Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Intervju s predsednikom Nove Slovenije mag. Matejem Toninom

 Predsednik NSi mag. Matej Tonin [1]

Predsednik NSi mag. Matej Tonin [1]

PDF

Spraševal je Gal Gračanin

1. Državni zbor več kot polovico zakonov sprejme po skrajšanem ali nujnem postopku. Sprejeta zakonodaja je zaradi tega manj kvalitetna, opozicija in javnost pa težje sodelujeta pri razpravi. Se vam zdi količina sprejete zakonodaje po t. i. hitrih postopkih prevelika, kako to vpliva na vas kot poslanca, kako ocenjujete trenutno ureditev rednega zakonodajnega postopka in na kakšen način bi reševali to problematiko?

Strinjam se z vami, to je problem. Tako ad hoc spreminjanje zakonov vedno pripelje do slabih in nepremišljenih rešitev prav tako pa ustvarja nepredvidljivo okolje za ljudi in gospodarstvo. Sprejemanje zakonodaje po skrajšanem ali nujnem zakonodajnem postopku tudi nam poslancem onemogoča, da bi se temi, ki jo ureja zakon, res posvetili, saj oba skrajšata čas, ko se s to temo lahko ukvarjamo. S tem se nam tudi zoži možnost posvetovanja s strokovno in zainteresirano javnostjo. Skratka, pri skrajšanih postopkih se ves čas hiti in v hitenju se obravnava zreducira na najbolj bistvene zadeve. Če se zakon po drugi strani obravnava po rednem zakonodajnem postopku veljajo določene procesne omejitve npr., ko je zakon na odboru (matično delovno telo o. p.) sprejet ne more kar takoj iti na plenarno zasedanje in tako dalje.  Vse zadeve so precej daljše kar tudi nam poslancem omogoča več stika z zainteresirano oziroma strokovno javnostjo. Seveda več informacij kot jih dobiš, lažje se odločiš, ker poslanci sprejemamo zakonodajo iz vseh področji, zaradi česar ni vsak poslanec strokovnjak na vseh področjih.

S sedanjo ureditvijo rednega zakonodajnega postopka sem zadovoljen in menim, da bi tudi ob upoštevanju določil rednega zakonodajnega postopka lahko sprejeli vse zakone v ustreznem času. Pri tem velja opozoriti, da se pri uskladitvi zakonodaje z evropskim pravnim redom pogosto mudi zaradi tega ker vlada leto ali dve na tem področju ne naredi nič, potem pa se kar naenkrat mudi zaradi roka do katerega je potrebno zadevo uveljaviti. Če bi zakonodajo usklajevali sproti ne bi bilo nobene potrebe po hitenju, pa še stvari bi morali bolj premisliti in zadeve bi bile bolj predvidljive.

Kljub temu menim, da je potrebno v poslovniku ohraniti skrajšani in nujni zakonodajni postopek, saj je življenje nepredvidljivo, zaradi česar je potrebno Državnemu zboru pustiti opcijo, če je potrebno kakšno zadevo resnično hitro spremeniti. Menim, da trenutne poslovniške ureditve skrajšanega in nujnega zakonodajnega postopka ni potrebno spreminjati. Število skrajšanih in nujnih postopkov lahko zmanjšamo zgolj z večjo politično kulturo. Pri tem bi morala biti bolj zadržana predvsem vlada, ki te postopke predlaga in pa seveda tudi Kolegij predsednika Državnega zbora, ki jih odobri – pri tem mislim predvsem na vodje koalicijskih poslanskih skupin, saj opozicija velikokrat nasprotuje uporabi skrajšanega in nujnega zakonodajnega postopka.

 

2. V zadnjem dvajsetih letih je opazen trend pogostega spreminjanja oziroma noveliranja zakonodaje. Nova zakonodaja prinaša rešitve za nastale družbene probleme vendar hkrati zaradi nepredvidljivosti odvrača tuje investitorje in otežuje delo domačemu gospodarstvu. Kakšen je vaš pogled na to problematiko?

Kot sem omenil že pri prejšnjem vprašanju, ad hoc spreminjanje zakonodaje vedno pripelje do slabih in nepremišljenih rešitev zaradi česar posledično tudi pogosto spreminjamo zakonodajo. To pa ustvarja nepredvidljivo okolje, kar se v neki razviti zahodni demokraciji ne bi smelo dogajati – stvari bi morale biti v naprej predvidljive in jasne za kar pa potrebuješ tudi nek standarden, ustaljen in dolgotrajen postopek spreminjanja zakonodaje. Ljudje nas opozarjajo, da je zakonodaja preveč nepredvidljiva, zaradi česar ji ne morejo slediti, prav tako pa to ustvarja nepredvidljivost nekega poslovnega okolja na primer v gradbeništvu kjer se zakonodaja res prehitro spreminja.

Že tako je v Sloveniji problem zakonske prenormiranost, v družbi pa se je izoblikoval nek občutek, da ničesar ne moremo rešiti z uporabo zdrave pameti ali duha zakona, ampak je vedno potrebno vsako stvar predpisati, kar potem postanejo nočna mora za tiste, ki morajo te predpise uresničevati.

 

3. Pravna stroka očita zakonodajalcu, da je pri sprejemanju zakonodaje ne upošteva v zadostni meri in da ne namenja dovolj sredstev za predhodne raziskave na ciljnem področju. Zaradi tega imajo sprejeti zakoni dogmatične in sistemske napake. Ali bi po vašem mnenju moral Državni zbor v postopku sprejemanja zakonodaje več sredstev namenjati za raziskave in imeti bolj neodvisno vlogo in ne biti v takšni meri odvisen od Vlade in kako bi to dosegli?

Sam bi se tukaj definitivno bolj naslonil na pravno stroko in ne vidim nobenega pametnega razloga, zakaj pravni stroki ne bi sledili. Prav tako imaš ob neupoštevanju pravne stroke lahko v nadaljevanju težavo z Ustavnim sodiščem. V Državnem zboru sicer imamo Pravno-zakonodajno službo, ki vsak akt, ki ga mi obravnavamo pregleda in poda svoje mnenje, vendar se zakonodajalec na to mnenje velikokrat požvižga. Se pravi Zakonodajno-pravna služba reče nekaj, in jaz bi rekel, da je to z vidika prava zagotovo utemeljena stvar, ki pa se potem zaradi političnih razlogov ignorira. Recimo zadnja takšna stvar je bilo vprašanje priznanje Palestine, kjer je predpisan postopek, da mora predlog za priznanje dati vlada, potem pa ga potrdi parlament (mnenje Zakonodajno-pravne službe o. p.). Vlada predloga ni dala, kljub temu pa želijo določeni ljudje takšno mnenje zaobiti in vseeno doseči priznanje Palestine. To se mi zdi nesprejemljivo in tudi z vidika politične kulture popolnoma napačna stvar.

Glede vloge parlamenta pri sprejemanju zakonodaje je meni načeloma bližje ameriški sistem, kjer imajo zakonodajalci res veliko moč. Kongresniki imajo ogromno svetovalcev in drugih pomočnikov, ki jim pomagajo pri pripravi zakonodaje zaradi česar lahko zakoni v večini izvirajo iz parlamenta. V Sloveniji imamo precej drugačen sistem, saj je glavni predlagatelj vlada. Zelo malo zakonov izvira iz parlamenta in še ti poslanski zakoni so nezahtevni, saj kot poslanec razen enega strokovnega sodelavca nimaš nekega podpornega osebja, ki bi ti pomagalo pri pripravi izjemno zahtevne materije. Tako se poslanci v naših zakonih lotevamo predvsem enostavnih zadev. O kompleksnih zadevah o katerih sedaj govoriva pa predlogi vedno prihajajo od vlade. Ti zakoni se v večini primerov pišejo na ministrstvih, kjer so za to zaposleni strokovnjaki in tukaj bi seveda pričakoval večjo vključenost pravne stroke.

Menim, da bi tudi v naši ureditvi Državni zbor moral dobiti večjo vlogo v zakonodajnem postopku. S tem bi postal bolj neodvisen, saj glede predlogov zakonodaje ne bi bil več v takšni meri vezan na vlado. Rečem lahko, da je sedaj soodvisnost koalicije in vlade taka, da sta skoraj eno, kar ni v redu. Ta povezanost je velika tudi zaradi tega, ker imajo poslanci v glavi, da morajo za vsako ceno podpirati svojo vlado, zaradi česar se delajo neumnosti. Menim, da bi z večjo vlogo Državnega zbora v zakonodajnem postopku duh neodvisnosti in samostojnosti prevladal. Vlada mora nas poslance prepričati, da je predlog zakona dober, ne pa da smo poslanci dolžni podpirati vlado. Sistem bi lahko uredili po zgledu drugih parlamentov, tako da bi parlament imel večje raziskovalno-pravne oddelke, ki niso pripeti na eno poslansko skupino ali eno politiko, ampak ki so neodvisni strokovnjaki. V Nemčiji na primer imajo ogromen raziskovalni oddelek, kjer lahko poslanec na neko temo, ki ga zanima naroči študijo. To študijo naredijo posebej zanj in če tega ne želi, nihče drug ne vidi te študije. Skratka z okrepitvijo tovrstnih služb, ki bi nam poslancem pomagale po pravni in vsebinski plati pripraviti dobre iniciative, dobre predloge, bi se tudi povečala samostojnost parlamenta, prav tako pa bi lažje presojali predloge Vlade.

 

4. Že vse od sprejetja ustave se v Državnem zboru pojavljajo predlogi za spremembo volilnega sistema. Kako bi ocenili trenutno ureditev in ali podpirate spremembo volilnega sistema, če kakšno?

Trenutni volilni sistem je slab, saj se volja ljudi ne odslikava v političnih odločitvah. Ta sistem omogoča, da ima znotraj koalicije stranka s 6 poslanci enako moč kot stranka s 36 poslanci kar je narobe. Prav tako ljudje danes ne vedo kdo bo izvoljen. V potrditev lahko navedem svoj primer, v mojem volilnem okraju sem bil po rezultatu tretji, pred mano sta bila še kandidata SMC in SDS vendar nista bila izvoljena. Izvoljen pa sem bil jaz, kot tretji. To pa zaradi tega, ker je v sedanjem volilnem sistemu pomembno predvsem kakšen rezultat imaš v odnosu do svojih konkurentov znotraj stranke, ne pa do konkurentov v okraju kjer kandidiraš.

Zaradi tega se Nova Slovenija zavzema za uvedbo kombiniranega volilnega sistema po zgledu Nemčije, ki bi bil po našem mnenju glede na slovensko zgodovino, kulturo in mentaliteto najbolj primeren. Po takšni ureditvi, bi se polovica poslancev (torej 44) izvolilo v 44 volilnih okrajih po Sloveniji po enokrožnem večinskem sistemu. Slovenija bi bila razdeljena na 44 delov in vsak del bi dobil svojega poslanca - izvoljen bi bil tisti, ki bi dobil največje število glasov. Šlo bi za zelo predvidljivo stvar, ljudje bi točno vedeli, da bo postal poslanec tisti, ki bo v okraju prejel največ glasov. S tem bi bili v parlamentu zastopani vsi deli Slovenije, hkrati pa bi dobili izjemno neodvisne poslance, ki ne bi bili odvisni od predsednikov političnih strank, da jih dajo na izvoljive okraje, ampak bi bili odvisni predvsem od sebe – od svoje sposobnosti prepričati ljudi. Drugi del (preostalih 44 poslancev o. p.) bi volili po klasičnem proporcionalnem volilnem sistemu nacionalnih list, kar pomeni, da bi stranke same določile vrstni red 44 kandidatov. S tem bi omogočili, da so v parlament izvoljeni tudi zaslužni člani stranke in strokovnjaki, ki morda v politični tekmi ne bi bili izvoljeni, so pa za stranke izjemno dragoceni zaradi znanja in poznavanja dela v parlamentu. S tem bi se dvigovala tudi kvaliteta parlamenta. Predlagana sprememba bi tako pripomogla k povečani pestrosti, kvaliteti in neodvisnosti parlamenta. V takem sistemu parlamentarnega praga ne bi bilo, saj bi vsak izvoljeni v volilnem okraju moral dobiti mandat. Seveda pa bi ostala omejitev, da je potrebno za ustanovitev poslanske skupine imeti vsaj tri poslance. S takim volilnim sistemom bi imeli volivci možnost dveh glasov. Prvi glas bi namenili kandidatu, ki jim je v okraju najbolj všeč, drugi glas pa stranki, ki jo želijo podpreti. Sedaj imajo namreč volivci težave, ker jim je posamezni kandidat zelo všeč, pa jim stranka ni všeč ali obratno. S tem bi volivcem omogočili bolj pestro izbiro.

 

5. Število občin se je od osamosvojitve naprej konstantno povečevalo, število občin se je iz 60 povzpelo na 212 leta 2013. Takšno povečanje števila občin je bilo mogoče med drugim  tudi zaradi tega, ker je Državni zbor večkrat znižal pogoje za občino. Zaradi majhnosti nekaterih občin se dogaja, da le-te svojih nalog ne morejo ustrezno opravljati, stroški za njihovo delovanje pa so nesorazmerno visoki. Morebitno rešitev predstavlja tudi prenos dela pristojnosti na pokrajine (kot druge stopnje lokalne samouprave), ki smo jih v Ustavo zapisali že leta 2006, vendar izvedbenega zakona Državni zbor še ni sprejel. Se vam zdi trenutna ureditev in število občin primerno, na kakšen način bi urejali trenutno problematiko in ali podpirate uvedbo pokrajin?

Če se vprašamo, zakaj je iz 65 komunalnih občin ob samostojnosti nastalo 212 občin je razlog v tem, da te komunalne občine niso enakomerno in sorazmerno razvijale vseh delov. Zaradi tega so posamezni kraji, ki so se počutili zapostavljene, imeli interes, da ustanovijo svojo občino. Naj spomnim, da so vse te občine nastale na podlagi referenduma – ljudske volje. Zato sem proti avtoritarnemu ukinjanju občin, seveda pa se občine lahko same na podlagi referenduma odločajo za ponovno združevanje. Občine problemov nimajo toliko zaradi majhnosti, ampak zaradi tega, ker jim je država v preteklosti z zakonom nalagala ogromno nalog, za katere pa jim ni zagotovila sredstev. Po izračunih bi morale občine za posameznega občana od države dobiti okoli 650 evrov danes pa dobijo okoli 100 evrov manj. Občine tako nekih resnih investicijskih sredstev sploh nimajo, zaradi česar lahko opravljajo zgolj nujne naloge kot recimo izplačujejo plače občinske uprave, poskrbijo za vrtce in  izpolnjujejo druge nujne zakonske obveznosti. Kljub temu, če se danes sprehodite po slovenskemu podeželju, opazite, da so tudi te občine prispevale k razvoju podeželja in k odpravljanju razlik med urbanimi in ruralnimi deli. Če potegnemo črto, je bil razvoj lokalne samouprave v vseh teh letih pozitiven.

Strinjamo se, da je šla razdrobljenost občin na nekaterih delih tudi predaleč in sedaj imajo zaradi zmanjšanih sredstev težave. Naj še enkrat poudarim, da rešitev ni v avtoritarnem združevanju občin, temveč v finančnem spodbujanju skupnih občinskih uprav. Nič ni narobe, če imate veliko občin, kjer župan in občinski svet odločajo za kaj se bo porabilo 100 evrov - to je demokracija in stvar subsidiarnosti in je dobra stvar. Plača župana in stroški občinskih svetnikov so tako ali tako majhni. Bistveno pa je, da imamo občinske uprave, ki so kompetentne in take, da lahko nekaj naredijo. Trenutne občinske uprave s petimi do sedmimi zaposlenimi težko izpeljejo velike investicijske projekte. Če pa bi imeli skupne občinske uprave, kjer bi bilo 50 oziroma 100 uradnikov zbranih na enem mestu za več občin, bi bilo to že popolnoma drugače. Se pravi naloga države je, da predvsem finančno spodbuja skupne občinske uprave.

Druga zadeva, ki jo je potrebno uvesti, so pokrajine (kot druga stopnja lokalne samouprave o. p.), ker imamo zgodbe, ki so regijske in se jih ne da reševati na občinski ali državni ravni. Sam vidim možnost, da bi se na pokrajine prerazporedil del občinskih in del državnih nalog. Pri tem bi upravne enote in deli občinskih uprav prenesel na pokrajine. Se pravi ne bi širili števila uradnikov, temveč bi prerazporedili sedanjo državno upravno in sedanje občinske uslužbence na te pokrajinske nivoje. Danes je zlasti znotraj Evropske unije vidno, da nam ta pokrajinski nivo manjka.

 

6. Z razmahom uporabe družbenih omrežji smo po svetu in doma priča povečani prisotnosti sovražnega govora na katerega se pristojne institucije (tožilstvo in policija) ne odzivajo v zadostni meri. Ali se vam zdi količina sovražnega govora v javnem diskurzu problematična, kaj sovražni govor za vas sploh je, do kakšne mere bi omejevali svobodo govora in ali menite, da pristojne institucije (tožilstvo in policija) sovražni govor v zadostni meri preganjajo?

Vprašanje sovražnega govora je zelo kompleksno. Pri tem vprašanju sem še vseeno bolj na strani svobode govora, menim, da cenzorji na socialnih omrežjih ne morejo rešiti problema, lahko ga zgolj potlačijo in preselijo na druge (zasebne) forume. Po moje je edina rešitev, da kot družba dozorimo, da znamo sami izločiti tiste, ki širijo sovražni govor. Če bomo imeli cenzorja, bo cenzor lahko izločil eno gnilo jabolko, vendar se bo takoj pojavilo novo in novo in novo, to je nikoli končan proces. Če pa dozorimo kot družba se s temi stvarmi veliko lažje soočimo. Pri tem so pomembne vse institucije države, pa tudi družina in šola, ki nas lahko ves čas vzgaja kaj je prav in kaj narobe. Če bi se moral odločiti med avtoritarnim ali nekoliko bolj svobodnim demokratičnim urejanjem področja sovražnega govora bi se odločil za slednje.

Tudi pri ukrepanju državnih organov pri pregonu dejanj sovražnega govora menim, da se kaže zrelost družbe, saj se tudi državne institucije začenši s tožilstvom odločajo v skladu z nekim vrednostnim stališčem družbe. V Nemčiji se tako ne bo zgodilo, da bi protijudovsko retoriko označili kot svobodo govora. V državah kjer še razvijamo demokratično kulturo pa se to lahko zgodi. Problem, ki ga vidim pri trenutnih predlogih za procesiranje sovražnega govora, je, da so ideološko-politično pogojeni. Pri razumevanju kaj sovražni govor je so med ljudmi in strankami zelo velike razlike – kar se nekaterim zdi sovražni govor se drugim ne in obratno, to pa predvsem zaradi tega, ker je naša družba izjemno raznolika. Če smo zelo iskreni, se ogromno sovražnega govora v Sloveniji razvija okrog 2. sv. vojne, verskih čustev in družinskega življenja. To so tri teme, okrog katerih se vprašanje sovražnega govora najbolj vrti (kar kaže na ideološko-politično pogojenost razumevanja sovražnega govora o. p.).

 

7. V politiki in gospodarstvu večino vodilnih položajev še vedno zasedajo moški. Razmerje je diametralno nasprotno v sodstvu (predvsem okrajna in okrožna sodišča) in vzgoji in izobraževanju. Se vam zdi, da je pretirana zastopanost enega spola na določenem področju problematična in kakšno je vaše stališče glede uvedbe spolnih kvot, če se z njimi ne strinjate, na kakšen način bi reševali to problematiko?

Reševanje problematike neustrezne zastopanosti enega izmed spolov s kvotami se mi zdi neustrezno – kvote nikoli ničesar ne rešijo. Na videz sicer lajšajo neke probleme ni pa pravega učinka. Če pogledate kvote pri volitvah se pokaže, da določene stranke ženske postavljajo na listo samo zato ker so ženske in ne zato ker bi bile kompetentne – enako bi lahko rekel za moške. Ne vem če je to pravi način, da dobiš nekoga na določeno mesto samo zaradi tega ker je nekega spola, ne pa zaradi tega ker bi bil dejansko kompetenten. Me bo sedaj kdo napadel, Tonin govoriš neumnosti kot konservativec, ampak lahko rečem, da imamo tukaj mi (stranka o. p.) zelo čisto vest. Naša stranka žensko vedno postavlja visoko, kar je spet stvar politične kulture in pozicij znotraj stranke. Mi smo imeli dolga leta žensko za predsednico stranke (Ljudmila Novak o. p.), v poslanski skupini imamo skoraj polovico žensk – skratka z ženskami nimamo težav. Ampak pri nas so ženske na listah, ker si to same želijo in ne zaradi tega ker so nas v to prisilile kvote. Kljub temu, da so politične kvote morda neuporabne, pa so na določenih točkah pripeljale več žensk v politiko in lahko je to na dolgi rok dokaz, da se ženske politike ne smejo bati in da se bodo za vstop v politiko začele odločati ženske, ki jih ta stvar zanima in ki ne bodo v politiki zgolj zaradi kvot.

Glede vprašanja feminizacije sodniškega poklica, menim, da se ženske zanj odločajo predvsem zaradi narave dela. Ženske si zaradi materinske vloge želijo predvsem poklic, ki je predvidljiv in ki zagotavlja določeno socialno varnost – sodniški poklic jim to zagotavlja. Moški vidijo večjo priložnost za zaslužek v odvetniških vrstah (sodniški poklic je v primerjavi z odvetniškim pod plačan), zaradi česar se za sodniški poklic ne odločajo. Na primer, lahko se zgodi, da odvetnik, ki zastopa stranko v odmevnem procesu v enem dnevu zasluži več kot pa sodnik v celem mesecu. Problema tako ne bodo rešile kvote za večjo spolno uravnoteženost tega poklica ampak drugačen način plačevanja in nagrajevanja sodnikov, da bodo plače bolj primerljive odvetniškim.

 

8. V Sloveniji je zaupanje javnosti v delovanje sodnega sistema zelo nizko. Sodni postopki trajajo predolgo, kazenske zadeve padajo zaradi procesnih napak, odločitve sodišče se ljudem zdijo nepravične. V zadnjem mandatu smo bili priča t. i. Klemenčičevi reformi, ki je med drugim želela uvesti enotnega sodnika na prvi stopnji, skrajšati postopke, povečati preglednost dela sodišč in spremeniti kazenski postopek, ki pa v delu ni uspela. Kako bi ocenili trenutno stanje v pravosodju in kakšne spremembe predlagate na tem področju?

Kot ste že omenili je odnos ljudi do sodstva slab. Razlog je predvsem v tem, da imajo ljudje občutek, da pravici ni zadoščeno. Spremljajo odmevne primere, ki se vlečejo, padajo zaradi procesnih in ne vsebinskih razlogov, storilci milijonskega oškodovanja se s sodiščem pogodijo za štiri leta vikend zapora medtem ko nekdo, ki za 50 evrov oropa trgovino, dobi tri leta striktnega zapora in tako dalje. Zavedam se, da je vse to del pravnega sistema, da so zaradi priznanja krivde izrečene milejše kazni, vse to razumem. Ne razumem pa sodstva, ko začne braniti svoja gnila jabolka, ki definitivno obstajajo. Na tem mestu je vredno omeniti predavanje dr. Avblja o problemih slovenskega sodstva. Po njegovem mnenju je slovensko sodstvo še vedno organizirano kot je bilo v bivšem režimu, kar pomeni, da je organizirano na birokratski način. Birokratski način je zgrajen kot piramida, na vrhu je vodstvo pod njim pa so ostali sodniki. Ti imajo v malih možganih, da morajo za napredovanje izpolnjevati interese vodstva na vrhu piramide. To je socialističen model pravosodja in tudi zaradi tega se dogaja, da se gnilih jabolk v sodstvu ne izloča, temveč se jih brani. To seveda pri ljudeh vzbuja nezaupanje v sodstvo.

Če želimo zgraditi resnično dobro sodstvo, ki mu bodo ljudje zaupali, moramo zagotoviti neodvisnost sodstvo – pa  naj se to sliši kot floskula. Za neodvisno sodstvo potrebuješ predvsem neodvisne posameznike in ne birokratov, ki bodo znotraj birokratske mreže poizkušali ugajati svojim nadrejenim. Ti posamezniki morajo biti resnično neodvisni, da bodo lahko, tudi če bodo najnižje v hierarhiji, odločili v skladu z duhom zakona tako kot mislijo, da je pravilno in ne tako kot želijo njihovi nadrejeni. Pri tem bodo vedeli da bo njihove odločitve vedno varovala ustava. Seveda se tega ne da doseči čez noč, ne more politika reči, da bo naredila neodvisne sodnike – to je proces. Pomemben del sodnikov, ki sodi sedaj je bil vzgojen v nekem drugem sistemu, z neko drugo mentaliteto in zaradi tega menim, da šele vaša generacija lahko začne graditi resnično neodvisno sodstvo. Neodvisnost se namreč začne že z mentaliteto sodnikov, kako so vzgojeni, pomembno vlogo pa igrata tudi primerna ureditev institucije sodstva in kot že omenjeno tudi primerno plačilo. Spremembo v mentaliteti bodo zagotovo prinesle mlade generacije, ki so vpete v zahodni evropski svet, Erasmus izmenjave in podobne stvari – se pravi neka širina, ki jo lahko mlada generacija pridobi. Potrebno je spremeniti tudi sistem, zaradi česar se zavzemamo za uvedbo poskusnega mandata sodnikov, nismo za ukinitev trajnega mandata, ampak za uvedbo poskusnega mandata. Posameznik se mora nekaj časa dokazovati, da sistem ugotovi ali je primeren za položaj sodnika. Ali je posameznik labilen ali ni, ali je neodvisna in samostojna oseba, ki bo v ključnih primerih odločila pravilno in pošteno v skladu z zakonom in ustavo. Zaradi tega potrebujemo poskusni mandat in se zanj tudi zavzemamo. Zavzemamo se tudi za spremembo sestave Sodnega sveta. Trenutno je sodni svet sestavljen na način, da imajo sodniki v Sodnem svetu praktično večino in imenujejo sami sebe. Ne pravim, da naj sodnike imenuje politika, temveč da naj se sestava sodnega sveta spremeni tako, da bodo imeli v Sodnem svetu večino ugledni pravniki in ne sodniki. Tretji del predstavlja ustrezno plačilo sodnikov. Če želimo dobiti kvalitetno sodnike, jih bomo morali tudi ustrezno plačati. Sodniško plačo bi bilo potrebno zelo povezati z njihovo uspešnostjo pri čemer z uspešnostjo mislim predvsem na to, koliko njihovih sodb je potrjenih na višjih stopnjah.

 

9. Ministrstvo za pravosodje je strokovni javnosti poslalo osnutek Zakona o pravosodnem izpitu, ki spreminja trenutno ureditev Pravniškega državnega izpita. Osnutek zakona  za sprejem na pripravništvo (po novem pravosodno usposabljanje) uvaja vstopni izpit, posodablja poteka pripravništva in zmanjšuje število mest za pripravnike na sodiščih – sodišča bodo usposabljala zgolj tiste pripravnike, ki so potrebni za državne službe v pravosodju. S tem želi država zmanjšati pritisk na sodnike, ki usposabljajo pripravnike in preprečiti financiranje usposabljanja pravnikov za potrebe zasebnega sektorja. Kakšno je vaše stališče o osnutku zakona in na kako bi vi uredili postopek pravosodnega pripravništva?[2]

Osebno sem naklonjen čim bolj enostavnim sistemom ter svobodni izbiri poklica, vključno z možnostjo prehoda in iskanja novih izzivov v času kariere. Nasprotujem neutemeljenim vstopnim oviram za opravljanje poklicev. Tudi zato smo v NSi ob povišanju vpisnine v imenik odvetnikov na 9.000 evrov predlagali spremembo Zakona o odvetništvu. Ko govorimo o osnutku predloga zakona Ministrstva za pravosodje, lahko poudarim, da ne podpiram uvajanja novih vstopnih izpitov in kompliciranja sistema. Spomnimo se tudi na to, da zasebni sektor pogosto usposablja pravnike, ki kasneje delujejo v državnih službah. Izkušnje iz različnih področji lahko obogatijo naše znanje in sposobnosti.

 

10. Zaupanje ljudi v politiko je še nižje kot zaupanje ljudi v pravosodje. Vse od osamosvojitve naprej je opazen trend zmanjševanja volilne udeležbe, pri volitvah v evropski parlament ni presegla niti 30%. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da je takšna apatija ljudi problematična. Na kakšen način nameravate vi reševati problematiko visokega nezaupanja v politiko in nizke volilne udeležbe, je rešitev morda uvedba obvezne volilne udeležbe?

Volilna udeležba v primerljivih državah na primer v Avstriji, Nemčiji pa tudi Franciji je precej višja kot pri nas, kar po moje kaže tudi na neko zrelost družbe. Problem pri nas je, da se je krilatica »vsi so isti« izjemno usidrala. Sam se z njo ne strinjam, tudi če je v vašem razredu en barabon to še ne pomeni, da ste sedaj vsi isti – tudi v politiki smo različni. Je pa v tej krilatici tudi nekaj resnice v smislu, da je trenutni politični sistem relativno neučinkovit. Če ima stranka s 6 poslanci  enako moč kot stranka s 36 poslanci, potem so res vsi isti v smislu, da je vseeno ali imaš 10 poslancev ali 30 – na koncu smo vsi isti, po politični moči ne po ravnanjih. To je eden izmed razlogov zakaj se ljudje volitev ne udeležujejo. Že Churchill je rekel, da boljši sistem od demokracije ne obstaja, čeprav ima demokracija svoje napake. Menim, da je demokracija še vedno najboljše kar se nam je lahko zgodilo in hočeš ali nočeš na volitvah svojo demokratično voljo uresničujemo. Glede na to, da so nekateri za uveljavitev te demokracije umirali, bi se bilo tudi iz spoštovanja do njih primerno udeležiti volitev. Ni potrebno, da oseba voli katero izmed strank, lahko odda tudi neveljavno glasovnico in s tem pokaže nezadovoljstvo s trenutno ponudbo še vedno pa izkaže spoštovanje do države in državnih institucij.

Obvezne volitve po mojem mnenju ne rešujejo problema nezaupanja v politiko in apatije ljudi. Problem obveznih volitev vidim v tem, da velika množica ljudi volitvam ne sledi, saj jih politika ne zanima in če ti nekoga prisiliš, da se udeleži volitev, potem na volitve siliš tiste, ki nimajo nobene podlage za odločanje. Že tako lahko demokracija marsikdaj pripelje do slabih odločitev, obvezna demokracija pa lahko pripelje še do slabših odločitev. Za nekoga, ki se volitev udeleži prostovoljno predvidevam, da se je vsaj malenkostno poglobil v politiko in da ga je ena ali druga stran prepričala.

Rešitev za povečanje udejstvovanja ljudi v politiki in posledično višje volilne udeležbe vidim predvsem v vzgoji. Poglejte vsaka izobraževalna institucija je ideološki aparat države. Tako so mnoge države vzgojile svoje posameznike, da spoštujejo državo. Če se vrnem na Ameriko je njim z indoktrinacijo (državljansko vzgojo o. p.)  uspelo doseči to, da lahko posameznik sovraži oziroma ne mara trenutnih političnih voditeljev, ne bo pa tega sovraštva preslikaval na institucije, na primer na institucijo predsednika ali na državo kot tako. Na tem področju menim, da moramo postoriti več. Da že mlade vzgojimo, da lahko ne marajo Tonina ampak to ne pomeni, da se zaradi tega ne bodo udeleževali volitev. Rešitev vidim tako v zvišanju politične kulture – predvsem z izobraževanjem, indoktrinacijo, če želite, in s povečanjem učinkovitosti političnega sistema.

 

11. Evropska unija se je v zadnjih letih znašla na razpotju. Nekatere države si želijo tesnejšega povezovanja na vseh področjih, medtem ko si druge prizadevajo ohraniti čim več suverenosti. Evropska komisija je kot odgovor sprejela belo knjigo o prihodnosti EU, ki predpostavlja pet možnih scenarijev. Menite, da bi morala iti EU po poti federalizma, da bi morali ohraniti status quo ali se zavzemati za manj povezovanja oziroma izstop iz EU?

Moja želja je stvaritev nekakšnih Združenih držav Evrope, ki bi imele skupnega predsednika ter skupno zunanjo, varnostno in denarno politiko – se pravi po zgledu Združenih držav Amerike. Izvoljeni predstavniki (evropski parlament o. p.) bi morali biti dejansko legitimno izvoljeni, in imeti tudi neko politično moč. Hkrati pa bi morali državam dopuščati določeno svobodo in omogočiti ohranitev identitete. Model Združenih držav Evrope se mi zdi edini smiseln in edini, ki je lahko na dolgi rok učinkovit in ki omogoča preživetje povezave. Se pa zavedam, da ta ideja trenutno ni izvedljiva in bi se proti njej zgodili številni upori in demagoške akcije. Menim, da trenutna ureditev EU na dolgi rok ne bo preživela in če jo hočemo ohraniti moramo nekaj storiti. Zato se mi zdi v okviru danih okoliščini edini možen scenarij »nikogar siliti ampak kdor želi več naj stori več«, ker je nesmiselno, da nekateri, ki se z EU ne strinjajo v določenih pogledih blokirajo razvoj ostalih. Gre za tako imenovani koncept »Multispeed Europe« oziroma Evrope dveh hitrosti, pred katerim si nekateri zatiskajo oči vendar je v praksi to danes realnost. To je po mojem mnenju edini pristop, ki lahko kratkoročno deluje in omogoči preživetje povezave. Naj poudarim, da se mi zdi zelo pomembno ohraniti Evropsko povezovanje, saj se to kar se nam zdi danes samoumevno (Evropa brez vojne) lahko hitro spremeni, če ne bomo sodelovali. Zaradi tega se mi zdi, da je naša skupna dolžnost, da Evropo ohranimo povezano in da ob vsem evro skepticizmu povemo tudi kaj vse je Evropa naredila dobrega za nas in kaj vse nam je omogočila.

 

12. Študentska organizacija Slovenije kljub sodbi Vrhovnega sodišča v kateri je odločilo, da je ŠOS oseba javnega prava, še vedno trdi, da gre za osebo zasebnega prava, zaradi česar je njihovo poslovanje veliko manj transparentno. Kako bi vi uredili položaj ŠOS in ali predlagate tudi kakšne druge spremembe na tem področju?[3]

Sodbe sodišč je seveda treba upoštevati. ŠOS razpolaga z visoko vsoto denarnih sredstev, člani študentskih organizacij so poleg tega obvezno vsi študenti. Zavzemam se za ureditev, po kateri je ŠOS zavezan k spoštovanju posredovanja informacij javnega značaja, nadzoru Računskega sodišča in določilom Zakona o javnem naročanju. Na drugi strani pa mora ŠOS kot zastopnik interesov dela civilne družbe obdržati dovolj visoko raven avtonomije, npr. pri imenovanju svojih predstavnikov, izvajanju svojih aktivnostih itd. Menim, da bi morali razmisliti tudi o obveznem članstvu v študentskih organizacijah.

 

13. V politiki že nekaj časa poteka diskurz o vprašanju obstoja in obsega zasebnega šolstva. Pri tem se zastavlja tudi vprašanje financiranja zasebnega šolstva iz javnih sredstev in akreditacije izvajanih programov. Kakšno je vaše stališče do zasebnega šolstva in v kolikšni meri bi morala država sofinancirati izvajanje javno akreditiranih programov?[4]

Odločba Ustavnega sodišča je jasna. Država mora 100 % financirati javno veljavni osnovnošolski program ne glede na to, v kateri šoli se izvaja. Večja možnost izbire bogati naš osnovnošolski prostor. Financiranje programov v vseh šolah pa omogoča izbiro tudi za otroke iz socialno šibkejših družin. Evropsko povprečje otrok v zasebnih osnovnih šolah je približno 6,5 odstotka. V Sloveniji se delež giblje okrog 0,2 odstotka. To moramo na vsak način izboljšati.

 

14. Študentsko delo prinaša mnogo ugodnosti za študente in delodajalce, zaradi česar je mnogo mladih motiviranih, da ohranijo status študenta čim dlje – problematika fiktivnih vpisov. Študentsko delo, ki je namenjeno opravljano občasnih del v času študija tako v mnogih primerih predstavlja nadomestilo za redno zaposlitev. Se vam zdi trenutna ureditev študentskega dela primerna in na kakšen način bi reševali problematiko fiktivnih vpisov?[5]

Zavzemam se za krajše trajanje študija in čim hitrejše zaposlovanje mladih tako, da bi lahko hitro prišli do dragocenih izkušenj iz prakse. Bolj kot v ureditvi študentskega dela vidim težavo v togi delovno pravni zakonodaji in visoki obdavčitvi plač. Delo prek študentske napotnice je enostavno in tudi relativno poceni, zato mu redne oblike zaposlitve težko konkurirajo. Treba je poenostaviti delovno-pravno zakonodajo in znižati davčno obremenitev plač, da bodo delodajalci lažje zaposlovali, mladi pa hitreje prišli do zaposlitve in prvih izkušenj iz prakse. Za problem fiktivnih vpisov obstaja enostavna rešitev obveznosti plačila za osebe, ki ob koncu šolskega oziroma študijskega leta neutemeljeno ne opravijo določenih temeljnih obveznosti iz izobraževalnega procesa.

 

15. Kakšne spremembe na področju študija in študentskih zadev želite doseči v naslednjem mandatu?[6]

Želimo spodbujati povezovanje med študijem in gospodarstvom ter tako omogočiti študentom pridobivanje izkušenj in krepitev kompetenc, gospodarskim družbam pa možnost usposabljanja svojih bodočih zaposlenih. Izboljšali bomo zaposljivost visokošolskih diplomantov z večjim poudarkom in upoštevanjem družbenih potreb ter potreb trga dela, tudi pri ponudbi oziroma razpisu študijskih programov in vpisnih mest. Razmisliti bo treba o učinkih bolonjske reforme, predvsem na podaljšanje študija in neenotnost trajanja programov pri enakih smereh na različnih slovenskih univerzah. Ob tem pa bomo ohranili enako dostopnost študija za vse, ne glede na socialni položaj družine, iz katere prihaja posameznik.


Na intervju smo povabili stranke, ki jim je februarska anketa Ninamedie kazala možnost preboja v parlament.[7] Mnenja izražena v prispevku ne odražajo nujno mnenja uredništva oz. avtorjev.


Opombe:

[1] Vir fotografije, URL: https://siol.net/media/img/a4/e3/870ab77ca954ee77a673-matej-tonin.jpeg (22. maj 2018)

[2] Odgovor so nam posredovali po e-pošti.

[3] Odgovor so nam posredovali po e-pošti.

[4] Odgovor so nam posredovali po e-pošti.

[5] Odgovor so nam posredovali po e-pošti.

[6] Odgovor so nam posredovali po e-pošti.

[7] AKTUALNA VPRAŠANJA – FEBRUAR 2018, URL: http://ninamedia.si/arhivi/461 (22. maj 2018)

Intervju s predstavnikom Levice dr. Matejem T. Vatovcem

Z Avguštinom o svobodni volji, zakonu in pravičnosti