Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Intervju s predstavnikom Socialnih demokratov Janom Škobernetom

 Poslanec Socialnih demokratov Jan Škoberne [1]

Poslanec Socialnih demokratov Jan Škoberne [1]

PDF

Spraševali so Gal Gračanin, Rok Pučnik in Ana-Marija Rus

1. Državni zbor več kot polovico zakonov sprejme po skrajšanem ali nujnem postopku. Sprejeta zakonodaja je zaradi tega manj kvalitetna, opozicija in javnost pa težje sodelujeta pri razpravi. Se vam zdi količina sprejete zakonodaje po t. i. hitrih postopkih prevelika, kako to vpliva na vas kot poslanca, kako ocenjujete trenutno ureditev rednega zakonodajnega postopka in na kakšen način bi reševali to problematiko?

Strinjam se z vami, trenutno se vse preveč zakonov sprejme po nujnem oziroma skrajšanem zakonodajnem postopku. Sploh nujni postopek bi moral biti uporabljen zgolj takrat, kadar je določen zakon res nujno sprejeti, se pravi kadar gre za vprašanje eksistence države ali njenih državljanov, torej ko gre za neke res posebne okoliščine. Če vzamem za primer uporabo nujnega zakonodajnega postopka v primeru sprejemanja Zakona o varstvu osebnih podatkov, ki je trenutno aktualen. V tem primeru menim, da nujnega zakonodajnega postopka ne bi smeli uporabiti. Že od leta 2016 je namreč znano, da bo ta zakon potrebno sprejeti, pa ga v dveh letih nismo sprejeli. Če smo čakali toliko časa, lahko počakamo še tista dva meseca, da se sestavi nov Državni zbor in da se zakon potem sprejeme po rednem zakonodajnem postopku. Tako ali tako je bila na nivoju Evropske unije ta zadeva urejena z uredbo, ki v vseh članicah velja neposredno. Torej gre v resnici zgolj za nek izvedben predpis, ki nam olajša delo. Takšno ad hoc vlaganje zakonov v Državni zbor in utemeljevanje, da gre za izredne razmere pa se mi zdi zloraba zakonodajnega postopka in to se ne bi smelo dogajati.

Uporabo nujnega postopka bi lahko zajezili tudi z omejitvijo vlaganja zakonov v zadnjih šestih mesecih pred iztekom rednega mandata Državnega zbora. S tem bi preprečili neracionalno vlaganje politično všečnih zakonov, ki jih stranke vlagajo v upanju, da bi pridobile nekaj političnih točk. Kot že rečeno nujni zakonodajni postopek mora biti rezerviran za primere, ko vlada meni, da obstajajo neke res posebne okoliščine, ki se jih z uporabo rednega zakonodajnega postopka ne da odvrniti. Glede uporabe skrajšanega zakonodajnega postopka, pa se mi ta ne zdi pretirano sporna, saj skrajšani postopek v Državnem zboru uporabljamo predvsem v primeru manjših vsebinskih ali tehničnih sprememb zakona, zaradi česar tudi ni potrebe po obsežni razpravi oziroma usklajevanju.

Uporaba nujnega zakonodajnega postopka je problematična tudi z vidika mojega dela kot poslanca, saj mi prehitro sprejemanje zakonov onemogoča opravljati tisto osnovno poslanstvo, ki je zastopanje interesa ljudi. Če se namreč ne morem seznaniti z mnenjem oziroma voljo ljudi glede določenega predloga zakona, potem jih toliko težje zastopam. Seveda mi takšno hitro sprejemanje zakonov onemogoča tudi posvetovanje s strokovno javnostjo in drugimi poslanci, kar velikokrat pripelje do slabših in manj kvalitetnih zakonodajnih rešitev.

Glede rednega zakonodajnega postopka menim, da je načeloma dobro urejen in bi se ga morali posluževati redno, saj je temu kot pove že njegovo ime tudi namenjen. Morda bi lahko redni zakonodajni postopek spremenili malce v smeri anglosaškega sistema kjer ima vsak zakon svojega nosilca oziroma poročevalca, ki o njem tudi vsebinsko poroča. Pri nas takšno funkcijo opravlja poročevalec odbora, vendar pa v večini primerov zgolj tehnokratsko prebere predlog zakona, zaradi česar to branje nima nikakršne dodane vrednosti. Če bi imeli poslance poročevalce, ki bi se z zakonom tudi vsebinsko seznanili in o ugotovitvah poročali Državnemu zboru bi se bistveno dvignil nivo razprave in bi se lahko dejansko vzpostavila debata pro et contra. S tem bi pridobili nekakšno vsebinsko razpravo o predlogu zakona, ne pa da se slepo podpira vse koalicijske zakone. V ostalem delu mislim, da so zakonodajni postopki ustrezno urejeni, morda pa bi se bilo smiselno večkrat poslužiti predhodnega zakonodajnega postopka, ki se ga skoraj nikoli ne uporablja.

 

2. V zadnjih dvajsetih letih je opazen trend pogostega spreminjanja oziroma noveliranja zakonodaje. Pogosto spreminjanje zakonodaje prinaša rešitve za nastale družbene probleme vendar hkrati zaradi nepredvidljivosti odvrača tuje investitorje in otežuje delo domačemu gospodarstvu. Kakšen je vaš pogled na to problematiko?

Problematika je lepo vidna predvsem na kazenskem področju, kjer nam bo pri Zakonu o prekrških kmalu zmanjkalo črk slovenske abecede. Problem tako pogostega spreminjanja zakonodaje se pojavi, ko je potrebno pri uporabi zakona v praksi gledati katera od novel, ki so bile sprejete po storjenem dejanju, je za storilca milejša in tako dalje. To povzroča eno samo zmedo tako sodiščem kot tudi drugim upravnim organom, ter samo še podaljšuje vse postopke. Seveda se je potrebno zavedati, da tudi pomembnejši zakoni kdaj potrebujejo spremembe zaradi česar tudi pretirano omejevanje spreminjanja zakonov ni v redu. Glede ZKP še vedno menim, da ga je potrebno spremeniti, saj smo ugotovili, da je naš sistem kazenskega pregona ni učinkovit. Namesto, da se ukvarjamo s tem zakaj zopet spreminjamo ZKP bi se verjetno morali vprašati, zakaj nihče od nas ni predhodno pomislil, kaj vse se lahko zgodi z bančnim sistemom in bi že s prejšnjo novelo lahko zajeli predloge za učinkovit pregon bančnega kriminala. Zakaj so Islandci na to pomislili in imeli ustrezno podlago za pregon takšne sorte kriminala mi pa ne, pa je verjetno bolj politično kot pa pravno vprašanje.

Drug problem predstavlja tudi to, da se je pri nas razvila nekakšna kultura, da se mora vse zakone brati črkobralsko in ne v skladu z duhom, namenom in cilji zakona. Tudi to kaže na nek nižji standard razvitosti pravne kulture pri nas. Na tem mestu ima pomembno vlogo predvsem pravosodje oziroma sodišča, ki se bodo morala odločiti ali gre pri sojenju za »verifikacijo obrazcev« ali za sojenje v pravem pomenu besede. Seveda bo morala svojo vlogo odigrati tudi politika, saj se pri nas pogosto dogaja, da so sodišča kritizirana prav s strani politike, če o določeni zadevi odločijo v skladu z duhom zakona. Rešitve v duhu zakona namreč pogosto politiki ne ustrezajo.

Med delom v Državnem zboru pogosto opažam tudi to, da vlada in tudi zakonodajalec pogosto nekritično posega po zakonskem normiranju določenega področja tudi na mestih, kjer določeno situacijo lahko rešimo s pomočjo že veljavne zakonodaje. Tipičen primer je Zakon o drugem tiru, ki je popolnoma nepotreben, vendar je bil sprejet zaradi tega, ker je zaupanje javnosti v to, da se lahko tako velik projekt vodi ne koruptivno preveliko. Podoben primer je tudi Lex magna, kjer so bili vsi zakonski pogoji za izvedbo projekta že izpolnjeni, a smo prišli tako daleč, da je morala država sama sebi izdati gradbeno dovoljenje.

 

3. Pravna stroka očita zakonodajalcu, da je pri sprejemanju zakonodaje ne upošteva v zadostni meri in da ne namenja dovolj sredstev za predhodne raziskave na ciljnem področju. Zaradi tega imajo sprejeti zakoni dogmatične in sistemske napake. Ali bi po vašem mnenju moral Državni zbor v postopku sprejemanja zakonodaje več sredstev namenjati za raziskave in imeti bolj neodvisno vlogo in ne biti v takšni meri odvisen od Vlade in kako bi to dosegli?

Prvi problem, ki ga vidim na tem področju je, da imamo pri nas razvito prakso po kateri je izvršilna oblast primarni oziroma praktično edini predlagatelj zakonov. V drugih parlamentih na primer v nemškem ali pa evropskem dobi vsaj poslanec svojo pisarno oziroma svojo ekipo, ki mu pomaga pri parlamentarnem delu. Pri nas pa si lahko kot poslanec privoščim tri četrtine človeka, zaradi česar je praktično nemogoče, da bi si zadal pripravo nekega resnega zakona, ki bi ga potem tudi zagovarjal pred drugimi poslanci. Drug problem pa je v tem, da pri nas obstaja določena averzija do strokovnih raziskav, saj imamo občutek, da so vse te raziskave tako ali drugače plačane s strani interesnih skupin. Zaradi tega je počasi že zelo težko verjeti v verodostojnost in neodvisnost takšnih raziskav. Naj kot primer navedem Zakon o državnem odvetništvu, o katerem smo za zadnjih Dnevih državnih pravobranilcev poslušali da ni dober, čeprav ga avtor ekspertize sploh še ni prejel.

Seveda pa je do določene mere tudi razumljivo, da ima vlada predlagali monopol v naši ureditvi, saj ima kot vodja izvršne veje oblasti na voljo državno upravo in administracijo, razpolaga z vsemi podatki in tako naprej, zaradi česar najlažje pripravlja zakonodajne spremembe. Seveda pa bi bilo tudi v okviru trenutne ureditve smotrno, da bi Državni zbor izvajal tudi neko kontrolno funkcijo oziroma bil kritičen do slabih predlogov vlade. Vendar pa je potrebno tudi za to Državnemu zboru zagotoviti ustrezne človeške in finančne vire, da bo Raziskovalni center Državnega zbora lahko normalno deloval.

 

4. Že vse od sprejetja ustave se v Državnem zboru pojavljajo predlogi za spremembo volilnega sistema. Kako bi ocenili trenutno ureditev in ali podpirate spremembo volilnega sistema, če kakšno?

Vedno pravim, da pravila igre ne določajo zmagovalca, če so znana dovolj v naprej, da se lahko vsi enako pripravimo na igro in vanjo vstopamo pod enakimi pogoji. Zaradi tega ne verjamem, da bi sprememba volilnega sistema v državi prenesla neke resne spremembe na političnem zemljevidu. Če pa me sprašujete glede uvedbe večinskega sistema menim, da bi Socialni demokrati na takšnih volitvah lažje zmagali, saj ocenjujem, da smo tako stranka kot jaz sam naredili dovolj, da bi nas ljudje na volitvah podprli. Vseeno pa se mi zdi vprašanje spremembe volilnega sistema povsem trivialno vprašanje za razvoj naše družbe in tudi ne verjamem, da je posvečanjem tem vprašanjem razen na neki teoretski ravni koristno.

 

5. Število občin se je od osamosvojitve naprej konstantno povečevalo, število občin se je iz 60 povzpelo na 212 leta 2013. Takšno povečanje števila občin je bilo mogoče med drugim tudi zardi tega, ker je Državni zbor večkrat znižal pogoje za občino. Zaradi majhnosti nekaterih občin se dogaja, da le-te svojih nalog ne morejo ustrezno opravljati, stroški za njihovo delovanje pa so nesorazmerno visoki. Morebitno rešitev predstavlja tudi prenos dela pristojnosti na pokrajine (kot druge stopnje lokalne samouprave), ki smo jih v Ustavo zapisali že leta 2006, vendar izvedbenega zakona Državni zbor še ni sprejel. Se vam zdi trenutna ureditev in število občin primerno, na kakšen način bi urejali trenutno problematiko in ali podpirate uvedbo pokrajin?

Ocenjujem, da bi bila največja napaka, če bi se zakonodajalec enostransko odločil ukiniti nekatere občine. Pri ustanavljanju občin sta bila namreč pomembna dva momenta. Na eni strani je bila volja nacionalne in lokalne politike, da se ustanovi tako veliko število občin. Po drugi strani pa je dejstvo tudi to, da so bile vse občine ustanovljene na podlagi referenduma, torej jasnega demokratičnega izraza ljudske volje. V primeru Ankarana se je Ustavno sodišče postavilo celo v vlogo zakonodajalca in samo ustanovilo občino. Zaradi tega ne vidim razloga zakaj tega v primeru neustavnosti oziroma nezakonitosti ne bi moralo narediti tudi v obratni smeri, tj. da bi več manjših občin združilo v eno. Zakaj Ustavno sodišče te vloge takrat ni nadgradilo v obe smeri je sicer vprašanje za njih same, na katerega pa verjetno ne bomo dobili odgovora, saj se je sestava Ustavnega sodišča vmes že spremenila.

Menim, da bi bilo bistveno bolje, če bi država združevanje spodbujala z različnimi ekonomskimi stimulacijami. Že s trenutno zakonodajo in različnimi programskimi ukrepi spodbujamo sodelovanje med občinami, še posebej pa je to značilno za sredstva iz Evropske unije, zaradi česar so nekatere občine že ugotovile, da se splača sodelovati, nekatere pa še bodo v prihodnosti. Ali bo v prihodnosti res prišlo do združevanja občin ne vem, vendar pa ne verjamem, da je to mogoče smotrno doseči z neko državno prisilo. Verjamem, da lahko že preko sodelovanja občin pri evropskih projektih v zadostni meri optimiziramo poslovanje občin, da bo le to vzdržno. Rad bi še poudaril, da največji strošek občine v nasprotju z javnim prepričanjem ni pisarna župana, temveč komunalna infrastruktura, kjer pa občine že sedaj močno sodelujejo, saj si nesodelovanja enostavno ne morejo privoščiti.

Glede uvedbe pokrajin pa menim, da v trenutnem slovenskem političnem prostoru niso smiselne, saj se mi zdi, da lahko vzpostavitev neke vmesne stopnje prinese veliko nove administracijo, ki bo zopet trošila davkoplačevalski denar. Bojim se da bi na koncu s številom pokrajin zopet pretiravali, kot smo to počeli v primeru občin, zaradi česa je mogoče bolje, da k urejanju pokrajin ne pristopimo na silo, temveč pustimo da se te izoblikujejo evolutivno skozi neke mehke ukrepe oziroma spodbude.

 

6. Z razmahom uporabe družbenih omrežji smo po svetu in doma priča povečani prisotnosti sovražnega govora na katerega se pristojne institucije (tožilstvo in policija) ne odzivajo v zadostni meri. Ali se vam zdi količina sovražnega govora v javnem diskurzu problematična, kaj sovražni govor za vas sploh je, do kakšne mere bi omejevali svobodo govora in ali menite, da pristojne institucije (tožilstvo in policija) sovražni govor v zadostni meri preganjajo?

Podobno kot pri lokalni samoupravi sem tudi pri sovražnem govoru menja, da njegov pregon in obsodba ne bosta rešila vzrokov za njegov obstoj. S problematiko sovražnega govora se moramo soočiti na ravni Evropske unije, saj večina držav beleži izjemen porast neofašizma, ksenofobije in diskriminacije na vseh področjih. Problematika je prišla tako daleč, da sedaj že velik del evropskih držav obvladujejo politiki in stranke, ki same kreirajo sovražni govor. V preteklosti, ko je šlo za vprašanje ženske volilne pravice ali pa vprašanje delavskih pravic je bil edini odgovor mobilizacija in aktivacija množic, ki so zahtevale izboljšanje položaja na teh področjih.

Sam recimo verjamem, da je osebna svoboda vrednota v katero se ne sme posegati, verjamem, da ima vsakdo pravico sam izbirati svojega partnerja in za takšne vrednote se mi zdi vredno postaviti, če ne gre drugače, je potrebno iti na ulico. To smo Slovenci v preteklosti že večkrat storili, če navedem zgolj vprašanje upora zoper okupatorja in vprašanje osamosvajanja Slovenije. Ne vidim razloga zakaj bi morali sedaj zgolj nemo spremljali porast sovražnega govora, neofašizma in diskriminacija. Tako kot v preteklosti moramo tudi na takšne stvari odgovoriti z enako mero in razpihovalcem sovraštva s svojo prisotnostjo pokazati, da nimajo prav.

Seveda lahko del naloge opravijo tudi politika, zakonodaja in policija, vendar pa je velik del odgovornosti na nas samih, ki se moramo takim sovražnostim zoperstaviti.

 

7. V politiki in gospodarstvu večino vodilnih položajev še vedno zasedajo moški. Razmerje je diametralno nasprotno v sodstvu (predvsem okrajna in okrožna sodišča) in vzgoji in izobraževanju. Se vam zdi, da je pretirana zastopanost enega spola na določenem področju problematična in kakšno je vaše stališče glede uvedbe spolnih kvot, če se z njimi ne strinjate, na kakšen način bi reševali to problematiko?

Trikrat da. Zdi se mi problematično, zdi se mi, da je potrebno problem rešiti in menim, da so sistemi spolnih kvot ustrezna rešitev za to problematiko tako v javnem kot v zasebnem sektorju.

 

8. V Sloveniji je zaupanje javnosti v delovanje sodnega sistema zelo nizko. Sodni postopki trajajo predolgo, kazenske zadeve padajo zaradi procesnih napak, odločitve sodišče se ljudem zdijo nepravične. V zadnjem mandatu smo bili priča t. i. Klemenčičevi reformi, ki je med drugim želela uvesti enotnega sodnika na prvi stopnji, skrajšati postopke, povečati preglednost dela sodišč in spremeniti kazenski postopek, ki pa v delu ni uspela. Kako bi ocenili trenutno stanje v pravosodju in kakšne spremembe predlagate na tem področju?

V pomembnem delu bi se strinjal z dokumentom, ki sliši na ime Otvoritev sodnega leta, kjer lahko najdemo dva zanimiva podatka. Prvič, da je stopnja zadovoljstva s slovenskim pravosodjem bistveno višja med tistimi, ki so »dejansko izkusili njegovo roko«, če se tako izrazim, kot med tistimi, ki to spremljajo na neki mitološki ravni z odnosom brez lastne izkušnje. Kot drugo, »postopki se vlečejo predolgo,« je še ena izmed mitoloških tez, saj je zaradi projekta Lukenda in tudi skozi sodbe na Evropskem sodišču za človekove pravice jasno razvidno, da pri nas sojenja v nerazumnem roku ni.

Imamo pa, kar je problematično, porast trajanja reševanja najzahtevnejših zadev, kar je posledica tega, da je pravosodje po letih zelo zahtevnega policijskega in tožilskega dela začelo dobivati resnično najtežje primere s katerimi se v resnici sooča prvič. To so vse stvari, ki jih je mogoče racionalno razumeti in moja teza je, da je po izjemno pomembni reformi, ki jo je v tem mandatu uspel tudi skozi državni zbor spraviti minister Klemenčič, za kar mu gredo vse čestitke, potrebno sedaj pravosodju dati nekaj miru. Naj zadiha in vse te spremembe, ki niso majhne, prebavi ter se nanje prilagodi. Pomemben del reforme pravosodja se bo zgodil tudi s tem, ko se bo neka generacija, tako kot je to v vsakem podsistemu, poslovila in bo prišla druga generacija, ki je vzgojena v drugačnem socializacijskem okolju, upravlja z drugačnimi orodji in drugače razume svet.

Z zakonodajnimi ukrepi ne želim hiteti, to še posebej velja v pravosodju, vendar pa bi dve zadevi, ki nista bili sprejeti do konca, izpeljal takoj v začetku naslednjega mandata. Gre za novelo Zakona o kazenskem postopku in Zakon o sistemskih preiskavah projektov državnega pomena. S tem bi zaključil ta zakonodajni stampedo po pravosodju in mu pustil da malce zadiha.

 

9. Ministrstvo za pravosodje je strokovni javnosti poslalo osnutek Zakona o pravosodnem izpitu, ki spreminja trenutno ureditev Pravniškega državnega izpita. Osnutek zakona za sprejem na pripravništvo (po novem pravosodno usposabljanje) uvaja vstopni izpit, posodablja poteka pripravništva in zmanjšuje število mest za pripravnike na sodiščih – sodišča bodo usposabljala zgolj tiste pripravnike, ki so potrebni za državne službe v pravosodju. S tem želi država zmanjšati pritisk na sodnike, ki usposabljajo pripravnike in preprečiti financiranje usposabljanja pravnikov za potrebe zasebnega sektorja. Kakšno je vaše stališče o osnutku zakona in na kako bi vi uredili postopek pravosodnega pripravništva?

Najprej naj povem, da se ne strinjam s tezo, da država plačuje za zasebni sektor, saj je odvetništvo, četudi gre za svobodni poklic, pravna funkcija v javnem interesu. Brez dobrega odvetništva ni pravne države in ta demonizacija odvetništva, ki se dogaja, se mi zdi, čeprav nisem ne pravnik, ne odvetnik, dostikrat krivična do odvetništva.

Glede samega državnega izpita pa takole. Pred dvema letoma sem sprejel pobudo Mladinskega sveta Slovenije in ker sem ocenil, da gre za eno najpomembnejših vprašanj, ki še ostajaj odprto, sem ga tudi uvrstil na točko dnevnega reda. Nato pa smo skupaj z ministrom za pravosodje našli nekatere začasne rešitve. Pri vprašanju, ali je ta rešitev, ki je danes prišla na mizo dobra, je v resnici moja naloga v našem reprezentativnem sistemu, da o tem vprašam vas. Potrebujem namreč mnenje tistih, ki jih to zadeva, in seveda bi bilo tukaj koristno soočiti stališča deležnikov s čimer se vrnemo na vprašanje zakonodajnega postopka. Če je potrebno kaj spreminjati moramo uporabljati redni postopek in tukaj bi tudi kakšna javna predstavitev mnenj bila koristna. Ne strinjam se namreč s tem, da bi kar na prvo žogo rekli, da pri takem izpitu velja uveljavljati sektorske usmeritve, torej da bi se ti že na začetku kariere moral odločiti ali boš tožilec, odvetnik ali sodnik. Verjamem, da moramo mi izobraževati za najširši sklop znanja, nato pa sledi specializacija za karierno pot. Kot že rečeno, pomembno je kaj boste povedali vi študentje.

Pomembno je začeti tudi z digitalizacijo opravljanja samega izpita, saj se na izpit še vedno prihaja s kovčki polnimi knjig, sama sodba pa se piše na roko. Ena izmed najbolj dramatičnih sprememb v pisarni Odbora za pravosodje Državnega zbora se je zgodila, ko sem povedal, da ne dovolim tiskanja. Funkcija »control find« je sila uporabna in mape v računalnikih so dovolj učinkovito sredstvo, da v tej dobi ni več treba premetavati papirjev in uničevati gozda. Enako velja za opravljanje pravniškega državnega izpita.

Obstajajo namreč programi in sredstva, ki omejijo nelegalne dostope in zunanjo pomoč. V resnici gre za vprašanje, ali bomo status quo družba, ali bomo kot Estonci rekli, da želimo biti digitalizirani, z elektronskimi volitvami in da lahko vse posle z državo opravimo z digitalnim podpisom. Prav nobenega razloga v državi nimamo več, da bi obstajali tiskalniki.

 

10. Zaupanje ljudi v politiko je še nižje kot zaupanje ljudi v pravosodje. Vse od osamosvojitve naprej je opazen trend zmanjševanja volilne udeležbe, pri volitvah v evropski parlament ni presegla niti 30%. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da je takšna apatija ljudi problematična. Na kakšen način nameravate vi reševati problematiko visokega nezaupanja v politiko in nizke volilne udeležbe, je rešitev morda uvedba obvezne volilne udeležbe?

Menim, da je neudeležba na volitvah politični akt s katerim ljudje povedo kaj si o izbiri, ki jo imajo, mislijo in to je tudi njihova legitimna pravica. Drugo vprašanje pa je zakaj več kot polovica volilnega telesa ni zadovoljna z izbiro, sama pa se v to politično tekmo ne vključi. Jaz bom kampanjo, ki prihaja vodil po klasičnem modelu »door to door« oz. od vrat do vrat, kot da imamo večinske volitve. Ljudem se bom predstavil s preprostim stavkom: »Zdravo jaz sem Jan in sem eden izmed kandidatov, prosim pojdite na volitve. Če niste zadovoljni z mano pojdite glasovati za koga drugega.« Neudeležba na volitvah je po mojem mnenju v resnici tudi izkaz tega koliko je državljanom mar za svojo lastno državo. Če niste zadovoljeni z izbiro, kandidirajte sami. Breme odgovornosti je hudo breme in breme iti na volitve, izpostaviti se, biti deležen česar si v politiki ves čas deležen, ti in tvoja družina, pa tudi ni tako enostavno. Hitro pridemo do tega, da je po mojem mnenju za marsikoga marsikdaj breme prevzeti nase odgovornost za gibanje svoje skupnosti pač prezahtevno breme. Tudi to pravico je treba spoštovati.

Glede obvezne volilne udeležbe sem zelo blizu odločitvi, da sem proti temu. Kot že rečeno sem načeloma za pozitivne spodbude, nisem pa za visoko število zapovedi in prepovedi.

Politično apatijo je potrebno nasloviti z zavedanjem, da živimo v skupnosti kar odpira vprašanje čemu in kako politika to zavedanje spodbuja. Jaz bi bil boj za omejitev zaporednih mandatov na več ravneh. Se pravi, da na tak način prisilimo glavne akterje in to so politične stranke, da bodo bolj inovativne pri vključevanju ljudi v svoje delo. Vsaka politična stranka na svoj način pridobiva nova članstva, izobražuje svoje naslednje generacije in tako naprej. Ampak bolj kot je država zadovoljna s statusom quo kot družba, manj intenzivna je potreba teh strank, da se tudi kadrovsko evalvirajo in vključujejo nove ljudi. To se mi zdi pomembno, saj bi prihajalo več kisika v to jezero politične kulture v Sloveniji.

 

11. Evropska unija se je v zadnjih letih znašla na razpotju. Nekatere države si želijo tesnejšega povezovanja na vseh področjih, medtem ko si druge prizadevajo ohraniti čim več suverenosti. Evropska komisija je kot odgovor sprejela belo knjigo o prihodnosti EU, ki predpostavlja pet možnih scenarijev. Menite, da bi morala iti EU po poti federalizma, da bi morali ohraniti status quo ali se zavzemati za manj povezovanja oziroma izstop iz EU?

Evropska unija je država, čeprav se obnašamo kot da ni. Menim, da je edina naslednja stopnja evolucije evropskih skupnosti, da postanejo Združene države Evrope. S svojo polno socialno politiko, s svojo polno energetsko politiko, s polnomočnim dvodomnim parlamentom, s polnomočno Evropsko komisijo in z zelo močno regionalno decentralizacijo, kjer bodo države, republike oziroma članice, kakorkoli jih bomo poimenovali lahko po načelu subsidiarnosti uveljavljale svoje suverene pravice in interesov narodov, narodnosti, jezika, kulture in vsega kar pač v tej EU imamo.

Globalni svet je konsolidiran do te mere, da potrebujemo v zunanjih odnosih en glas, zato med drugim države članice vodijo skupno politiko trgovinskih sporazumov. Na primer vprašanje intelektualnih pravic na nivoju nacionalne države v Evropi pravzaprav pomeni v resnici zgolj to, da si sam sebe izključil iz igre. Torej ja, za marsikoga je strah pred federalizacijo zelo močan, ampak v resnici bi se morali bistveno bolj bati ponovnega vzpona nacionalnih držav, ki je nenazadnje rezultiral že v dveh svetovnih vojnah. Prav izhodiščni namen Evropske unije je bil med drugim tudi zagotavljanje miru v Evropi, saj je bil njen osnovni namen z Evropsko skupnostjo za premog in jeklo ravno nadzorovanje produkcijskih sredstev za vojno. Kasneje se je z Amsterdamsko pogodbo nadgradila socialna komponenta, Lizbonska pogodba je med drugim poskrbela za zunanje predstavljanje unije v svetu.

Problem Evropske unije je v tem, da nima polnomočnega parlamenta, zaradi česar tudi ni dovolj jasno vzpostavljenega dejstva, da Evropska komisija vendarle funkcionira kot vlada z omejenimi pristojnostmi. Ljudje do tega projekta nimajo dovolj visoke mere spoštovanja, kot bi si ga ta projekt zaslužil, seveda pa se to ne bo zgodilo čez noč. Naj spomnim, da bi bil tako zahteven projekt, v tako visoki stopnji razvitosti, kot je Evropska unija danes, v strokovnih člankih izpred 20 let, opisan kot utopija, ki se ne bo nikoli zgodila. Evropska unija je prišla zelo zelo daleč in ne smemo pozabiti, da bi trideset let nazaj na nekaterih evropskih meja, če bi jo želeli prečkati, dobil metek v hrbet.

 

 

12. Študentska organizacija Slovenije kljub sodbi Vrhovnega sodišča v kateri je odločilo, da je ŠOS oseba javnega prava, še vedno trdi, da gre za osebo zasebnega prava, zaradi česar je njihovo poslovanje veliko manj transparentno. Kako bi vi uredili položaj ŠOS in ali predlagate tudi kakšne druge spremembe na tem področju?

Pridemo do vprašanja, ki smo se ga lotevali na začetku, ali je dovolj, da znamo uporabljati zakone v skladu z njihovim namenom ali moramo res vsako situacijo, ki se zgodi, zapisati. Če imamo Zakon o skupnosti študentov, ki nedvoumno daje javno pooblastilo za predstavljanje študentov, se potem kot politik, ki skuša vendarle zagovarjati neko linijo racionalnosti, učinkovitosti in jasnosti, vprašam, ali moramo to res zapisati eksplicitno. To se mi zdi, opravičujem se izrazu, noro. Kot če bi v področnem Zakonu o cestah pisali, da je potrebno upoštevati Zakon o prekrških. Imamo Zakon o skupnosti študentov, imamo odločitev Vrhovnega sodišča in zdaj imamo na mizi še zakon, ki nas bo opomnil na obstoj zakona in odločitev vrhovnega sodišča. Treba je uporabljati to kar imamo in ni nam potrebno priti z novelami do konca abecede.

O tem kaj se dogaja znotraj študentske organizacije in kako je nekdo zadovoljen z njo, se morate vprašati tudi študentje. Jaz nisem več študent, ta organizacija me ne predstavlja in v tem pogledu si tudi ne jemljem pravice, da bi presojal o njenem delu. Se pa sprašujem, zakaj je študentom tako malo mar kdo jih predstavlja. Najbolj rekordno nizke udeležbe niso na državnih, predsedniških, lokalnih, evropskih volitvah, ampak prav na volitvah v organe študentskih institucij.

To je resno vprašanje. Menim, da je pomembno, da je civilna družba, mladinski sektor, dobro financiran, da je državno podprt, saj gre za enega izmed temeljev funkcioniranja družbe. Znotraj vsakega ceha, enkrat si v cehu sodnikov, enkrat v cehu študentov, enkrat v cehu pekov, se je treba vprašati, zakaj mi ni mar za to kar se dogaja pri meni doma. Če ti ni mar za red v svoji hiši bo hiša propadla in enako je pri študentskem organiziranju.

Menim, da je narobe, da se dogajajo slabe zgodbe v zvezi s ŠOS-om, ampak bilo pa bi še bolj narobe, da bi namesto, da bi se študentska populacija aktivirala in rekla ne, ne bomo dovolili teh zgodb, politika administrativno odločila in rekla, da študentskega organiziranja kot ga poznamo ne bo več, pa bodite sindikat brez sredstev in posledično brez vpliva. S tem krepimo avtoritarnost vladanja politike in delamo šibko civilno družbo, kar je za demokracijo slabo. Republika potrebuje vse njene instrumente enako močno razvite in javna sfera, civilna družba je izjemno pomembna za republiko.

 

13. V politiki že nekaj časa poteka diskurz o vprašanju obstoja in obsega zasebnega šolstva. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje financiranja zasebnega šolstva iz javnih sredstev in akreditacije izvajanih programov. Kakšno je vaše stališče do zasebnega šolstva in v kolikšni meri bi morala država sofinancirati izvajanje javno akreditiranih programov?

Če ima kdo, imamo Socialni demokrati, tu jasno pozicijo in izdelana mnenja. Tudi v času, ko je bil minister doktor Jernej Pikalo sem imel čast in privilegij sodelovati v njegovi ekipi, kjer smo pripravili Zakon o visokem šolstvu, ki je jasno razmejil financiranje tržnega in javnega dela znotraj visokega šolstva. Menim, da je potrebno ta zakon uveljaviti, v tem mandatu nam tega žal ni uspelo storiti. Ko nam bo Socialnim demokratom ponovno zaupano to ministrstvo se bo to zgodilo prioritetno.

Ob tem pa je potrebno poudariti, da je potrebno odločitve sodišč, še posebej Ustavnega, spoštovati in uveljavljati. Kot je povedala predsednica Ustavnega sodišča lahko zakonodajalec to naredi na dva načina, sprejme usmeritev ali spremeni ustavo. Socialni demokrati smo podali predlog spremembe Ustave in iz naslova vprašanja, ki smo ga tekom tega pogovora že obravnavali, potrebujemo močno in kvalitetno javno šolstvo in ne smemo dovoliti njegove degradacije na račun zasebnih interesov, še najmanj na račun ideološko zelo močnih, ki se skrivajo za poljem odstopa od ideologije.

 

14. Študentsko delo prinaša mnogo ugodnosti za študente in delodajalce, zaradi česar je mnogo mladih motiviranih, da ohranijo status študenta čim dlje – problematika fiktivnih vpisov. Študentsko delo, ki je namenjeno opravljano občasnih del v času študija tako v mnogih primerih predstavlja nadomestilo za redno zaposlitev. Se vam zdi trenutna ureditev študentskega dela primerna in na kakšen način bi reševali problematiko fiktivnih vpisov?

Menim, da stanje na področju fiktivnih vpisov ni več problematično. Vendar pa ostaja dejstvo, da dokler bomo imeli za opravljanje istega dela več različnih instrumentov bomo imeli prekarnost in ljudi, ki bodo prisiljeni svojo socialno stisko reševati tudi preko zlorabe fiktivnega vpisa. To po mojem mnenju ni odgovornost tistega, ki je to prisiljen uporabiti, ampak odgovornost države, ki ni preprečila, da se to sploh lahko dogaja, da je nekdo prisiljen v ta instrument. Moja teza, ki jo postavljam že nekaj časa, je, da bo pomemben del teh vprašanj rešila izključno in samo uveljavitev enotne pogodbe o zaposlitvi, kjer bo obseg pravic iz tega naslova avtomatično zagotovljen vsem in seveda se bo linearno ali eksponentno povečeval s trajanjem te pogodbe.

 

15. Kakšne spremembe na področju študija in študentskih zadev želite doseči v naslednjem mandatu?

Menim, da je najbolj pomembno, da dobimo res sodoben Zakon o visokem šolstvu, ki bo razmejil javno in zasebno sfero ter omogočil univerzi spinoffe. Torej, da bo univerza znanje, ki se tam generira, lahko postavljala na trg, s čemer bo omogočila študentom, raziskovalcem in ostalim, da se vključijo v industrijo in hkrati iz tega naslova tudi financirala svojo nadgradnjo, svoje aktivnosti in svoj raziskovalni sektor.

Za razvoj države in za visoko šolstvo je ključno, da pridemo do ustrezne, drznim si postaviti tezo, nadpovprečne, financiranosti razvojne in raziskovalne dejavnosti. To se sicer v treh stavkih sliši kratka reč, je pa izjemno zahtevna in za državo eksistenčnega pomena. Gre za razvojni razkorak, ki omogoča državo blaginje in ki bo odgovoril na vprašanje kaj z demografijo, kaj s pokojninsko reformo in kaj z dolgotrajno oskrbo. Samo če bomo generirali dovolj znanja, ki ga bomo znali spraviti na trg, bomo imeli dovolj denarja, da si bomo lahko privoščili državo blaginje.


Na intervju smo povabili stranke, ki jim je februarska anketa Ninamedie kazala možnost preboja v parlament.[2] Mnenja izražena v prispevku ne odražajo nujno mnenja uredništva oz. avtorjev.


Opombe:

[1] Vir fotografije, URL: http://socialnidemokrati.si/wp-content/uploads/2018/01/Poslanec-Jan-S%CC%8Ckoberne-1030x690.jpg (24. maj 2018)

[2] AKTUALNA VPRAŠANJA – FEBRUAR 2018, URL: http://ninamedia.si/arhivi/461 (24. maj 2018)

Intervju s predstavnikom Liste Marjana Šarca Luko Špoljarjem

Intervju s predstavnico Stranke modernega centra dr. Jasno Murgel