Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Z Avguštinom o svobodni volji, zakonu in pravičnosti

Z Avguštinom o svobodni volji, zakonu in pravičnosti.jpg
PDF

V članku se ob kratki analizi sprašujemo, kdo neki je bil v dandanašnjem poljudno-filozofskemu in pravnemu diskurzu nekoliko pozabljeni filozof, ki otvori Wittgensteinove Filozofske[1] raziskave, ki Heideggru posodi hermenevtični 'kot',[2] Gadamerju predstavlja razlog, da na zahodu beseda ni popolnoma utonila v pozabo,[3] Husserlu pomaga koncipirati notranjo zavest časa[4] ter hkrati Arendt predstavlja temo disertacije?[5]

Sveti Avguštin iz Hipona, patristični filozof in teolog, se v času preloma z antičnim načinom razumevanja sveta rodil poganskemu očetu in krščanski materi Moniki,[6] pomembni sogovornici v njegovih dialogih. Sam se je iz manihejstva[7] spreobrnil v krščanstvo,[8] ko se je kot šolan retorik z neoplatonistično ontologijo[9] zoperstavil manihejskemu dualističnemu nauku o kozmosu,[10] s čimer je tlakoval pot prevladi krščanske doktrine nad heretično pogansko mislijo.

Temeljna obravnavana problematika njegovega opusa je bil odgovor heretikom na vprašanje zla v odnosu do vsemogočega in dobrega Boga, uskladitev Božje kazni z njegovo milostjo in ljubeznijo, definiranje svobodne volje Bogu podrejenega človeka in legitimnost človeških zakonov, ki soobstajajo z Božjimi. Poleg teh, v članku jedrnato obravnavanih tem opus obsega še obsežne razprave o hereziji, (proto)ontološki argument božje eksistence in fascinantno razvito filozofijo uma[11] ter časa.[12]

 

Filozofski okvir

Avguštin začne svoje delo v obdobju po razcvetu neoplatonizma. Tako mu je zanimanje vzbudilo neoplatonistično razumevanje hierarhije biti,[13] skozi katero transcendira Bog. Prej že srednji platonizem ideje prestavlja v um boga, s čimer bog postaja tudi causa efficiens, gibalec sprememb, saj skozi logos narava postaja bivajoča. Ti filozofi kocipirajo boga (proto theos) in logos (deuteros theos oz. Drugi bog), s čimer torej samega 'Enega Boga' delijo na več stopenj. Tako poganski filozofi, ki verujejo v mnoštvo starih poganskih bogov, razločijo hierarhijo večih bitij tudi v območju božje biti oziroma Boga,[14] ki ji dodajo še svetovno dušo in s tem koncipirajo predkrščansko sveto trojico.[15] Kasneje neoplatonist Plotino predstavi tri hipostaze: Eno (ousija),[16] intelekt (nous)[17] to je življenje podajajoča dinamična misel, ki daje red in na koncu še dušo, ki je emanacija nousa, v Eni biti. Hypostaza se v latinščini prevede v ‘persona’[18] in tako vodi v idejo o treh osebah boga, še vedno znotraj poganske filozofije. Zlo že delijo na moralno zlo, ki nastane ko nas vodi sla, ter naravno zlo, ki je padec po hierarhiji biti.[19] Dobro je povzpenjanje[20] nazaj proti vrhu hierarhije, nazaj do ekstatične[21] združitve z bogom.[22]

Hkrati mu je blizu tudi stoicizem, ki razvija teorijo emanacije[23] in ene substance dveh aspektov, uma in telesa. Naravo pojmujejo kot proces materialnih sprememb po eni, po drugi plati pa kot logos, ki je naravni zakon, vodilo vseh stvari v redu. Iz tega 'Logos spermatikosa'[24] se porodijo mnogi logoi spermatikoi, ki kot semena v sebi nosijo prvotni um Boga[25] in so prisotni v vsem kar obstaja. Tako je božja bit imanentna tudi v najnižjih bivajočih na lestvici bivajočega in v vsakem svetnem procesu. Logoi so materialni in so počelo sprememb in rasti, kakor je zanje materialna tudi duša, ki je prisotna v celem telesu in ga oživlja. S tako mislijo se vzpostavlja panteizem, čemur sledi tudi neoplatonizem. Misel se takrat zgleduje po Platonovem Timaju, ki predstavi stvaritev sveta iz kaotične substance, s pomočjo demiurga, ki svet postavi v red, kot je Dobro.[26] Ker je logos zakon narave, je zanje tudi vrhovno moralno vodilo, naj človek ravna 'v skladu z naravo'.[27]

Znajde se torej na prelomu razumevanja kreacije, na mesto materialne stvaritve (ex materia) in  emanacije,[28] ki pomeni izžarevanje biti (ex Deo), postavi kreacijo iz nič (ex nihilo) in jo tako (kreacijo) loči od boga.

Sreča se tudi z gnosticizmom, ki se mu v mladih letih pridruži. Gnostične religije učijo substancialni dualizem v boju dobrega (duša, luč) in zlega (telesnost, tema), kot dve vzporedni poti emanacije. To zapoveduje askezo,[29] ker je materialno oziroma telesno slabo, zato askeza vodi v zanikanje teh zlih teženj. Razglašajo doketizem, ki pomeni, da je Božje telo le navidezno, saj je telo vir slabega in je zato misel, da ima Dobri Bog telo torej ideja inkarnacije bogoskrunska.

 

Red

Avguštin zapiše, da obstajata dve vrsti reda, tisti znotraj stvari in tisti med njimi, ki vodi svet. Postavi vprašanje zakaj je kljub obstoju Boga v našem življenju toliko slabega?

Človeški um je omejen, z človeškim razumevanjem reda pa je tako, kot da si predrzen človek ogleduje drobec mozaika in krivi umetnika, da delec ni popoln, da je slab,[30] sam pa ne opazi celotne slike, ki v svojem redu predstavlja popolnost.[31] Red je vladanje stvarem, kot jih uredi Bog, ki sam ni vladan z njim,[32] saj je popolno Dober. Kjer je le Dobro namreč ne potrebujemo takšnega reda, ker je vse popolnoma enako in enotno (Eno) zato ni razmerij, ki bi jih urejal red (relacijska in hierarhična narava reda).[33]

Red prinaša mir,[34] skladnost z naravo, in zato k redu stremijo vsa bitja v hierarhiji. Avguštin se tu še opira na teorijo seminalnega logosa,[35] ko postulira, da je večni zakon kot razum prisoten v vsaki kreaciji, kot ratio seminalis. To je božje seme v vsakem bitju in predstavlja njegovo notranjo naravo in zakon skozi katerega Bog ve kako upravljati z njim.[36] To seme, ki ni vidno očem domnevamo po razumu, saj vse kar vidimo prejme svoja izvirna določila o lastnostih, razlikovalni formi, ipd. Iz njega. Zato na primer doumemo, da starši niso kreatorji človeštva, ampak le skozi njihova dejanja, manifestirana navzven, od znotraj deluje Bog in njegovo seme.[37]

Večni red ali razum je torej prisoten v vsaki kreaciji[38] in se kaže v naravnem zakonu. Tako večni zakon v božjem razumu postane naravni red skozi posameznike v katere se vtisne.[39] Besedo zakon Avguštin pogosto uporabi kot sopomenko redu. Lex aeterna je božji razum, ki je nespremenljiv zakon in predstavlja najpopolnejši red stvarstva[40], ki zahteva ohranitev naravnega reda in prepoveduje, da se ga krši. Zajema vso kreacijo, vse je v njem, nič ni zunaj njega.[41]

Hkrati ima red tudi moralno razsežnost, saj pomeni, da vsem vzgibom duše gospoduje um in da so slabše stvari podvržene boljšim.[42] Moralna vrednost naših dejanj se determinira s sledenjem Lex Aerterna, torej našemu sledenju perfektnemu redu stvarstva.[43] Tako mora biti tudi posameznik 'urejen'[44] po večnem zakonu, kar pomeni, da duši in sli vlada um in da daje prednost boljšemu pred slabim.[45]

Nič se ne zgodi brez vzroka postulira Avguštin, niti napaka, ki je zato del reda, Bog pa je ta, ki vodi vzroke po svojih večnih zakonih. Red je dober, saj Bog ljubi red, ta pa vključuje tudi slabe stvari, ki jim Bog ni naklonjen, saj je pravičen.[46] Slabše stvari so vključene v red, da lahko dobre sijejo in zasedejo višja mesta, slabe pa skupnost graja. Tako bi umik slabega iz družbe, ponazorjen na primeru prostitutk, z nebrzdano slo lahko uničil red, povišanje slabega, torej prostitutk na nivo poročenih žena, pa bi uničil red, saj bi zastrl višje dobro z nižjim.[47] Slabe stvari so tu tudi zato, da so jim lepše v okras. S tem odgovori na prvotno zastavljeno vprašanje o redu in slabemu, ki je v njem lahko prisotno.

 

Svobodna volja: Dobro in zlo

Avguštin filozofsko izpeljavo izvira zla začne iz božanske avtoritete (prvo verujem in nato razumem, saj je vera pot preko razuma do vednosti)[48] [49] in jo dialektično razvija skozi dialoge.

Dobro in zlo sta kategoriji, med katerimi se ljudje odločamo s svobodno voljo, ki nam jo je dal bog kot orodje, da lahko razumno delamo dobro in se ravnamo pravično.[50] Le z zlorabo te volje lahko človek dela slabo, greši. Prav iz Božje pravičnosti sledi, da Bog nakloni vsakemu svojo stvar in poplača dobro z dobrim ter slabo s slabim.[51]

Zlo za Avguština torej ni substanca ampak odsotnost dobrega, je le sprevrženost svobodne volje, ki se od Boga obrne k stvarem nižje vrste.[52] Deli ga na povzročeno zlo, malefacum, ki ga izvrši svobodni posameznik in prejeto zlo, ki je pravična božja kazen za prvo. Duša lahko razlikuje med 'prav' in 'narobe' brez čutnih zaznav zato pri tem ni vezana na čutila in materialno zunanjost, človeka pa v njej uredi razum, ki se lahko orientira proti stvarem nad nami.[53] Zlo ni v telesnosti, kot so to razumeli na primer manihejci, ampak izvira iz svobode volje.[54] Odločitev za nižje dobrine na mesto višjih, zlo, kar temelji na svobodni volji in sli, ne na razumu ali goli nevednosti (ignorantia), kakor so to pojmovali grki. Tu se njegova filozofija loči od grške misli.[55] Sla (libido) gospoduje v vseh slabih dejanjih, saj zlo ni v zunanjih lastnostih[56] reči ampak je že pripravljenost[57] dovolj za krivdo.[58]

Ker je Dobro zaradi Božjega reda vedno nad slabim, razmišlja, da če obstaja narava, ki je močnejša od našega duha, ta zaradi hierarhične nadrejenosti ne more biti nepravična,[59] zato nikoli ne bi silila duha v slo.[60] To ga vodi v zaključek, da duh lahko postane spremljevalec poželenja resnično le na podlagi lastne volje in svobodne izbire (liberum arbitrum).[61] To voljo nam podari Bog, saj brez nje ne moremo živeti pravilno, se izkazati v odločitvi za Dobro.[62] Golo dejstvo, da lahko z njo izberemo greh še ne pomeni, da je to dovoljeno, saj nas Bog za to kaznuje, kar je znak, da volja ni dana za zlo in mu Bog tudi ni naklonjen.

Zlo kot zlorabo volje predstavlja odvračanje duše od Boga, v kar se lahko prestavi le sama, kar pomeni, da gre za hoteno in ne naravno potekanje.[63] Zlo ni nekaj kar se izmuzne Božji vednosti, ampak ta prepusti odločitev v naši moči. V naprej sicer ve[64] kakšna bo odločitev, ampak je ne preprečuje ali posega v stvarstvo, pač pa za zla dejanja nameni pravično kazen.[65] Tudi obsojena duša najde mesto v stvarstvu, saj, kot smo že zapisali, imajo slabe stvari mesto in s tem omogočajo pravično čaščenje dobrih, hkrati pa slaba duša vseeno ni hudič in se lahko greha odreši s kesanjem, ter se povzpne po lestvici stvarstva.[66]

Dobra uporaba svobodne volje sledi luči modrosti. Modrost je Resnica v kateri se uvidi najvišje dobro in kolikor si človek prizadeva zanj ni v zablodi. Osvojitev najvišjega dobrega je sreča.[67] Bog je poglavitno Dobro, modrost in resnica, in če ljubimo resnico ter modrost spoznavamo Boga samega.[68] Najvišje Dobro h kateremu stremimo je za vse Eno, tako kot je ena sončna svetloba,[69] a se v njej vidi različne stvari.[70]

Dobro svobodno zasledujemo z dobro voljo (Bona voluntas), ki si prizadeva za dobro življenje in pravičnost. Predstavljajo jo štiri prepletene kreposti,[71] ki so preudarnost (prudentia), ki je vednost o stvareh, ki si jih je treba želeti ali se jim izogibati, trdnost (fortudio), ki je prisotna ko se ne menimo za nesrečo, zmernost (temperamentia), ki je drža, ki brzda željo po stvareh, ki jih je slabo želeti ter pravičnost, ki pomeni krepost, po kateri je dano vsakomur svoje.[72]

Resnica nas s pravilno uporabo preko dobre in svobodne volje vodi v svobodno življenje, saj duša ničesar ne uživa svobodno če tega ne uživa varno. Resnično varno lahko uživamo le resnico in Boga, saj nam tega ni moč odvzeti proti volji. Prav zato je Bog najvišje Dobro, kot smo v članku že spoznali. Človek, ki je srečen, rabi imeti to kar ljubi in mu hkrati to seveda ne sme škodovati. Objekt ljubezni mora predstavljati višji cilj, saj bi orientacija k inferiornemu človeka vodila v ponižanje (že omenjen 'dobro urejen' mož). Da je človek resnično srečen in varen ljubi[73] to, kar izgubimo samo po lastni volji, Boga.[74]

Nekateri zločini so sicer narejeni brez sle, zato ker mislimo, da delamo dobro,[75] vendar je resnično Dobro dostopno samo po poti dobre volje in modrosti in ne z golimi špekulacijami o uporabi greha za dosego ugodja (ki ga ljubimo in ga očitno, če zanj grešimo, lahko tudi izgubimo, zato ga sploh ne bi smeli ljubiti). Hkrati je lahko tudi dobro dejanje greh, in vodi v zlo, če izvira iz sle oziroma slabega naklepa.

Nekateri grehi so to le zaradi vzroka in cilja in bi bili brez teh determinant lahko dobra dejanja, nekateri pa so grehi na sebi, kjer so dejanja sama slaba ne glede na vzrok ali cilj, kot so bogoskrunstvo ali fornikacija.[76] Grehi so to ne glede na intenco z njimi doseči pravičnost, saj ne moremo postati pravičniki skozi greh. Razlika v namenu greha, se pozna pri teži kazni, a nobeno zlo ni Dobro samo zato ker je eno slabše, se pa greh iz sle obravnava kot težji in se prav zaradi tega huje kaznuje.[77] Od kar ima človek razum so vsi grešniki tudi transgresorji, kršilci naravnega zakona.[78]

 

Pravičnost

Nauk o zločinu, ki je greh[79] pravičnost utemelji kot Boga samega. Pravičnost je za Avguština v odgovoru 'manihejskemu napadu na zakon' v prvi vrsti ljubezen do boga.[80] Pravičnost je ljubezen, ki služi samo ljubljenemu predmetu. Če se človek v ljubezni pravilno orientira k najvišjemu dobremu, Bogu, zato pravilno odloča in vlada. Pravičnost je ta, ki prežema vse vrline[81] in je skupno vodilo celotnega reda med posameznimi ljudmi[82].

Pravičnost je torej bistveni pogoj sreče[83] in se glasi dati vsakomur svoje, ob upoštevanju tej starejši formuli dodanega Zlatega pravila.[84] Božja pravičnost, istovetna z redom in Lex aeterna legitimira vsak človeški zakon, ki je zavezujoč le, če sledi Bogu, hkrati pa iz Božje pravičnosti izhaja, da Bog vedno nameni primerno kazen ter po načelu milosti iskreno dušo, ki se kesa, primerno opraviči.

 

Zakon

Avguštin svojo koncepcijo Lex aeterna (pogosto imenovan kar 'najvišji um') naveže na božjo osebo,[85] ko zapiše da je Lex aetherna božji razum[86] [87] in je pojem povezan z božjim redom, s katerim je včasih v besedilih popolnoma istoveten.[88]

Izpeljavo začne na primeru silobrana, ko zapiše, da za greh umora v samoobrambi morilca ne obtožuje noben zakon človeka, saj ta dopušča majhna zla, sploh, če jim ne gre očitati sle. Kljub temu gre za greh zoper božji red, obtožuje jih močnejši skriti zakon boga:[89] 'Zakon postavljen, da vlada državam dopušča marsikaj nekaznovanega, a ker božja previdnost upravlja vse stvari, kaznuje tudi te.'[90]

Ta 'močnejši skriti zakon' na katerega se sklicuje Avguštin je Lex aeterna, po katerem na temelju božje pravičnosti slabi zaslužijo nesrečo in dobri srečo. Prav ta formulacija principa 'vsakemu svoje' predstavlja nespremenljivo vodilo pravičnosti, saj je pravično vedno to, da je vse do popolnosti urejeno[91]. Zaradi tega je tudi božji zakon nespremenljiv, kar je vedno pravično in potemtakem nespremenljivo in večno.[92]

Večni zakon zahteva, da očistimo svojo ljubezen tako, da jo obrnemo stran od minljivih stvari (ljubezen se tu loči od sle), ki jih lahko izgubimo,[93] saj božji um določa tudi moralne norme, ker se moralna vrednost naših dejanj determinira s sledenjem Lex aerterna in našemu delovanju v redu stvarstva.[94]

Večni zakon je Bog sam, ki zahteva, da je vse v perfektnem redu, to je, da so bolj dobre stvari vedno nad slabšimi. Razsvetli nas z razumom in ljubeznijo ter z lučjo ljubezni v srcu vernika šele rodi zakon vere[95] (ne le zakon dejanj).[96]

Božji zakon, kot izvirni zakon, se v človekovo zavest oziroma srce vtisne kot naravni zakon. Avguštin opozori, da v Bibliji svetemu duhu rečemo 'božji prst', skozi tega duha pa pride v naša srca ljubezen. Ta duh, ki je torej ljubezen, kot prst zapiše zakon na plošče, zato moramo tudi mi razumeti črko zakona skozi duha besedila in ljubezen.[97] Izpolnitev božjega zakona je v ljubezni,[98] ne sledenju črki. Ljubezen sama je bog, zapiše.[99] Naravni zakon so imperativi, vrojen človekovemu razumu kot,[100] saj je od Božjega zakona dalje vsak zakon le prepis, prenos v srce človeka, ne tako, da ga odkrije zunaj ampak, se vtisne[101] vanj, tako kot se podoba s prstana prenese v vosek, pa kljub temu ne zapusti prstana. Tako je tudi ta, ki ne uzre boga, pa kljub temu ve kaj mu je storiti, razsvetljen skozi ta proces narave.[102]

Lex naturalis je razumska participacija človeka na Lex aeterna, je zakon, ki je znan osebam, ki so sposobne uporabljati razum, e zakon zapisan v njegovo srce.[103] [104] Prav razum grešnika spremeni v transgresorja, kršitelja zakona, četudi mu zakon še ni bil dan, ignorancia iuris naturalis nocet, bi lahko povzeli. Tudi ljudstva, ki niso poznala zakona so namreč razločevala med tem kaj je dobro in kaj ni dobro oz. je amoralno, za kar so potrebovala nekakšno naravno podlago. Na drugem mestu Biblija pripoveduje o Gentilih, ki so se zaradi narave brez zakona držali Božjega reda.

Zaradi vsem vrojenega razuma lahko tudi ne-verniki torej kršijo zakon, saj ta postavi osnovna načela naravne pravičnosti, ki je ‘navada razumne duše dati vsakomur kar mu gre, pri čemer vedno upošteva tudi načelo skupne uporabnosti’[105] zato ‘pravičnost ne more biti rezultat samo osebnih mnenj, ampak mora biti nekaj kar je vsajeno v človeka s strani neke vrojene naravne sile.’[106] Upoštevanje uporabnosti dejanj vodi v spreminjanje naravne pravičnosti v času. Niti največji grešniki ne izgubijo občutka za pravičnost.[107] Ta je uresničitev reda Lex aeterna, ko z ozirom na božji red vsakemu priznamo kar mu po pravici pripada, vezana tudi na zlato pravilo in predstavlja nekakšen njegov praktični imperativ (Božjemu zakonu).[108]

Človeški zakon je spremenljiv zakon, ki ga postavijo ljudje. Legitimnost in pravičnost črpa iz večnega zakona in zavezuje le kolikor mu je zvest, 'kajti rekel bi, da nepravičen zakon sploh ni zakon'[109] zato mora biti skladen z večno pravičnostjo (Lex aetherna).[110]

Zakon je v pisni obliki, da je v pomoč ljudem v njihovem življenju.[111] Kljub temu, da ni perfekten in ne veže pravičnega človeka stoji, da opozarja nepravičnike in jim grozi s kaznijo. Izpolnjevanje zakona iz strahu namesto iz ljubezni ni pravilno sledenje zakonu ampak po eni strani iskanje ugodja po drugi pa črkobralstvo, ki ga Avguštin po Bibliji označi kot 'Črko, ki ubija', zato je tudi tak človek kršitelj zakona.[112] Bistvo izpolnjevanja zakona je namreč v ljubezni[113] in svobodni odločitvi[114] za dejanje, saj zakon pove samo, kaj mora človek narediti, da volja doseže namen zakona, z golimi dejanji pa namen ne more biti izpolnjen.[115] Zakon naj bo nepravičnemu učitelj,[116] ki ga preko črke vodi v razumevane, ki vzpodbudi ljubezen.

Človeški zakon se v času spreminja, menjava zakona pa je pravična samo, če je izpeljana zaradi večnega zakona, drugače je lahkomiselna.[117] Ljudje sami niso nespremenljivi in tudi cela ljudstva se v času spremenijo, kar pomeni, da stalen človeški zakon ni idealen, zato ga je pravično spreminjati.

Človeški zakon je živ v družbenih interakcijah ljudi, ki niso popolni,[118] zato zakon dopušča človeku majhna zla, da prepreči večja (npr. silobran),[119] vsa zla pa na koncu kaznuje Bog. Bistvo začasnega zakona je v omogočanju mirnega sobivanja.[120] Zaradi svoje praktične vloge se osredotoča na minljivo naravo in zahteva, da ljudje začasne stvari[121] posedujejo v skladu z njim, po katerem se ohranja mir in sloga.[122]

Kaj pa kaznovalna funkcija človeškega zakona? V vlogi kaznovanja ta zakon ne seže dlje kot, da minljivo dobrino odvzame in ljudi obvladuje s strahom. Dokler se bojijo se držijo mere.[123] Ljudi ne kaznuje samo zato, ker zasledujejo minljive stvari, ampak le če te nepošteno odvzamejo drugim.[124]

Če je kazen le v odvzemu minljivih dobrin, ni tako pomembno ali je ta izrečena po krivici ali kot pravično povračilo.[125] To namreč sploh ne bi bila kazen, če ljudje ne bi ljubili stvari, ki jih lahko izgubijo proti svoji volji, torej ljubili v nasprotju z Lex Aeterna. Božja kazen je ta, ki bo zadela vse grešnike, nepopolna kazen človeškega zakona pa sme pravično naložiti le takšno kazen, kakršna je potrebna, da ohranja mir v ljudstvu.[126]

 

Sodniki

'Večni zakon je ta po katerem Jezus sodi vse stvari in po katerem ne sodi noben človek, začasne pa je postavil človek, da po njem sodi, in ko je enkrat postavljen, noben sodnik ne sme soditi tega zakona ampak samo soditi po njem'[127], zapiše v uvod komentarja Avguštin. Prav Jezus predstavlja vrhovnega sodnika, poosebljeno sodno avtoriteto.

Razmišljanje o sodnikih Avguštin prične s povzemanjem biblijske zgodbe o ljudstvu, ki je pred Jezusa privedlo prešuštnico in čakalo ali bo kot sodnik rajši kršil zakon (stara zaveza zahteva smrt s kamenjanjem) ali se bo izneveril svojim načelom (božja milosti). Jezus izreče obsodbo v skladu z zakonom, vendar izrek priredi z zahtevo,[128] naj prvi kaznuje ta, ki je sam brez greha, s čimer ne prelomi zakona, hkrati pa opozori, da je vsak človek že kršitelj Zakona in zato nima pravice kruto soditi sočloveku. Na koncu ostaneta le še on sam in grešnica, ki jo oprosti,[129] saj božji Lex aeterna v milosti vzgaja nepopolne ljudi v spoznanje, da nikoli ni prepozno, da se pokorijo zakonu, hkrati pa opozori na prepoved zlorabe 'pravice', saj je odlašanje s kesanjem, samo zato, da bi izrabili milost Boga, hud greh.[130]

Kdo pa je Avguštinov 'sodnik (na) zemlji'?[131] S tem misli na različne oblastnike tako sodnike kot kralje in vladarje in organe oblasti, kjer vsak sodi v skladu s svojo postavo, glede na svoj položaj. ‘sodniki zemlje’ torej sodijo sebi enakim, kot grešnik grešniku in človek človeku. Zato se mora v svojem ravnanju vsak ta sodnik ravnati po Bogu, njegovemu zakonu,[132] ki nudi višji standard pravičnosti.

Božja zapoved, naj prvi vrže kamen pravičnik, bi izločila vse zemeljske sodnike, zato Avguštin priznava, da tudi v kontekstu oblasti v skladu z idejo pravičnosti priznamo oblastniku svoje in Bogu svoje, vsakemu kar mu gre.[133] Bog tako ne nasprotuje zakonom, samo vprašuje, kdo jih bo pravično izvrševal. Če sodnik sodi zločincu, naj se osredotoči na grešni del, tako, da je greh obsojen, človek pa se ohrani.[134]

'Ne napadaj človeka, ne ubij ga za greh!'[135] Na podlagi ideje o reformativni funkciji kazni, Avguštin nasprotuje smrtni kazni,[136] da se ljudje lahko kesajo in se po Božji milosti poboljšajo. Kazen sicer mora biti izrečena,[137] ampak iz ljubezni, želje po reformaciji in ne sovraštva, saj šele tako deluje kot lek in sodnik kot zdravnik. Za Avguština obsodba sama, na podlagi človeškega zakona, še ne pomeni, da je dejanje slabo.[138]

 

Socialna filozofija

Človek je za Avguština socialno bitje in je sam le kot črka v besedi, osnovni element skupnosti.[139] Država je skupnost ljudi, ki jih vežejo skupni zakoni,[140] ki zagotovijo red in s tem mir.[141] Zakoni ljudi so spremenljivi, kjer odstopajo od večne pravičnosti pa se zdi, da sploh niso zavezujoči. Božji red, ki je podlaga človeškemu, je dostopen z razumom. Zanj pravi, da mora biti pravičen, saj so kraljestva brez pravice le tatvine, ker se tudi tatovi ravnajo po nekih pravilih na primer o deljenju plena.[142]

Kot je mir telesa dosežen s proporci in skladnostjo delov telesa, ki delujejo kot eno, mir med človekom in bogom določa Božji red,Lex aeterna. Mir vseh stvari je red, ki dodeli vsem stvarem svoje mesto.[143] Red ljudstva pomeni, da daje družba prednost skupni pred posameznikovo koristjo, torej formulacija načela 'dobre ureditve'.[144]

Človeška država zagotavlja mir z organi oblasti in temelji na družini[145] kot osnovni celici, saj je za skupni mir osnoven domači mir, harmonija v družini. Njej podoben in na njem zgrajen je civilni mir, harmonija med državljani v pravno urejeni skupnosti,[146] šele univerzalni mir je ta, ki je popolnoma utemeljen na božjem zakonu. Temu vzporedno opiše Avguštin tudi delovanje zakona, ki na podlagi razmerij v družini ureja družbo kot celoto po spremenljivem človeškem zakonu. Ta  kaznuje samo najhujše ekscese in ne vzgaja državljanov v vrle ljudi. Tako človeški zakon zagotavlja sožitje, mir v naravnem redu stvari.[147] Pravi mir posamezniku nameni le notranji uvid Lex aeterna.

Dobro urejeno ljudstvo, takšno, ki torej daje prednost skupni koristi, lahko samo sprejme zakon po katerem samo voli uradnike.[148] Ljudstvo pa se lahko vedno pokvari (Avguštinov primer zločinca, ki si kupi volilne glasove ali postavi zasebno pred javno korist)[149] in v takem primeru je lahko edini izhod pravičnosti, da oblast prevzame pravičen posameznik, ki odvzame skvarjeni družbi pravice, zato mora biti zakon spremenljiv, da se pokvarjeno ljudstvo spet uskladi z Božjim redom.

 

Hermenevtika, beseda, jezik

Avguštin hermenevtično izkustvo[150] Biblije opisuje v delu O krščanski doktrini. Predstavi vprašanje interpretacije metaforičnih pasusov, ki naj bo storjeno v skladu z vodilom ljubezni, ne skladno s črko ampak duhom. Goreče poudarja, da naj interpretirano vzpostavi vladavino ljubezni. Interpretacije črk ne potrebujemo, če je vladavina ljubezni že jasna, torej če iz dobesednega branja tak duh že izhaja. [151] Interpretacija zapovedi[152] je potrebna le ko se zdi, da Sveto pismo zapoveduje greh.

Nerazumljive besede ali reki nam postanejo razumljivi, piše, ko postajamo nanje privajeni[153] skozi branje ali poslušanje. Navada in kontekst nam odpreta pomen.[154] V pomoč nam je poznavanje zgodovine, ki postreže s kontekstom.[155]

Ista beseda pogosto ne pomeni iste stvari opozori Avguštin,[156] sploh, ko gre za metaforične izraze, besede izhajajo iz z njimi na nek način povezanih objektov ali besed, ki jih prepoznamo po podobnosti.[157] Česar ne razumemo moramo razumeti po jasnejših zapovedih Biblije, rajši kot z lastnim razumom, torej se interpretira v skladu in znotraj okvira besedilne celote.[158] Brati metaforično izrazje dobesedno je namreč suženjstvo, saj črka ubija, kar pomeni poniža dušo, da razume prazne znake, ker je nesposobna dvigniti oko duha nad telesnost.[159] Tisti ki je poduhovljen in razume zakon s tem časti boga in se zato ne moti, ko bi se suženj znakov spotaknil ob črko.[160]

'Beseda postane meso' torej inkarnacija besede se zanj nanaša na božjo besedo v nas, ki postane govor, ko ji damo glas. Kljub temu pa se naša misel ne izgubi v zvoku, ampak ostane celostna, postane govor brez, da se spremeni. Tako božja beseda brez, da bi se prilagajala postane meso, da lahko živi med nami.[161]

Prav ta Avguštinova misel o inkarnaciji presega pomen utelešenja, opozarja Gadamer. Beseda ni samo logos[162] mišljen kot izjava, ampak je čisto dogajanje[163]  v posebnem odnosu do razmišljanja.[164] Hkrati pa način biti besede odseva skrivnost trojice v krščanstvu.

Po razodetju se analizira predvsem čudež postajanja ugotavlja Gadamer, dogodek ko se beseda izgovori, kljub temu, pa se sama ne zmanjša, ne spremeni se v nekaj drugega in se ne izrabi, tako kot se Bog, ko se učloveči, ne omeji ali spremeni v človeka. Dejstvo, da se ista beseda povsod izreka v drugem jeziku pomeni le, da se ne more izgovoriti v svoji pravi biti.[165] Resnična, notranja beseda je zrcalo božje besede in je od izgovorjene neodvisna. Resnična beseda nima svojega bistva izreku ampak v razodevanju, kot tudi trojica ni v nekakšni telesni inkarnaciji in se človeku razodene.

Po Avguštinovi[166] razlagi je luč, v kateri se pokaže svet prav ljuč besede. Svetloba je bila ustvarjena še pred razlikovanjem med stvarmi, Bog prvič spregovori, ko stvari svetlobo, kar implicira duhovno razsvetlitev. Tudi v razlagi Geneze Avguštin postavi, da mnoštvo mišljenja izvira iz enotnosti božje besede.[167]

Tudi v Grondinovi interpretaciji Avguštin pomeni pomemben zasuk od jezika apofantičnega[168] izjavljanja, logične dominacije ponazoritvenih izjav-sodb, nazaj k dialoški ideji živega jezika, ki teče in razkriva, in ni le suženj logike, ko ga podjarmi metoda.

Avguštin se opre na stoično delitev zunanjega in notranjega logosa. Ker beseda v nas obstaja že pred izrečenostjo obstaja kot nekakšna notranja beseda, ki še nima jezika, in predstavlja nek celokupen temelj predpostavk, pojmov, kontekstov (kar Heidegger imenuje hermenevtično, polnopomensko) in predstavlja resnično mišljeno in ne le posnetek, ki je izjavljena ali zapisana beseda (ki jo danes razumemo kot jezik in izjavo, pojmovano kot apofantično izjavo).

Ta delitev na zunanje in notranje utemelji nepopolnost besed manifestiranih kot jezikoni znaki in hkrati odpre pot modernemu razvoju hermenevtike s Heideggrom in Gadamerjem na čelu, ki avguštinsko poudarjata, da jezik in beseda nikoli nista (danes prevalentno) iz dialoga iztrgana izjava, pač pa tekoč in izpolnjujoč se smisel, ki izvira iz notranjega sveta in se izvršuje skozi izmenjavo vprašanj in odgovorov.[169] Jezik se ne vrši kot izjava ampak pogovor.[170] Avguštin se namreč vedno poleg razumevanja besedila teksta branja loti z eksistencialističnim nabojem, ko v njem išče živo resnico in branje jemlje kot aktivni dogodek srečanja in samospoznanja.[171]

Jezik živi v dialogu in posreduje smisel, ki ni le abstrakcija izjave ('logos') katere resnica je le izrečena[172] izjava temveč dogodje,[173] v dialogu dogajajočo se prepletanje, ki ima resnico[174] le v svoji celoti Tako pojmovan jezik se otrese logičnih abstrakcij, ki ga reducirajo na nekakšno prepozicionalno postavljanje, na izrečeno besedo ki je le slab odtis notranje, in ga postavi kot živo dogajanje, izvirajoče iz svojega pred-izrečenega pomena.[175] Besede ni možno iztrgati dogodju.

Prevladala je zahodna odločitev, v hermenevtični filozofiji pogosto označena za eno izmed najpomembnejših, za dominacijo logike nad jezikom, odločitev za njen primat nad živim razkrivanjem, ki se izgrajuje na iz pogovora izvzeti izjavi ter kot smisel išče pravilnost in ujemanje.[176] Ta odločitev, ki oropa govor njegove večdimenzionalnosti in razkrivajoče resnice se torej s ponovnim branjem Avguština omaje, ko se naše razmišljanje otrese logocentrične misli in se odvrne od metode ter vrne k živemu dogajanju.[177]

Avguštin se tako na koncu našega popotovanja skozi članek kot lucidni mislec pozne antike znova znajde v središču razprav kontemporarnih filozofov. Kljub svoji časovni oddaljenosti ali verski pripadnosti se ponovno predstavi kot izvir novih ugank in alternativnih pogledov na dogmatične predpostavke o jeziku, pravu in interpretaciji.


Opombe:

[1] Wittgenstein, 2014, Filozofske raziskave, str. 9.

[2] Grondin, Hrovat, 1999, Gadamer in Avguštin, 198

[3] Gadamer, 2001, Resnica in metoda, str. 341.

[4] Husserl, Ideje za čisto fenomenologijo in fenomenološko filozofijo, §81.: Fenomenološki čas.

[5] Pod mentorstvom K. Jaspersa je napisala delo z naslovom 'Ljubezen in Sveti Avguštin'.

[6] Ženske imajo pravico sodelovati v debati, ker kljub temu da so številne zaslepljene nekatere vseeno predstavljajo dobre filozofinje, za kar dokaz najde v antičnih delih: Avguštin, De ordine, I.2.11

[7] Avguštin, izpovedi, V.7

[8] Zgodba o nevednosti Favsta, ki ga usmeri v krščanstvo je opisana v V. knjigi Izpovedi.

[9] Naukom o enotnosti biti, ki hkrati omogoča krščansko bitnostno hierarhijo.

[10] Gnostična religija, ki izvira iz zoroasterstva in združuje več naukov takratnih verskih gibanj. Njihova filozofija nasprotji pa časti boga, ki ni vsemogoč in je v stalnem boju z enako močnim zlim bogom, s čimer se omeji moč božanskega in substanciira zlo, kar ponudi precej enostaven odgovor na vprašanje zla, ki pesti Avguština.

[11] Začenši v 10 knjigi Izpovedi; Avguštin že zelo zgodaj formulira temeljni filozofski problem drugih umov na katerega odgovori s propozicijo sklepanja po analogiji, ki jo predpostavi tudi kot metodično rešitev za nerazumevanje delov svetih tekstov

[12] Preteklost ni le za nami in prihodnost pred nami, ampak sta obe prezentni v živi sedanjosti kot spomin in pričakovanje (Povzemam XI. Knjigo Izpovedi). Nato razmišlja še o naravi večnosti Boga, je ta brezčasen (kako potem deluje in spreminja) ali je večen v svojem času (in mu je s tem podrejen).

[13] V bistvu neo-pitagorejci zasnujejo hierarhijo bitij, z različnimi stopnjami biti in perfekcije, od boga do ne-biti na dnu premice.

[14] Pogansko namreč obstaja mnoštvo bogov, krščanstvo pa zagovarja teorijo le enega samega boga, ki ima tri osebe, ki so si med sabo prirejene, so Eno.

[15] Poganski srednji platonizem odpre spekter biti v bogu s čimer se lahko poveže s staro rimsko religijo, tako še konec 4. stol cesar Julij Odpanik poskušal popularizirati to misel.

[16] Bit qua bit.

[17] Najvišja eminacija božanskega bitja, kjer še lahko govorimo o njem kot o celoti absoluta.

[18][18] Dr. Holmes opozori, da 'persona' tu še stoji bolj za masko, za označitev igralčeve vloge v dogajanju in še ne v kasnejšemu pojmovanju osebe kot posameznika ali inkarnacije duše.

[19] Hierarhija biti temelji na Platonovi prispodobi o deljeni premici

[20] Epistrophe.

[21] Od Plotina si tu izposodi izraz Heidegger, ki uporabi ek-staze časa. Ekstaza pomeni grško nekako izstopiti-iz-sebe.

[22] Tudi Pico Della Mirandola in njegov poljub smrti.

[23] Že v neopitagorejstvu zasnovana ideja o iztekanju oz izžarevanju vse biti iz biti Enega ali Boga.

[24] Oziroma logos seminalis.

[25] Brezoseben materialistično pojmovan bog, za razliko od krščanskega osebnega Boga

[26] 'Bog je namreč hotel, da bi bile vse stvari dobre in da – kolikor je to mogoče – ne bilo nič slabega; tako je torej vse to, kar je bilo vidno in nikoli ne miruje ter se giblje neubrano in neurejeno, vzel k sebi in privedel v red iz neurejenosti, saj je menil, da je prvo v vseh ozirih boljše od drugega. In ni bilo niti ni v skladu z božanskim pravom, da bi Najboljši delal kaj drugega razen najlepšega.': Platon, 2004, Timaj [30a–c].

[27] Zenon, Hrizip …

[28] Avguštin pripomni, da če je emanacija v tem pomenu resnična vsakič ko zakoljemo žival ubijemo del boga.

[29] Filozofijo kot askezo (šolanje, disciplino) predstavljajo že stoiki.

[30] Referenca na Platonovega Timaja: Ne glede na velikost oboda ima krog vedno center, ki ga drži v redu. Obseg se lahko seka in deli, center pa nikoli ker je En: Avguštin, De ordine, I.1.3

[31] Avguštin, De ordine, I.1.1

[32] Avguštin, De ordine, I.2.11; Odgovor na vprašanje ali je Bog zunaj reda.

[33] Avguštin, De ordine, I.1.8

[34] Več o konceptu miru nižje v članku, o socialni filozofiji.

[35] Logoi spermatikoi oz logos spermatikos, glej zgoraj

[36] Avguštin, De ordine, 1.8.28

[37] Avguštin, De trinitate, III.8.13

[38] Avguštin, De ordine, I.10.28.

[39] Avguštin, De trinitate, VIII.4

[40] Avguštin, O svobodni izbiri, I.6

[41] Avguštin, Contra Faustum, XXII.27

[42] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 24.

[43] Chroust, 1950, St. Augustine's Philosophical Theory of Law, str. 300.

[44] ‘Dobro urejen človek’.

[45] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 24.

[46]Avguštin, De ordine, I.1.8

[47] Avguštin, De ordine, II.1.5

[48] Če ne boste verjeli ne boste razumeli: Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 44.

[49] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri str. 42.

[50] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 11.

[51] Avguštin, De ordine, I.1.8

[52] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 166.

[53] Nad nami v hierarhiji stvarstva.

[54] Voluntaristična teorija ravnanja človeka.

[55] Kjer delanje zla navadno pripišejo nevednosti, Avguštin pa zapiše da imamo vsi prisoten občutek z apravičnost, vsi slutimo boga, vendar se nekateri po lastni odločitvi odločijo, da ne bodo zasledovali boga in odkrili resnice in je tako temelj obsodbe v odločitvi za pasivnost in ne v njenemu produktu, to je nevednosti.

[56] Zlo ni v lepoti ženske ali denarju ampak v zlorabi le teh, v odnosu do njih.

[57] 'pomisli če kdo nima možnosti da bi spal s tujo ženo pa je nekako jasno da si to želi in bi to tudi storil potem ni nič manj kriv kot če ga zasačimo.' Avguštin, O svobodni izbiri, str. 14.

[58] Krivda temelji na prosti odločitvi, enako kot zasluge: Avguštin, O svobodni izbiri, str. 14.

[59] Saj je močnejša torej je nadrejena, boljša, bližje Bogu.

[60] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 27.

[61] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 28.

[62] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 42.

[63] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 87 – naravno potekanje ne more nositi krivde.

[64] Odgovor na pogosto pogansko provokacijo, zakaj obstaja zlo ki ga bog ne prepreči, ko pa je vsemogoč in vseveden.

[65]Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 94.

[66] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, III. V.

[67] 'ljudje se razglašajo za srečne, ko strastno objemajo lepa telesa svojih žena ali celo prostitutk, midva pa bova v resnici dvomila o sreči?': Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 71.

[68] Avguštin, De moribus ecclesiae catholicae, VII

[69] Zelo neoplatonistično in celo pitagorajsko formulirana definicija dobrega in boga.

[70] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri str. 72.

[71] Vrlina je popolna ljubezen do Boga, štiri poglavitne vrline za Avguština predstavljajo le štiri vrste iste ljubezni do Stvarnika - Avguštin, De moribus ecclesiae catholicae, XV

[72] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 31.

[73] Sledi Platonovi teoriji dveh ljubezni iz Simpozija, tiste zvestejše, razumne in modre, ter popularnejše, mlajše Afrodite, ljubezni teles. Več o Avguštinovi teoriji ljubezni v disertaciji Hanne Arent, pod mentorstvom Karla Jaspersa: ‘Ljubezen in sveti Avguštin’.

[74] Avguštin, De moribus ecclesiae catholicae, II

[75] Avguštinov primer sužnja ki se brani in ubije gospodarja.

[76] Avguštin, contra mendacium, 18.

[77] Avguštin, contra mendacium, 19.

[78] Avguštin, Pismo 157

[79] L. Bavcon in drugi, 2014, Kazensko pravo splošni del, str. 68

[80] Avguštin, De moribus ecclesiae catholicae, XV.

[81] Platonovo idejo dobrega razume kot Boga samega, na splošno Platonovo filozofijo enači s krščanskimi evangeliji, kar vidimo tudi v izpeljavi pravičnosti, ki je po eni strani lastna vrlina po drugi pa umeri ostale in jim vlada.

[82] Janezov prolog.

[83] Avguštin, De Trinitate, XIV.9

[84] Zlato pravilo: 'Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!'

[85] Njegov logos in zakon je oseben, za razliko od neosebnega stoicizma.

[86] De diversis quaestionibus LXXXIII, quaestio 79.1: 'Est enim lex universitatis Divina sapientia.'

[87] Božji (raz)um je lex aeterna: Avguštin, Diversis Quaestionibus LXXXIII, 79

[88] Npr. v delu De ordine.

[89] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 20.

[90] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 19.

[91] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 21.

[92] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 20.

[93] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 36.

[94] Chroust, 1950, St. Augustine's Philosophical Theory of Law, str. 300.

[95] Zakon dejanj deluje od zunaj, s strahom, zakon vere pa od znotraj, iz srca, Avguštin, De spiritu et littera XX

[96]Avguštin, De spiritu et littera XXIX

[97]Avguštin, De spiritu et littera XXVIII

[98] Ljubezni do bližnjega.

[99] Avguštin, De trinitate VIII. 7

[100] Avguštin, pismo 157, 15

[101] Izraz, ki ga stoiki uporabljajo za ideje.

[102] Avguštin, De trinitate, XIV.21

[103] 'Stari zakon je prst pisal v ploščo, sedaj pa je pisal v srce': Avguštin, De spiritu et littera XVII

[104] Avguštin, pismo 157

[105] Avguštin, Diversis Quaestionibus LXXXIII, 31.

[106] Avguštin, Diversis Quaestionibus LXXXIII, 31.

[107] Avguštin, De trinitate 14.15.

[108] Avguštin, Pismo 157

[109] Znameniti  ‘Lex iniusta non est lex’.

[110] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 17.

[111] Avguštin, De spiritu et littera XXIX

[112] Avguštin, De spiritu et litera, XIII

[113] V Bibliji zapisano 'ljubezen je izpolnitev zakona'.

[114] Avguštin, De spiritu et litera, XXVI

[115] Avguštin, De spiritu et litera, XV

[116] Avguštin, De spiritu et litera, XVI – v O svobodni izbiri omeni da nas učitelj uči z avtoriteto, ki vzpodbudi našega notranjega učitelja. Učenje je vedno nekaj dobrega pravi, edino če se učimo brez razumevanja in le sledimo nekakšnim napotkom. To se povezuje tudi z razumevanjem slepega sledenja zakonu kot slabega.

[117] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 20.

[118] Omejeni in nepopolni od izvirnega greha dalje.

[119] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 17.

[120] Avguštin, O svobodni izbiri

[121] Ki so jim zavezani v svoji poželjivosti.

[122] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 37.

[123] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 38.

[124] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 38.

[125] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 38.

[126] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 38.

[127] Avguštin, De vera religione, XXXI.58

[128] 'Zakone je pisal prst duha v kamen, ker so bili takrat ljudje trdi, zdaj pa piše na zemljo, saj želi, da ta rodi sad' :Avguštin, komentar k Janezovemu gospelu 33, 5 – Sad duha pa je ljubezen, Avguštin, Pismo 55, 16.29

[129] Oprosti za čas življenja, po smrti bomo namreč vsi sojeni, a prav tako v skladu z božjo milostjo.

[130] Avguštin, komentar k Janezovemu gospelu 33

[131] Avguštin, Pridiga 13, 1

[132] Avguštin, Pridiga 13, 1

[133] Avguštin, Pridiga 13, 4

[134] Avguštin, Pridiga 13, 8

[135] Avguštin, Pridiga 13, 8

[136] Zanimivo obravnava tudi vprašanje samomora, kjer pravi, da ga posameznik stori v zmoti, ker hoče mir in misli da ga bo s smrtjo pridobil. Resnica je zanj drugačna, mir je počitek v trajnosti, trajnost pa dobimo z izbiro Dobrega, ker trajnost ni lastnost ne-biti: Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 105.

[137] Če kazni iz šibkosti ne izrekamo je to lahko večja krutost za obtoženca ali sina: Avguštin, Pridiga 13, 9

[138] 'Kako kaj niso bili ljudje pogosto obsojeni za dobra dejanja? … pomisli na biblijske zgodbe, ki se dvigujejo nad vse druge po božji avtoriteti. Videl boš kako slabo bi morali misliti o apostolih in vseh mučencih, če bi se nam zdela obsodba zanesljivo znamenje slabega dejanja. Njih vse so imeli slabe zaredi izpovedovanja vere. Če je vse kar se obsoja slabo, tedaj je bilo slabo v onem času verjeti v Kristusa … '

[139] Avguštin, De civitas dei, IV.3

[140] Ljudstvo sestavljeno iz ljudi združenih pod enim spremenljivim zakoni: Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 21.

[141] Avguštin, De civitas dei, XV.8

[142] Avguštin, De civitas dei, IV.4

[143] Avguštin, De civitas dei, XIX.19

[144] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 19.

[145] Avguštin, De civitas dei, XIX.16

[146] Avguštin, De civitas dei, XIX.13

[147] Avguštin, De civitas dei, XIX.16

[148] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 19.

[149] Avguštin, 2003, O svobodni izbiri, str. 19.

[150] Delo presega vsak metodološki priročnik, izpostavi bralčevo srečanje z besedilom in njegovo izkustvo v iskanju pomena besedila.

[151] Avguštin, De doctrina christiana, III.15

[152] Avguštin, De doctrina christiana, III.16

[153] Podobno v izpovedih opisuje učenje jezika, ko se otrok, ki še ne govori sreča z predmetom in odraslimi ljudmi ki mu preko 'naravnega jezika' kretenj ipd. uspejo povedati, kakšen pomen imajo besede, ki se jih torej ne uči po zapovedani metodi ampak gibov, dejanj, zvokov, besed, ki se jih je navadil; Avguštin, Izpovedi, I.8.

[154] Avguštin, De doctrina christiana, II.14

[155] Da se je Jezus učil od Platona pravijo nevedni, zapiše, saj ne vedo, da je sveti Ambrož zgodovinsko pojasnil, da je Platon potoval v Egipt v času, ko je tam vero širil profet Jeremija: Avguštin, De doctrina christiana, II, 28.

[156] Avguštin, De doctrina christiana, III.25

[157] S čimer razreši tudi vprašanje drugih umov.

[158] Samovoljno in zmotljivo.

[159] Avguštin, De doctrina christiana, III.5

[160] Avguštin, De doctrina christiana, III.9

[161] Avguštin, De doctrina christiana, I.13

[162] Logos se namreč prevede v ratio in verbum!

[163] Heideggrovo dogodje.

[164] Gadamer, 2001, Resnica in metoda, str. 341.

[165] Gadamer, 2001, Resnica in metoda, str. 342.

[166] In širši patristični krščanski.

[167] Gadamer, 2001, Resnica in metoda, str. 392.

[168] Apofantično izjavo, ki preverja pravilnost logične propozicije.

[169] Grondin, Hrovat, 1999, Gadamer in Avguštin, str. 205.

[170] Grondin, Hrovat, 1999, Gadamer in Avguštin, str. 204.

[171] Grondin, Hrovat, 1999, Gadamer in Avguštin, str. 198.

[172] Sicer smo vedno omejeni z jezikom, zvoki, izgovorjavo pravi Avguštin v Trojici ko analizira fizični govor.

[173] Zanimivo je, da se Wittgenstein v Filozofskih raziskavah predstavi Avguštinovo teorijo jezika kot direktno demonstrativno. Osredotoči se na razumevanje jezika, za katerega pravi, da je jezik ki služi komunikaciji in predstavlja enostavno pojmovanje smisla, ki povezuje besedne znake z določenim pomenom, sliko; Wittgenstein, 2014, Filozofske raziskave, str. 9-12.

[174] Aletheia kot razkrivanje ne kot pravilnost.

[175] Grondin, Hrovat, 1999, Gadamer in Avguštin.

[176] Smisel v veljavi, glej npr. Heidegger - Logik/Die Frage nach der Wahrheit, ali pa fantastični članek Deana Komela: Psihologizem in vprašanje resnice – k problematiki heideggrovih zgodnjih spisov.

[177] Grondin, Hrovat, 1999, Gadamer in Avguštin.


Seznam literature:

  • Gadamer, RESNICA IN METODA, literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana 2001
  • Anton-Hermann Chroust, ST. AUGUSTINE'S PHILOSOPHICAL THEORY OF LAW, 25 Notre Dame L. Rev. 285 (1950)Wittgenstein, FILOZOFSKE RAZISKAVE, Krtina, Ljubljana 2014
  • Platon : ZBRANA DELA I., Mohorjeva družba, Celje 2004
  • Bavcon, Šelih, Korošec, Ambrož, Filipčič: KAZENSKO PRAVO SPLOŠNI DEL, Uradni list republike Slovenije, Ljubljana 2014.
  • Grondin, Jean, Hrovat, Jože (1999). GADAMER IN AVGUŠTIN. Phainomena (Ljubljana), letnik 9, številka 27/28, str. 195-208. Kaufman, Arthur: UVOD V FILOZOFIJO PRAVA, GV Založba, Ljubljana 2013
  • Avguštin, IZPOVEDI, Mohorjeva družba, Celje 2003
  • Avguštin: O SVOBODNI IZBIRI, Krtina, Ljubljana 2003
  • Avguštin, DE MORIBUS ECCLESIAE CATHOLICAE,
  • Avguštin, DE TRINITATE,
  • Avguštin, DE CIVITATE DEI,
  • Avguštin, DE TRINITATE,
  • Avguštin, SERMONES AD POPULUM,
  • Avguštin, DE DOCTRINA CHRISTIANA,
  • Avguštin, DE ORDINE,
  • Avguštin, CONTRA FAUSTUM
  • Avguštin, DIVERSIS QUAESTIONIBUS LXXXIII
  • Avguštin, EPISTULAE
  • Avguštin, DE VERA RELIGIONE,
  • Avguštin, DE SPIRITU ET LITTERA
  • Avguštin, KOMENTAR K JANEZOVEMU GOSPELU
  • Avguštin, CONTRA MENDACIUM
  • Predavanja prof. dr. Arthur F. Holmes, dostopno na: https://itunes.apple.com/ca/podcast/a-history-of-philosophy-by-dr-arthur-f-holmes/id903437872?mt=2

Intervju s predsednikom Nove Slovenije mag. Matejem Toninom

Filokrožek: Jerome Frank o interpretaciji