrtujeta izkoriščanje nebesnih teles, predvsem Lune. Prav tako so pomembne misije napovedali nedržavni subjekti za rudarjenje vesoljskih virov. Najbolj znana sta Deep Space Industries, ustanovljen v ZDA,[21] in Planetary Resources, s podružnicama v ZDA in Luksemburgu.[22] Zaradi odmevnosti napovedanih misij izkoriščanja rudnin v vesolju sta ZDA in Luksemburg skušali urediti ta vprašanja in v nacionalno zakonodajo sprejeli predpise, ki dovoljujejo prilastitev naravnih virov vesolja. Takšen predlog je bil sprva zavrnjen v ameriškem pravnem redu, ki sicer velja za liberalnega, po večletnih poskusih pa sta Senat in Kongres leta 2015 le sprejela zakonodajo, ki podjetjem zagotavlja, da bodo lahko rudarila na Luni in drugih nebesnih telesih, tudi asteroidih. Sprejem nacionalne zakonodaje, ki dovoljuje rudarjenje v vesolju, je sledil tudi v luksemburškem pravnem redu. Kljub trendu nacionalnih zakonodaj, kateremu smo priča, menim, da je še vedno vprašljivo, ali bodo lahko zasebna podjetja v vesolju rudarila in si te rudnine prilaščala. Za izrecno zagotovilo bi bilo najustrezneje spremeniti mednarodno ogrodje, ki trenutno expressis verbis predvideva prepoved prisvajanja. Zagotoviti bi bilo treba, da bo lastništvo na črpanih naravnih virih, pripadalo podjetjem, ki bodo črpanje izvajala oziroma vodila projekt, odvisno od posebnih dogovorov, predpisanih v pogodbah, ki jih sklepajo agencije za vesolje in agencije, aktivne pri izvajanju dejavnosti v vesolju. Ker je smiselno upoštevati interes podjetij, ki v vesoljske odprave vlagajo visok finančni vložek, je treba razmisliti, ali trenuten pravni okvir predmetnim podjetjem zagotavlja razpolaganje s temi rudninami pod določenimi pogoji.   

Pogodba o vesolju v VI. členu predvideva odgovornost držav pogodbenic za nacionalne dejavnosti v vesolju, katere izvajajo državni in nedržavni subjekti, ter nalaga državam pogodbenicam obveznost, da skrbijo za skladnost aktivnosti, izvedenih v vesolju, tako da odobrijo in trajno nadzorujejo nacionalne dejavnosti. Ko aktivnosti izvaja mednarodna organizacija, so odgovorne za skladnost s to pogodbo mednarodne organizacije in države, stranke te pogodbe, ki sodelujejo v tej organizaciji. Tako je za vsak mednarodni delikt ali nastalo škodo v vesolju mednarodnopravno odgovorna zgolj država pogodbenica. Vloge nedržavnih subjektov pravo vesolja ne ureja. De facto mednarodnopravni okvir nalaga državam, da uredijo vsa vprašanja, ki se nanašajo na izvedbo aktivnosti nedržavnih subjektov v vesolju.

Temeljno načelo prava vesolja predvideva, da je dovoljeno vesolje raziskovati in uporabljati v dobrobit in korist vseh držav, ne glede na stopnjo njihovega gospodarskega in znanstvenega razvoja, ki velja za stvar skupnega interesa vsega človeštva. Morebiti bi lahko prepoved prisvajanja vesolja razlagali na način, da bi bilo rudarjenje in vse raziskave ter druga uporaba izvedeni tako, da zadosti načelu dobrobiti človeštva. Sredstva razlage Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, kot so predvidena v splošnem pravilu o razlagi, dodatnih sredstvih razlage in razlage mednarodnih pogodb, katerih verodostojnost besedila je potrjena v dveh ali več jezikih, predstavljajo podlago interpretacije termina »v dobro in korist vseh držav«.[23] Če ni mogoče ugotoviti, da je običajen pomen določbe popolnoma jasen, se lahko osredotočimo na druga sredstva razlage. Vendar je treba upoštevajoč preambulo Pogodbe o vesolju in Deklaracijo o koristih raziskovanja in uporabe vesolja, ugotoviti, da ne podajo podrobnejše razlage načela dobrobiti človeštva. V času hladne vojne, ko sta ZDA in Rusija tekmovali za prevlado v vesolju, je načelo predstavljalo zagotavljanje miru ter prepoved nuklearnih orožij v vesolju.[24] Vendar to ne ponudi razlage, ali je dovoljeno prisvajanje v vesolju. Tudi travaux preparatoire govori o načelu koristnosti, ki enako določa zgolj, da morajo biti aktivnosti in uporaba vesolja izvedene v korist človeštva.[25]

Menim, da je treba določbo razlagati tako, da ta ne bo slepa za razvoj, ki svetu ponuja napredek. Strinjam se, da je treba pri želji po sprejemu napredka, zadostiti tudi okviru, kot izhaja iz Pogodbe o vesolju. V mislih imam predvsem, da bodo države lahko tudi v prihodnosti raziskovale in uporabljale vesolje svobodno, torej brez diskriminacije, na temelju enakosti. Pri tem naj vesolje vsi raziskujejo in uporabljajo tako, da bo spoštovano mednarodno pravo in zagotovljen mednarodni mir in varnost. Vsi subjekti naj stremijo k spodbujanju mednarodnega sodelovanja in razumevanja. Čeprav VI. člen Pogodbe o vesolju predvideva, da je država, katere subjekti izvajajo vesoljske aktivnosti, odgovorna za kršitve mednarodnega prava, je treba poiskati rešitev, ki državi ne bo nalagala prevelikih obveznosti, ne bo pretirano omejevala aktivnosti nedržavnih subjektov v vesolju in bo hkrati zagotovila mir, varnost in sodelovanje vseh v vesolju. Ta člen državi dovoljuje, da sama nadzira, katere vesoljske aktivnosti, ki jih želi izvajati nedržavni subjekt, bo dovolila. Prav tako je predvideno, da bo država skozi celotno misijo nadzorovala aktivnosti nedržavni subjektov. Menim, da trenutna ureditev, ki reševanje omenjene problematike prenaša na nacionalne zakonodaje, ni najboljša. Verjamem, da so države zmožne sporazum, ki bo zadostil različnim zahtevam, poiskati skupaj, delegati Odbora Združenih narodov za miroljubno rabo vesolja pa naj uredijo vprašanje prisvajanja v vesolju vsaj v obliki mehkega prava.[26]

Uporaba orožja v vesolju

Temeljno načelo Pogodbe o vesolju državam prepoveduje v vesolje pošiljati jedrsko orožje in druge vrste orožja za množično uničenje. Pri tem se odpira zanimivo vprašanje uporabe laserja v vesolju, ki ima lahko zmožnost uničevanja drugih vesoljskih objektov, hkrati pa je lahko v vesoljskih odpravah uporabljen kot koristno orodje, na primer pri popravilu vesoljskih objektov. Commission for Conventional Armaments opredeljuje orožje za množično uničevanje kot »atomsko eksplozivno orožje, radioaktivno materialno orožje, smrtonosno kemično in biološko orožje ter vsako orožje, razvito v prihodnosti, ki ima uničujoče učinke primerljive z učinki atomske bombe ali drugega navedenega orožja.«[27] Ker morajo države Luno in druga vesoljska telesa uporabljati izključno v miroljubne namene, bi to pomenilo, da je vsakršno orožje, tudi laser, ki lahko škodi vesoljskemu okolju, prepovedano. Vendar je jasno, da je prepovedana zgolj uporaba, ki bi imela take posledice, zaradi česar menim, da postavitev laserja v orbito ni mogoče subsumirati pod IV. člen Pogodbe o vesolju.

Tudi na tem mestu je pomembno vprašanje delovanja nedržavnih subjektov, ki bi laser, s katerim bi povzročili škodo drugim vesoljskim objektom ali onesnažili vesoljsko okolje, poslali v orbito. Države so se zavezale, da bodo odgovorne za nacionalne dejavnosti ter odškodninsko odgovorne za škodo, ki jo je povzročil vesoljski objekt. Izstreljeni vesoljski objekti ostanejo pod njihovo pristojnostjo in nadzorom. Menim, da bi bilo treba v primeru dejanja, storjenega v skrajni sili, kot sredstvo za odvrnitev nevarnosti povzročitve hujše škode na drugem vesoljskem objektu, preizkusiti izpolnitev kriterijev upravičenosti takega ravnanja po pravilih mednarodnega prava.[28] To napotuje na uporabo Pravil o odgovornosti držav.[29] Pri tem je potrebno dokazati obstoj mednarodnega delikta, ki je vsako dejanje ali opustitev, pripisljivo državi in pomeni kršitev mednarodne obveznosti te države.[30] Tako Pogodba o vesolju expressis verbis prepoveduje pošiljanje v orbito Zemlje ali na vesoljska telesa naprave z nuklearnim in drugim orožjem za masovno uničevanje ter zapoveduje izključno uporabo vesolja v miroljubne namene.

Primarna pravila, ki predpisujejo ravnanje držav ter opredelijo, katero ravnanje je skladno z mednarodnim pravom oz. katero je protipravno, izhajajo iz Pogodbe o vesolju, Sporazuma o reševanju, Konvencije o mednarodni odgovornosti za škodo, Konvencije o registraciji, Pogodbe o Luni in drugega mednarodnega prava s posebnim poudarkom na inter alia mednarodnem telekomunikacijskem pravu, ki ima zaradi pristojnosti Mednarodne unije za telekomunikacije razdeljevati in registrirati radijske frekvence[31] posebno vlogo. Sekundarna pravila opredeljujejo pravne posledice kršitev primarnih pravil. Za presojo obstoja sekundarnih pravnih pravil v pravu vesolja je treba ponovno preučiti VI. člen Pogodbe o vesolju, ki določa, da so države, pogodbene stranke, mednarodno odgovorne za nacionalne dejavnosti v vesolju ne glede na to, ali te dejavnosti izvajajo državni ali nedržavni subjekti ter so nacionalne dejavnosti skladne z določbami Pogodbe o vesolju. Navedeni člen dalje zapoveduje, da morajo biti dejavnosti nedržavnih subjektov v vesolju odobrene in trajno nadzorovane s strani ustreznih držav. Še več, VI. člen Pogodbe o vesolju opredeli tudi odgovornost mednarodnih organizacij, kot je Evropska vesoljska agencija, in sicer določa, da so lahko odgovorne za dejavnosti izvedene v vesolju, vštevši Luno in druga vesoljska telesa ter za njihovo skladnost z omenjeno pogodbo tako mednarodna organizacija, kakor države, pogodbene stranke, ki sodelujejo v takšni organizaciji. Navedeni člen lahko kvalificiramo kot sekundarno pravno pravilo, saj se nanaša na vprašanje pripisljivosti, s čimer se strinja tudi sodnik Manfred Lachs.[32] Tako razumevanje določbe vodi v objektivno odgovornost držav za delovanje državnih subjektov ter odobrenih in trajno nadzorovanih dejanj nedržavnih subjektov.

V VII. členu Pogodbe o vesolju in ter v II in III. členu Konvencije o mednarodni odškodninski odgovornosti pa sta predvideni neomejena odškodninska odgovornost države za škodo, ki je bila povzročena z vesoljskim objektom, absolutna odškodninska odgovornost za škodo, ki je nastala na Zemlji in krivdna odškodninska odgovornosti za škodo, ki je nastala v vesolju. Pogodba o vesolju v svojem VII. členu predvideva, da vsaka država, pogodbena stranka, ki izstreli ali omogoča izstrelitev nekega predmeta v vesolje in vsaka država pogodbenica, s katere teritorija ali napravami je predmet izstreljen, je drugi državi, ki je pogodbena stranka, ali njenim fizičnim ali pravnim osebam mednarodno odgovorna za škodo, ki jo povzroči takšen predmet ali njegovi sestavni deli na Zemlji, v zračnem prostoru ali vesolju. Konvencija o mednarodni odgovornosti za škodo pa razlikuje med odgovornostjo države v primeru, ko škoda nastane na površju Zemlje in ko škoda nastane drugje kot na površju Zemlje in je v primeru, da gre za državo pogodbenico uporabljena na podlagi pravila lex specialis, kot bolj specifična in natančna. V II. členu Konvencije o mednarodni odškodninski odgovornosti je zapisano, da je izstrelitvena država absolutno odškodninsko odgovorna za plačilo odškodnine za škodo, ki jo povzroči njen vesoljski objekt na površju Zemlje ali zrakoplovu med letom. Izstrelitvena država pomeni državo, ki izstreli ali uredi izstrelitev vesoljskega objekta, ali državo, s katere ozemlja ali objekta je vesoljski objekt izstreljen. pojem vesoljski objekt, kot je opredeljen v istem členu Konvencije o mednarodni odgovornosti za škodo pa vključuje tako sestavne dele vesoljskega objekta kot tudi njegovo raketo in njene dele. Konvencija o mednarodni odgovornosti za škodo v III. členu predvideva v primeru, ko je škoda povzročena drugje kot na površju Zemlje vesoljskemu objektu ene izstrelitvene države oziroma osebam ali lastnini na krovu takšnega vesoljskega objekta, s strani vesoljskega objekta druge izstrelitvene države, odškodninsko odgovornost slednje samo, če je škoda nastala po njeni krivdi ali krivdi oseb, za katere je odgovorna. Nekateri teoretiki pravijo, da je država odgovorna za vse nacionalne dejavnosti, tj. dejavnosti državnih in nedržavnih subjektov, neodvisno od tega, ali je skladno s VI. členom Pogodbe o vesolju država odobrila in trajno nadzorovala dejavnosti, ki so jih izvajali nedržavni subjekti.[33] Obseg škode,[34] vzročna zveza[35] ter ostala vprašanja, ki niso rešljiva z določbami zapisanimi v mednarodnih pogodbah, ki urejajo dejavnosti v vesolju, se rešujejo skladno z drugimi predpisi mednarodnega prava oziroma predvsem splošnim mednarodnim pravom, kot izhaja iz III. člena Pogodbe o vesolju.

Menim, da pravo vesolja prepoveduje pošiljanje jedrskega orožja in druge vrste orožja za množično uničenje v vesolje, vendar to ne vključuje tudi laserja. Pri tem je potrebno poudariti, da pravo vesolja jasno prepoveduje uporabo laserja na način, ki bi predstavljal mednarodni delikt ali povzročil škodo v vesolju. V primeru vzpostavitve odgovornosti, če bi bil ugotovljen obstoj mednarodnega delikta, pa bi za takšno ravnanje odgovarjala država. Prav tako bi odgovarjala država, če dejanja ne bi bilo mogoče kvalificirati kot mednarodni delikt, vendar pa bi bil zoper njo naperjen zahtevek za povrnitev škode.[36] Kljub temu menim, da odgovornost države po VI. členu Pogodbe o vesolju in odškodninska odgovornost države po VII. členu Pogodbe o vesolju zapovedujeta, da zasebno podjetje ne  more odgovarjati za povzročitev mednarodnega delikta ali nastalo škodo. Gre namreč za mednarodno odgovornost države. V tem oziru je tako zelo pomembna nacionalna zakonodaja, ki opredeljuje način pridobitve licence za zasebna podjetja. Tako ima država možnost poskrbeti za pravilno izvedbo aktivnosti v vesolju, spoštovanje mednarodnega prava ter ne nazadnje tudi morebitno podlago za izključitev svoje odgovornosti v primeru, če bi zasebno podjetje izvajalo aktivnosti v vesolju brez pridobljene odobritve in nemožnosti nadaljnjega nadzora države.[37]

Sklep

Vprašanji o prisvajanju delov vesolja in uporabi orožja v vesolju sta zgolj dve izmed mnogih, še nerešenih, vprašanj prava vesolja. Ker Meddržavno sodišče še ni izdalo sodbe, ki bi obravnavalo vprašanja prava vesolja, končnega odgovora ni, in tudi stališča v sodni praksi niso vedno enotna in se spreminjajo. Zato menim, da mora biti zaenkrat pozornost usmerjena predvsem na stroko. Ta praviloma zagovarja poenoteno mednarodnopravno ureditev in nacionalno zakonodajo, ki je usklajena s pravom vesolja. Tako ne trdim, da so rešitve, katere ponujam, pravilne. Zagotovo pa menim, da je treba ta in druga vprašanja obravnavati, ustvarjati kakovostne razprave in o njih vztrajno govoriti.


[1] Zorc, RAZVOJ MEDNARODNEGA VESOLJSKEGA PRAVA V TRETJEM TISOČLETJU (2015). Doktorska disertacija obravnava kodificirano pravo in mehko pravo vesolja ter posamezna vprašanja prava vesolja. Predvsem priporočam vpogled v pravno ureditev glede vprašanj o lastninskopravnih vprašanjih in (de)militarizacije vesolja.

[2] Pravni viri mednarodnega prava, kot so določeni v prvem odstavku 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča, predvideva obstoj splošnih ali posebnih meddržavnih dogovorov, s katerimi so postavljena pravila, ki jih države v sporu izrecno pripoznavajo; mednarodnih običajev kot izraz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo; obča pravna načela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi; sodne odločbe, s pridržkom določbe 59. člena, in nauke najbolj usposobljenih pravnih strokovnjakov različnih narodov, kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravil (Statut meddržavnega sodišča, 33 UNTS 993, 26. junij 1945) Med vire mednarodnega prava bi lahko prištevali tudi druge, poleg navedenih. Več v Lyall, Larsen, SPACE LAW: A TREATIESE (2016), str. 40. O novejših virih mednarodnega prava tudi Türk, TEMELJI MEDNARODNEGA PRAVA (2018), str. 62. Med novejše vire mednarodnega prava štejemo sklepe Varnostnega sveta z obvezujočo močjo, kot jih lahko sprejema na podlagi 25. člena in VII. poglavja Ustanovne listine Združenih narodov, ter odločitve Generalne skupščine Združenih narodov, ki imajo priporočilni značaj, kot to opredeljuje 10. člen Ustanovne listine Združenih narodov, ter mehko pravo (ang. soft law). Slednji pravni vir ima v pravu vesolja posebno težo, saj večina dokumentov, sprejetih v današnjem času, predstavlja mehko pravo. To lahko postopno preraste v običajno mednarodno pravo, a problematično pri urejanju aktivnosti držav v vesolju je ravno to, da države ne želijo prevzemati obveznosti, poleg že obstoječih. To je temeljni razlog, zakaj ima Pogodba o Luni zgolj 18 držav pogodbenic in 4 države podpisnice. Poleg tega je v današnjem času predvsem pomembna vloga nedržavnih subjektov, ki v vesoljskih aktivnostih prevzemajo pomembno mesto. Tako se odpira vprašanje odgovornosti posameznih podjetij, vesoljskega turizma, prisvajanja delov vesolja ali nebesnih teles in podobno.

[3] Hedman, Balogh, The United Nations and outer space: celebrating 50 years of space achievements, str. 237–250.

[4] Tako sledim teoretikom, ki pravijo, da je nastajanje prava vesolja možno deliti na štiri obdobja glede na zgodovinske okoliščine. Prvo obdobje traja do časa sprejema Pogodbe o vesolju, drugo obdobje je prežeto s sprejemom vseh mednarodnih pogodb o vesolju, v tretje obdobje štejemo nastanek Pogodbe o Luni, ki ni dosegla take podpore kot ostale štiri in velja za neuspeh. V četrtem obdobju se nahajamo sedaj, ko o sprejemanju zavezujočega prava vesolja ni več mogoče govoriti, saj se države ne želijo pri izvajanju dejavnosti v vesolju omejevati in prevzemati dodatnih odgovornosti.

[5] To velja zagotovo glede prvih sedem členov, ki naj bi izpolnjevali pogoja državne prakse in opinio iuris. Tako Lyall, Larsen, SPACE LAW: A TREATISE (2016), str. 54-55. Vendar ni mogoče enako ugotoviti tudi glede preostalih določb Pogodbe o vesolju, niti glede drugih mednarodnih pogodb in sporazumov, ki urejajo razmerja med državami in drugimi subjekti glede aktivnosti, izvedenih v vesolju. Temeljna načela, kot so vsebovana v Pogodbi o vesolju, so podrobneje opredeljena v drugih predpisih mednarodnega prava, zato ta Pogodba predstavlja temelj celotni vesoljski pravni ureditvi. Več v Lyall, Larsen, SPACE LAW: A TREATISE (2016), str. 53-54.

[6] V mednarodnih skupnosti je bila zelo široko sprejeta, med njimi najdemo vse aktivne države v vesolju, tudi Severno Korejo.

[7] Von der Dunk, Tronchetti (ur.), HANDBOOK OF SPACE LAW: RESEARCH HANDBOOKS IN INTERNATIONAL LAW SERIES (2015), str. 107.

[8] Bohte, PRAVNA NARAVA NADZRAČNEGA PROSTORA : MEDNARODNOPRAVNI TEMELJ ZA MIROLJUBNO RAZISKOVANJE IN UPORABO NADZRAČNEGA PROSTORA (1965), str. 174.

[9] Lyall, Larsen, SPACE LAW: A TREATIESE (2016), str. 2.

[10] Von der Dunk, Contradictio in terminis or Realpolitik? A Qualified Plea for a Role of 'Soft Law' in the Context of Space Activities (2012), str. 39.

[11] Splošno o naravi samozadostnih podsistemov v mednarodnem pravnem redu v Simma, Pulkowski, Of Planets and the Universe: Self-contained Regimes in International Law (2006), str. 490-507; Konstantinov, Space Law as a Branch of International Law (1992), str. 382-384.

[12] Na primer izpolnjenost pogojev za dopustno izvrševanje protiukrepov ene države zoper drugo bi Meddržavno sodišče v Haagu presojalo na podlagi Pravil o odgovornosti držav. Slednja bi presojalo v okviru mednarodnega prava, ki je razvilo pravila o samopomoči. Samopomoč je po običajnem mednarodnem pravu ukrepanje, s katerim država ščiti svoj pravni interes in je pod določenimi pogoji dopustno v vojnem stanju ter stanju miru. Če bi bila v vesolju vojna, ki bi se odvijala med subjekti mednarodnega prava, bi na primer država na kršitev pravil o vojskovanju odgovorila z dejanji, ki bi sicer pomenila kršitev, vendar bi bila ta dejanja nujna in proporcionalna s kršitvijo ter ne bi prizadela zaščitenih kategorij ljudi. Drugače je v stanju miru, ko dejanja samopomoči ne smejo vključevati uporabe oborožene sile ali grožnje z njo in se uporabijo za zaščito interesa, ki je mednarodnopravno varovan, so odgovor na kršitev, uporabijo se po neuspešnem poskusu rešiti problem po diplomatski poti ali na kak drug način za reševanje mednarodnih sporov in država se ukrepom samopomoči ni vnaprej odrekla. Več o protiukrepih v Pravilih o odgovornosti držav za mednarodno nezakonita dejanja (ang. Articles on the Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts). Kodifikacija teh pravil je potekala od leta 1949, ko je Komisija ZN določila cilj kodifikacije tega področja, kar je generalna skupščina potrdila z resolucijo 799 (VIII), 7. decembra 1953, do sprejetja celovitega osnutka pravil o odgovornosti držav leta 200, kar je Generalna skupščina sprejela v resoluciji 56/82 (2001). O protiukrepih je razsojalo tudi Meddržavno sodišče v zadevah Gabčíkovo-Nagymaros Project (Madžarska proti Slovaški) (Judgement) 1997 I.C.J. 7 (Sept. 25); United States Diplomatic and Consular Staff in Tehran (Združene države Amerike proti Iranu) (Judgement) 1980 I.C.J. 3 (May 24); Military and Paramilitary Activities in and Against Nicaragua (Nikaragva proti Združenim državam Amerike) (Merits) 1986 I.C.J. 14 (Jun. 27).

[13] Kot primer navajam smernice za odstranjevanje vesoljskih smeti (ang. space debris; Space Debris Mitigation Guidelines of the Committe on the Peaceful Uses of Outer Space, 2010, URL:  http://www.unoosa.org/pdf/publications/st_space_49E.pdf).

[14] InSight je 26. novembra 2018 pristal na Marsu, Elysium Planitia. V tem primeru je misijo vodila Nacionalna zrakoplovna in vesoljska uprava (ang. National Aeronautics and Space Administration - NASA), ki je ameriška vladna agencija odgovorna za ameriški vesoljski program in dolgoročne vesoljske raziskave. Ko je SZ leta 1957 v vesolje izstrelila prvi umetni satelit Sputnik I, je to povzročilo pravo politično in znanstveno krizo v ZDA. Takratni predsednik ZDA, Dwight D. Eisenhower, je zahteval takojšnje ukrepanje, tako je bil 29. junija 1958 podpisan akt o aeronavtiki in vesolju, ki je ustanavljal agencijo NASA. NASA je civilna organizacija, vendar izvaja tudi vojaški vesoljski program. Več na URL: https://www.nasa.gov/audience/forstudents/5-8/features/nasa-knows/what-is-nasa-58.html.

[15] Spletna stran Deep Space Industries, URL: http://deepspaceindustries.com.

[16] Menim, da je treba pojem nebesno telo, ki sicer ni natančno opredeljeno v Pogodbi o vesolju, razlagati na način, da pod termin subsumiramo vse dele vesolja, tudi Luno druga nebesna telesa, zato v nadaljevanju pod pojem vesolje razlagam tudi Luno in druga nebesna telesa. Več v Cheng, Outer Void Space - The Reason for this Neologism in Space Law (1999), str. 8.

[17] Več o vprašanju prisvajanja v vesolju tudi Čeferin, MEDNARODNOPRAVNA UREDITEV RUDARJENJA NA NEBESNIH TELESIH (2018).

[18] Paxson III, Sharing the Benefits of Outer Space Exploration: Space Law and Economic Development (1993), str. 497.

[19] Ter-Ghazaryan, Moon exploration will reduce the shortage of rare Earth metals, URL: <https://www.rbth.com/science_and_tech/2014/10/26/moon_exploration_will_reduce_the_shortage_of_rare_earth_meta_40887.html.

[20] Midgley, The new space race between China and the West: Mining the Moon, URL: <https://www.express.co.uk/life-style/science-technology/496078/Space-Race-Mining-MoonBase-NASA-HE-3; Bachman, The battle for the Moon begins, URL:https://www.bloomberg.com/news/articles/2017-07-20/the-battle-for-the-moon-begins.

[21] Glej sprotno opombo 15.

[22] Spletna stran Planetary Resources, URL: https://www.planetaryresources.com.

[23] Zelo pomembna pri obravnavi razmerij med državami glede aktivnosti v vesolju je tudi Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb, ker i.a. predvideva, da je treba mednarodne pogodbe razlagati v dobri veri in v skladu z običajnim pomenom v njej uporabljenih izrazov v danem kontekstu, v luči njenega predmeta in namena. Prav tako nudi podlago za razlago določb mednarodnih pogodb, upoštevajoč jezikovno razlago ter kot pomožna sredstva razlage pripravljalna dela (fr. travaux préparatoires) in okoliščine, ki spremljajo nastanek pogodbe; ter določilo, da se država ne sme sklicevati na nacionalno pravo, za to da bi upravičila kršitev mednarodnega prava.

[24] History.com, Space Race, URL: http://www.history.com/topics/space-race.

[25] Neumann, Interpretation of the Outer Space Treaty after 40 years (2007), str. 8.

[26] Čeprav ne gre za zavezujoče pravo, je treba pripoznati trend aktivnih držav v vesolju, ki praviloma spoštujejo tudi mehko pravo. Gre za to, da ne želijo kršiti mehkega prava, zato da se ustvari tendenca spoštovanja dogovorov med državami. V to skupino vključujem tudi nedržavne subjekte, saj so ti zavezani k spoštovanju prava, kot to izhaja iz dejstva, da jim bo v nasprotnem primeru država odvzela dovoljenje za nadaljnje aktivnosti v vesolju. 

[27] Strydom, Weapons of Mass Destruction (2013).

[28] Mnogo teoretikov se pri reševanju pravnih vprašanj, katera ni mogoče rešiti zgolj s pravom vesolja, opira na mednarodno pravo. Tako tudi profesor Goedhuis navaja, da »je treba uporabiti ustrezna pravila mednarodnega prava za ureditev mednarodnih odnosov ne glede na to, kje se takšni odnosi odvijajo, na kopnem, teritorialnih vodah, odprtem morju, v zračnem prostoru ali vesolju.« Več v Ogunbanwo, INTERNATIONAL LAW AND OUTER SPACE ACTIVITIES (1975), str. 24.

[29] Pravila o odgovornosti držav za mednarodno nezakonita dejanja (ang. Articles on the Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts).

[30] Türk, TEMELJI MEDNARODNEGA PRAVA (2018), str. 283.

[31] Spletna stran International Telecommunications Union, URL: https://www.itu.int/en/Pages/default.aspx.

[32] Lachs, Responsibility (1972), str. 122.

[33] Smith, Kerrest, COLOGNE COMMENTARY ON SPACE LAW: IN THREE VOLUMES II (2009-2015), str. 133.

[34] Kerrest, Liability for Damage caused by Space Activities (2005) str. 91; Kerrest, Smith, COLOGNE COMMENTARY ON SPACE LAW: IN THREE VOLUMES I (2009-2015), str. 141; Smith, Kerrest, COLOGNE COMMENTARY ON SPACE LAW: IN THREE VOLUMES II (2009-2015), str. 112.

[35] Castellanos-Jankiewicz, Causation and International State Responsibility (2012), str. 46; Administrative Decision No. II (United States-German Mixed Claims Commission) Arbitral Tribunal, 7 United Nations Reports of IAA 23 (1923), 30.

[36] Gre za vprašanje razlikovanja med odgovornostjo (ang. responsibility) in odškodninsko odgovornostjo (ang. liability).

[37] Gre za vprašanje dometa nacionalnih dejavnosti, kot so zapisane v VI. členu Pogodbe o vesolju. Obstaja več teorij o tem, kaj pomeni besedna zveza nacionalne dejavnosti. Več v Von der Dunk, The Origins of Authorisation: Article VI of the Outer Space Treaty and International Space Law (2011), str. 4-8.

Neposredne volitve predsednika Evropske komisije – dobra ideja?

Načelo neposrednega učinka kot način zagotavljanja pravnega varstva