Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Intervju s predstavnikom Liste Marjana Šarca Luko Špoljarjem

 Predstavnik Liste Marjana Šarca Luka Špoljar [1]

Predstavnik Liste Marjana Šarca Luka Špoljar [1]

PDF

Spraševala sta Liza Jerman in Rok Pučnik

1. Državni zbor več kot polovico zakonov sprejme po skrajšanem ali nujnem postopku. Sprejeta zakonodaja je zaradi tega manj kvalitetna, opozicija in javnost pa težje sodelujeta pri razpravi. Se vam zdi količina sprejete zakonodaje po t. i. hitrih postopkih prevelika, kako to vpliva na vas kot poslanca, kako ocenjujete trenutno ureditev rednega zakonodajnega postopka in na kakšen način bi reševali to problematiko?

Vse kar je pravniško gledano pomembno je to, da Ustava Republike Slovenije določa, da bi se zakoni morali sprejemati po večfaznem postopku. To ureja Poslovnik Državnega zbora, ki ureja nujni, skrajšani in pa redni zakonodajni postopek. Kot sami pravite, je bila večina zakonov v zadnjem mandatu sprejeta po nujnem ali skrajšanem, ne pa po rednem postopku. Ustava ni zapisala kar tako, da naj bi se zakoni sprejemali v večfaznem postopku, zato tudi sam menim, da je zaskrbljujoče dejstvo, da se večina zakonov ne sprejme po rednem postopku. Za nujni in skrajšani postopek obstajajo določeni razlogi, v primeru katerih bi se morali zakoni sprejemati po tem postopku. Velikokrat koalicije uporabljajo skrajšani postopek pod pretvezo, da gre za manjše spremembe zakona, ker se spreminjajo samo dva ali trije členi, čeprav gre za vsebinsko težko spremembo. Mislim, da se je treba zavzemati za to, da se čim več zakonov sprejme po rednem postopku, saj le tako lahko oblikujemo predpis, ki bo vključeval različna stališča, ki bo v večji meri upošteval stroko, in ki bo omogočal čim širšo debato in konsenz glede ureditve določenega družbenega položaja.

Glede rednega zakonodajnega postopka pa menim, da bi se moral zakon sprejemati z vso skrbnostjo in to zagotavlja prav redni postopek. Nekaterim se zdi problematično, predvsem kadar se mudi, da redni postopek traja zelo dolgo, od vložitve predloga zakona do njegovega sprejetja lahko minejo tudi trije ali štirje meseci. Vmes lahko še skupina 10 poslancev ali drugi kvalificirani predlagatelji zahtevajo javne razprave ali kaj podobnega in vse skupaj se lahko gladko zavleče na 5 ali 6 mesecev. Tako da ne vidim problemov v normativni ureditvi rednega zakonodajnega postopka, problem vidim v politični kulturi, nujni in skrajšani postopek se uporabljata takrat, ko se ne bi smela. Predvsem je zaskrbljujoča uporaba nujnega postopka, ker naj bi bil ta namenjen temu, da se odpravijo težke posledice za državo, recimo po naravnih nesrečah.

 

2. V zadnjih dvajsetih letih je opazen trend pogostega spreminjanja oziroma noveliranja zakonodaje. Pogosto spreminjanje zakonodaje prinaša rešitve za nastale družbene probleme vendar hkrati zaradi nepredvidljivosti odvrača tuje investitorje in otežuje delo domačemu gospodarstvu. Kakšen je vaš pogled na to problematiko?

V Sloveniji imamo preveč predpisov, torej zakonskih in podzakonskih aktov. Pogosto spreminjanje ni dobro, ker včasih niti stroka ne more več slediti spremembam, kaj šele ljudje, ki zakon uporabljajo vsak dan.  Mislim, da bi morali stremeti k temu, da se skuša zakone sprejemati premišljeno, tehtno, zato da prihaja do čim manj napak, ki bi jih bilo nato z novelami potrebno odpravljati. Vseeno pa se nekatera družbena področja spreminjano hitro, zaradi česar zakonodaja temu včasih niti ne more slediti, zato so pogoste novele določenih zakonov sprejemljive. Zaskrbljujoče pa so redne novele v drugih primerih, kakšni zakoniki bi morali biti dokaj statični, na primer Zakon o kazenskem postopku, ta mislim, da se ne bi smel spreminjati vsaka dva meseca. Pri zakonu, ki na primer ureja socialne transferje kjer se pa gleda na to, kakšna je gospodarska rast, kakšna je stopnja delovne zaposlenosti in se zakon temu prilagaja, pa je logično, da se zakon pogosto spreminja.

Glede področji, ki se mi zdijo prenormirana bi sedaj težko ocenil, ker imamo področja zakonodaje, ki so podnormirana, in taka, ki so prenormirana. Prej sem ravno omenil socialne transferje, zdi se mi, da je socialna zakonodaja ena najbolj zapletenih in prenormiranih. Velikokrat se mladi znajdemo v položaju, ko se moramo kam prijavit ali želimo uveljavljat kakšen socialni transfer, pa ugotovimo, da to urejata dva zakona in pet podzakonskih aktov, komaj najdemo okence, na katerega moramo prinesti obrazec in tako naprej. Sicer pa ne vem, katero področje je še prenormirano.

 

3. Pravna stroka očita zakonodajalcu, da je pri sprejemanju zakonodaje ne upošteva v zadostni meri in da ne namenja dovolj sredstev za predhodne raziskave na ciljnem področju. Zaradi tega imajo sprejeti zakoni dogmatične in sistemske napake. Ali bi po vašem mnenju moral Državni zbor v postopku sprejemanja zakonodaje več sredstev namenjati za raziskave in imeti bolj neodvisno vlogo in ne biti v takšni meri odvisen od Vlade in kako bi to dosegli?

Najbolj pogost predlagatelj zakonov je Vlada, in že tam morajo skrbeti za to, da so predpisi, kar se da kvalitetno pravno pripravljeni, upoštevajoč smernice in načela stroke s tega področja, potem pa pride predpis pride še v Državni zbor, kjer imamo poseben organ, Zakonodajno pravno službo DZ, ki znova skrbi za zakonitost in ustavnost predpisa, še preden se ta sprejme. Šele nato gre zakon čez postopek sprejemanja. Poslanci državnega zbora zelo različno reagirajo, včasih že na ravni vlade upoštevajo mnenje, ki jih dajo v pravnih zadevah, včasih pa se ne upošteva niti zakonodajnopravne službe. Poznamo celo primere, ko je zakonodajno pravna služba upravičeno zatrjevala, da bo nek zakon povzročil neustavni položaj, pa so poslanci tak zakon vseeno sprejeli.

Poudariti je treba, da bi bilo potrebno upoštevati tako mnenje stroke, kot mnenje tistih, ki bdijo nad zakonitostjo in pa ustavnostjo predpisov, ki se predlagajo, se pravi Zakonodajno pravne službe. Na vprašanje, če bi bilo zato potrebno nameniti več sredstev, pa ne znam odgovorit, ker niti ne poznam notranjega financiranja služb Državnega zbora. Po mojem mnenju bi bilo potrebno premisliti o namenjanju več sredstev civilnim iniciativam, ki bdijo nad strokovnostjo urejanja določenega področja.

Seveda se strinjam s trditvijo, da bi bilo smiselno nameniti več sredstev tudi za pregled v Državnem zboru, če je teh sredstev sedaj premalo, saj je tudi znotraj Državnega zbora potrebno vršiti kontrolo zakona. S tem bi tudi Državni zbor postal neodvisen in sposoben sam oceniti, kaj je primerno. Velikokrat sem bil tudi priča temu, da se pri predlogih predpisov ne daje dovolj pozornosti mednarodnopravni primerjavi in posledicam, ki bi nastale, če bo predpis sprejet, velikokrat gre samo za kljukanje okenc. Včasih se celo označi, da predpis ne bo imel posledic, pa jih potem ima. Tu bi bila potrebna večja skrbnost.

Kot (bodoči) poslanec ne morem trditi, da bi sam nekaj vnaprej zavrnil, zato ker gre pri odločanju v Državnem zboru za kolektivni organ, v katerem delujejo poslanske skupine in pa stranke, ki sledijo nekim političnim usmeritvam, ki so si jih zadale. Menim pa, da če bi za nek predlog zakona Zakonodajnopravna služba opozarjala, da bi povzročil neustavnost, bi zagotovo glasoval proti. Po drugi strani,  če bi obstajali zgolj določeni pravni pomisleki, ki bi se jih dalo tekom postopka odpraviti z amandmaji ali drugimi posegi, bi pa glasoval za, če bi dobil zagotovilo, da se bo tekom postopka to odpravilo.

 

4. Že vse od sprejetja ustave se v Državnem zboru pojavljajo predlogi za spremembo volilnega sistema. Kako bi ocenili trenutno ureditev in ali podpirate spremembo volilnega sistema, če kakšno?

V stranki se nam zdi, da trenuten volilni sistem ni dober, ker nimajo volivci odločilnega glasu o tem, kdo pride v Državni zbor. Zavzemamo se za ukinitev volilnih okrajev in za uvedbo preferenčnega glasu, kar bi pomenilo, da bi volivci imeli večjo moč odločanja, koga pošljejo v Državni zbor. Še vedno pa se zavzemamo za proporcionalni sistem. Poleg tega menim, da bi bilo potrebno odpreti debato glede višine praga za vstop v državni zbor. Ali je ta odstotek 4% primeren, se trenutno ne želim izrekati.

 

5. Število občin se je od osamosvojitve naprej konstantno povečevalo, število občin se je iz 60 povzpelo na 212 leta 2013. Takšno povečanje števila občin je bilo mogoče med drugim tudi zardi tega, ker je Državni zbor večkrat znižal pogoje za občino. Zaradi majhnosti nekaterih občin se dogaja, da le-te svojih nalog ne morejo ustrezno opravljati, stroški za njihovo delovanje pa so nesorazmerno visoki. Morebitno rešitev predstavlja tudi prenos dela pristojnosti na pokrajine (kot druge stopnje lokalne samouprave), ki smo jih v Ustavo zapisali že leta 2006, vendar izvedbenega zakona Državni zbor še ni sprejel. Se vam zdi trenutna ureditev in število občin primerno, na kakšen način bi urejali trenutno problematiko in ali podpirate uvedbo pokrajin?

Leta 2006 je prišlo do spremembe Ustave, s katero je bil uveden dvostopenjski sistem samouprave. V 143. členu smo zapisali, da je pokrajina lokalna samoupravna skupnost, ki upravlja lokalne zadeve širšega pomena in določene zadeve regionalnega pomena. V stranki mislimo, da bi se morali opreti na to ustavno spremembo in jo implementirati tudi na zakonodajni ravni. Ustava določa, da se pokrajine sprejmejo z zakonom. Ni dobro in neodgovorno je, da ta rešitev ni bila zakonsko sprejeta.

Glede ureditve občin s tako imenovanim »top-down approach« v stranki trenutno še nimamo direktno izoblikovanega stališča, vsekakor pa je voljo ljudstva potrebno upoštevati. Po drugi strani pa je Slovenija majhna, imamo pa 212 občin, ker bi vsak zaselek rad imel svojo. Glede tega smo precej poseben narod. Obstajajo tudi ustavni instituti, s katerimi bi lahko preverili voljo ljudi pri ustanavljanju pokrajin, do absolutnega konsenza pa ne bomo prišli. Pri takih spremembah vedno pride do tega, da je nekdo manj zadovoljen, kot bi bil, tako kot pri gradnji avtoceste, drugemu tiru in tako naprej.

 

6. Z razmahom uporabe družbenih omrežji smo po svetu in doma priča povečani prisotnosti sovražnega govora na katerega se pristojne institucije (tožilstvo in policija) ne odzivajo v zadostni meri. Ali se vam zdi količina sovražnega govora v javnem diskurzu problematična, kaj sovražni govor za vas sploh je, do kakšne mere bi omejevali svobodo govora in ali menite, da pristojne institucije (tožilstvo in policija) sovražni govor v zadostni meri preganjajo?

Sovražni govor kot pravni termin ne obstaja. Obstaja kaznivo dejanje, npr. kaznivo dejanje spodbujanja k nasilju, sovraštvu in podobnim zadevam, sovražni govor kot tak pa v pravni terminologiji ne obstaja. To je konstrukt, ki smo ga postavil, glede na to kaj smatramo kot sovražni govor, kaj je tisto, kar se nam pri izražanju zdi sprejemljivo. Tu se mi zdi poglavitno, da upoštevamo smernice Evropskega sodišča za človekove pravice in pa smernice našega Ustavnega sodišča. Na primer, nošenje rdeče zvezde kot simbola komunizma je dovoljeno, medtem ko poveličevanje svastike iz časa Hitlerja ni.

Ko je govora o spletnih mediji, kjer vsak lahko napiše, kar si v tistem trenutku želi, mislim, da morajo biti strogo urejeni s strani tistih, ki upravljajo s spletnimi mediji in se mora vsakršno spodbujanje k nasilju, sovraštvu, rasizmu in pa drugim takšnim nekorektnim oblikam izražanja sankcionirati, če je treba, tudi s kazenskim preganjanjem. Tu moram opozoriti, da za nekoga neka misel je sovražni govor, medtem ko za drugega ni. Nazadnje smo imeli pereč problem v javnosti s tisto svinsko glavo, ki je pristala na spomeniku Kardelja. Zelo zanimivo je tu primerjati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice s prakso v Ameriki, kjer so dali svobodi govora prednost pred preprečevanjem sovražnega govora. In tam je marsikaj dovoljeno, recimo shodi, kjer se poveličuje vojne ali nacionalistične zadeve, medtem ko pri nas bi bilo verjetno kaj takega prepovedano.

Mogoče bi bil korak v pravo smer, da bi spletni mediji pred oddajo komentarja zahtevali registracijo s pravimi osebnimi podatki, da bi se točno vedelo, kdo stoji za temi komentarji in bi jih bilo lažje preganjati. Moral bi sicer prebrati kakšno raziskavo, da bi videl, koliko na take ljudi, ki pišejo nedovoljene stvari po spletu, koliko bi vplivala represija kot taka. Mislim, da bi za hude oblike bili primerni represija in kazenski pregon, za malo blažje oblike pa predvsem ozaveščanje, res strogo preverjanje, kdo je registriran uporabnik na kakšnem spletnem mediju in pa brisanje t. i. fake profilov, ki so ustvarjeni z namenom, da spodbujajo neko nasilje ali sovraštvo. Ne vem, če je rešitev zasutje tožilstva in policije z čisto vsakim komentarjem, ki je podan na 24ur.com in podobnih straneh.

 

7. V politiki in gospodarstvu večino vodilnih položajev še vedno zasedajo moški. Razmerje je diametralno nasprotno v sodstvu (predvsem okrajna in okrožna sodišča) in vzgoji in izobraževanju. Se vam zdi, da je pretirana zastopanost enega spola na določenem področju problematična in kakšno je vaše stališče glede uvedbe spolnih kvot, če se z njimi ne strinjate, na kakšen način bi reševali to problematiko?

Trenutno imamo spolne kvote na področju kandidiranja v državni zbor, kjer se nam v stranki zdi dobro, da se spodbuja enakopravno zastopanje obeh spolov. Moramo poudariti, da je izraz ženske kvote neustrezen, lahko se zgodi, da bi bile na kakšni kandidatni listi ženske bolj zastopane od moških.

V stranki imamo pomisleke pri postavitvi kvot v zaposlovanju. Tu verjetno govorimo, da bi bile v nekaterih poklicih potrebne ženske kvote. Te pa so problematične, sploh če bi posegali v ustavnopravne pravice zasebnikov pri zaposlovanju. Razlika je med javnim sektorjem ter državno upravo in zasebniki, ki imajo zasebno lastnino.  Nekateri pravniki so že opozarjali na to, da bi taki posegi lahko kršili ustavne določbe o varovanju zasebne lastnine. Zato bi morali vsako predlagano kvoto v stranki pred odločitvijo temeljito pretehtati.

Bolj kot kvote bi sam na področju varstva pravic žensk skušal rešiti problem delodajalcev, ki se na žalost tudi v javnem sektorju izogibajo zaposlovanju žensk, ki so v letih, ko bi lahko imele otroka. To se mi zdi veliko bolj problematično, saj imam tudi ogromno kolegic in znank, ki niso dobile službe in to celo v državni upravi ali v t. i. javnem sektorju, ker so ravno v letih, ko bi lahko imele ali si želijo otroke. Celo spraševali so jih na intervjujih, to ni nobena skrivnost. Rešitev tega problema menim, da bi naredila več kot prisilne zaposlitvene kvote. Poudariti pa je treba, da je Slovenija na tem področju vseeno nekaj naredila, tudi naši podatki glede enakosti plačila obeh spolov so zelo dobri.

 

8. V Sloveniji je zaupanje javnosti v delovanje sodnega sistema zelo nizko. Sodni postopki trajajo predolgo, kazenske zadeve padajo zaradi procesnih napak, odločitve sodišče se ljudem zdijo nepravične. V zadnjem mandatu smo bili priča t. i. Klemenčičevi reformi, ki je med drugim želela uvesti enotnega sodnika na prvi stopnji, skrajšati postopke, povečati preglednost dela sodišč in spremeniti kazenski postopek, ki pa v delu ni uspela. Kako bi ocenili trenutno stanje v pravosodju in kakšne spremembe predlagate na tem področju?

Mislim, da položaj v sodstvu ni tako slab, kot bi ga nekateri mediji in posamezniki želeli prikazat. Tudi v sodstvu pa verjetno obstaja nek odstotek zaposlenih, ki ne delajo dobro. Zagovarjamo ukrepe, ki bi skrajšali civilne in kazenske postopke, vendar pa ne smemo žrtvovati pravic posameznika v procesu, sploh v kazenskem pravu, kjer že pri obtožnici pride do stigme in pa do pritiska javnosti.

V stranki podpiramo tudi materialno odgovornost sodnikov in ostalih organov, ki so na strani države, torej državnih tožilcev in pa predlagamo omejitev mandata vseh sodnikov na 12 let z možnostjo ponovne izvolitve. V primerjalno pravni ureditvi lahko vidimo ogromno sistemov, ki imajo takšno omejitev. Cilj tega ukrepa je, da sodniki, predvsem tisti, ki ne delajo dobro, nimajo občutka, da so nedotakljivi, da odgovarjajo za svoje slabe odločitve, za svoje slabe sodbe in napake v njih. Sam pa mislim, da ne bi bilo slabo, če bi vsak sodnik v življenju počel tudi kdaj kaj drugega.

Seveda so možne tudi alternative kot sta, preizkusna doba in pa notranje ocenjevanje znotraj vrst sodnikov in tožilcev. Pri nas sicer imamo nek notranji sistem tožilcev, ne vem pa na kakšnem principu točno ocenjujejo njihovo delo. Mogoče bi bilo dobro, da bi te ocene postale javne in tako delovanje bolj transparento, in da bi se tiste res najslabše kadre tudi sankcioniralo. Ne takoj z odvzemom mandata sodnika, ampak mogoče kakšni drugi ukrepi. Zavedati se moramo, da imamo velike ekscese v določenih postopkih, velikokrat pride do tega, da je en sam sodnik, katerega večina sodb pade na višji instanci. Vemo, da je javni pritisk tu sicer možna posledica, ki je lahko problematična, vendar pa je sodstvo del javnega sektorja in nenazadnje obstajajo tudi drugi poklici, na primer visoko šolstvo, kjer so ocene javne.

Glede pravosodja smo se v stranki pogovarjali še o eni možni rešitvi, podoben ukrep je bil pred kratkim sprejet na Hrvaškem. Na Hrvaškem so sprejeli da se pripad zadev na višja sodišča določa mešano. Višja sodišča kot drugostopenjska sodišča praviloma ne razpisujejo obravnav, s tem pa bi se zagotovila neka dodatna nepristranskost. Podoben sistem obstaja pri vpisih v Zemljiško knjigo, ki ima pripad glede na to, kako obremenjena so sodišča. Na Hrvaškem je to obrodilo dobre rezultate.

 

9. Ministrstvo za pravosodje je strokovni javnosti poslalo osnutek Zakona o pravosodnem izpitu, ki spreminja trenutno ureditev Pravniškega državnega izpita. Osnutek zakona  za sprejem na pripravništvo (po novem pravosodno usposabljanje) uvaja vstopni izpit, posodablja poteka pripravništva in zmanjšuje število mest za pripravnike na sodiščih – sodišča bodo usposabljala zgolj tiste pripravnike, ki so potrebni za državne službe v pravosodju. S tem želi država zmanjšati pritisk na sodnike, ki usposabljajo pripravnike in preprečiti financiranje usposabljanja pravnikov za potrebe zasebnega sektorja. Kakšno je vaše stališče o osnutku zakona in na kako bi vi uredili postopek pravosodnega pripravništva?

S tem vprašanjem sem se dosti ukvarjal. Večkrat sem bil na sestankih s predstavniki Ministrstva za pravosodje, ko so nam pokazali te prve predloge. Še ne dolgo nazaj sem bil v študentskih vodah. S PDI-jem imamo ogromno težav, mene se tudi osebno tiče, saj sem pravnik in tudi mene čaka. Kot prvo bo potrebno sistem reformirati, spremenjen ni bil namreč že vrsto let in je po mojem mnenju zastarel.

Drugo. danes so še vedno dopuščena volonterska pripravništva, ki pa so dobra samo za tiste z nižjim povprečjem, ki želijo opravljati sodniško pripravništvo. Vsi ostali vidiki tega zastonj dela so slabi in predstavljajo degradacijo mladega človeka, ki vstopa na trg dela. Naša lista se zavzema, da volonterskih pripravništev ne bo nikjer.

Tretje. Problem s PDI-jem vidim tudi v tem, da je plačljiv. To je bilo postavljeno v času, ko so bile javne finance slabe, in je ministrstvo iskalo sredstva ter se obenem naslonilo na argument, da bodo kandidati bolj resno pristopili k opravljanju izpita. Danes je cena že nekaj čez 700 evrov, kar se mi zdi grozno, tak izpit ne bi smel biti plačljiv. Prav tako se ne strinjam s tem, da imaš samo tri poskuse, to ni dobro. Tudi zdravniki imajo namreč strokovni izpit po koncu pripravništva po opravljeni diplomi in ga lahko neomejeno krat opravljajo. Pravniki pa imamo prvič plačljivega in drugič zgolj tri poskuse. Znane so namreč številne zgodbe, morda so zgolj čenče, ko so zelo uspešni študentje zaradi takšnih ali drugačnih človeških faktorjev na izpitu padli in potem celo življenje niso smeli opravljati poklica, ki so si ga morda zelo želeli.

Četrta stvar. Sistem sestavljanja PDI-ja je zastarel. Še vedno je potrebno tja prinesti vse zakone in knjige v kovčkih težkih sto kil nakar se potem dva dni na roko piše sodbe po osem ur. Nujno je treba stopiti v korak s časom in spodbuditi digitalizacijo tudi na tem področju. To so recimo problemi, ki sem jih identificiral v preteklosti in se mi zdijo ključni. Zdaj pa glede Zakona o pravosodnem izpitu.

Ministrstvo zasleduje kmečko logiko pravnikov: »pravnikov, ki želijo PDI je absolutno preveč, vsi si želijo na sodišče in tako se sistem obremeni. Dajmo mi sedaj to, pod pretvezo nekih drugih argumentov, omejiti, da bodo tisti najboljši prišli do PDIja.« Strinjam se z ministrstvom, da vsak pravnik ne potrebuje PDIja in da je danes trenutna praksa pogojevanja zaposlovanja s PDI-jem, češ da je pokazatelj kvalitete pravnika, neprimerna. Tudi s predlogom vstopnega izpita se strinjam – preveč se poudarja povprečna ocena, ki je tudi odraz tekmovalnosti med fakultetami. Tak izpit, ki preveri kognitivno razmišljanje in logične sposobnosti, se mi zdi dobra ideja. Nekdo je lahko zelo dober na faksu, ima povprečje 9,5, vsi smo imeli take sošolce, pa vendar je lahko taka oseba slab sodnik. Morda bi lahko vstopni izpit imeli tudi že pri vstopu na pravno fakulteto, kot ga ima Hrvaška. Tako bi bili že na pravni fakulteti ljudje, ki bi bili sposobni enkrat biti sodniki.

Sicer pa se mi zdi, da osnutek ni dobro premišljen v delu, kjer zahteva, da mora pravnik po končanem izpitu tudi oddelati nekaj let v pravosodju. Prav tako se ne strinjam z osnutkom zakona v delu, kjer predpostavlja omejitve pri prehodu opravljanja poklica sodnika ali državnega tožilca, če se je oseba na izpit prijavila preko večletnega dela v odvetniški pisarni. Na splošno menim, da je predlog korak v pravo smer, čeprav pomeni še eno stopničko v regulaciji poklica.

 

10. Zaupanje ljudi v politiko je še nižje kot zaupanje ljudi v pravosodje. Vse od osamosvojitve naprej je opazen trend zmanjševanja volilne udeležbe, pri volitvah v evropski parlament ni presegla niti 30%. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da je takšna apatija ljudi problematična. Na kakšen način nameravate vi reševati problematiko visokega nezaupanja v politiko in nizke volilne udeležbe, je rešitev morda uvedba obvezne volilne udeležbe?

To da je odstotek politične participacije na volitvah padel ni nujno slab pokazatelj, je pa zaskrbljujoč. Je pokazatelj v stabilnih demokracijah, da so se zadeve približno normalizirale. Oziroma bom drugače povedal: ko demokracije postanejo stabilne praviloma pade odstotek udeležbe na volitvah. To je sigurno problematično in je treba nasloviti z določenimi ukrepi.

Naša lista se zavzema za znižanje starostne meje za volilno pravico na 16 let. Prav tako bi si želel povečati ozaveščanje državljanov, predvsem mladih, ki ne hodijo na volišča, o pomembnosti pasivne in aktivne volilne udeležbe. Predvsem pri njih je potrebno, da se jih angažira za udeležbo na volitvah in tudi za vlaganje kandidatur. Potem bi bilo potrebno razmisliti tudi o elektronizaciji volitev.

Ravno v teh dnevih sem se ukvarjal z vprašanjem zakaj ni možno dodati preko e-uprave podporo volivca za kandidatne liste. Kot veste so jih stranke zbirale in dejansko nimamo možnosti da bi nekdo preko SIGEN-CA z elektronskim certifikatom oddal podpis podpore. Še vedno mora iti na upravno enoto v času uradnih ur. V letu 2018 moramo razmisliti o digitalizaciji na vsakem koraku.

Za konec pa menim, da obvezna volilna udeležba ni dobra, saj bi bil rezultat drugačen, kot če gre nekdo sam in obkroži opcijo s katero se sam tudi strinja. To je tako kot da bi svojemu partnerju predpisal, da mora ostati s teboj v zvezi. Vprašanje pač ostaja, ali je to učinkovito in kakšna je ta zveza.

 

11. Evropska unija se je v zadnjih letih znašla na razpotju. Nekatere države si želijo tesnejšega povezovanja na vseh področjih, medtem ko si druge prizadevajo ohraniti čim več suverenosti. Evropska komisija je kot odgovor sprejela belo knjigo o prihodnosti EU, ki predpostavlja pet možnih scenarijev. Menite, da bi morala iti EU po poti federalizma, da bi morali ohraniti status quo ali se zavzemati za manj povezovanja oziroma izstop iz EU?

Največji donos evropskih integracij je mir in stabilnost na kontinentu. Pred leti smo na referendumu odločili, da bi bili radi člani Evropske unije in ob številnih krizah smo pristali na nekem prelomu, zato je zelo pomembno za katero smer razvoja se bomo odločili. Predvsem morajo imeti tukaj glavno besedo mladi, tega ne govorim kot floskulo, ampak ker bomo mladi v teh integracijah živeli še 30, 40 let. Ne sme se ponoviti zgodba o Brexitu, kjer je analiza glasovanja pokazala, da so za izstop glasovali starejši, mladi pa so hoteli ostati v EU.

Danes, ko smo tako globalizirana družba, menim, da bi morali vztrajati na tem, da gre EU po scenariju »vsi skupaj več«, in ne strinjam se s predlogi, da se oblikuje znotraj EU-ja skupina, ki bi šla naprej s pospešeno hitrostjo, periferija pa bi ostajala zadaj. Skoraj boljše se mi zdi, da se Evropska unija ne bi širila, kot pa da bi sprejela članice, ki ne bi bile pripravljene potem nadaljevati te integracije.

Seveda je morda smiselno razmišljati o kakšni reformi evropskih pogodb, kjer se ne bi vse odločitve sprejemale s soglasjem držav članic, ampak z večino.

 

12. Študentska organizacija Slovenije kljub sodbi Vrhovnega sodišča v kateri je odločilo, da je ŠOS oseba javnega prava, še vedno trdi, da gre za osebo zasebnega prava, zaradi česar je njihovo poslovanje veliko manj transparentno. Kako bi vi uredili položaj ŠOS in ali predlagate tudi kakšne druge spremembe na tem področju?

Upoštevati moramo dejstvo, da Zakon o skupnosti študentov velja iz leta 1994, zato ga je potrebno posodobiti, saj so notri namreč še vedno nekatere neaktualne zadeve, obenem pa je ureditev pomanjkljiva.

O subjektiviteti ŠOS-a je potrebno povedati, da ni enotne sodne prakse. Po eni strani sodne odločbe razglašajo ŠOS kot osebo javnega prava – predvsem v postopkih, kjer se odloča na podlagi področne zakonodaje, kot je na primer Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ko je sodišče najprej moralo odločiti, ali ŠOS spada pod materialnopravno podlago tega zakona. V teh odločitvah je večkratno zapisalo, da je ŠOS oseba javnega prava in da se morajo upoštevati določila Zakona o informacijah javnega značaja.

Po drugi strani pa imamo sodne odločbe, čeprav so te res bolj redke, ki govorijo, da je ŠOS oseba zasebnega prava.  Tudi knjiga dr. Gorazda Trpina, ki jo je naročil ŠOS, je tudi zagovarjala to stališče. Menim, da takšno naročanje mnenj ni problematično, saj so tudi drugi subjekti že naročali podobna mnenja, da se razrešijo določena pravna vprašanja. Želim povedati, da pravna subjektiviteta ŠOS-a ni tako enostavno vprašanje. Imamo močne pokazatelje, da je oseba javnega prava in imamo določene pokazatelje, da bi jo lahko vsaj delno umestili kot osebo zasebnega prava.

Potrebno pa se je zavedati dejstva, da ŠOS dobiva sredstva iz koncesijskih dajatev pri študentskem delu, ki jih na nek način lahko kvalificiramo kot javna sredstva. Dejstvo je, da je članstvo v ŠOS-u obvezno po samem Zakonu o skupnosti študentov. Ne glede na to kako opredelimo subjektiviteto ŠOS-a je nujno potrebno, če to že ni normativno urejeno, zavezati ŠOS k upoštevanju Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, k Zakonu o javnem naročanju in poudariti nadzor računskega sodišča. Prav tako bi v novelo Zakona o skupnosti študentov zapisal določbo, da na odgovornih položajih (v izvršilnih ali nadzornih organih) ne smejo biti osebe, ki so bile obsojene za naklepno kaznivo dejanje.

Naj glede subjektivitete povem samo še naslednje. Preden se dokončno opredeli subjektiviteta ŠOS-a se mora nujno pretehtati posledice, ki bi jih taka ureditev prinesla. Ko se je pripravljala zadnja novela Zakona o skupnosti študentov, vladna stran ni znala nedvoumno odgovoriti na vprašanje, kakšne posledice bi status osebe javnega prava prinesel za ŠOS. Nekaj je nadzor nad financami drugo pa je nadzor nad samim delovanjem. Vsi se strinjamo za strog nadzor nad financami, vendar pa je potrebno pri nadzoru nad delovanjem poudarjati avtonomnost študentske organizacije. Če kdo, so študentje tisti, ki delajo push naprej.

S tem vprašanjem sem se podrobno ukvarjal, zato naj povem, da je bil do sedaj velikokrat vzgib za zakonske predloge jeza predvsem predstavnikov študentske Iskre, ki trdijo, da so vsi v ŠOS-u lopovi in se samo krade. Študentska Iskra in Levica bi lahko podale svoje predloge brez čustev in problem bi lahko rešili v že obstoječih normativnih vidikih, ampak oni tukaj iščejo tudi svoj politični prostor, svojo politično zgodbo zaradi tega mogoče v določenih stvareh pretiravajo. Morda so pri ŠOS-u določene nepravilnosti, vendar naj jih sanirajo že pristojne institucije.

Edina nevarnost, ki jo vidim v tem, da v zakon zapišemo, da je ŠOS oseba javnega prava, je potencialna večja sprememba, ki so jo izražali določeni vidni funkcionarji na ministrstvu. Češ, da se bo ŠOS ustanovilo na novo in da bo organe ŠOS-a imenovala država. S takimi predlogi se ne strinjam in take izjave so potem povzročale skrbi tudi pri ŠOS-u.

 

13. V politiki že nekaj časa poteka diskurz o vprašanju obstoja in obsega zasebnega šolstva. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje financiranja zasebnega šolstva iz javnih sredstev in akreditacije izvajanih programov. Kakšno je vaše stališče do zasebnega šolstva in v kolikšni meri bi morala država sofinancirati izvajanje javno akreditiranih programov?

Naj se omejim na visoko šolstvo, ki mi je bližje. Pri oblikovanju zakonodaje, predvsem ZVis, je treba gledati interes mladih. Ni dobro, da bi imeli samo javno šolstvo, dobro je, da imajo študentje izbiro, da se oblikujejo in razvijejo zasebne šole. Glede vprašanje financiranja v stranki menimo, da bi bilo potrebno s koncesijskimi pogodbami tiste šole, ki izobražujejo deficitaren kader, in izpolnjujejo visoka kakovostna merila, financirati. En primer je Fakulteta za tehnologijo polimerov v Slovenj Gradcu, ki kader izobražuje zelo panožno in praktično veš, da te čez tri leta čaka služba.

Menim, da se mora ne samo normativno ampak tudi praktično opolnomočiti NAKVIS, da bi bil to tisto sito, ki bi preverjalo visoke kakovostne pogoje, ki bi bili zahtevani tako s strani javnih kot zasebnih šol. Marsikatera vlada v zadnjih parih letih je to želela reformirati visoko šolstvo pa je vedno prišlo do nekakšnih zaostankov ali blokad.

 

14. Študentsko delo prinaša mnogo ugodnosti za študente in delodajalce, zaradi česar je mnogo mladih motiviranih, da ohranijo status študenta čim dlje – problematika fiktivnih vpisov. Študentsko delo, ki je namenjeno opravljano občasnih del v času študija tako v mnogih primerih predstavlja nadomestilo za redno zaposlitev. Se vam zdi trenutna ureditev študentskega dela primerna in na kakšen način bi reševali problematiko fiktivnih vpisov?

Menim, da ni primerno, da je študentsko delo urejeno v več predpisih, trenutno imamo zanj tri zakone. Vendar se mi vseeno zdi, da je študentsko delo ena izmed najbolj pozitivnih stvari, ki jih imajo študentje v Sloveniji, saj omogoča pridobiti zelo dragocene praktične izkušanje in kompetence, ki nam jih je bolonjski sistem v večini primerov odvzel. Zase lahko rečem, da sem preko študentskega dela dobil neprecenljive izkušnje in kasneje tudi službo.

Čeprav je pri nas študij zastonj je daleč od tega, da bi bil brezplačen, zato študentje rešujejo svoj dejanski položaj z delom ali štipendijami, ki pa jih na žalost ni na voljo v dovolj velikem številu. Jaz študentskemu delu ne bi dajal negativnega prizvoka, vendar je vsekakor potrebno urediti področje fiktivnih vpisov. Nekateri koraki so se tu že naredili. Če študiraš tri leta na visokošolskem programu se ne moreš vpisati na višješolske programe in še tam študirati brezplačno. Vemo, da dobimo toliko let, da lahko dokončamo študij plus eno leto za prepis, ponavljanje ali absolventski staž. Vemo, da ima študentski servis, kot posrednik študentskega dela, dostop do EVŠ (evidenca visokošolskih vpisov) v katerih lahko preverijo, ali oseba, ki pride po napotnico resnično ima status študenta.

Naredili so se nekateri premiki na zakonodajni ravni, da bi se preprečilo fiktivno vpisovanje. Mogoče bi jih bilo še malo nadaljevati. Pomembno je, da študentsko delo ne preraste okvirjev občasnega in začasnega dela. Delodajalci ga ne smejo uporabljati kot da bi šlo za redno zaposlitev. Menim, da je potrebno na tem področju povečati inšpekcijski nadzor in pregledati, ali imajo mladi tudi dejansko vso ustrezno pravno zaščito proti izkoriščanju.

 

15. Kakšne spremembe na področju študija in študentskih zadev želite doseči v naslednjem mandatu?

Konkretno bi se morala sprejeti novela ZVis-a, morda bolje kar nov ZVis, ker če se ne motim smo že pri noveli L. Prav tako bi si želel olajšati pridobitev štipendije, ker ni prav, da imamo še vedno postopke, ki trajajo po pol leta ali več. Prav tako bi se morale krepiti kadrovske štipendije, ki so most med izobraževanjem in trgom dela in bi jih bilo potrebno narediti privlačnejše, saj je v zadnjem času opaziti problem tudi na strani mladih študentov, ki se za njih preprosto ne odločajo.

Pomembno se mi zdi, da imajo mladi tekom študija dobro socialno varnost, vendar pa se premalo dela na področju po koncu študija. Takrat se številni mladi znajdejo v težavah – večina jih ima probleme z iskanjem službe, s stanovanjsko problematiko, s čemer je povezano oblikovanje partnerskih odnosov, družine in tako naprej. Poleg določenih ukrepov v študentskem času si prizadevamo za ukrepe, ki targetirajo mlade, ki vstopajo na trg dela. Od zaposlitve in trga dela je namreč odvisno vse dogajanje v življenju mladih. Želim videti, da bi več delodajalcev zaposlovalo mlade družine in spodbuditi bančni sektor glede kreditov do katerih mladi še vedno težko pridejo.

Študentski domovi sicer delujejo dobro, odkar se je študentska generacija malce zmanjšala. A pomanjkanje postelj je še vedno na obali in mislim, da je nekaj podobnega tudi v Ljubljani. Predvsem je potrebno razmišljati o vključevanju evropskih sredstev za oblikovanje novih kapacitet bivanja.


Na intervju smo povabili stranke, ki jim je februarska anketa Ninamedie kazala možnost preboja v parlament.[2] Mnenja izražena v prispevku ne odražajo nujno mnenja uredništva oz. avtorjev.


Opombe:

[1] Vir fotogravije, URL: https://img.rtvslo.si/_up/upload/2018/05/22/65500697.jpg (29. maj 2018)

[2] AKTUALNA VPRAŠANJA – FEBRUAR 2018, URL: http://ninamedia.si/arhivi/461 (29. maj 2018)

Ali je italijanski predsednik kršil ustavo?

Intervju s predstavnikom Socialnih demokratov Janom Škobernetom