Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Ali pravo evropske unije razume dejanskost, katero ureja?

 Vir: [1]

Vir: [1]

Framing the Subjects and Objects of Contemporary EU Law.jpg

pogovor z avtorji ob izidu dela Framing the Subjects and Objects of Contemporary EU Law; urednika Dr. Samo Bardutzky ter Dr. Elaine Fahey

 

Nedavno smo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani doživeli zelo zanimiv pogovor ob izidu novega knjižnega dela, ki skuša na izzivalen ter inovativen način najti osnovni koncept in smisel delovanja prava Evropske unije; mednarodni avtorji, med njimi številni najbolj ugledni pravni strokovnjaki, so se spraševali o smiselnosti objekta in subjekta kot temeljnima izhodiščema, na podlagi katerih pravo EU, ki se dotika naših življenj v praktično vseh trenutkih, sploh deluje.

Pogovor je vodil Dr. Saša Zagorc, profesor na Pravni fakulteti, v njem pa so sodelovali Dr. Samo Bardutzky, docent na isti fakulteti ter urednik knjige skupaj s sourednico Dr. Elaine Fahey iz Univerze v Londonu; vsebinskega dela knjige pa smo se najbolj dotaknili preko pogovora z enim izmed avtorjev dela, Dr. Damjanom Kukovcem, ki je pod mentorstvom pravnega filozofa, Dr. Duncana Kennedyja raziskoval vprašanja družbenih sprememb na Harvardu.

Kaj sploh sta objekt in subjekt?

Subjekt kot tradicionalni nosilec pravic ter obveznosti je v mednarodnem pravu predvsem država; vendar, ker je EU sui generis organizacija je Sodišče EU zelo hitro prišlo do zaključka, da je poleg držav članic subjekt prava EU tudi posameznik. Objekt v pravu pa je načeloma vse, kar določeno pravo regulira, ter vse, kar si subjekt na podlagi tega interpretira. Gre za klasično dihotomijo, na podlagi katere pravo deluje v današnji družbi; subjekti so tako nosilci pravic, objekti pa nosilci regulacije; avtorji knjige pa so se vprašali, ali je v moderni dobi ta podoba sploh pravilna, zadostna, ter smiselna? Pravo EU namreč v praksi velikokrat ureja situacije ter subjekte, ki se nahajajo zunaj samih meja EU (denimo nova Uredba o varstvu osebnih podatkov). Eden izmed avtorjev zanimivo poudari, da se denimo letalske družbe s sedežem zunaj EU ne smejo gibati po evropskem zračnem prostoru (v primeru, da so spoznane za varnostno nezadostne). Ali to pomeni, da so tovrstne letalske pravne osebe, ali pa morda celo njihovi potniki, ki niso državljani EU, subjekti prava EU? Ali pa morda objekti? In pod kakšnimi pogoji prehaja en v drugega?

V knjigi je omenjena primerjava, ki po mojem mnenju res dobro prikaže problematiko poprej omenjenega ozkega pogleda na subjekte in objekte prava EU; v filmu Bladerunner Ridleya Scotta so bili replikantje sprva ustvarjeni kot pomoč ljudem, vendar njihova konfliktna funkcionalnost tako globoko nasprotuje temu, kako jih pravo opisuje, da celotna zadeva preprosto ne deluje več. Pravo mora namreč vedno živeti v dejanskosti ter črpati iz nje; avtorje je torej zanimalo, ali je EU morda preveč ujeta v konceptih preteklosti, zaradi česar dandanes ne deluje optimalno, saj žal uživa številčne napade na svoje poslanstvo.

Marsikateri avtor se je vprašal tudi, ali je dialektika subjektov in objektov sploh smiselna, ali morda celo zavira EU ter njene prebivalce; Damjan Kukovec iz Harvarda je denimo izrazil skepso v to delitev, v inflacijo števila pravic, katerih nosilci so posamezniki, ter v nerazumevanje dejanskih struktur moči, ki vplivajo na Evropsko unijo danes. Poudaril je, da bo Združeno kraljestvo ostalo zelo vpliven akter v Evropski uniji tudi, ko bo izstopilo iz nje; to pa je nekaj, kar v pravu EU ne bo spoznano, opaženo ter regulirano, saj ZK ne bo več imelo uradnih pravic in obveznosti.

Dr. Kukovec je dodal, da poteka družbeni boj med posamezniki, ne med institucijami, ter da je to tisto, kar naj bi kantovski pogled na pravo (ki se osredotoča na pravice, ki jih posamezniki zahtevajo od države), spregledal. Objekti naj bi se tudi pospešeno spreminjali v subjekte, kar po njegovem mnenju prav tako ni smiselno, če želimo dosegati dejanske družbene spremembe. Njegov hegelijanski pogled torej poudarja spregledane hierarhične družbene strukture v Evropski uniji ter dialektiko gospodarja in sužnja. Dr. Kukovec meni, da zaradi tega posamezniki dojemajo EU kot odtujeno ter vzvišeno kafkajansko nočno moro, ter pri tem citiral Papeža Frančiška, ki deli to mnenje.

Knjiga sicer odpira več tovrstnih problematik; zelo zanimiva med njimi se mi je denimo zdela ta, ali je moč trditi, da je vsaka oseba oziroma celota, ki je definirana ter prepoznana s strani oblasti, na nek način tudi subjekt prava EU.

Marsikateri avtor si je tako v tem izrazito multi-disciplinarnem delu, ki nedvomno predstavlja izvrstno branje za posameznike z zanimanji za različna družboslovna področja, pomagal tudi s polemičnimi Foucaultovimi  teorijami, v samem delu pa ne manjka niti izvirnih pravnih ter političnih vprašanj, denimo glede koncepta dvojnega nivoja suverenosti (nacionalnega ter evropskega) ter vprašanja, kje je mesto EU v času krize.

Framing the Subjects and Objects of Contemporary EU Law je tako intrigantno delo, saj odpira marsikatero sveže ter pereče vprašanje, ki se bo nedvomno izkazalo za ključno v prihodnosti. Interdisciplinarnost, mednarodnost, vsestranska strokovnost ter izkušenost avtorjev zagotavljata zelo zanimivo branje za vsakogar, ki se sprašuje po smotru ter prihodnosti Evropske unije. 

[1] Vir slike: https://pbs.twimg.com/media/DD05CbUXcAAOAUn.jpg:large

(Ne)nujni zakonodajni postopek

Poročanje medijev o kazenskih postopkih