Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Vrniti državo ljudem - demokratično ali učinkovito?

Demokracija, učinkovitost, vitka država. Razdolževanje, debirokratizacija, ustvarjanje novih delovnih mest. Konkurenčnost in družba znanja. Sem in tja kakšna Druga republika, skrb za trajnostni razvoj in glej, morda celo ščepec pravičnosti. Vodilna mesta bodo zasedli sposobni, mandatar bo nestrankarski, pogovori bodo potekali o vsem in z vsemi, iskreno in neobremenjeno, kot na facebooku. Predvsem se ne sme bežati pred odgovornostjo (v nadaljevanju: ne smemo), zavzemati se moramo za medgeneracijsko solidarnost in kulturo dialoga. In strpnost. Mar nihče ne razume, da smo se vedno zavzemali zanjo?

Strpnost do kolaborantov, članov izvensodnih senatov, revizorjev zgodovine, zunajživljenskih skupnosti, udbomafijcev, totalitarnih deviantnežev, omrežij (navadno local area), da, in celo do avtorjev sodniškega coup d' etat, nosilcev indemnitet in procesnih imunitet, konvertitov, hereziarhov, tistih, ki so nas neprijetno presenetili, onih, od katerih imamo lepljive prste, in tistih, ki v svojih pritrdilnih mnenjih vzbujajo občutek, da navajajo razloge, ki nas napeljujejo na misel, da bi njihova mnenja lahko bila tudi odklonilna... Vseh. Politikantstvu v tej državi res ni videti meje.

 

POLITIČNE FLOSKULE

Demokracija, učinkovitost, vitka država. Razdolževanje, debirokratizacija, ustvarjanje novih delovnih mest. Konkurenčnost in družba znanja. Sem in tja kakšna Druga republika, skrb za trajnostni razvoj in glej, morda celo ščepec pravičnosti. Vodilna mesta bodo zasedli sposobni, mandatar bo nestrankarski, pogovori bodo potekali o vsem in z vsemi, iskreno in neobremenjeno, kot na facebooku. Predvsem se ne sme bežati pred odgovornostjo (v nadaljevanju: ne smemo), zavzemati se moramo za medgeneracijsko solidarnost in kulturo dialoga. In strpnost. Mar nihče ne razume, da smo se vedno zavzemali zanjo? Strpnost do kolaborantov, članov izvensodnih senatov, revizorjev zgodovine, zunajživljenskih skupnosti, udbomafijcev, totalitarnih deviantnežev, omrežij (navadno local area), da, in celo do avtorjev sodniškega coup d' etat, nosilcev indemnitet in procesnih imunitet, konvertitov, hereziarhov, tistih, ki so nas neprijetno presenetili, onih, od katerih imamo lepljive prste, in tistih, ki v svojih pritrdilnih mnenjih vzbujajo občutek, da navajajo razloge, ki nas napeljujejo na misel, da bi njihova mnenja lahko bila tudi odklonilna... Vseh. Politikantstvu v tej državi res ni videti meje.

Da bi to dosegli, moramo oblikovati stabilen pravni sistem, vlagati v visoko tehnološko proizvodnjo in konsolidirati javne finance. Odpraviti moramo sodne zaostanke in parazitizem javnega sektorja, ki duši sposobne gospodarstvenike. Ustvariti je treba učinkovit in pravičen davčni sistem (kaj pa nizki administrativni stroški?), kadrovati po poštenju in na vodilna mesta postavljati sposobne. Državo je potrebno umakniti iz gospodarstva, okrepiti delovanje trga in države kot regulatorja. Sprejemati sistemske ukrepe in predvsem jasno razlikovati med cilji in ukrepi. Poslanstvo politike je namreč vrniti državo ljudem, kajti bila je izbrana od ljudi, da za njih skrbi!

Politični programi so si močno podobni, nihče več ne ve, kaj je cilj in kaj ukrep, koalicije pa se sklepajo na temelju vse drugačnih usmeritev in preferenc, kot bi človek pričakoval ...

OD POSAMEZNIKA K DRUŽBI

Toda politika države ni vrnila ljudem, čeprav je nekdo ustvaril demokracijo in videl, da je dobra. Danes sicer res ne bomo slišali Desmulinsa, kako kliče: “Državljani, k orožju!”,1 definicija fraze “vrniti državo ljudem” pa se kljub temu zdi enako oddaljena kot v njegovih časih. Brskanje po politični frazeologiji in političnih programih nam pri tem kaj dosti ne more pomagati. Tam ni kaj iskati. Politični programi so si močno podobni, nihče več ne ve, kaj je cilj in kaj ukrep, koalicije pa se sklepajo na temelju vse drugačnih usmeritev in preferenc, kot bi človek pričakoval (vsaj če sodimo po imenih strank). Obenem pa ob zgoraj naštetih parolah obstajajo tudi diametralno nasprotni pogledi, ki zagovarjajo aktivno vlogo države pri spodbujanju potrošnje, kratkoročne ukrepe namesto metafizične dolgoročne fleksibilnosti cen in podobno.

Tudi ko nismo podvrženi svetovni gospodarski krizi, se temeljna ideološka razhajanja porajajo v sferi ekonomije in prava, oz. ožje odnosov delitve, makroekonomskih agregatov in temeljnih stvarnopravnih institutov. Politična kariera posameznika se začne že v vrtcu, ko se ob prvem stiku z vrstniki sprašuje, ali naj puding iz kovinske skodelice, ki ga ni pojedel, podari obilnejšemu sosedu z večjimi potrebami, ali naj na njem sebično uveljavlja lastninsko pravico. Taka razhajanja je v slovenski strankarski politiki v veliki meri nadomestila zgodovinska interpretacija prispevkov bolj ali manj poimensko določenih oseb k bolj ali manj brutalnim izvedbam zgoraj omenjenih ideologij, politični programi pa so si nenadoma postali absurdno podobni. Totalitarni režimi z vso svojo socioantropološko navlako rasnih in razrednih sovražnikov niso izbirali naključno, temveč v matematično opredeljivem mehanizmu, četudi se tega morda niso zavedali in četudi je vzpon ideje proces, ki traja leta. Sovraštvo do določene skupine ljudi je moč podedovati, toda navidezno čustveni in iracionalni predsodki vendarle lahko koreninijo v povsem zaznavnih družbenih razmerah.

Ne.Demokracija, učinkovitost in vitka država. “Vrniti državo ljudem” se dotika teh pojmov. V poplavi ostalih floskul in parol se mi zdi najbolj večplastna, najbolj abstraktna, a hkrati tudi najbolj povedna. Izraža namreč temeljno in hkrati prikrito predstavo politikov in državljanov o tem, da je država namenjena podpori posameznikov v njihovem udejstvovanju, da je torej namenjena ljudem, da zaradi njih obstaja in da je to tudi njen edini cilj. Družba kot skupnost posameznikov naj bi zgodovinsko nastala zaradi potrebe posameznikov po organiziranem zagotavljanju skupnih potreb. To pa v polnosti velja samo za prazgodovinsko družbo, v kateri so potrebe po delitvi dela in proizvodov majhne.2 Prebivalstvo po prvi delitvi dela sestavljata dve gospodarski območji, ki si skupaj zagotavljata preživetje.3Nabiralka borovnic in odiralec veveric vsak na svoj način prispevata k produkciji hrane, si sama izdelujeta gorjače in krepelca4 ter ob večernem ognju skupaj nabirata moči za nov dan. Združevanje ljudi v ti. prazgodovinske horde ima edini namen v kopičenju surove in nediverzificirane moči, ki je potrebna za preživetje. V takih razmerah so dejansko interesi posameznika identični z interesi skupnosti, vsako ravnanje zoper obstoječ družbeni ustroj pa je hkrati tudi protidružbeno dejanje.5

Primitivna demokracija je izginila, ko je koristnik presežnega produkta izoblikoval svoj naklep za vladanje.

OD DRUŽBE K DRŽAVI …

Višjo stopnjo organizacije družbe, državo, pa obvladujejo povsem drugačne zakonitosti. Predvsem je izrazita njena dvojna narava; po eni strani je prek serije različnih vmesnih organizacij6 od prazgodovinske horde podedovala osnovni namen zadovoljevati skupne potrebe, po drugi strani pa je prva oblika organizacije, za katero je povsem jasno, da je, najmanj s svojim represivnim aparatom, izrazito ločena od posameznika. Drugačna od zgodnejših oblik povezovanja je tudi s svojo instrumentalno naravo. Državo je v odnosu do ljudi, ki jo sestavljajo, možno uporabiti za doseganje najrazličnejših ciljev, ki izvirajo iz najrazličnejših potreb zdaj že interesno razcepljene družbe.

Zgodovinska veda na primer opozarja, da sta za popolno preobrazbo sleherne družbe v državo ključna predvsem dva dogodka: agrarna revolucija, ki omogoči nastanek presežnega produkta in s tem razvitejšo delitev dela, ter iznajdba pisave ali njej podobnega načina shranjevanja najvitalnejših informacij, posebej računovodstva.7 Oba mejnika privedeta do družbene strukture z vladajočim slojem, ki mu ni treba pridobivati sredstev za preživetje, kar mu omogoča, da monopolizira najpomembnejše sposobnosti za organizacijo družbe in z njimi usmerja človeško delovno silo.8

Ko se nabiralki, lovcu in prvemu kmetovalcu pridruži še nekdo, ki je spretnejši v izdelovanju sulic, priprav za drezanje po veveričjih duplinah in brskanje po zemlji, se njihovi interesi začnejo počasi razlikovati. Izdelovalec orodja trdi, da zaradi njegovih izumov drugi trije pridelajo več hrane in je zato on poklican, da odloča o razporeditvi sredstev. Če se drugi s tem ne bi strinjali, jim je pripravljen pokazati udarno moč najnovejšega modela gorjače. Zaradi presežka hrane, ki ga ustvarijo, imajo nabiralka, lovec in kmet sedaj tudi nekoliko več časa, da ob večernem ognju opazujejo zvezde in iščejo smiselne povezave med žarečimi pikami na nebu ter kresnicami, ki jih obletavajo v poletni noči. Romantično vzdušje lahko prekine le novopečeni vodja, ki se mu zdi takšno poležavanje bogokletno zapravljanje časa. Njemu je namreč nevidno božanstvo že zdavnaj zaupalo, da se lahko zvezdni svod kaj hitro spremeni v nevihtno nebo, če bodo še dalje tako zanemarjali njegove izume.

V resnici se volja ljudstva glede bistvenih vprašanj komaj kaj razlikuje od volje vladajočega sloja.

Ko izdelovalec orodja odkrije še način, kako lahko svoje znanje zapiše in posreduje drugim izdelovalcem orodij v oddaljenih krajih, ima dokončno v rokah vzvode oblasti. Država je le še ena od njegovih orodij, nikakor pa ne cilj. Ta je namreč že od začetka istoveten interesu vladajočega sloja orodjarjev. Tudi če država še vedno skrbi za preživetje svojih prebivalcev, njihove dnevne obroke hrane v skladu s svojim interesom določa njen voditelj. Primitivna demokracija, ki jo pripisujemo preddržavnim dobam, je spontano in postopno izginila, ko je koristnik presežnega produkta izoblikoval svoj naklep za vladanje.

Kar velja za praskupnost, ne velja nujno tudi za državo. Reči, da je potrebno državo vrniti ljudem, se sicer lahko razume kot jasno sporočilo, da bo država končno pričela ravnati v korist preprebivalstva, toda kljub temu gre za nevarno poenostavljanje. Tako se namreč briše meja med in prebivalstva, toda kljub temu gre za nevarno poenostavljanje. Tako se namreč briše meja med interesom države in interesom posameznika ter se naivno predpostavlja, da lahko država postane najmanjši skupni interesni imenovalec.

Navedeno razmišljanje je zelo značilno za današnji čas, ko se v luči “ugrabitve države” s strani interesnih lobijev ponujajo vse mogoče izvedbe demokracije kot odgovor na najpomembnejši izziv človeštva, ta pa pravzaprav ni nič drugega kot vprašanje, kako naj preživimo drug z drugim. Tako, že lep čas prevladujoče pojmovanje, je koncept demokracije povzdignilo v vrednoto ali celo predpostavko, o kateri se ni več dovoljeno spraševati in izven katere so vsi odgovori a priori napačni. Če so koristi ljudstva prvi in zadnji cilj, je razumljivo, da je ljudstvo najbolj pooblaščeno o teh koristih tudi odločati. Toda čeprav je ta misel skupna tako antični kot tudi moderni predstavniški demokraciji,9 je v zgodovinskem smislu vendarle opaziti razvojno težnjo po profesionalizaciji državnih institucij in odmiku od neposrednega odločanja ljudi. Vzrok za ta fenomen je vsaj deloma tudi varstvo človekovih pravic. Hierarhija pravnih aktov, zahtevane večine in kvorumi, “neživljenjski” procesni zakoni in pravni formalizem nasploh večinsko voljo ljudstva omejujejo. In omejujejo demokracijo, kot jo zahteva in razume ljudstvo. Berlusconi je pred očmi svetovne javnosti hrumel, da bo že pokazal, kdo v Italiji vlada; ljudstvo (torej on) ali sodniško-tožilska naveza. Problem več kot očitno ni lokalen. V fantastični disonanci mnenj pa je trajni mandat sodnikov za nekoga anomalija demokracije, za drugega branik pravne države.

Podobno ilustrativnih primerov razumevanja demokracije je mnogo in jih ni potrebno iskati onkraj meje. Kam drugam naj se človek obrne kot na spletne forume slovenskih medijev, kjer mlajša, neobremenjena kibergeneracija brez zavor, ki jih predstavljajo osebni stiki, izraža svoje specifične poglede na občo politiko, geostrateške usmeritve države, kulturo, gospodarstvo in pravosodje. Mnenje te raznorodne druščine štejem za sorazmerno reprezentativen vzorec, deloma zato, ker so si komentarji velikega števila uporabnikov na najrazličnejših spletnih portalih podobni, deloma pa zato, ker pregrade osebnih stikov na internetu ne obstajajo in posledično izjave sogovornikov niso tako puhle, kot so odgovori naključno vprašanih na ulici.10 Opazovanje tega, računalniško pismenega dela politično zainteresirane javnosti, ima to prednost, da na bistveno bolj neposreden način začutimo splošno klimo, ki vlada v družbi in se posredneje odraža v vseh ostalih medijih. Njihovi pogledi na elementarna vprašanja, kot so pravičnost, varnost in vloga države, pa so kaj čudni. Libijci so pod Gadafijevim vodstvom živeli bolje, njihova revolucija je rezultat židovsko ameriške zarote ob pomoči fašističnega zavezništva NATO. Naši vojaki v Afganistanu so okupatorji. Hugo Chavez je heroj boja proti Združenim državam, bojevnik za svobodo…

Z današnjim slovarjem politološke terminologije je tudi demokratične družbe mogoče označiti za nedemokratične.

Sledi analiza predvolilnih programov, na podlagi katerih se bo ljudstvo odločilo, kdo naj dobi mandat, toda že čez kakšen dan lahko en sam osebni spodrsljaj voditelja stranke močno premeša rezultate predvolilnih napovedi. Ko je govora o primeru Ameneh Bahrami, Iranki, ki jo je zavrnjeni snubec polil z žveplovo kislino, trajno oslepil in ji iznakazil obraz, se komentatorji strinjajo z izrečeno sankcijo, da se storilca Majida Movahedija po šeriatskem pravu oslepi,11 ker je to edini pravi odgovor na barbarsko diskriminacijo žensk v Iranu. Dejstvo, da barbarski instituti hodijo z roko v roki, jih očitno ne moti, nasprotno, najbolj pronicljivi v tem hitro najdejo rešitev za slovensko gospodarsko kriminaliteto in že imamo izdelan načrt za boljšo prihodnost. Navedena stališča so seveda skrajnosti, toda to še ne pomeni, da njihovim osnovnim izhodiščem večina ne pritrjuje. Ljudje pač težko razumejo, zakaj pravni mehanizmi na čelu z Ustavo, ki deluje kot vrv, s katero so Odiseja privezali na jambor, da ga ne bi premamile sirene, onemogočajo kaznovati škodljivce, četudi to narekuje ljudski interes.

… IN ZOPET K POSAMEZNIKU

In prav tu je poglavitna težava. Kaj je ljudski interes? Formalisti bi po vsem, kar je moč videti in slišati, rekli, da nič drugega kot vladati. Toda bolj ko se voljo ljudstva tolmači kot najvišje dobro, bolj ko se jo istoveti z državo, bolj je to isto ljudstvo razočarano in bolj je prepričano, da ni slišano. In bolj ko se mu poskuša približati, bolj kazuistični in bedasti so predpisi, vpliv ad hoc izoblikovanih interesnih mrež pa je večji. V resnici pa se volja ljudstva glede bistvenih vprašanj komaj kaj razlikuje od volje vladajočega sloja. Prevlada večine ali prevlada manjšine, v obeh primerih gre za prevladonekoga nad nekom.

Ustava je kot vrv, s katero so Odiseja privezali na jambor, da ga ne bi premamile sirene.

Če ljudstvo zahteva, da se mu država vrne, tega ni mogoče storiti demokratično; po tej poti namreč ni česa vračati. Predstavniške demokracije ljudem ni nihče vzel, volitve vsakih nekaj let in enako dolgo obdobje vladanja bolj ali manj uspešnih vlad, ki se bolj ali manj zavzeto zanimajo za usodo povprečnega državljana, so politična realnost, ki se ne bo spremenila samo zato, ker je nekdo prepričan, da država ne deluje v njegovo dobrobit. Če se s čim ne strinja, ima pač možnost kandidirati, prepričati zadostno število volivcev in potegniti vse nadaljnje poteze, ki se mu zdijo primerne. Res je, da zaradi sistemskih ovir, kakršna je prenatrpanost urnika z življenjsko potrebnim delom, vsi ne morejo igrati igre velikih, toda dolgoročen obstoj sistema daje slutiti, da se večina prebivalstva z njim vsaj prikrito strinja. V tem smislu se ljudski interes preliva v institucionalizirano državo in niti teoretičen prehod v neposredno demokracijo v tem pogledu ne bi ničesar spremenil. Vladajo lahko za določen čas imenovani predstavniki, ki svojo legitimnost črpajo iz programskih izhodišč, s katerimi so prepričali volivce. Ljudstvo pa bi lahko vladalo tudi bistveno bolj neposredno in odločalo o konkretnih vprašanjih upravljanja države.12 Uradniški aparat, ki v takih razmerah ni več oblast, bi zgolj izvrševal sprejete odločitve. Neposredna demokracija pa hkrati pomeni tudi nepredvidljivost odločanja, v kateri jeusoda posameznika precej bolj negotova kot v predstavniški demokraciji. Bodisi ukalupljena bodisi ad hoc sestavljena večina je vedno samo večina in če je prvi lastno, da se odtuji od posameznika, ima druga za posledico pomanjkljivo pravno varnost in neučinkovitost odločanja. To lahko prek oblikovanja dolgoročnejših interesnih združenj vodi nazaj v predstavniško demokracijo, ali pa v kaos in nazadnje razkroj pravnega sistema.

Če torej neposredna demokracija ni zaželena, če se predpostavi, da ljudje v prvi vrsti želijo živeti v varni in urejeni državi, je storjen prvi korak k priznanju, da mora v ospredje zanimanja zopet stopiti človek posameznik, ne ljudstvo. Takega posameznika pa kaj malo zanima, kdo vlada. Če se ne pristane na koncept volje do moči ali vojne vseh proti vsem, kamor sicer popularizacija odločanja neizbežno vodi, ostane kot temeljni nagib posameznikov za združevanje v državo varstvo človekovih pravic. Ko je govora o vrnitvi države ljudem, bi se torej moralo govoriti o tem, kako ideale humanizma, ki so najpomembnejša civilizacijska pridobitev evropske družbe, učinkovito udejanjati.

Demokracija je nastala kot orodje za omejevanje oblasti trenutno vladajočih. Je povsem pravnotehničen13 pojem, ki ničesar ne pove ne o svetovnonazorski usmeritvi države, ne o položaju posameznika v družbi, niti o spoštovanju človekovih pravic. Težko je reči, kdaj je zapustila sfero prava in postala del občih vrednot, toda dejstvo je, da je z današnjim slovarjem politološke terminologije tudi demokratične družbe mogoče označiti za nedemokratične. Še vedno se krešejo mnenja glede tega, v kolikšni meri lahko na referendumu večina omeji pravice manjšine, toda reči, da je taka odločitev nedemokratična, je paradoksalno. Enako velja za referendume o pokojninski reformi in podobnih finančno naravnanih zakonih. Pravzaprav pa o večini strokovnih vprašanj, pri katerih se za razliko od finančno občutljivih, ki so pač vrh ledene gore, ne sprašujemo, zakaj v “najboljšem vseh možnih svetov, v katerem je vse najbolje urejeno”, argumente še vedno štejemo, namesto da bi jih tehtali.

V vsesplošni jeremijadi,14 ki preveva našo družbo, se je zato smiselno zavedati, da nas pestijo določene težave, ki so imanentne demokratični tradiciji zahodnoevropske družbe, zato je več kot na mestu vprašanje, v kakšne vrednote bomo verjeli v prihodnosti. Nesmiselno se je namreč pretvarjati, da je državo moč povsem ločiti od ideologije.

Ker pa je doseganje čim višje ravni spoštovanja človekovih pravic edini kolikor toliko nespremenljiv ideal hitro spreminjajočega se sveta, bi se morda bolj kot razpravam o demokraciji veljalo posvetiti vprašanju, kako ta ideal učinkovito doseči.

Morda bomo na tem področju preboj dosegli Slovenci, morda kdo drug. Vsekakor pa bomo morali presekati s tradicijo slovenskega fatalizma, ki vidi žrtve predvsem tam, kjer jih ni. Nič posebnega nismo. Generičen narod z generičnim političnim sistemom in povprečno interesantno zgodovino.

Veliko nedovzetnost za karkoli novega lepo povzema izjava doktorja Franceta Bučarja, ki je Slavku Bobovniku v Odmevih nekoč serviral približno takšno razlago novejše slovenske samobitnosti: “Naš pravni sistem je enak ostalim v Zahodni Evropi, kjer pa deluje bolje, ker je politična moč bolj razpršena in je sistem manj podvržen pritiskom in zlorabam.” Če je tako, je treba pravni sistem pač spremeniti. Ko bomo naslednjič gradili hišo, se najprej pozanimajmo, na kakšen zemljišču jo bomo gradili. Začnimo pa pri temeljih, ne strehi. In postavimo pilote. Da se rešimo brozge.


1 Krik francoskega poslanca narodne skupščine Camilla Desmoulinsa »Aux armes citoyens!« dva dni pred napadom na Bastilijo 14. julija 1789 označuje simboličen začetek francoske revolucije.

2 Tu velja omeniti, da je razmerje med delitvijo dela in delitvijo proizvodov posebno in ne do kraja razčiščeno vprašanje. Načeloma pa se zdi logično, da do delitve dela pride pred delitvijo produkta zaradi nekega tehnološkega premika, ki omogoči zadovoljitev iste in skupne potrebe na učinkovitejši način.

3 Dr. Bleicken et al: Svetovna zgodovina, Cankarjeva založba, Ljubljana 1976, str. 13.

4 Nekateri avtorji posebej opozarjajo, da zaradi preprostega načina izdelave iz ohranjenih prazgodovinskih lesenih orodij največkrat ni moč razbrati razlik med sulico in orodjem za kopanje.

5 Bavcon, Ljubo et al: Kazensko pravo - splošni del, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 62.

6 Razvoj iz najpreprostejše družbe v državo je odločilno zaznamovan s specializacijo posameznikov in posledično vedno večjo družbeno neenakostjo. Med prehodnimi stopnjami se navadno omenjajo lovsko- nabiralniška skupnost, pleme, plemenska zveza in ti. vojaška demokracija, seveda pa zaradi prostorskih in časovnih razlik v razvoju obstajajo tudi precejšnja odstopanja od splošnega pravila.

7 Georges, Jean: Pisava, spomin človeštva, DZS, Ljubljana 1994, str. 12.

8 Bleicken 1976, str. 37.

9 Antične demokracije praviloma niso bile predstavniške, glavnina odločanja pa je bila pridržana najvišjemu sloju. Ta je bil lahko pretežno zaprt, kot velja za rimski senat v času republike, ali pa bolj odprt, kakršne so bile Atene v času Solonovih reform in timokracije (razdelitve prebivalstva na štiri premoženjske razrede, znotraj katerih so ljudje načeloma lahko napredovali po svojih sposobnostih).

10 “Man-on-the-street opinion” oz. vox populi.

11 Obsodba zaradi zahteve žrtve ne bo izvršena. Šeriatsko pravo sicer taka ravnanja inkriminira kot qisas (osebne iniurije), zanje pa velja talionsko načelo. V modernih islamskih državah se redko izvaja.

12 Na današnji stopnji razvoja elektronska neposredna demokracija glede same izvedbe ni več utopičen pojem. V svojih programih jo zagovarjajo tudi nekatere politične stranke, seveda pa ne v njeni dosledni izvedbi.

13 V grščini ??µ??????? oz. “dimokratia” še danes pomeni isto kot republika.

14 Besedo, ki izvira iz žalostink starozaveznega preroka Jeremije, SSKJ definira kot “spis, pesem, v kateri se pretirano toži, tarna”. V nadaljevanju izvemo tudi, da takih dolgoveznosti nihče ne bere.

Internetne vabe in prevare

Kapitalizem + Svoboda = Kriza