Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Kolizija med moralnimi pravicami arhitektov in uličnih umetnikov

( Vir )

(Vir)

PDF

Avtorici prispevka:

Monika Gradišnik in Hana Palčič Vilfan

 

Danes nas praktično na vsakem koraku, v parkih, v okolici gledališča, avtobusne ali pa železniške postaje, spremlja pester izbor ulične umetnosti. Če se sprehajalec ob ogledu ulične umetnosti sprašuje o idejah, mislih in sporočilih, ki jih je ulični umetnik želel posredovati mimoidočim, pa se študentu prava odpira vrsta pravnih vprašanj – dejanje grafitiranja je namreč zanimivo z vidika prava intelektualne lastnine, z vidika odškodninskega prava (oškodovanje arhitekta in oškodovanje lastnika stavbe), upravnega prava (koncesije za urejanje in čiščenje javnih površin na podlagi 6. točke prvega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja[1]), kazenskega prava (147. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1)[2] – kršitev moralnih avtorskih pravic in 220. člen KZ-1 – poškodovanje tuje stvari) in prekrškovnega prava (13. člen Zakonu o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1)[3]  – pisanje po objektih in v primerih nekaterih grafitov tudi 20. člen ZJRM-1 – vzbujanje nestrpnosti). V tem prispevku bodo obravnavana predvsem avtorskopravna vprašanja, ki jih odpira ravnanje uličnega umetnika. Ta namreč s stvaritvijo grafita na tujem arhitekturnem delu ne poseže zgolj v tuje avtorsko delo in v lastninsko pravico tretjega, pač pa povzroči tudi stanje kolizije dveh pravic – pravice do spoštovanja avtorskega dela uličnega umetnika na eni in enake pravice arhitekta na drugi strani.

 

Avtorsko delo

Avtorska pravica je v 15. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP)[4] opredeljena kot enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključne premoženjske pravice (materialne avtorske pravice), osebna upravičenja (moralne avtorske pravice) in druga upravičenja avtorja (druge pravice avtorja). Kot omenjeno, bo predmet obravnave tega prispevka kolizija pravic do spoštovanja avtorjevega dela (pravica arhitekta in pravica uličnega umetnika), ki je ena od moralnih avtorskih upravičenj.

Moralne avtorske pravice so odraz ideje, da je avtorsko delo emanacija človekove osebnosti[5] in predstavljajo varstvo duhovne vezi avtorja z njegovim delom,[6] zaradi česar jih uvrščamo  med osebne pravice,[7] ki jih za razliko od materialnih ni mogoče odtujiti.[8] Moralne avtorske pravice po ZASP tako predstavljajo skupek upravičenj posameznika (avtorja), med drugim: pravico prve objave dela,[9] pravico priznanja avtorstva,[10] pravico skesanja[11] in za ta prispevek relevantno pravico do spoštovanja avtorskega dela.[12] Pri tem pripadejo vse te pravice avtorju z nastankom avtorskega dela ex lege, tj. v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji, da lahko posamezno stvaritev štejemo za avtorsko delo.

Avtorskopravnega varstva in z njim povezanih (moralnih) avtorskih pravic tako ni deležna kakršnakoli stvaritev, temveč zgolj delo, ki pomeni individualno, intelektualno stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena.[13] ZASP pri tem v drugem odstavku 5. člena primeroma našteva, kaj vse je moč uvrstiti pod avtorsko delo, med drugim tudi arhitekturna dela in likovno umetnost. Ker pa gre v primeru avtorskih pravic za neregistrsko pravico,[14] se šele v morebitnem sodnem sporu po skrbno opravljeni presoji, tj. ob izdaji deklaratorne odločbe, izkaže, ali je določena stvaritev avtorsko delo in kot taka uživa avtorskopravno varstvo.[15] Na vprašanje, katero stvaritev je mogoče šteti za avtorsko delo, je tako potrebno odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej. Ker pa je zakonska definicija avtorskega dela pomensko dokaj odprta, sta teorija[16] in sodna praksa[17] izoblikovali nadaljnje kriterije in predpostavke, ki so nam v pomoč pri opredelitvi posamezne stvaritve kot avtorskega dela.

Da neka stvaritev uživa status avtorskega dela, mora iti za delo s področja ustvarjalnosti (delo mora pripadati kategoriji znanosti, književnosti ali umetnosti, vendar to ne pomeni, da delo samo po sebi ne sme imeti uporabnega namena - kot imajo to ravno arhitekturna dela[18]), ki je plod človeka (kriterij stvaritve).[19] Nadalje je pogoj za avtorsko delo duhovnost,[20] kar zahteva, da se v delu izrazijo avtorjeve misli, občutki in čustva, hkrati pa opozarja na nematerialnost avtorskega dela - na ločitev dela od nosilca, na katerem obstaja lastninska pravica, ki lahko pripada drugi osebi in ne nujno avtorju. Sodna praksa[21] kot ključno predpostavko, ki odločilno vpliva na presojo pravnega standarda avtorskega dela, določa individualnost,[22] ki ločuje avtorjevo delo od množice vsakdanjih uporabnih stvari in na drugi strani od že obstoječe kulturne dediščine in ostalih del.[23] Nazadnje mora biti avtorjevo delo izraženo navzven na način, da je zaznavno za človeške čute, pri tem pa v slovenskem pravnem redu ni pomembna vrsta, način ali oblika zunanje manifestacije, niti ni potrebno, ali je delo fiksirano na materialnem nosilcu[24]. Če so torej ti pogoji izpolnjeni, lahko govorimo o avtorskem delu na vseh področjih znanosti, umetnosti in književnosti, ki so primeroma našteta tudi v 5. členu ZASP.

 

Arhitekturne stvaritve in ulična umetnost kot avtorska dela

V  primeru arhitekturnih stvaritev,  tj. zgradb in podobnih konstrukcij, pa tudi sestavnih delov objekta, kot so strehe, stopnišča, fasade, notranja oprema[25] itd.,[26] je mogoče govoriti o avtorskem delu, če te vsebujejo individualne in ustvarjalne elemente glede oblike, oblikovanja ali ornamentov,[27] kar pa ne pomeni, da so avtorskopravno varovani zgolj objekti z estetskimi ali umetniškimi prvinami. Varstva so namreč lahko deležna tudi arhitekturna dela, ki jih uvrščamo med uporabno umetnost,[28] vendar je ta dela potrebno obravnavati strožje od drugih avtorskih del, kar odraža tudi 44. člen ZASP, ki v primeru arhitekturnih del omejuje avtorjevo izključno pravico do predelave iz 33. člena ZASP, saj določa, da lahko lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta ob upoštevanju avtorjeve pravice do spoštovanja dela to delo prosto predela. Teorija tako poudarja, da mora arhitekturno delo za dosego statusa avtorskega dela presegati vsakdanje prostorske rešitve, kar v praksi pomeni, da so avtorskopravno varovana le arhitekturna dela z visoko stopnjo umetniške izraznosti,[29], [30] ki imajo kot taka tudi umetniško vrednost in ne zgolj funkcionalni namen. Ker je razmejitev med arhitekturnimi stvaritvami, ki dosegajo izjemno visoko stopnjo umetniške izraznosti, in tistimi, ki je ne, dokaj kompleksna in zahteva skrbno presojo, se je v praksi pojavila potreba po konkretnejših razmejitvenih kriterijih. Nekateri teoretiki tako kot ključne indikatorje ustvarjalne ravni avtorskega dela navajajo členitev konstrukcije ali fasade ter obliko, material in barvo zgradbe.[31] Iz povedanega sledi, da niso vsi arhitekturni objekti tudi avtorskopravno varovani, seveda pa bodo takšnega varstva deležni tisti objekti, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZASP.[32]

Nobenega dvoma ni, da zgoraj omenjene kriterije, ki opredeljujejo avtorsko delo, izpolnjuje tudi likovna umetnost, kamor po stališču teorije uvrščamo tudi ulično umetnost.[33] Status avtorskega dela tako uživajo tudi grafiti na javnih površinah ali zasebnih fasadah, s katerimi se avtorji umetniško izražajo.[34] Pri tem je potrebno poudariti, da je status avtorskega dela neodvisen od potencialne protipravnosti nastanka grafita, saj po večinskem mnenju teorije (proti)pravnost nastanka grafita ni opredelilni znak avtorskopravnega varstva.[35] Z drugimi besedami, status avtorskega dela, se ne ozira na določbe pravnega reda in morale ter nastane, tudi če je v nasprotju z njimi.[36]

 

Pravica do spoštovanja dela

Če je stvaritev avtorskopravno varovana, pomeni, da avtorju pripadajo moralne avtorske pravice, med katere se, inter alia, uvršča tudi pravica do spoštovanja dela,[37] ki daje avtorju pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v njegovo delo ali vsaki uporabi njegovega dela, če bi poseg ali uporaba lahko okrnila njegovo osebnost. To še toliko bolj velja  za primer uničenja izvirnika,[38] ki povzroči prekinitev vezi med avtorjem in njegovim delom, kar nedvomno predstavlja največji poseg prav v bistvo 19. člena ZASP.[39] Še posebej je to razvidno pri likovnih delih, pri katerih zaradi dejstva tesne povezanosti likovnega dela kot imaterialne dobrine z njegovim telesnim nosilcem, uničenje izvirnika nujno pomeni tudi uničenje dela, ki je odvisno od svoje materialne fiksacije. Pravica do spoštovanja dela tako varuje avtorjeve interese do integritete dela ter ščiti avtorjeva osebna (čast in ugled) in duhovna (delo kot otrok njegovega duha)[40] razmerja do njegove stvaritve.

Da lahko govorimo o kršitvi pravice do spoštovanja avtorjevega dela morata biti tako kumulativno podana, tako objektivni element, ki zahteva, da je v delo poseženo (skazitev, predelava, uničenje, itd.) oz. da je delo uporabljeno na način, ki ga avtor ni predvidel, ter subjektivni element, ki zahteva okrnitev avtorjeve osebnosti, časti oz. ugleda.[41]

Ker lahko subjektivna narava elementa okrnitve avtorjeve osebnosti, časti ali ugleda predstavljala težavo pri presoji obstoja kršitve pravice do spoštovanja avtorjevega dela, v teoriji prevladuje stališče, da je avtor tisti, ki najbolje ve, kakšna predelava ali uporaba njegovega dela posega v njegovo osebnost. Zaradi tega je mogoče trditi, da že obstoj sodnega spora izkazuje, da je prišlo do posega v avtorjevo osebnost, saj se ta v nasprotnem primeru sploh ne bi spuščal v pravdni postopek.

 

Kolizija

Čeprav po mnenju teorije, avtorsko delo nastane ne glede na potencialno protipravnost, zaradi česar protipravnost nastanka ne vpliva niti na obstoj pravice do spoštovanja dela uličnega umetnika, pa pravna doktrina stoji na stališču, da gre pri grafitih za tiho odpoved avtorskim pravicam, zlasti pravici do reproduciranja in distribuiranja. Pri tem velja opozoriti, da teorija govori zgolj o tihi odpovedi materialnih avtorskih pravic, za katere tudi na splošno velja, da se jim lahko avtor odpove oz. jih prenese, medtem ko vprašanje tihe odpovedi moralnim avtorskim pravicam uličnega umetnika ostaja odprto.

Zaradi tega je potrebno v primeru trka pravice do spoštovanja dela arhitekta na eni in pravice do spoštovanja dela uličnega umetnika na drugi strani, opraviti tehtanje pravic, ki sta v koliziji. Arhitekt kot avtor lahko v primeru, ko ulični umetnik z grafitom poseže v njegovo delo oz. ga skazi in s tem okrni avtorjevo osebnost, zahteva pravno varstvo tako po določbah ZASP kot tudi po splošnih pravilih odškodninskega prava. Pri tem se lahko arhitekt za avtorskopravno varstvo odloči neodvisno od volje lastnika zgradbe, in sicer tudi v primeru, da se lastnik z obstojem grafita strinja. Na podlagi 167. in 168. člena ZASP ima arhitekt tako na razpolago tožbo, ki lahko (tudi kumulativno) vsebuje prepovedni, odstranitveni ali odškodninski zahtevek, sodišče pa lahko tudi neodvisno od povračila premoženjske škode avtorju prisodi pravično denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve njegovih moralnih pravic, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri tem je smiselno opozoriti, da za obstoj kršitve arhitektove pravice ni pomembno, ali je ulični umetnik vedel za svojo kršitev ali jo celo hotel, saj dobrovernost kršitelja pri presoji njegove odgovornosti ni upoštevna.[42]

Za razrešitev kolizije med pravicami uličnega umetnika in arhitekta je relevantna predvsem 3. točka prvega odstavka 167. člena ZASP, ki določa, da lahko arhitekt kot nosilec pravice do spoštovanja avtorskega dela ob morebitni kršitvi zahteva, da se odstranijo posledice kršitve, kar za uličnega umetnika pomeni, da bo njegov grafit prepleskan in posledično njegovo avtorsko delo uničeno. V praksi se sicer redko zgodi, da bi ulični umetnik izdal svojo identiteto in priznal svoje protipravno ravnanje, kljub temu pa si ni težko predstavljati situacije, ko bi ulični umetnik želel zaščititi svojo umetnino v primeru, da bi arhitekt zahteval vrnitev v prejšnje stanje, in sicer kot stranski intervenient v pravdi zoper lastnika stavbe, ali pa bi zoper lastnika in/oziroma/ali arhitekta vložil samostojno tožbo s prepovednim zahtevkom ali z odškodninskim zahtevkom, če bi njegov grafiti uničili. V primeru kolizije, naša zakonska ureditev daje prednost arhitektu, ki lahko, med drugim, zahteva tudi odstranitev grafita, zaradi česar je mogoče reči, da zakonodaja uličnemu umetniku v takih okoliščinah ne priznava pravice do obstoja njegovega dela oz. varstva izvirnika.

Pri tem velja opozoriti še na dejstvo, da kljub nebistvenosti elementa protipravnosti pri ugotavljanju obstoja avtorskega dela, ta vpliva na vsebino avtorskopravnega varstva. Čeprav avtorska pravica obstaja ne glede na protipravnost nastanka avtorskega dela, pa slovenska zakonodaja v primeru kolizije med pravico spoštovanja arhitekturnega dela in varstvom izvirnika (katerega vsebina je zajeta tudi v pravici do spoštovanja dela), daje prednost prvemu, tj. arhitektu, v katerega pravico do spoštovanja dela je ulični umetnik protipravno posegel.

Kot je bilo že omenjeno, pa pravica do spoštovanja avtorjevega dela ne obsega zgolj pravice do obstoja avtorskega dela, temveč se nanjo vežejo, tudi že omenjeni odškodninskopravni zahtevek[43]. Tako se zastavlja vprašanje, ali ima ulični umetnik v primeru prepleskanja grafita pravico zahtevati odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine, zaradi kršitve njegovih moralnih avtorskih pravic (te kljub protipravnosti še vedno obstajajo) in nadalje, kdo je dolžan takšno odškodnino plačati, glede na to, da je arhitekt upravičen do prepleskanja. Odgovora na to vprašanje v sodni praksi še ni, vendar pa že dejstvo, da v primeru prepleskanja ni podana protipravnost ravnanja arhitekta,[44] nakazuje, da odškodninske odgovornosti v tem primeru ni.

V kolikor arhitekturno delo, katerega je ulični umetnik poslikal brez dovoljenja lastnika, ne uživa statusa arhitekturnega dela, je zaplet precej manjši, saj pride zgolj do posega v lastninsko pravico lastnika zgradbe. ZASP sicer v 40. členu določa, da sta avtorska pravica in lastninska pravica neodvisni druga od druge in sta med seboj skladni, vendar lahko ob pregledu sodne prakse hitro pridemo do zaključka, da med avtorji in lastniki avtorskih del prihaja tudi do konfliktov. Prav za ulično umetnost pa je značilno, da lastnik zgradbe[45] največkrat ni naročnik grafita, temveč ga celo dojema kot nezaželenega in mu predstavlja škodo. Tudi v tem primeru mora sodišče opraviti tehtanje pravic v koliziji, tj. pravice do spoštovanja dela uličnega umetnika in lastninske pravice lastnika zgradbe, pri čemer bi po najinem mnenju sodišča dala prednost lastninski pravici, saj je bil ulični umetnik tisti, ki je protipravno posegel vanjo in s tem sprejel tveganje. V takem primeru lahko lastnik kot oškodovanec poda predlog za pregon zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, naznani prekršek po 13. ali 20. členu ZJRM-1 in/ oziroma/ ali vloži odškodninsko tožbo zaradi protipravnega posega v njegovo lastninsko pravico, s čemer mu je bila povzročena škoda. Če pa arhitekturno delo uživa status avtorskega dela, lahko oba oškodovanca, tako lastnik kot avtor arhitekturnega dela, hkrati uveljavljata pravno varstvo, vsak iz svojega pravnega naslova.

Ker pa so ulični umetniki največkrat anonimni in oškodovancem neznani, pravno varstvo pogosto ni mogoče. Za arhitekte in lastnike je tako najenostavneje, da grafit prepleskajo in se sprijaznijo s tem, da do povrnitve stroškov pleskanja ne bo prišlo.



Seznam literature

Krajnc, Saša: Avtorska pravica kot instrument zaščite arhitekturnih del, v: AR, Arhitektura, raziskave / Architecture, Research. 2 (2010), str. 63 - 70.

Krajnc, Saša: Avtorska pravica v arhitekturi, URL: https://www.zaps.si/img/admin/file/avtorska%20pravica/Zaps_avtorske%20pravice%20v%20arh-2014-spread-2.pdf (15.9.2019).

Krajnc, Saša: Pogodbena ureditev avtorskopravnih vprašanj na arhitekturnih objektih, v: LeXonomica, 3 (2011) 2, str. 233-250.

Mežnar Špelca; Ovčak Kos Maja: Varstvo avtorske pravice v novejši slovenski sodni praksi, v: LeXonomica, 7 (2015) 1, str. 85-101.

Schulte Swanson, Erin: Artwork Created by Animals Is Not Copyright Eligible, URL: https://www.swansonlawmn.com/blog/2014/08/23/artwork-created-by-animals-not-copyright-eligible/ (1.9.2019).

Trampuž, Miha: AVTORSKO PRAVO IN LIKOVNA UMETNOST, ČŽ Uradni list SR Slovenije, 1996.

Trampuž, Miha; Oman, Branko; Zupančič, Andrej: ZAKON O AVTORSKIH IN SORODNIH PRAVICAH S KOMENTARJEM,  Gospodarski vestnik (1997).

Urad RS za intelektualno lastnino: Avtor in avtorsko delo, URL: http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/avtorska-in-sorodne-pravice/avtor-in-avtorsko-delo/ (15.9.2019).


Opombe

[1] Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE).

[2] Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16 in 27/17).

[3] Zakon o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06).

[4] Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08110/1356/15 in 63/16 – ZKUASP).

[5] Trampuž, AVTORSKO PRAVO IN LIKOVNA UMETNOST (1996), str. 39.

[6] 16. člen ZASP.

[7] Na tem mestu je potrebno opozoriti, da se moralne avtorske pravice v določenih elementih razlikujejo od preostalih osebnih pravic, saj se moralne avtorske pravice, za razliko od osebnih pravic, lahko dedujejo.

[8] Prvi odstavek 70. člena ZASP.

[9] 17. člen ZASP.

[10] 18. člen ZASP.

[11] 20. člen ZASP.

[12] 19. člen ZASP.

[13] 5. člen ZASP.

[14] Za razliko od registra patentov, dodatnih varstvenih certifikatov, modelov, znamk in geografskih označb, posebnega registra avtorskih pravic zakon ne predvideva.

[15] Kranjc, Pogodbena ureditev avtorskopravnih vprašanj na arhitekturnih objektih (2011), str. 235.

[16] Trampuž, AVTORSKO PRAVO IN LIKOVNA UMETNOST (1996), str. 82.

[17] Glej npr. Vrhovno sodišče RS, št. III Ips 4/2017, 24.04.2018.

[18] Trampuž, AVTORSKO PRAVO IN LIKOVNA UMETNOST (1996), str. 33.

[19] Čeprav se zdi ta kriterij na prvi pogled samoumeven, pa so se v preteklosti že pojavljala vprašanja glede avtorskega dela na fotografiji, ki jo je posnela opica. Več o tem; Schulte Swanson, Artwork Created by Animals Is Not Copyright Eligible, URL: https://www.swansonlawmn.com/blog/2014/08/23/artwork-created-by-animals-not-copyright-eligible/.

[20] ZASP v 5. členu za ta kriterij uporablja izraz intelektualnost.

[21] Višje sodišče v Ljubljani, št. V Cpg 1273/2015, 30.03.2016.

[22] Mežnar, Ovčak Kos, Varstvo avtorske pravice v novejši slovenski sodni praksi (2015), str. 99.

[23] Višje sodišče v Ljubljani, št. V Cpg 1273/2015, 30.03.2016: »Po stališču pravne teorije se glede elementa individualnosti pri avtorskem delu ne ugotavlja objektivna novost, temveč individualnost, ki je posledica ustvarjalnega podviga avtorja. Ta pa lahko črpa iz množice obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev, skratka iz splošne kulturne dediščine človeštva. Če pa avtor ustvari delo z individualnimi potezami, ne da bi zavestno ali podzavestno prevzemal neposredno, iz drugega dela, je ta njegova stvaritev avtorsko pravno varovana. Z njegovega vidika gre za avtorsko delo in za subjektivno novost.«

[24] Urad RS za intelektualno lastnino, Avtor in avtorsko delo, URL: http://www.uil-sipo.si/uil/dejavnosti/avtorska-in-sorodne-pravice/avtor-in-avtorsko-delo/.

[25] Vrhovno sodišče RS, št. II Ips 563/2007, II Ips 989/2008, 09.10.2008.

[26] Za natančnejšo analizo vprašanja, kdaj je arhitekturno delo tudi avtorskopravno varovano, glej npr. Krajnc, Avtorska pravica v arhitekturi, URL: https://www.zaps.si/img/admin/file/avtorska%20pravica/Zaps_avtorske%20pravice%20v%20arh-2014-spread-2.pdf.

[27] Trampuž, Oman, Zupančič, ZAKON O AVTORSKIH IN SORODNIH PRAVICAH S KOMENTARJEM (1997), str. 41.

[28] Arhitekturna dela se od preostalih avtorskih del razlikujejo po tem, da je njihov cilj predvsem funkcionalno reševanje prostorskih problemov in ne zgolj posredovanje umetniške ideje, zaradi česar so tudi avtorskopravno varstvo dosegla razmeroma pozno. Glej Krajnc, Avtorska pravica kot instrument zaščite arhitekturnih del, (2010), 63.

[29] Višje sodišče v Ljubljani je tako v sodbi II Cp 266/2009 z dne 8.7.2019 ugotovilo, da avtorskopravno varstvo pripada le posameznima deloma arhitekturnega objekta, in sicer fasadni oblogi in zunanjemu panoramskemu dvigalu. Glej opombo št. 11 v Krajnc, Avtorska pravica v arhitekturi, URL: https://www.ipi.si/wp-content/uploads/2019/03/Zaps_avtorske-pravice-v-arh-2014-spread-2.pdf, str. 54.

[30] Krajnc, Pogodbena ureditev avtorskopravnih vprašanj na arhitekturnih objektih (2011), str. 236.

[31] Prav tam.

[32] Višje sodišče v Ljubljani, št. V Cpg 864/2016, 20.10.2016.

[33] Trampuž, AVTORSKO PRAVO IN LIKOVNA UMETNOST (1996), str. 49.

[34] Prav tam.

[35] Prav tam.

[36] Trampuž, Oman, Zupančič, ZAKON O AVTORSKIH IN SORODNIH PRAVICAH S KOMENTARJEM (1997), str. 34.

[37] 19. člen ZASP.

[38] 45. člen ZASP.

[39] Trampuž, AVTORSKO PRAVO IN LIKOVNA UMETNOST (1996), str. 132.

[40] Prav tam, str. 130.

[41] Trampuž, Oman, Zupančič, ZAKON O AVTORSKIH IN SORODNIH PRAVICAH S KOMENTARJEM (1997), str. 81.

[42] Vrhovno sodišče RS tako v 9. točki obrazložitve sodbe II Ips 966/2008 z dne 15.01.2009: Predpostavke kršitve izključnih pravic avtorja so obstoj pravice, obstoj imetništva te pravice po tožniku in obstoj kršitve.

[43] 168. in 169. člen ZASP.

[44] Po 3. točki prvega odstavka 167. člena ZASP lahko namreč arhitekt ob kršitvi njegovih izključnih pravic zahteva, »da se odstrani stanje, ki je nastalo s kršitvijo«.

[45] In s tem po načelu superficio solo cedit tudi lastnik grafita.

Privatizacija debelosti