Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Intervju z evropsko komisarko Violeto Bulc

Intervju_z_evropsko_komisarko_violeto_bulc_1.png
PDF

Spraševala sta Gal Gračanin in Rok Pučnik

1. Ali lahko na kratko predstavite vaše izkušnje z delom v Komisiji?

Preden sem nastopila mesto komisarke, sem bila v politiki zgolj nekaj tednov, zaradi česar sem v Bruselj prišla z nekim ozkim razumevanjem tega, kaj Evropska unija sploh je in kako deluje, prav tako pa so mi bila nepoznana tudi neformalna pravila njenega delovanja. Vendar moram reči, da me je delovanje Evropske unije pozitivno presenetilo, saj se mi zdi način odločanja na ravni Evropske unije zelo napreden. V postopku odločanja namreč sodelujejo tri institucije (Evropski parlament, Svet in Evropska komisija o. p.), s čemer se Evropska unija izogne dualnosti in sklepanju kompromisov med dvema stranema. Vse pomembne odločitve na ravni Evropske unije se tako sprejemajo s pogajanji med tremi institucijami, s čemer se ustvarja prostor za razvoj konstruktivnega dialoga. Na začetku se mi je kot podjetnici zdel takšen postopek zelo kompleksen, počasen in preveč reguliran, vendar se je kmalu izkazalo, da je takšen postopek nujno potreben, če resnično želimo uskladiti 28 različnih mnenj. Zaradi tega postopka odločanja tudi v prihodnosti ne bi želela poenostaviti oziroma pospešiti, saj menim, da bi s tem tvegali, da bi o zakonodajnih predlogih zopet odločala neka ozka (zaprta) skupina ljudi. S tem bi onemogočili razvoj konstruktivnega dialoga, ki je po mojem mnenju osnova demokratičnega odločanja.

Seveda pa je za razvoj konstruktivnega dialoga potreben tudi obstoj zainteresirane javnosti, saj je lahko drugače celoten postopek sam sebi namen. In prav področje angažiranja in sodelovanja zainteresirane javnosti v zakonodajnem postopku je eno izmed področij, kjer je po mojem mnenju še veliko prostora za napredek. V mandatu trenutne komisije smo s tem namenom uvedli t. i. pogovore z državljani, ki so namenjeni pristnejšemu stiku med Evropsko komisijo oziroma komisarji in državljani. Pogovori z državljani tako po eni strani omogočajo komisarjem, da se seznanimo s pobudami državljanov, po drugi strani pa lahko državljanom tudi predstavimo ideje in razvojne trende, ki jih uvaja Evropska unija. V preteklem mandatu sem tako opravila čez 50 takšnih srečanj z državljani iz različnih držav članic, največ seveda v Sloveniji.

Pri tem bi rada še enkrat opozorila na to, da je sodelovanje državljanov pri odločanju že možno, vendar pa je uspešnost dialoga oziroma sodelovanja odvisna tudi od participacije državljanov, saj dialoga ni mogoče voditi enostransko. Zaradi tega že sedaj vabim vse državljane, da se od politike ne distancirajo, temveč da se tako preko volitev v evropski in nacionalni parlament kot tudi preko sodelovanja pri sprejemanju zakonodaje politično udejstvujejo in tako prihodnost vzamejo v svoje roke.

2. Se vam zdi trenutna sestava komisije z vidika števila komisarjev (tj. vsaka članica ima svojega komisarja) in načina njihovega imenovanja (predlagajo jih parlamenti držav članic) primerna ali bi sestavo oz. imenovanje spremenili, če da, kako?

Pri vprašanju imenovanja komisarjev gre za zelo kompleksno vprašanje, zaradi česar menim, da je na ravni Evropske unije potrebna konstruktivna javna debata (tako strokovna kot laična) o prednostih in slabostih trenutne ureditve. Zagotovo je pomembno, da državljani izvolijo svoje predstavnike na volitvah, kar na ravni Evropske unije pomeni, da so poslanci Evropskega parlamenta voljeni neposredno, predstavniki držav članic v Svetu pa posredno. Nisem pa prepričana, da je tudi za člane Evropske komisije (tj. komisarje) potrebno oziroma ustrezno, da so voljeni. Morda je trenutna ureditev na ravni Evropske unije z enim neposredno voljenim predstavnikom, enim posredno voljenim predstavnikom in enim predstavnikom, ki zastopa evropske interese, celo bolj zrela. Osebno se mi ne zdi nič narobe, če nacionalni parlament in vlada prevzameta odgovornost, da v Bruselj pošljeta kompetentno osebo, ki bo zastopala interese Evropske unije in bo hkrati učinkovit komunikacijski kanal z lokalnim okoljem.

Prav tako bi rada poudarila, da Evropska komisija sama ne odloča o ničemer, saj imata zakonodajno pristojnost Evropski parlament in Svet, ki sta voljena (neposredno v primeru Evropskega parlamenta in posredno v primeru Sveta o. p.). Vse pristojnosti, ki jih ima Evropska komisija, sta ji namreč naložila Svet in Evropski parlament. Tudi zaradi tega morda ni potrebe po tem, da bi bila Evropska komisija neposredno voljena.

Sama tudi nisem naklonjena zmanjševanju števila komisarskih mest, saj sem mnenja, da mora imeti vsaka država članica svojega predstavnika v vseh najvišjih organih Evropske unije. Prav tako pa se zastavlja vprašanje kasnejše razdelitve komisarskih mest, saj se nobena država članica ni pripravljena odpovedati svojemu komisarju. Prav tako bi rada opozorila na neformalen vpliv, ki ga imamo komisarji pri povezovanju lokalnega okolja z Brusljem. Čeprav kot komisar nisi predstavnik države članice oziroma ji ne moreš pomagati neposredno, pa imaš kot komisar določeno politično moč in kredibilnost, zaradi česar lažje prenašaš lokalne potrebe/izzive na evropsko raven in obratno.

Zaradi tega sem sama bolj naklonjena ohranitvi trenutnega števila komisarskih mest (tj. vsaka članica ima svojega komisarja o. p.), pri čemer pa je potrebno delovanje komisije spremeniti oziroma narediti bolj prožno. V trenutnem mandatu smo tako uvedli podpredsedniški nivo, ki skrbi za koordinacijo med posameznimi portfelji na tistih področjih, ki so politično najbolj občutljivi za delovanje EU; enoten trg, finančni in davčni sistemi, bančna unija, energetska unija, enotni digitalni trg itd. Takšna ureditev se je izkazala za zelo učinkovito in upam, da bo naslednja komisija nadaljevala s tovrstno organizacijo komisije.

3. Kako je s politično usmeritvijo komisije, ki jo vodi predsednik komisije, ki ga izvolijo poslanci EP (trenutno pripadnik Evropske ljudske stranke) in jo sestavljajo komisarji, ki prihajajo iz strank, ki imajo večino v parlamentih držav članic in niso nujno programsko sorodne Evropski ljudski stranki?

Menim, da se političnosti evropskih institucij (predvsem Evropske komisije in Evropskega parlamenta) pri nas premalo zavedamo. Tudi na nivoju Evropske unije namreč obstajajo strankarske družine, ki nato v institucijah Evropske unije zastopajo interese oziroma usmeritve svojih članic (tj. nacionalnih strank o. p.). Trenutno najmočnejša strankarska družina, ki je na prejšnjih volitvah dobila največ sedežev v Evropskem parlamentu, je Evropska ljudska stranka (EPP), iz katere prihajajo SDS, NSi in SLS. EPP je najmočnejša družina tudi v Evropski komisiji, saj ima 13 komisarjev. Sledijo jim demokrati (S&D) z 8 komisarji, liberalci (ALDE) s 5 komisarji in konzervativci (ECR) z 1 komisarjem.

Vendar pa moram poudariti, da pri svojem delu nisem opazila, da bi se komisarji delili na naše in vaše oziroma da bi bila zaradi pripadnosti politični družini liberalcev kakorkoli izključena. Do sedaj sem tako s predsednikom komisije kot tudi vsemi komisarji zelo dobro sodelovala. S strani kolegov tako vedno dobim podporo za svoje projekte, prav tako pa se lahko vključujem tudi v njihove projekte, če menim, da bi lahko področje prometa s tem kaj pridobilo oziroma kaj prispevalo k doseganju zastavljenih ciljev. Kljub temu pa je v zadnjem času (zaradi približevanja evropskih volitev o. p.) mogoče opaziti določeno politično obarvanost Evropske komisije z najmočnejšo stranko (EPP o. p.), pri čemer moram poudariti, da se vsi komisarji trudimo, da to ne bi vplivalo na uspešen zaključek mandata.

Položaj je nekoliko drugačen pri političnih vprašanjih, s katerimi se sooča Evropska komisija, saj se ta vprašanja občasno obarvajo tudi politično všečno, tj. skladno s politiko EPP. Vendar pa se to zgodi zgolj na političnem oziroma deklarativnem nivoju, nikoli pa se ne izrazi pravno formalno. Takšen primer je bilo tudi vprašanje arbitražne odločbe med Slovenijo in Hrvaško, kjer je bila Evropska komisija zelo jasna. Kolegij komisarjev je namreč dvakrat odločil, da morata Slovenija in Hrvaška udejanjiti arbitražno odločbo in ju skladno s to odločitvijo tudi uradno pozval naj to storita – o pravnem odnosu Evropske komisije do arbitražne odločbe torej ni dvoma. Seveda pa je bil politični odziv določenih predstavnikov Evropske komisije drugačen, kar sicer ni imelo nobene pravne teže, je pa imelo veliko politično težo.

4. Trenutno imamo v Evropski uniji predsednika Evropske komisije, predsednika Evropskega parlamenta, predsednika Evropskega sveta ter Visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Ali se vam zdi taka ureditev primerna z vidika enotnega predstavljanja unije na mednarodni ravni ali bi bila ustreznejša rešitev neposredno voljen vrhovni predstavnik po zgledu federativnih držav?

Načeloma nisem zagovornica večje federalizacije Evropske unije, saj se mi zdi, da ima federalna ureditev mnoge slabosti, ki ne omogočajo ustreznega razvoja Evropske unije. Menim, da ima Evropska unija enkratno priložnost, da svetu ponudi novo dinamično strukturo, ki temelji na trojnosti (Evropski parlament, Svet in Evropska komisija o. p.), saj zgolj takšna ureditev omogoča razvoj prostora za oblikovanje konstruktivnega dialoga. Morda se na prvi pogled sicer zdi, da imamo na ravni Evropske unije preveč organov odločanja, vendar pa so naloge in pristojnosti teh organov zelo jasno določene oziroma razdeljene. Ko sem začela z delom v Evropski komisiji, mi je bilo zelo hitro jasno, kaj je moja naloga, kakšne so moje funkcije in kakšni so moji cilji. Zaradi tega menim, da ni potrebe po oblikovanju enotnega vrhovnega predstavnika unije po zgledu federativnih držav oziroma po vzpostavitvi večje centralizacije pri odločanju.

Sama tako vidim prihodnost ureditve Evropske unije v povečanju transparentnosti in spodbujanju participativnih modelov odločanja. V preteklih letih se je namreč pokazalo, da trenutni modeli sodelovanja javnosti pri odločanju niso ustrezni. Predvsem pri sprejemanju globalnih trgovinskih sporazumov, kot je TTIP, so se državljani počutili izključene, zaradi česar smo začeli razmišljati o možnostih za še večjo transparentnost in za še večjo možnost sodelovanja javnosti pri odločanju. Na področju prometa smo tako začeli zainteresirano javnost vključevati v postopek sprejemanja pravnih aktov že pred pripravo zakonodajnega predloga, s čemer želimo že pred pripravo predpisa pridobiti informacije izzivih in težavah, s katerimi se državljani soočajo. Takšni posveti nam omogočajo, da se osredotočimo na probleme, ki so za državljane najbolj pereči in da gredo v javno razpravo predlogi, ki so večinsko že usklajeni s strokovno javnostjo oziroma so nastali na njihov predlog. Seveda v nadaljevanju poteka usklajevanje tudi na ravni Evropske komisije in na koncu med vsemi tremi institucijami, s čemer se zagotavlja, da so zastopani vsi interesi.

Če zaključim, menim, da smo civilizacijsko paradigmo velikih vodji (oziroma združevanja funkcij v eni osebo o. p.) že preživeli in da je na ravni Evropske unije napočil čas za razvoj novega modela, ki bo temeljil na aktivnem soustvarjanju politike s strani državljanov. Zaradi tega se je potrebno zavzemati za čedalje bolj odprto in povezano družbo, v kateri se bodo državljani zavedali svojih pravic in odgovornosti ter bodo te demokratične pravice tudi uporabljali.

5. V zadnjem času prihaja v državah članicah do vzpona nacionalističnih strank (AFD v Nemčiji, Fronte Nacional v Franciji, Fidesz na Madžarskem, Pravo in pravičnost na Poljskem). Kako se bo po vašem mnenju njihov uspeh na nacionalnem nivoju izrazil na prihajajočih volitvah v EP in kaj to pomeni za prihodnost evropske integracije in širitev EU?

Vzpon evroskepticizma je gotovo ena izmed ključnih tematik tega predvolilnega obdobja, ki zahteva resen premislek. Menim, da je evroskepticizem posledica ekonomske krize prejšnjega stoletja, ki se je reflektirala v začetku tega stoletja. Zaradi krize so namreč starši prvič po šestdesetih letih izgubili upanje, da bodo imeli njihovi otroci boljše življenje, kot so ga imeli oziroma ga imajo sami. Čeprav je to zgolj poenostavitev problema, pa menim, da je to pustilo določene psihološke posledice.

Poleg ekonomske krize nosi del odgovornosti tudi politika, ki se je preveč odtujila od ljudi. Ker so šle stvari dobro, se javnost za politiko (in politike o. p.) ni več pretirano zanimala, češ naj delajo, kar hočejo, dokler vlada blaginja. Trenutno dogajanje je tako nedvomno pomembna zgodovinska izkušnja, da moramo biti tudi v dobrih časih zelo aktivni državljani. V političnem kontekstu se namreč vse dela deset let v naprej. Pri čemer si trenutno aktiven oziroma kar trenutno soustvarjaš, boš žel šele čez nekaj let. Prav ta dolgoročna usmerjenost k ciljem, pa se je izgubila v tej zelo tržno usmerjeni družbi, ki teži po kratkoročnih rezultatih in mogoče je prav sedaj priložnost, da se vendarle vrnemo nazaj k razmišljanju in načrtovanju, kakšna naj bo Evropska unija čez deset, dvajset in trideset let. Evropska komisija je tako sprejela načrte oziroma usmeritve za delo v naslednjih tridesetih letih, da lahko že sedaj začnemo z delom za leto 2050. Pri tem gre na primer na mojem področju za vizije, na primer vizija nič, v smislu nič prometnih nesreč in težkih poškodb, vizija nič v smislu nič onesnaževanja ipd. Čeprav danes še ne vemo, kako priti do teh ciljev in imamo razvitih le dobrih  60% potrebnih orodji, pa se zavedamo, da bomo v naslednjih trideset letih razvili še ta preostali del orodji potrebnih za dosego zastavljenih ciljev, saj delamo vse korake v to smer.

Zaradi tega je ključno, da ne pozabimo zgodovine in da se vsi zavemo svoje odgovornosti hoditi na volitve in se aktivirati kot državljan, sestava naslednjega evropskega parlamenta bo namreč definirala smer Evropske unije za naslednjih trideset let. Rezultati letošnjih volitev pa ne bodo vplivali samo na Evropski parlament. V Evropskem parlamentu potrebujemo angažirane konstruktivne sogovorce. Evropska unija si namreč ne more privoščiti pet let stagnacije v tem zelo konkurenčnem svetu, kjer se ne borimo samo na gospodarskem, temveč tudi na filozofskem in političnem področju oziroma se borimo za prihodnjo usmeritev sveta. Te odgovornosti se moramo zavedati.

Pet let stagnacije lahko pomeni, da Evropska unija ne bo več najmočnejše gospodarstvo na svetu, da ne bomo več pomemben faktor pri soodločanju o gospodarskih in družbenih  tokovih kar posledično potegne za seboj vse ostalo. Evropsko gospodarstvo je močno izvozno usmerjeno in Evropska unija si z ZDA zaenkrat izmenjuje položaj najmočnejšega svetovnega izvoznika in uvoznika. Enkrat eden, drugič drug, ampak Kitajska ne počiva, Indija ne počiva in slej ko prej se bodo dvignile tudi afriške države. Tukaj govorim o mnogo večji odgovornosti, ki gre mimo parcialnih političnih interesov in trenutnih političnih orientacij. Vse ljudi nagovarjam, da naj na volitvah volijo ljudi, ki bodo držali konstruktivni razvoj Evropske unije, saj nam je prav Evropska unija omogočila življenje v enem izmed najmirnejših obdobij v zgodovini Evrope. Vendar pa ta čas (dobrega pol stoletja o. p.) v okviru nekega civilizacijskega razvoja ne pomeni še nič. Da zares dokažemo relevantnost našega vključujočega demokratičnega sistema, ki temelji na vladavini prava in človekovih pravicah, mora Evropska unija obstajati veliko daljše obdobje.

Zato upam, da bodo vsi volivci volili odgovorno, da to ne bo samo glas upora ali nezadovoljstva, temveč glas, ki bo zagotavljal trajnostni razvoj, v okviru katerega se lahko druge stvari tudi še spremenijo in prilagodijo, ampak vse skupaj skozi urejen demokratični proces.

6. V Sloveniji je zaupanje v EU zelo visoko (med najvišjimi v EU), medtem ko je volilna udeležba (v EP) med najnižjimi (manj kot 25%). Kaj je po vašem mnenju razlog za takšno stanje in kako naj problem naslovi politika na evropski in nacionalni ravni?

Tukaj gre za večplasten izziv, za katerega sama ne poznam vseh odgovorov. Slovenci smo z Evropsko unijo pridobil ogromno. Kot gospodarstvo, ki izvozi več kot 80% vseh proizvodov, je za nas enotni evropski prostor ključnega pomena. V primeru ponovne vzpostavitve meja in ovir pri trgovanju med državami bo naše gospodarstvo močno trpelo, kar bo seveda vplivalo tudi na družbeno blaginjo, za katero sicer trdimo, da je nimamo. Strinjam se, da v Sloveniji ni prostora za revščino in da je to odgovornost političnih struktur, vendar moramo biti po drugi strani iskreni in pogledati izjemen razvoj Slovenije v zadnjih petindvajsetih letih ter priznati ogromen napredek, ki smo ga naredili. Naša odgovornost pa je, da poskrbimo, da ustvarjeno blaginjo porazdelimo.

Poglejmo primer infrastrukture, ki je v Sloveniji zelo dobro razvita. Pri tem je imela pomembno vlogo prav Evropska unija. V končni fazi je Evropska unija sofinancirala 600.000 ljudem dostop do čiste pitne vode. V Sloveniji ni vasi, ki ne bi imela znaka Evropske unije oziroma praktično ni projekta, ki ga ne bi sofinancirala Evropska unija iz kohezijskih sredstev oziroma s pomočjo drugih finančnih mehanizmov. Seveda pa ostaja fenomen, da si te projekte v večini pripisujejo župani ali vlade. Redko kdo bo rekel hvala Evropski uniji, prej bodo rekli »zrihtal smo« in tako dobil naslednje volitve. To je po mojem mnenju eden izmed razlogov, zakaj se Slovenci premalo zavedamo pomembnosti Evropske unije za naš razvoj od vstopa dalje.

Drug razlog je mogoče iskati predvsem v našem odnosu do politike, od katere se želimo nekoliko distancirati, češ da je »vsaka politika zanič«. Takšen odnos verjetno izvira iz zgodovinskega spomina, ko se je slovenski narod boril proti političnim elitam, ki po večini niso bile slovenske. Sedaj imamo na oblasti svoje ljudi (tj. Slovence) pa imamo do politike še vedno enak odnos, kar bi bilo potrebno v prihodnosti spremeniti. Sama velikokrat slišim »Unija, to so tisti tam«, pri čemer si rečem, pa saj Unija smo vendar mi vsi skupaj, zato jo dajmo tudi skupaj soustvarjati. Dajmo biti dovolj pogumni, ko se aktivno pogajamo v Svetu, da  se naši poslanci vključujejo v različne odbore Evropskega parlamenta, tudi z jasnimi predlogi iz Slovenije. Redko vidim, da bi bil interes slovenskih predstavnikov za skupen nastop. To politično kulturo je potrebno še razviti in za razvoj bo potrebno še nekaj časa.

Vendar mladi lahko sprovocirate, mladi lahko izzivate, mladi lahko zahtevate. To je tako vaša pravica kot naloga in jaz res upam, da se bo vaš glas bolj slišal. Ne morem dati enoznačnega odgovora, vendar se bom vseskozi trudila, da vabim državljane in državljanke na volitve in da bo mogoče na teh volitvah udeležba vendarle višja od preteklih. Še posebej mladih!

7. Kakšna je vloga Slovenije pri snovanju politik EU in ali bi lahko Slovenija na tem področju naredila več?

Slovenijo moram pohvaliti, da je v zadnjih petih letih naredila izjemne korake. Povečala se je vsesplošna blaginja, slovenska podjetja se uspešno vključujejo v Evropske projekte in zrasle so tudi državne investicije. Nezaposlenost smo zmanjšali pod 6% in ko bomo prišli pod 5%, bo to že ogrožalo gospodarsko dinamiko in rast. Že sedaj se podjetja pritožujejo, da nimajo ustreznega števila ljudi, iz katerega bi lahko izbirali zaposlene. In četudi se ob nizki stopnji brezposelnosti pogosto sliši prizvok, da gre večinoma za prekarno delo, je bil prvi korak vseeno narejen, sedaj pa je potrebno to zgodbo nadaljevati.

V tem času pa nismo naredili dovolj pri zmanjševanju javnega dolga, ki dela državo šibko na kakršnihkoli geostrateških pogajanjih, zato nanj vedno znova opozarja tudi Evropska komisija v svojih poročilih finančnih semestrov. Ob tem gre za politično zelo riskantno temo, saj pomeni začetek zategovanja pasu in odplačevanja dolga, za katerega se točno ve, pod katerimi predsedniki vlad je nastal. Izjemen korak pa smo naredili pri odpravi slabih posojil, t. i. non-preforming loans, kjer smo prav vzorčni primer.

Slovenija je prav tako začela delati prave korake na področju prisotnosti na evropskem parketu. Premier Cerar se je takrat s svojim predlogom rešitve balkanske migrantske in begunske poti postavil na evropsko politično sceno in takih potez potrebujemo več. Vendar je to pogojeno s tem, da naši ministri hodijo na Svete unije in na tem mestu bi se lahko še izboljšali. Prav tako moramo biti bolj proaktivni v neformalnih začetkih nastajanja evropskih politik, ne pa da se zbudimo, ko je vse že odločeno. To je že spet politična kultura, ki jo moramo še razvijati.

8. Kakšno EU želite videti čez 25 let?

Želim si, da bi imeli v Evropsko unijo vključen zahodni Balkan, da imamo sklenjen poseben dogovor s Turčijo in da imamo zgrajeno vso potrebno energetsko, telekomunikacijsko in prometno infrastrukturno z našimi sosedi v vzhodnem partnerstvu. Skleniti bo potrebno tudi recipročne trgovinske sporazume tako z azijskimi državami kot Ameriko in razviti močna orodja za spodbujanje samostojne gospodarske rasti v Afriki.

Znotraj Evropske unije pa želim videti, da bi Schengen pokrival vse članice Evropske unije, da bomo imeli enotno monetarno politiko in da bomo zagotovili digitalni ter klasični enotni trg brez administrativnih ovir ali pravil, ki razlikujejo pozicioniranje članic. To se seveda ne da doseči čez noč, potrebno pa je, da konstantno dosegamo spremembe v tej smeri. Nazadnje pa imam še eno bolj intimno vizijo, ki je povezana z ustanovitelji Evropske unije. Jeann Monnet je v svojih memoarjih zelo jasno zapisal, da je bila v osnovi mišljena unija narodov, ne unija držav in nekje potiho upam, da bo Evropska unija nekoč to tudi postala.

9. Kaj EU pomeni za mlade in kateri izzivi nas po vašem mnenju še čakajo na tem področju?

To je predvsem vprašanje za vas mlade, ki morate povedati, kaj smo do sedaj naredili dobro in kaj še mora biti narejeno. Upam, da bo prepoznano, da krepimo Erasmus programe, kot morda veste, je tem v naslednji finančni perspektivi namenjenih 30 milijard evrov. Bistveno bolj želimo okrepiti izmenjavo in sodelovanje med mladimi tako na nivoju srednjih šol kot fakultet. Upam tudi, da ste opazili program Discover EU oziroma Odkrijmo Evropo, ki smo ga razvili na področju mobilnosti. Nastal je iz pilotnega projekta na pobudo slovenskega dijaka, ki me je nagovoril na mojem prvem dialogu z državljani v Kinu Šiška. Tudi ta projekt je dobil za naslednjo obdobje mnogo večji proračun.

Upam, da ste mladi opazili tudi možnosti, ki vam jih daje Evropska unija v okviru prostovoljnega dela, ki je lahko tako plačano kot tudi neplačano, odvisno od tipa in trajanja dela. Menim, da se je to dobro prijelo že takoj na začetku, saj se je do danes v ta projekt vključilo preko 130.000 mladih in danes ta številka samo še raste. Na strani mladih so bile močne pobude glede prve službe in nadaljnjega zaposlovanja, tukaj vas vabim, da se mladi aktivno vključite k oblikovanju teh politik. Na tem mestu sta pomembna predvsem inovativnost in vključevanje na podjetniškem nivoju, zato se trudimo, da bi imela tudi Evropska unija ustrezne mehanizme financiranja in spodbujevanja rasti startupov.

10. Na katere dosežke Komisije v zadnjem mandatu ste najbolj ponosni in kateri cilji ostajajo še neuresničeni?

V relativno kratkem obdobju štirih let smo uspeli učinkovito odgovoriti na pet največjih izzivov, s katerimi se je Evropska unija soočila od njene ustanovitve naprej, za kar sem ponosna na celotno Evropsko komisijo.

Na začetku smo morali nasloviti begunsko krizo, ki ni bila primerljiva nobeni prejšnji in na katero se Evropska unija sprva ni mogla odzvati, saj sploh ni imela pripravljenih primernih mehanizmov. To je bil tudi razlog za zmedo in nekatere zavožene predloge, ki so potem vznemirjali državljanke in državljane. EU do začetka krize ni imela ustreznih orodij za krizo takšnih razsežnosti. Vsa orodja je bilo potrebno razviti. Vseeno menim, da smo vsaj prvi korak naredili dobro. Najprej smo se osredotočili na reševanje političnih problemov, ki so pripeljali do beguncev in oblikovali investicijski načrt za spodbudo gospodarske rasti kritičnih območji, s čimer smo hoteli preprečiti nove dramatične situacije in vojne. Nadalje je bilo potrebno ločiti tok beguncev, ki so v iskanju varnega zatočišča zbežali od doma, in tok ekonomskih migrantov, za katere morajo biti postavljena jasna pravila vstopa in bivanja v Evropski uniji. Vsa ta orodja so danes razvita, del jih še ostaja v pogajanju z Evropskim parlamentom in Svetom.

Drugi izziv, s katerim smo se morali soočiti, je bil terorizem. Po terorističnih napadih v Parizu, Bruslju in Londonu smo ugotovili, da Evropska unija nanje sploh ni pripravljena. Postaviti smo morali mnogo novih pravil, s katerimi smo med drugim povezali baze podatkov držav članic in s tem varnostnim službam omogočili sodelovanje in izmenjavo informacij. Dogajalo se nam je namreč, da so imeli teroristi po šestnajst različnih identitet in jasno je bilo, da ena članica tega ne more rešiti sama. Varnostne službe so zdaj mnogo bolj učinkovite pri odkrivanju in preprečevanju neprijetnih oziroma dramatičnih situacij,  baze podatkov pa povezane.

Tretji izziv, s katerim smo se soočili, je bil Brexit. Združeno kraljestvo je namreč ena ključnih članic Evropske unije in vse nas je presenetila odločitev za izstop iz Evropske unije. Vsem nam je žal, da odhajajo, vendar njihovo odločitev spoštujemo. Čeprav ne morem reči, da smo bili na Brexit pripravljeni, smo k njemu pristopili zelo odgovorno in Evropska unija je bila za vsako pogajanje dobro pripravljena. Vedno smo vedeli, kaj hočemo, česar ni mogoče trditi za Združeno kraljestvo.

Kot četrti izziv se je pokazala izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA. Trump je izzval celotno svetovno skupnost in njene poznane načine sodelovanja. Bili smo (do sedaj o. p.) eni največjih zaveznikov v vsej zgodovini soustvarjanja globalne politike in kar naenkrat se je Amerika obrnila proti nam, proti našim zavezništvom, proti partnerstvom, proti usklajeni multilateralni politiki. Pa vendarle smo se postavili na noge, okrepili sodelovanje z ostalimi deli sveta in nekako poskusili skupaj postaviti neko ravnotežje v svetu, zato da bi se lahko spet začeli pogovarjati o multilateralnih dogovorih. Ti so namreč ključni za prevladujoč mir v svetu in Trump jih je neposredno izzval, ko se je osredotočil na bilateralna pogajanja.

Kot zadnji izziv, s katerim se je soočila Evropska unija v zadnjih štirih letih, pa je pojav oziroma krepitev ekstremizma, ki ustvarja slabo sliko o Evropski uniji. Ne trdim, da je Evropska unija idealna struktura, kot sem že povedala, je to namreč projekt v nastajanju. Pa vendar je ogromno dobrega, sama pa naenkrat slišim samo o slabih stvareh. Ljudi se straši pred, skoraj da bi rekla, biblijskim propadom sveta. To poskušamo nasloviti z neposredno komunikacijo, večjo prisotnostjo, konkretnimi rezultati in komunikacijo dobrih zgodb.

Kot vidite je izzivov veliko, vendar jaz še vedno močno verjamem v Evropsko unijo kot konstruktiven projekt, ki povezuje narode na skupnih temah, zagotavlja varnost, stabilnost in odprt prostor, kjer se spremembe lahko zgodijo le z vključevanjem vseh različnosti.

Aktualna vprašanja v nogometu – okrogla miza s predsednikom UEFE, Aleksandrom Čeferinom

Intervju z evropsko poslanko Tanjo Fajon

Intervju z evropsko poslanko Tanjo Fajon