Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Razumevanje pojma pravičnosti in njen odraz v poeziji Srečka Kosovela

  Požig Narodnega doma v Trstu (   vir   )

Požig Narodnega doma v Trstu (vir)


PDF

1) Namesto uvoda

»Že v mladih letih so skrtačili vse iluzije iz naših zavesti in nas navadili na pričakovanje korenitejšega, apokaliptičnega zla. Kogar je namreč že kot šolarčka zajel preplah zanikane skupnosti, ki brez moči mora gledati, kako plameni uničujejo njeno gledališče v središču Trsta, temu so bili za zmeraj skazili podobo prihodnosti. Krvavo nebo nad pristaniščem, podivjani fašisti, ki z bencinom polijejo ponosno stavbo in potem rajajo ob siloviti grmadi, vse se je bilo vtisnilo v otrokovo notranjost in jo travmatiziralo. In to je bil šele začetek, ker potem je tisti deček postal krivec, ne da bi vedel nad kom ali nad čim se je pogreznil, saj ni mogel verjeti, da ga obsojajo zaradi rabe jezika, v katerem je ljubil starše in začenjal spoznavati svet. Najbolj pošastno pa je vse skupaj postalo, ko so slovenskim ljudem spremenili imena in priimke, a to ne samo živim, marveč tudi tistim na pokopališčih. No, a ta četrtstoletna anulacija je v taboriščnem ozračju dosegla svojo ekstremno limito s tem, da so človeka skrčili na številko.«[1]

Za izhodišče razprave sem namesto uvoda izbral izsek iz najbolj znanega Pahorjevega dela Nekropola, v katerem opisuje svoje podoživljanje življenja v koncentracijskem taborišču, soočanje s počasnim hiranjem, smrtjo, s praznino niča, razvrednotenjem in ponižanjem človeka, ki so ga, kot sam lepo ubesedi, skrčili na golo številko.[2] Pahorjev citat sem izbral, saj nam je po mojem mnenju kulturno in zgodovinsko najbližji, poleg tega pa sem prepričan, da se šele v tako skrajnem primeru, kot je ta (ekstremna limita), zares odražajo pomen človekovega dostojanstva,[3] ki »neodtujljivo in neizbrisljivo pripada vsem in se o njegovi vrednosti ne moremo pogajati«[4] ter krivice, nečlovečnosti in grozodejstva, do katerih lahko pripelje njegovo nepriznavanje in neupoštevanje. Z ozirom na to, bom tekom razprave poizkušal izpeljati in razložiti temeljno merilo pravičnosti kot ljubezni, ki je po mojem mnenju neločljivo povezano s človekovim dostojanstvom. Hkrati želim v razpravi pokazati, kako je to, več desetletij pred prvim zapisom podobne vsebine v pravno zavezujoče mednarodne akte,[5] v svojem poetično pronicljivem slogu ubesedil že Srečko Kosovel.

 

2) Pravičnost kot enakost

Za začetek se bom oprl na znamenito Radbruchovo opredelitev pojma pravo: »Pravo je resničnost, katere smisel je, da služi pravni vrednoti, ideji prava.«[6] ter iz nje zgolj na kratko in le v okviru, ki je pomemben za to razpravo, izpeljal ključne koncepte. Na tem mestu bi se najprej ustavil pri Radbruchovem pojmu resničnost. Kot novokantovec je Radbruch sprejel vrednostno-teoretični relativizem, ki v grobem zagovarja stališče, da so vrednote družbeno-zgodovinsko pogojene,[7] podobno stališče v slovenski pravni teoriji zavzema tudi Pavčnik.[8] Kot drugo pa bi izpostavil Radbruchovo idejo prava, ki kot krovni pojem vsebuje pravičnost, smotrnost in pravno varnost.[9] Radbruch trdi, da ideja prava ne more biti nobena druga kakor ideja pravičnosti,[10] pri čemer ne govori o »pravičnosti, ki se meri s pozitivnim pravom, temveč o pravičnosti, ki meri pozitivno pravo.«[11] Pravičnost v tem smislu pomeni enakost. Vendar se je potrebno zavedati, da tudi pravičnost sama po sebi lahko pomeni več stvari. Tako se lahko po eni strani vsebinsko navezuje na dobrine ali na ljudi: pravično je plačilo, ki ustreza vrednosti dela, pa tudi kazen, ki lahko doleti vsakogar. Po drugi strani lahko glede na svoje merilo pomeni absolutno ali relativno enakost: plačilo je enako delu, kaznovanje več oseb pa je v sorazmerju z njihovo krivdo.[12] Pri obeh razlikovanjih se Radbruch opre na slavni Aristotelov nauk o pravičnosti, po katerem se absolutna pravičnost med dobrinami, na primer med delom in plačilom, med škodo in odškodnino, imenuje izravnalna pravičnost; sorazmerna enakost pri obravnavanju različnih oseb, na primer obdavčenje v skladu s premožnostjo, socialna podpora v skladu z uboštvom, nagrada in kazen glede na zaslužnost in krivdo, pa pomeni bistvo razdeljevalne pravičnosti.[13]

Odlično razlago pojma pravičnosti kot enakosti v svojem delu poda Zadravec: »Pravičnost je vrlina v odnosu do drugega in je usmerjena k tistemu, kar je “prav”. Je ideal prava, ki ureja naše medsebojne odnose in je sama po sebi (vedno) nekaj dobrega.«, pri tem pa dodaja še, da je »pravičnost kot vrlina v naših predstavah močno povezana z enakostjo [pravičnost kot enakost op. avtorja], k čemur je veliko pripomogla Aristotelova razlaga treh oblik pravičnosti (razdeljevalne, korektivne [tudi izravnalne op. avtorja] in komutativne). Aristotel razdeljevalno pravičnost poveže s sorazmerno enakostjo (razmerje med vrlinami mora biti enako razmerju med prejetimi deleži), korektivno pravičnost z aritmetično sredino in komutativno pravičnost z obratno sorazmernostjo (razmerje med vrednostjo izmenjanih dobrin mora biti obratno sorazmerno njenima količinama). Na tej podlagi so enakost kot pravičnost povezovali mnogi kasnejši teoretiki.«[14] Če vse tri vrste pravičnosti (zgolj za predstavo)[15] definiramo v obliki matematičnih enačb, dobimo:

Capture.PNG

3) Pravičnost kot ljubezen

Če želimo razumeti povezavo med pravičnostjo in ljubeznijo ter pomen ljubezni pri iskanju in doseganju pravičnosti, je potrebno najprej vsaj okvirno opredeliti pojem ljubezni. Kot ugotavlja že Zadravec, je »ljubezen izjemno širok izraz in lahko pod svoje okrilje sprejema različne pojme, ki se sami po sebi ne pustijo ujeti v natančne definicije. Ljubezen lahko razumemo kot erotično strast, prijateljstvo, naklonjenost do osebe zaradi posebne vezi z njo (solidarna ljubezen) ali naklonjenost med osebama, ki takšne povezave nimata (»estatic« ljubezen); ljubezen je lahko romantična vez, enostranska naklonjenost do drugega, starševska skrb itd.«[17] Pri tem se lahko ozremo tudi na definicijo ljubezni v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ki v prvi vrsti ljubezen definira kot »... močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola«[18] in šele na petem mestu (z oznako »raba peša«) navede opis, ki spada v samo jedro pojma ljubezni: »... dobri, prijateljski odnosi ... ljubezen do bližnjega«.[19] O različnih pomenih ljubezni priča tudi dejstvo, da so antični Grki, za razliko od slovenskega jezika, ki pozna samo en izraz za ljubezen, poznali več različnih izrazov, kot so npr. eros, philia, agape, storge,[20] vsak pa je imel svoj lasten samostojen pomen.

Za nadaljnji razvoj pojma pravičnosti kot ljubezni se je potrebno ustaviti tudi pri vprašanju človekovega dostojanstva. »Dostojanstvo je lastnost, ki se nanaša na vsako živo človeško bitje in mu kot takemu [torej kot človeškemu bitju op. avtorja] pripisuje pozitivno moralno vrednost.«[21] Menim, da je ključ za razumevanje takšne definicije abstrahiranje oziroma lepše slovensko odmišljanje vseh osebnih okoliščin človeka kot posameznika, s čimer ustvarimo pojem človeka kot generičnega bitja, saj lahko zgolj tako vsakomur pripišemo njegovo vrednost – njegovo (človekovo) dostojanstvo.[22] »Dostojanstvo je nekaj, kar neodtujljivo in neizbrisljivo pripada vsem in se o njegovi vrednosti ne moremo pogajati.«[23] V povezavi s tem je ljubezen v razmerju do dostojanstva tista, ki prepozna in prizna (spoštuje) to vrednost.[24] Vendar se moramo pri vprašanju pravičnosti, ki je neločljivo povezano z medčloveškimi odnosi, zavedati, da »dostojanstvo kot vrednost ne izraža jasno odnosa, zato ga uporabljajo običajno v besednih zvezah kot sta ’priznavanje dostojanstva’ oz. ’spoštovanje dostojanstva’«.[25] Zaradi tega je po mnenju Zadravec »spoštovanje dostojanstva kot spoštovanje človeka na temelju njegove elementarne vrednosti človeka kot takega (na temelju dostojanstva) najboljši približek [njene] opredelitve ljubezni, [ki pa] ne izraža nujno (vsaj ne dovolj jasno) vzbujanja želje po tem, da bi bili dobrosrčni, milostni itd., torej želje po vrlem delovanju.«[26] Tako preidemo na pojem ljubezni, ki vsebuje vzgib za delovanje v skladu z vrlinami (posameznik npr. lahko opravlja dobra dela ali opušča nepravilna ravnanja drugemu, toda širokosrčen in milosten bo šele, ko bo ljubezen vzgib njegove dobrodelnosti oz. milosti).[27] Ljubezen je tako odnos. »Odnos do drugega – ki ga priznavamo kot drugega in zaradi drugega. Je zadržanje, ki se trudi za dobro drugega, in je vedno (sama po sebi) nekaj dobrega. Njena brezpogojnost ne pomeni, da ne zaznava morebitne slabosti drugega ali da jih brezpogojno dovoljuje, temveč spodbuja slehernega, da izpolni samega sebe, ne da bi pri tem zmanjšal pomen drugega. Biti ljubljen pomeni, da lahko priznaš svojo šibkost, pa je drugi ne bodo uporabili za uveljavljanje svoje moči. Ljubezen do sočloveka prepozna in spoštuje temeljno vrednost (dostojanstvo) posameznika ter zbuja željo po vrlem (dobrohotnem, milostnem, itd.) delovanju do drugega.«[28] K temu bi dodal še, da Zadravec »naklonjenost drugemu zaradi brezpogojnega spoštovanja njegove vrednosti kot človeka (skupaj s sprejemanjem njegove “drugosti”) imenuje ljubezen.«[29]

Preden se lotim obravnave Kosovela, bi rad ponovno opomnil, da »v formuli ’enako temeljno spoštovanje zaradi dostojanstva, ki gre vsem’ bistveni element ni enako (in s tem pravičnost kot enakost), temveč spoštovanje. Ker spoštujemo vse, bo posledica tega spoštovanja res lahko enakost, a pomemben je zorni kot: enakost je zgolj posledica pravičnosti – pri doseganju te pa ne sme odpasti bistvo tj. spoštovanje (oz. ljubezen).«[30]

 

4) Pravičnost kot ljubezen v poeziji S. Kosovela

Po kratki predstavitvi pravičnosti menim, da je sedaj napočil trenutek, da se osredotočim na Kosovelovo poezijo. Zavoljo omejenega števila strani, ki mi ne dopuščajo bolj poglobljene razprave, sem se odločil, da predstavim in obrazložim zgolj nekaj verzov iz njegovega opusa, za katere menim, da v svojem bistvu najbolj strnjeno podajo temeljno merilo pravičnosti (kot ljubezni), kot sem ga skušal opredeliti v zgornjih odstavkih:

»V meni je čas, ko bo človek človeku: človek.

V meni je čas, ko bo narod narodu: narod.«[31]

Zdi se, da Kosovel v zgornjih dveh verzih poda temeljno merilo pravičnosti kot enakosti, ki ga lahko razumemo v smislu 14. člena Ustave RS. Človeka (in narod) namreč abstrahira do te mere, da jima odmisli vsakršno osebno okoliščino – tako, kot to stori 14. člen Ustave RS, ki uvaja odprti krog osebnih okoliščin: »… ali katerokoli drugo osebno okoliščino.«[32] Pri tem se mi postavi vprašanje, ali nam Kosovel res podaja merilo pravičnosti zgolj kot enakosti, kot je opredeljena zgoraj, ki človeka abstrahira do te mere, da ga tako rekoč skrči na številko,[33] in bi ga lahko, vstavili v enostavno linearno enačbo (1 = 1). Prepričan sem, da temu ni tako, kar lepo izpričujejo tudi sledeči Kosovelovi verzi:

»Naš ideal je evropski človek,

različen po svojih obrazih,

a samo eden v svojem velikem stremljenju:

ljubiti vse ljudi in v tej ljubezni delati.«[34]

Menim, da Kosovel s temi verzi najjasneje in najbolj izčiščeno poda merilo pravičnosti kot ljubezni, pravičnosti, za katero bi v tem smislu lahko rekli, da se skriva za Radbruchovim in Pavčnikovim vrednostno-teoretskim relativizmom, pravičnostjo, ki jo Zadravec tako podrobno in izčrpno razčleni in definira. V tem pomenu lahko razumemo Kosovelovega (evropskega) človeka kot posameznika, v čigar zavest in osebnost se je vraslo spoštovanje človekovega dostojanstva, ki »neodtujljivo in neizbrisljivo pripada vsem in se o njegovi vrednosti ne moremo pogajati«[35] ter večstoletni kulturno-civilizacijski razvoj človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V sledečih verzih Kosovel celo poveže Pravico (beri: pravičnost) z ljubeznijo:

»Mi smo prepričani, da bo le v času Pravice

nastopila med ljudmi ljubezen kot pogoj,

cilj in vsebina življenja posameznika

in človeštva, ljubezen kot faktor,

ustvarjajoč iz človeštva enoto,

ki je pogoj večnemu miru.«[36]

Pojem ljubezni, ki sem ga razvil tekom svoje razprave, pa najbolje zajame Kosovelov pojem kulture srca iz spodnjega verza, iz česar je mogoče sklepati, da Kosovel pravičnosti ni enačil zgolj z enakostjo:

 »Ne civilizacija ne izobrazba, pravi smisel je v kulturi srca ...«[37]

 

5) Zaključna misel

Pravičnost kot taka je in vedno bo sestavni del prava, na kar nas opozarja že Radbruchova razčlenitev ideje prava. Ta je odprt pojem, ki ga vedno določamo glede na neko merilo (pravičnost glede na zasluge, delo, trud, izobrazbo, ekonomsko-socialni položaj itd.), zaradi česar je po navadi še toliko bolj podvržen subjektivni presoji, kaj je za nekoga “prav” in “pravično”. S svojim esejem nisem želel “vsiljevati” (svojih) konceptov pravičnosti, zato sem hvaležen, da se lahko sklicujem na pomembna imena filozofije in teorije prava, med njimi še posebej na dr. Zadravec, ki je v svoji doktorski disertaciji podrobno razčlenila pojem pravičnosti in uvedla pojem pravičnosti kot ljubezni; še najmanj pa sem želel te koncepte absolutizirati, zato sem jih v prvem delu jedra svoje razprave podrobneje razčlenil in opredelil, bralcem pa prepuščam, da si ob branju Kosovelovih verzov, zavedajoč se teh konceptov, sami ustvarijo svoje mnenje. Pravičnost kot taka je neločljivi del nas vseh, dojemamo jo z vidika naše osebnosti, naših izkustev, kulture in okolja, v katerem smo se in se še razvijamo kot osebnost, največkrat pa občutimo zlasti njeno pomanjkanje, ki se odraža kot krivica in ki jo je v svoji ekstremni limiti (summum malum)[38] lepo ubesedil pisatelj Boris Pahor v uvodnem citatu. Pojem pravičnosti je zelo težko zajeti v nekaj vrstic, zato še toliko bolj cenim Kosovela, ki je bil s svojim pesniškim talentom sposoben v nekaj verzih izluščiti samo bistvo pravičnosti in z njo povezane ljubezni (t. i. pravičnosti kot ljubezni). To najlepše povzamejo naslednje Cankarjeve besede:

 »Ideja plane v dušo, z njo plane tisoč obrazov, tisoč zapletov – izlušči idejo, očisti jo, zalučaj v kot vseh tistih tisočero obrazov in zapletov, zakrči ideji najbližjo, gladko pot, brez ovinkov, mostov in plotov – to je umetnost, to je delo.«[39]

Kosovelovi verzi govorijo zase, zato jih nisem želel uokviriti v določen pojmovni sistem, prepričan sem namreč, da jih mora vsak bralec razumeti po svoje, pa vendar je vsebina teh verzov sama po sebi lahko zelo abstraktna, nedoločna, prazna, če ne razumemo literarnih in kulturnih vplivov, ki jim je bil podvržen njihov avtor in ki so se skupaj z njegovimi deli vrasli  v našo današnjo zavest; če ne poznamo takratnega vzpona totalitarnih režimov in razčlovečenja človeka v koncentracijskih taboriščih, kjer so »človeka skrčili na golo številko«[40] in na koncu v absurdni nič krematorijskih peči. Vse to izkustvo je vodilo do Splošne deklaracije človekovih pravic, konvencij, mednarodnih paktov in nenazadnje današnjih ustavnih določb. Pripeljalo nas je do razumevanja človeka in njegovega dostojanstva, ki je »vrednostno izhodišče vseh temeljnih (človekovih) pravic.«[41] Na žalost lahko nepozornemu bralcu te določbe delujejo zgolj puste in abstraktne črke na papirju, zato sem se ob branju Kosovelove poezije čutil dolžnega obrazložiti svoje razumevanje pojma pravičnosti in z njim neločljivo povezanega pojma pravičnosti kot ljubezni, v katerem se zrcali temeljna in izhodiščna vrednota človekovega dostojanstva. Na tem mestu sem prepričan, da moramo ljudje, kot kritični in odgovorni posamezniki, ves čas prevpraševati sami sebe in, kar je najpomembnejše, o tem tudi razpravljati s sočlovekom.[42] Kot je dejal paž o Antigoni v istoimenski Smoletovi drami: »Za neko misel, vztrajno išče smisel.«[43]


VIRI IN LITERATURA:

Naslovna slika: Požig Narodnega doma / L’incendio del Narodni dom / The arson of the Narodni dom (Courtesy of Mario Tomarchio), URL: http://www.narodnidom.eu/sl/la-mostra/13-luglio-1920-la-notte-dei-cristalli-di-trieste/

Cankar, Ivan: IZBRANA DELA X, KRITIČNI IN POLEMIČNI SPISI, Cankarjeva založba, Ljubljana 1959.

Fuller, Lon L.: HUMAN PURPOSE AND NATURAL LAW, URL:

https://heinonline.org/HOL/LandingPage?handle=hein.journals/ajj3&div=7&id=&page= (3. november 2018).

Fuller, Lon L.: MORALNOST PRAVA, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015.

Kosovel, Srečko: PRAVICA: MLADI VERUJEJO VATE, Sanje, Ljubljana 2012.

Novak, Barbara: DRUŽINSKO PRAVO, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017.

Pahor, Boris: NEKROPOLA: PRIPOVED, Mladinska knjiga, Ljubljana 2009.

Pavčnik, Marijan: ISKANJE OPORNIH MEST, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2017.

Pavčnik, Marijan: ISSA Proceedings 2014 – The Symbolic Meaning Of Radbruch’s Formula; Statutory (Non-)Law And The Argument Of Non-Law, URL: http://rozenbergquarterly.com/issa-proceedings-2014-the-symbolic-meaning-of-radbruchs-formula-statutory-non-law-and-the-argument-of-non-law/ (3. november 2018).

Radbruch, Gustav: FILOZOFIJA PRAVA, Cankarjeva založba, Ljubljana 2001.

Smole, Dominik: ANTIGONA, Mladinska knjiga, Ljubljana 1995.

Tiedemann, Paul: MENSCHENWÜRDE ALS RECHTSBEGRIFF: EINE PHILOSOPHISCHE KLÄRUNG, Berliner Wissenschafts-Verlag, Berlin 2007.

Zadravec, Mojca: PRAVIČNOST KOT LJUBEZEN: ISKANJE BISTVA PRAVIČNOSTI ZUNAJ OKVIRJA ENAKOSTI, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015.



OPOMBE:

[1] Pahor, NEKROPOLA (2009), str. 21, poudarke je dodal avtor prispevka.

[2] Takšnemu ravnanju s sočlovekom bi s pomočjo Radbruchove formule zanikanja lahko zagotovo dali neslavni naziv zakonsko nepravo. Glej tudi Pavčnik, ISSA Proceedings 2014 - The Symbolic Meaning of Radbruch’s Formula.

[3] Na tem mestu bi opozoril na Fullerjevo metodo v Fuller, MORALNOST PRAVA (2015), str. 37, ki jo dr. A. Novak, sklicujoč se na recenzijo Fullerjevega dela Mortimerja J. Adlerja, opiše takole: »namesto, da bi se osredotočili na izmuzljivo kategorijo dobrega, se osredotočimo na slabo. In ne le to: trdno oporno točko, nesporno gotovost, v katero lahko zasidramo naravno pravo, poišče v popolnem nasprotju najboljšega (summum bonum) - v najslabšem (summum malum).« - Pri tem so oklepaji dodatek avtorja besedila.

[4] Zadravec, PRAVIČNOST KOT LJUBEZEN (2015), str. 188.

[5] Temeljno merilo pravičnosti (t. i. pravičnost kot ljubezen) omogoča, da vsakemu posamezniku na podlagi njegovega človekovega dostojanstva pripadajo človekove pravice in temeljne svoboščine. Prva takšna pravno zavezujoča mednarodna akta sta oba mednarodna pakta Organizacije združenih narodov (OZN) iz leta 1966 – Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Oba v svoji preambuli določata, da so človekove pravice izpeljane iz človekovega dostojanstva: »Države pogodbenice tega Pakta so se v prepričanju, da pomeni po načelih, razglašenih v Ustanovni listini Združenih narodov, priznanje dostojanstva, ki je prirojeno vsem članom človeške družine, ter priznanje njihovih enakih in neodtujljivih pravic, temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu/ v spoznanju, da izvirajo te pravice iz dostojanstva, ki je prirojeno človekovi osebnosti ...« Na tem mestu bi opozoril na prvo poglavje v Tiedemann, MENSCHENWÜRDE ALS RECHTSBEGRIFF (2007), str. 9 – 64, Wie die Menschenwürde ins Recht kam.

[6] Radbruch, FILOZOFIJA PRAVA (2001), str. 63.

[7] Prav tam, str. 310: »Le hotena skepsa odreka priznanje poglavitnim pravnoetičnim temeljnim načelom, ki jih je zbralo delo stoletij, posebej v deklaracijah o pravicah človeka in državljana.«

[8] Npr. v Pavčnik: ISKANJE OPORNIH MEST (2017), str. 68: »Idealno bi bilo, da bi bil ključ za razumevanje ustave v celoti dan kar v njej sami. Pravna hermenevtika ve povedati, da pravno razumevanje sodoločajo razlagalčevo predznanje, kulturni in pravnocivilizacijski prostor, v katerem in za katerega ustava velja, in nenazadnje tudi novi in novi življenjski primeri; ti so pogosto bolj pestri kot primeri, na katere je meril ustavodajalec.«

[9] Od teh treh pojmov za potrebe razprave izpostavljam samo pojem pravičnosti, za razumevanje pojmov smotrnost in pravna varnost ter medsebojnega odnosa vseh treh pa toplo priporočam delo Radbrucha, FILOZOFIJA PRAVA (2001), str. 84 – 93 in 106 – 111, in lepo strnjeno razpravo Pavčnika: ISSA Proceesing 2014- The Symbolic Meaning of Radbruch’s Formula.

[10] Radbruch: FILOZOFIJA PRAVA (2001), str. 64.

[11] Prav tam, str. 65.

[12] Prav tam, str. 65.

[13] Prav tam, str. 65, pri tem še dodaja: »Izravnalna pravičnost zahteva vsaj dve osebi, razdeljevalna najmanj tri. Prvi dve osebi si stojita enakopravno nasproti, izmed onih treh oseb pa je ena nadrejena, ki drugima dvema nalaga bremena ali dodeljuje ugodnosti. Izravnalna pravičnost je pravičnost v odnosu priredja, razdeljevalna pravičnost pa želi vladati v odnosu nad- in podrejenosti. Izravnalna pravičnost je pravičnost zasebnega prava, razdeljevalna pravičnost pa pravičnost javnega prava.«

[14] Zadravec, PRAVIČNOST KOT LJUBEZEN (2015), str. 231.

[15] Prav tam, str. 144. Zadravec opozarja, da takšno matematično izenačevanje ustvarja vtis, da je enakost osrednji element vseh treh vrst pravičnosti, s tem pa se spregleda pravo bistvo, ki se odraža v korektnih medčloveških odnosih.

[16] Prav tam, str. 102 in 131.

[17] Prav tam, str. 179.

[18] SLOVAR SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA, geslo: ljubezen,

URL: http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ljubezen, Na tem mestu bi se vprašal, ali ni morda ta definicija ljubezni v SSKJ kot »močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola« že nekoliko zastarela in diskriminatorna glede na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013, ki pravi: »V današnji družbi ni več razhajanj o tem, da istospolni pari enako kot raznospolni pari ustvarjajo ljubeča in tajna partnerska razmerja.«

[19] Zadravec, PRAVIČNOST KOT LJUBEZEN (2015), str. 180.

[20] Prav tam, str. 180 – 187.

[21] Prav tam, str. 187.

[22] O vprašanju človekovega dostojanstva bi lahko razpravljali še na dolgo in široko, zato bi za tiste, ki jih to zanima, izpostavil tri vire: Fuller, MORALNOST PRAVA (2015), str. 241 – 247; Tiedemann, MENSCHENWÜRDE ALS RECHTSBEGRIFF (2007): “Kind als Schaden”, str. 433 – 435, in v povezavi s tem Novak, DRUŽINSKO PRAVO (2017), str. 49 – 50.

[23] Zadravec, PRAVIČNOST KOT LJUBEZEN (2015), str. 188.

[24] Prav tam, str. 188.

[25] Prav tam, str. 190.

[26] Prav tam, str. 190.

[27] Prav tam, str. 190, 191.

[28] Prav tam, str. 191, poudarke je dodal avtor prispevka.

[29] Prav tam, str. 233.

[30] Prav tam, str. 230.

[31] Kosovel, PRAVICA (2012), str. 73, poudarke je dodal avtor besedila.

[32] 1. odstavek 14. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a)

[33] Glej Pahorjev uvodni citat.

[34] Kosovel, PRAVICA (2012), str. 71.

[35] Zadravec, PRAVIČNOST KOT LJUBEZEN (2015), str. 188.

[36] Kosovel, PRAVICA (2012), str. 31.

[37] Prav tam, str. 30.

[38] Fuller, MORALNOST PRAVA (2015), Uvodna razprava dr. A. Novaka, str. 37. Pri tem sem si sposodil izraz summum malum, ki pa v moji razpravi ne nosi nujno enakega pomena, kot v tem delu. Za razumevanje pomena tega izraza v izvirniku predlagam branje Fullerjeve zgodbe o kralju Rexu, str. 105, predvsem pa str. 111.

[39] Cankar, KRITIČNI IN POLEMIČNI SPISI (1959), str. 310.

[40] Pahor, NEKROPOLA (2009), str. 21.

[41] Pavčnik, ISKANJE OPORNIH MEST (2017), str. 288; glej tudi Tiedemann: MENSCHENWÜRDE ALS RECHTSBEGRIFF (2007), str. 9: »Seit den Internationalen Menschenrechtspakten von 1966 enthalten zahlreiche Dokumente die Formulierung, dass die Menschenrechte aus der Menschenwüre abgeleitet werden können.«

[42] Glej tudi Fullerjevo razpravo: HUMAN PURPOSE AND NATURAL LAW (1958), zlasti str. 74 in 75.

[43] Smole, ANTIGONA (1995), str. 10; Sama ideja, da uporabim ta citat, mi je prišla na misel ob branju Pavčnikovega dela: ISKANJE OPORNIH MEST (2017), str. 53.

Predstavitev STEP praks