Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Filokrožek: Jerome Frank o interpretaciji

 School of Charm, Bo Bartlett

School of Charm, Bo Bartlett

PDF

Ana-Marija Rus in Rok Pučnik

mentor doc. dr. Aleš Novak

Na približno dva tedna se s skupino študentov in docentom Alešem Novakom sestanemo v seminarski sobi IV. nadstropja, kjer si izmenjamo vtise in pomisleke o prebranem poglavju ali članku. V krajšem sestavku vam želiva predstaviti obravnavano besedilo Jeroma Franka, Words and Music: Some Remarks on Statutory Interpretation.[1] Razpravo bova najprej na hitro teoretično kontekstualizirala nato pa povzela nekatere ključne točke.

Obravnavani članek Words and Music: Some Remarks on Statutory Interpretation je prosto dostopen v PDF obliki na naslednji povezavi: link.

I.

Teorija sodnega odločanja (ang. judicial adjudication) zajema deskriptivno in normativno funkcijo: prva opisuje postopek kako sodniki sprejemajo odločitev, druga pa želi povedati kako bi sodniki morali odločati.[2] Ameriški pravni realizem se osredotoči na deskriptivni vidik.

Ameriški pravni realizem (v nadaljevanju realizem)[3] ni šola z manifestom ali enotno doktrino.[4] Njegove pripadnike je družilo zanimanje za razumevanje poteka sodniškega odločanja predvsem pa so bili prepričani, da imajo dejstva primera večji vpliv na sodnika kot pa veljavna pravna podlaga.[5] Zagovarjali so stališče, da na sodnika (največkrat nezavedno) vpliva lastna subjektiviteta preko t. i. pravno nerelevantnih dejstev.[6] S tem so postavili pod vprašaj mnogim svet ideal, da pravila, po katerih sodniki odločajo, določa zakonodajalec.[7] Danes gibanje pogosto popačeno zreduciramo na citat, ki se zmotno pripisuje Jeromu Franku, »Pravo je, kar je sodnik jedel za zajtrk«.[8]

Šlo je za odziv na tedaj prevladujoč (in pretiran) formalizem.[9] Deskriptivno teorijo o sojenju po kateri je (1) pravo racionalno determinirano in (2) sodniki sodijo mehansko. Iz česar sledi, da je (3) pravno odločanje avtonomno, torej neodvisno od subjekta odločevalca. Se pravi »čisto« njegovih moral, vrednot, predsodkov in podobno.[10] Kontinentalni pravnik bi formalizem morda enačil s pozitivizmom, vendar bi bilo to nenatančno.[11] Lahko povzamemo, da je spor med formalisti in realisti zadevalo vprašanje, ali so dejavniki, ki determinirajo sodniško odločitev, primarno pravni ali primarno nepravni.[12]

Posplošeno se realizem opisuje kot (1) deskriptivno teorijo o naravi sodniškega odločanja, v skladu s katero (2) imajo sodniki neomejeno diskrecijo, saj (3) sprejmejo odločitev na podlagi osebnih stališč in vrednot, ki jo nato (4) ex post racionalizirajo z ustreznimi predpisi in razlagami.[13] Kot je Frank povzel sodnika Huchersona »[A] trial judge really decides by feeling, by hunching and not by ratiocination, the ratiocination appears only when he writes an opinion, which is but an apologia to justify his decision to himself and to make it pass muster with his critics.«[14] Leiter opozarja, da večina realistov ni šla tako daleč kot Frank, da bi zatrjevala »neomejeno« diskrecijo sodnikov, temveč je priznavala, da pozitivno pravo sodnike tudi omejuje.[15] Zagovarjanje popolne diskrecije bi bilo tudi sicer neskladno z zanimanjem večine realistov za napovedovanje (oz. predpostavljati o predvidljivosti) sodniških odločitev.[16] Ker so po preučevanju law in action opazili, da naj bi bile sodbe vsaj deloma sprejete na podlagi osebnih stališč in vrednot sodnika, so želeli slednje natančneje analizirati z uporabo sociološke in psihološke metode.[17] Raziskovali so, ali oziroma v kolikšni meri so ti, zakonodajalcu tuji, dejavniki dejansko pravotvorni.[18] Razlika, ki realiste deli na dve struji, je torej v njihovem pogledu kako se sodnik odziva na (pravno relevantna in ne relevantna) dejstva o primeru.[19]

Večina realistov, kot so Karl Llewellyn, Underhill Moore, Herman Oliphant, Felix Cohen in Max Radin, je prepoznala, da odvetniki lahko predvidijo sodniške odločitve in to tudi počnejo. Ta sociološka struja realizma je poudarjala, da psiho-socialne značilnosti sodnika kot državnega organa oblikujejo in omejujejo pomemben del človekovih odločitev ter lahko pojasnijo predvidljivo enotnost sodb.[20]

Danes pa je mogoče v sekundarni literaturi opaziti težnjo po enačenju pravnega realizma z relativno specifičnim, skrajnim, stališčem Jeroma Franka. Njegov, t. i. idiosinkratičen realizem zreducira sodniško presojo na popolno subjektivnost, kjer odločevalca njegove lastne unikatne značilnosti (beri: predsodki, izobrazba, morala, vrednote in podobno) vodijo v izbiro pravil, ki zagotovijo željeno (ne pa nujno pravno pravilno) sodbo.[21] Frank bi pri tem omenil npr. obleko osumljenca, glas oškodovanca ali sodnikovo navezanost na hišne ljubljenčke. Frank znamenito zamenja klasični silogizem »pravilo × dejstvo = odločitev« z »dražljaji sodnika × osebnost sodnika = odločitev«.[22]

II.

V prvem delu članka Words and music: some remarks on statutory interpretation Jerome Frank odpre razpravo s slikovito primerjavo zakonodajalca in skladatelja. Tako kot slednji ni sposoben sam igrati vseh glasbil v simfoničnem orkestru, mora tudi zakonodajalec delegirati uveljavljanje zakonodaje izvršilni ali sodni veji oblasti. Oba ustvarita zapis, prvi zapis pravil, drugi notni zapis. In oba potrebujete nekoga, ki bo ta zapis oživil, priklical v življenje. Težava nastane, ko postane jasno, da ni možna ena sama interpretacija. Bi torej interpret moral zvesto slediti avtorju? Frank zavzame stališče, da je razlagalec pri svoji interpretaciji nujno svoboden prav zaradi nedoločnosti jezika.[23] Čeprav skuša zakonodajalec to omejiti, tako da na začetku pravnih aktov najprej opredeli pojme pa je paradoksalno, da so prav te definicije pogosto dvoumne in najtežje razumljive. Frank poudari moč interpretacije, “Nay, whoever hath an absolute authority to interpret any written or spoken law, it is he who is truly the lawgiver to all intents and purposes and thus not the person who first wrote and spoken them.”[24] obenem pa poudarja o ključni izbiri različnih metod razlage. Zgolj jezikovna razlaga bo pogosto konstruirala groteskno karikaturo zakonodajalčevega namena, s tem pa bo sodišče zapostavilo demokratično voljo ljudstva. Ob tem citira skladatelja Kreneka, ki spomni, da obstaja “middle ground, between disregarding the composer´s intention and being intelligently imaginative.”

Frank po predstavitvi svojega idiosinkratičnega realizma poudari naj zakonodajalec vseeno razume nujnost interpretacije in sprejme od nje neodtujljiv človeški element.[25] Kot je zapisal Jürgen Habermas, razmerje med avtorjem in razlagalcem ni v podrejenosti temveč v nekakšni prirejenosti, iz katere se lahko avtor tudi kaj nauči, tj. se izpopolni, zato je svobodna interpretacija tudi zaželena.[26]

III.

V drugem delu članka avtor preide iz analize subjektivnosti interpretacije pravnih pravil (v sociološkem in psihološkem smislu) na razmišljanje o vplivu sodnikove subjektivnosti na njegovo drugo funkcijo. Frank se loti presoje relevantnosti metode ugotavljanja dejstev (fact-finding). »Ne samo, da je pomembnost dejstev in s tem sfera ugotavljanja dejstev določena s pravom, temveč je tudi relevantno pravo določeno z dejstvi. Dejstva in pravo se vedno obravnavata v odnosu drug do drugega, gre za nenehno prilagajanje dokler se ni dosežen rezultat.«[27] Kot dolgoletni odvetnik Frank pojasni, da v večini pravd namreč ni spora o primernem pravnem pravilu, ampak zgolj o dejstvih. Prav dejstva pa so vedno historični dogodki, ki jih ni mogoče enostavno ugotoviti, saj je pričanje navadno popolnoma nasprotujoče.[28]

Prvostopenjski sodnik mora v takih primerih ugotoviti naslednje: katera (če sploh katera) priča je (1) pozorno opazovala dogodke, ko so se zgodili, (2) si je natančno zapomnila opažanje in (3) je pravilno poročala o tem spominu. Pri ugotavljanju dejstev gre pravzaprav za ugotavljanje verodostojnosti priče. Natančneje bi bilo reči, da so dejstva ugotovljena na podlagi zmotljivih subjektivnih reakcij sodnika, ki so podana glede na neskladna pričanja zmotljivih (tudi lažnivih) prič. Zaradi dejanskega monopola sodišča prve stopnje nad ugotavljanjem dejstev imajo ta večji vpliv kot jim ga navadno priznavamo.

Magično-religiozne ordalije in dokazna pravila so bili pravzaprav poskus omejitve nepredvidljivosti sodniške ocene dokazov in njeno omejitev na računovodsko raven. Za razliko od tega pa danes priznavamo načelo proste presoje dokazov, ki (nujno) dopušča diskrecijo pri ocenjevanju dokazov. Avtor izziva s tezo, da lahko prav prosta presoja dokazov predstavlja ključni del zakonodajne pristojnosti sodnika. »Pravila se spreminjajo od primera do primera in se z vsakim primerom izpopolnjujejo. Prav ta sprememba pravil je neodtujljiva kvaliteta prava. [...] Ne smo zaradi vedno novih razmer, ampak ker si ljudje sprememb tudi želijo.«[29]

Uporaba pravnih pravil glede na konkretno dejansko stanje od sodnika zahteva tako razlago pravil kot tudi presojo dokazov. Recimo, da je (v konkretnem primeru) brez dvoma možno samo eno tolmačenje pravnega pravila. Takrat lahko sodišče (napačno) interpretira dokaze na način, da sámo dejansko stanje ne bo mogoče podrediti pod določeno pravno pravilo. S tem sodišče de facto razveljavi zakon, saj ga naredi neuporabljivega. Diskrecija pri ugotavljanju dejstev tako postane način, s katerim se prepreči uresničevanje zakonodajalčevega namena. Frank zato sklene, da ima prvostopenjsko sodišče pogosteje večji vpliv na interpretacijo pravnega akta kot sodišče druge stopnje.[30] Povedano ilustrira na naslednjem primeru.

Mladi odvetnik je bil stranka v pravdi, v kateri je sodil sodnik brez porote. Pri vsakem dvomljivem vprašanju glede sprejetja ali izključitve dokazov je sodnik na njegovo ogorčenje odločil v korist druge strani. Vendar je bil presenečen, da je sodnik čez nekaj tednov razsodil v korist njegove stranke, češ da so vsi dokazi govorili njej v prid. Leto dni po sojenju je srečal sodnika, ki mu je zaupal: »Vidiš, prvega dne sojenja sem se že odločil, da je tvoja stranka dobra delavna ženska, ki ne sme izgubiti svojega celotnega premoženja bogatemu tožniku. Tožnik se je skliceval na materialno pravo za katerega si ti menil, da je napačno. Jaz sem menil, da je pravno pravilno, vendar zelo nepravično, zato sem se odločil, da bo tožnik poražen na podlagi dejstev. In ker sem mu tekom sojenja odobril vsako zahtevo, sem mu onemogočil, da bi se zoper odločitev uspešno pritožil, saj sem vedel, da višje instance nikoli ne bi vznemirile mojih ugotovitev dejstev.« Frank, kritičen do ravnanja sodnika, kljub temu poudari, da so take napake (mis-findings) pogosteje nezavedne ali nenamerne, kar potrdi tudi H. L. Ho: »[T]rial-court fact-finding is the toughest part of the judicial function. It is there that most of the very considerable amount of judicial injustice occurs.«[31]

Frank gre predaleč, ko si sposodi besede predsednika ameriškega vrhovnega sodišča Hugesa in opiše prvostopenjskega sodnika kot nekoga, ki bi rekel »Dovolite mi, da ugotavljam dejstva za ljudi v moji deželi in malo me bo skrbelo, kaj določajo splošna načela dežele.« A vendar želi s tem izpostaviti sklep, da bo kakršnakoli raziskava interpretacije zakonskega besedila kot škarje brez enega rezila, če študija ne bo upoštevala ugotavljanja dejstev na prvi stopnji. Trenutni pozivi k odprtju prvostopenjskih sodb javnosti so sicer na mestu, vendar bi za temeljito analizo odločitev o dejanskem stanju potrebovali vpogled v celotne sodniške spise.


Opombe:

[1] Frank, Words and Music: Some Remarks on Statutory Interpretation, Columbia Law Review 76 (1947) 2, str. 1259–1278.

[2] Leiter, Heidegger and the Theory of Adjudication, (1996), str. 255

[3] Ameriškega pravnega realizma ne gre mešati s skandinavskim pravnim realizmom. Za primerjavo glej: Raymond, UNDERSTANDING JURISPRUDENCE (2015), str. 167–168 ali Martin, LEGAL REALISM: AMERICAN AND SCANDINAVIAN (1997), str. 29.

[4] Za zgoščen uvod v ameriški pravni realizem glej Pavčnik, TEORIJA PRAVA (2015), str. 562 in Novak, Ameriški pravni realizem, v delu: UVOD V FILOZOFIJO PRAVA, str. 255. Pri predstavitvi ameriškega pravnega realizma pa se bova opirala predvsem na Briana Leiterja, ki je v številnih delih podal teoretično rekonstrukcijo ameriškega pravnega realizma.

[5] Leiter, Positivism, Formalism, Realism (1999), str. 1147.

[6] Leiter, Rethinking Legal Realism: Toward a Naturalized Jurisprudence (1997), str. 275. Avtor povzame ključno trditev realistov: “judges reach decisions based on what they think would be fair on the facts of the case, rather than on the basis of the applicable rules of law.”

[7] Fisher, The development of modern American legal theory and the judicial interpretation of the Bill of Rights (1993), str. 267.

[8] Leiter, American Legal Realism (2002), str. 9. Avtor pojasni: »Thus, Frank notoriously asserted that "the personality of the judge is the pivotal factor in law administration. (Note, however, that no Realist ever claimed, as popular leged has it, that "what the judge ate for breakfast" determines her decision!)« Tomc zmotno sledi temu posploševanju in napačno citira Franka: »Pozneje je to spoznanje na delovanje sodnikov apliciral filozof prava, po prepričanju pa pravni realist Jerome Frank: »Pravo je, kar je sodnik jedel za zajtrk.«« Tomc, Pravica gre skozi želodec (2012), str. 46.

[9] Novak, Ameriški pravni realizem, v delu: UVOD V FILOZOFIJO PRAVA, str. 250–257 in Sunstein, Must Formalism Be Defended Empirically? (1999), str. 5. Sunstein izpostavi, da »[t]he real question is what degree of formalism rather than formalist or not«.

[10] Leiter, Positivism, Formalism, Realism (1999), str. 1146. Leiter, Legal Formalism And Legal Realism: What Is The Issue? (2010), str. 1–3. Leiter, Legal Formalism and Legal Realism: What Is the Issue? (2010) Str. 9–17. Avtor ocenjuje, ali je utemeljeno stališče Briana Tamanahe, predstavljeno v knjigi Beyond the Formalist-Realist Divide: The Role of Politics in Judging (2009), kjer Tamanaha nasprotuje stališču Roscoe Pounda, ki je zagovarjal, da je večina ameriških pravnikov v 19. stoletju razumela sodniško odločanje kot mehanično dedukcijo.

[11] Leiter, Positivism, Formalism, Realism (1999), str. 1150.

[12] Leiter, Rethinking Legal Realism: Toward a Naturalized Jurisprudence (1997), str. 278.

[13] Ibid., str. 268.

[14] Jerome Frank povzema članek Joseph C. Hutchesona. Glej Frank, COURTS ON TRIAL, str. 170 in Hutcherson, Judgment Intuitive The Function of the Hunch in Judicial Decision (1929), str. 274.

[15] Leiter, American Legal Realism (2002), str. 13.

[16] Ibid.

[17] Ibidem, str. 50.

[18] Frank, LAW AND THE MODERN MIND (1949), str. 104. Med drugim avtor zapiše: »the law consists of the decisions of the judges and if those decisions are based on the judge’s hunches, then the way in which the judge gets his hunches is the key to the judicial process«. Na kratko: »[whatever] produces the judge’s hunches makes the law«.

[19] Leiter, Positivism, Formalism, Realism (1999), str. 1148.

[20] Leiter, American Legal Realism (2002), str. 10–14.

[21] Leiter, Rethinking Legal Realism: Toward a Naturalized Jurisprudence (1997), str. 280.

[22] Frank, Are Judges Human? Part Two: As Through a Class Darkly (1931), str. 242.

[23] Frank poudarja, da je za nejasnost in nepredvidljivost pravnih pravil ključna tudi precedenčna narava ameriškega prava, vendar Novak opozori, da ima kontinentalni sistem »zrcalno težavo [s] previsoko stopnjo abstraktnosti, dvoumnosti in [slabo prilagodljivostjo] spreminjajočim se družbenim okoliščinam«. Glej: Novak, Ameriški pravni realizem, v delu: UVOD V FILOZOFIJO PRAVA, str. 250–251.

[24] Frank pravzaprav citira pridigo škofa Benjamina Hoadleyja, ki jo je podal pred kraljem Jurijem I. Britanskim leta 1717. Frank je najbrž pod vplivom J. C. Graya, ki Hoadleyja pogosto navaja. Frank, COURTS ON TRIAL, str. 249.

[25] Frank, Words and Music: Some Remarks on Statutory Interpretation (1947), str. 1268. Avtor izpostavi stališče Ernsta Kreneka, avstrijskega skladatelja češkega rodu: »Krenek, you will recall, said that the aim of the musical purist to eliminate the interpreter altogether, to eradicate the “human element,” was a symptom of “distressing cynicism and distrust,” similar to that which “resulted in the rise of … dictators.” It is significant that two despots, Frederick the Great and Napoleon, each attempted to forbid judges from interpreting statutes. Those attempts failed.«

[26] Habermas, THE THEORY OF COMMUNICATIVE ACTION, VOLUME 1: REASON AND THE RATIONALIZATION OF SOCIETY (1985), str. 161.

[27] Ho, A PHILOSOPHY OF EVIDENCE LAW (2008), str. 7.

[28] Frankov razmislek velja za vsa dokazna sredstva.

[29] Levi, An Introduction to Legal Reasoning (1948), str. 502–503.

[30] Naj spomniva na možnost prvostopenjskih sodišč po zastavljanju predhodnih vprašanj Sodišču Evropske unije na podlagi 267. člena PDEU.

[31] Ho, A PHILOSOPHY OF EVIDENCE LAW (2008), str. 7.


Seznam literature:

  1. Fisher, William: The development of modern American legal theory and the judicial interpretation of the Bill of Rights, v: A CULTURE OF RIGHTS – THE BILL OF RIGHTS IN PHILOSOPHY, POLITICS AND LAW 1791 AND 1991 (ur. M. J. Lacey, K. Haakonssen), Woodrow Wilson Center Press, 1993, str. 267. Dostopno na: link.
  2. Frank, Jerome: Are Judges Human? Part Two: As Through a Class Darkly, v: UNIVERSITY OF PENNSYLVANIA LAW REVIEW, 1931, str. 242. Dostopno na: link.
  3. Frank, Jerome: Words and Music: Some Remarks on Statutory Interpretation, v: COLUMBIA LAW REVIEW, 1947, str. 1259–1278. Dostopno na: link.
  4. Frank, Jerome: LAW AND THE MODERN MIND, Stevens & Sons, London 1949.
  5. Frank, Jerome: COURTS ON TRIAL, Princeton University Press, Princeton 1973.
  6. Habermas, Jürgen: THE THEORY OF COMMUNICATIVE ACTION, VOLUME 1: REASON AND THE RATIONALIZATION OF SOCIETY, Beacon Press, 1985.
  7. Ho, H. L.: A PHILOSOPHY OF EVIDENCE LAW, Oxford University Press, Oxford 2008.
  8. Hutcherson, Joseph C.: Judgment Intuitive The Function of the Hunch in Judicial Decision, v: CORNELL LAW REVIEW, 1929, str. 274.
  9. Kaufman, Arthur; Novak Aleš; Pavčnik Marijan: UVOD V FILOZOFIJO PRAVA, GV Založba, Ljubljana 2013.
  10. Leiter, Brian: Heidegger and the Theory of Adjudication, v: YALE LAW JOURNAL, 1996, str. 255. Dostopno na: link.
  11. Leiter, Brian: Rethinking Legal Realism: Toward a Naturalized Jurisprudence, v: TEXAS LAW REVIEW, 1997, str. 275. Dostopno na: link.
  12. Leiter, Brian: Positivism, Formalism, Realism, v: COLUMBIA LAW REVIEW, 1999, str. 1147. Dostopno na: link.
  13. Leiter, Brian: American Legal Realism, v: PUBLIC LAW AND LEGAL THEORY RESEARCH PAPER, 2002, str. 9. Dostopno na: link.
  14. Leiter, Brian: American Legal Realism, v: The Blackwell Guide to the Philosophy of Law and Legal Theory (M. P. Golding in W. A. Edmundson), Blackwell Publishing, 2004, str. 50.
  15. Leiter, Brian: Legal Formalism and Legal Realism: What Is the Issue?, v: UNIVERSITY OF CHICAGO PUBLIC LAW & LEGAL THEORY WORKING PAPER, 2010, str. 1–3.
  16. Levi, Edward Hirsch: An Introduction to Legal Reasoning, v: UNIVERSITY OF CHICAGO LAW REVIEW, 1948, str. 502–503. Dostopno na: link.
  17. Martin, Michael: LEGAL REALISM: AMERICAN AND SCANDINAVIAN, Peter Lang Publishing Inc, New York 1997.
  18. Pavčnik, Marijan: TEORIJA PRAVA, GV Založba, Ljubljana 2015.
  19. Sunstein, Cass, Must Formalism Be Defended Empirically?, v: JOHN M. OLIN PROGRAM IN LAW AND ECONOMICS WORKING PAPER, 1999, str. 5.
  20. Tomc, Gregor: Pravica gre skozi želodec, v Odvetnik (2012) 56, str. 46.
  21. Wacks, Raymond: UNDERSTANDING JURISPRUDENCE, Oxford University Press, Oxford 2015

Z Avguštinom o svobodni volji, zakonu in pravičnosti

Zgodovinski razvoj ideje pravičnosti v kazenskem pravu