Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Tito in nevidni delavci sveta

Odločba Ustavnega sodišča U-I-109/10 – odločba o “Titovi cesti” – je precej razburkala javnost. Gre za tematiko, idealno za gostilniške razprave, odločba pa poleg nekaterih življenjskih, odpira tudi precej pravnih vprašanj.1 

Zadnje mesece smo vsi skupaj ob posnetkih lačnih, več mesecev neplačanih in zgaranih delavcev raznih propadlih gradbenih podjetij, ki so osramočeni stali v vrsti pred vrati Rdečega križa ali Karitasa, da bi prejeli “miloščino” v obliki nekaj konzerv, testenin in kilograma sladkorja, ugotovili, da najbrž “nekaj ne štima”. Migranti v upanju na boljše življenje, ki so za seboj pustili svoje družine, so bili poslani nazaj domov izkoriščeni, brez zasluženega plačila. Prst je povsem človeško najprej švignil proti obrazom peščice, ki je z njihovo pomočjo obogatela. Nekaj več premisleka najbrž zahteva enaka gesta nasproti tistim, katerih vloga naj bi bila, da to preprečijo. Le-ti pa so obnemeli: o uradnih zahtevah po spoštovanju človekovega dostojanstva izkoriščenih delavcev ni bilo ne duha ne sluha. Številne določbe Ustave so takrat ostale “mrtva črka na papirju”. Iz postopne otopelosti nad žalostno realnostjo naše družbe pa nas je prebudilo Ustavno sodišče (v nadaljevanju US) z omenjeno odločbo, v kateri nam pojasni, da je v demokratični Republiki Sloveniji človekovo dostojanstvo vrhovna in temeljna ustavna vrednota. Kakšno olajšanje za “nevidne delavce sveta”. Vsi skupaj smo se že ustrašili, da je vse, kar nam povejo po televiziji, res.

Človekovo dostojanstvo v Ustavi Republike Slovenije

Odločba U-I-109/10 je bila sprejeta soglasno,2 pritrdilna ločena mnenja pa je podalo sedem sodnic in sodnikov. To je indic o pomembnosti odločitve sodišča, ne gre pa prezreti dejstva, da se sodniki glede določenih vprašanj niso strinjali.

Sodišče je odločilo, da je 2. člen Odloka o določitvi in spremembi imen in potekov cest in ulic na območju Mestne občine Ljubljana3 protiustaven in ga odpravilo. Odločitev je utemeljilo na konceptu spoštovanja človekovega dostojanstva, ki je po razlagi US vsebovano v 1. členu Ustave Republike Slovenije4, podlaga zanj pa je ugotovitev, da je Tito simbol nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), kjer se človekovo dostojanstvo ni spoštovalo, saj je prihajalo do sistematičnih kršitev človekovih pravic. Poveličevanje tega sistema s poimenovanjem ulice po njenem glavnem simbolu pa ni v skladu s sedanjo ustavno ureditvijo.

V času, ko je pokončna moralna drža posameznikov predmet posmeha, čut za sočloveka pa je zamenjal dosledni individualizem…

US ugotavlja, da gre pri človekovem dostojanstvu za koncept, ki sicer ne prenese a priori opredelitve saj ga “poleg ustavnopravnih /.../ napolnjujejo tudi zgodovinske in etične vsebine, ki se s časom spreminjajo in dograjujejo”.5 Človekovo dostojanstvo je splošna vrednota, temelj vseh sodobnih demokratično urejenih držav, njegov pomen za slovenski ustavni red pa je poudarjen že v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije6 ter njeni preambuli7, v kateri se Slovenija jasno distancira od bivšega sistema SFRJ. US poudarja, da “ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo (RS) in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve” (oboje poudaril M.K.).8 V §16 zapiše, da je “oblastno izražanje priznanja totalitarnim režimom” v nasprotju z vrednotami sodobnih ustavnih demokracij in v luči dokumentov, sprejetih s strani evropskih institucij9, izenači komunizem z nacizmom in fašizmom. V §17 navede lastne odločbe10, s katerimi se je že opredelilo do razmerja med SFRJ in Republiko Slovenijo.

V eni izmed citiranih odločb11 npr. pravi, da je šlo za “državo, katere tedanja oblast je po končani vojni izvedla množične poboje bivših vojaških in takratnih političnih nasprotnikov, pravno nesprejemljive kazenske procese s smrtnimi kaznimi, nezakonite zaplembe premoženja, onemogočanje in likvidacijo političnih strank /.../, s čimer je povzročila pri prizadetih utemeljen strah za življenje”.

V Ustavi se človekovo dostojanstvo kaže prek številnih določb12, neposredno pa ga je US izvedlo iz 1. člena13, ki pravi da je Slovenija demokratična republika. Pri tem namreč ne gre le za formalno, temveč tudi za vsebinsko demokracijo, v kateri je nujno spoštovanje človekovih pravic. “Resnično demokratična je samo takšna državna ureditev, v kateri je spoštovanje človekovega dostojanstva temeljno vodilo delovanja države".14

Vprašanje pravnega interesa

Eden od problemov, v katere vodi ta izpeljava, je priznanje pravnega interesa. Pri človekovem dostojanstvu gre namreč “za predpostavko, da ima vsak človek enako in absolutno notranjo vrednost, ki mu pripada prav zato, ker je človek”(poudaril M.K.).15

Ob tem je vredno najprej omeniti razliko med zahtevo in pobudo za presojo skladnosti predpisa z Ustavo. Postopek na Ustavnem sodišču z zahtevo po 23.a členu Zakona o Ustavnem sodiču16 (ZustS) lahko začnejo državni zbor, tretjina poslancev, državni svet in vlada, pod določenimi dodatnimi pogoji pa tudi nekateri drugi državni organi17.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oz. zakonitosti predpisa pa lahko da, kdor izkaže pravni interes za rešitev zadeve. Ta je podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.18 “Interes mora biti individualen in ne splošen in abstrakten interes.”19 Ker je dotični pobudnici z odločbo priznan status bivše politične zapornice, ji je sodišče ob upoštevanju dejstva, da poimenovanje ulice učinkuje erga omnes20, priznalo pravni interes21. Do interesa ostalih (so) pobudnikov se ni čutilo dolžno opredeliti.22 Dr. Petrič in mag. Sovdatova v svojih ločenih mnenjih trdita, da je možnost sklicevanja na pravni interes po navedeni poti izčrpana. V skladu s prakso US se tudi s (formalno) uvedbo koncepta človekovega dostojanstva v naš ustavnopravni sistem ni glede pravnega interesa nič spremenilo.23 Čeprav ima poimenovanje ulice učinke nasproti vsem in gre za vprašanje človekovega dostojanstva, do izpodbijanja takega akta ni upravičen vsak človek (kot bi sklepali iz jezikovne razlage), temveč le tisti, ki izkaže neposreden in konkreten interes, izpodbijanje pa vpliva na njegov pravni položaj. Nasprotna interpretacija bi namreč privedla do tega, da bi glede vprašanj, ki se tičejo človekovega dostojanstva, v naš sistem uvedli neke vrste splošni interes oz. popularno tožbo (actio popularis), ki jo ima pravico naperiti vsak.24

Vendar pa takšno razumevanje, kot opozarja sodnik Zobec (njegovemu ločenemu mnenju se pridružuje tudi mag. Mozetič), morda ne stoji na trdnih temeljih. S tem se namreč relativizira temeljna ustavna vrednota človekovega dostojanstva. Varstva človekovega dostojanstva ne poznamo samo zaradi (v tem primeru) varovanja žrtev totalitarizmov (takšne ali drugačne barve), temveč zaradi slehernega človeškega bitja, tu in zdaj. Ob tem se postavi tudi povsem praktično vprašanje: Kaj se bo zgodilo, ko ne bo več nikogar, ki bi ga totalitarni sistemi neposredno in konkretno prizadeli – ali so od takrat naprej vrata široko odprta poveličevanju tovrstnih ureditev?25 Posameznik (po ožji razlagi) ne bo imel možnosti, da bi se skliceval na kršitev pravic, upravičenci do zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti pa bi lahko – kot v danem primeru – ostali pasivni. Kot opozarja Zobec, zanikanje pravnega interesa osebam samo zato, ker niso neposredno izkusile nepravičnosti prejšnjega sistema pomeni pravno ignoranco do “posameznikove kritične zavesti in njegovega zgodovinskega spomina”.26 V primeru oblastnega ravnanja zoper človekovo dostojanstvo torej po njegovo velja domneva, da je vsak njegov nosilec neposredno prizadet in ima zato pravni interes za izpodbijanje takega ravnanja.

Kaj se bo zgodilo, ko ne bo več nikogar, ki bi ga totalitarni sistemi neposredno in konkretno prizadeli ...

Sodba nakazuje, da se sodniki ob vpeljavi pojma človekovega dostojanstva niso mogli sporazumeti glede vprašanja pravnega interesa. Potrebna bo nadaljnja sodna praksa, da se izjasni dejanski domet in pomen te sodne odločbe. V primeru, da bo sprejeta druga interpretacija27, sta na mestu dve opazki:

  • Ali si sodišče s priznanjem popularne tožbe res želi navala pobud, ko pa se že dalj časa zavzema za spremembo Ustave, da bi zmanjšalo število zadev, ki prispejo na njegov naslov?
  • Ali ne bo (zopet) na dnevnem redu aktualni očitek o splošnem širjenju pristojnosti US prek ustavnih meja, kar mu je bilo očitano že glede odločb v zvezi z občinama Koper in Ankaran?

Tito = SFRJ?

Povezava med ureditvijo in vrednotami SFRJ, ter Josipom Brozom Titom je bila vzpostavljena z odločitvijo, da je prav Tito njen najpomembnejši simbol. Poimenovanje ulice po njem je tako moč razumeti kot podporo in priznanje celotnemu zgodovinskemu (totalitarnemu) obdobju njegove vladavine, torej SFRJ.28 Pomemben pa je tudi simbolni pomen akta poimenovanja ulice.29

V zvezi s tem je bilo objavljenih več mnenj, v katerih so avtorji kritizirali US, češ da je namesto o ustavnopravnih presojalo o dejanskih vprašanjih in se opredelilo glede pomembnih zgodovinskih dejstev ter s tem preseglo svoja pooblastila, čeprav v sodbi sicer izrecno piše, da “namen tega postopka ni presoja osebnosti in konkretnih ravnanj Josipa Broza Tita, kakor tudi ne zgodovinska presoja dejstev in okoliščin.”30 Preprosto povedano je šla logika sodišča takole:

  • človekovo dostojanstvo je temelj ustavne ureditve RS,
  • totalitarizmi so ga nedvomno kršili in so zato v neskladju z Ustavo RS,
  • Tito je (objektivno) najjasnejši simbol nekdanje totalitaristične SFRJ in
  • zato je poimenovanje ulice po njem kot glavnem simbolu SFRJ v nasprotju z določbami in vrednotami naše sedanje Ustave.

Izkazovanje časti Titu je tako izenačeno z izkazovanjem časti sistemu SFRJ.

Nikakršnega opredeljevanja do zgodovinskih dejstev torej. Pa vendar v sodbi celo sodnica dr. Korpič-Horvatova opaža nenavadno obširno obrazložitev podlage za odločitev, na kar opozarja v svojem ločenem mnenju.31

Vprašljiv se zdi del sklepanja, da je Tito objektivno simbol nekdanje SFRJ. O tem dr. Avbelj v svojem članku32 postavi tehtno vprašanje: kako je sploh mogoče, da sodišče presodi o simbolni nezdružljivosti imena z Ustavo, ne da bi poprej ocenilo zgodovinsko vlogo osebe? Ocena o določitvi simbolike imena in njegovi skladnosti z Ustavo namreč nujno zahteva vrednotenje zgodovinskih dejanj te osebe. To potrjuje tudi zapis sodišča v §15 odločbe: “Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom imena Josipa Broza Tita, jugoslovanskega maršala in kasnejšega dosmrtnega predsednika SFRJ.” Doda še: “Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni/.../, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.” Kar pravi, je torej, da če je nek simbol po eni strani dober, po drugi pa slab, je (v konkretnem primeru) v nasprotju z Ustavo, ker je tudi slab, dobro stran pa smo prisiljeni prezreti.33 To US potrdi v nadaljevanju: “Poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu /.../ je mogoče razumeti kot podporo ne le njemu kot zgodovinski osebnosti oziroma njegovim posameznim dejanjem, temveč kot podporo celotnemu zgodovinskemu obdobju njegove vladavine in tej vladavini kot taki (na vseh mestih poudaril M.K.).” Sodišče je tudi jasno povedalo,34 da je nepomembno, da sta pokojni mestni svetnik, dramatik in pisatelj Peter Božič35 s predlogom in MOL z njegovo potrditvijo želela poudariti zgolj pozitivne vidike Josipa Broza Tita:

“ ... Ni pomembno, kaj so mestne oblasti želele doseči z uvedbo Titove ceste oziroma katere cilje so zasledovale, pomembno je, da je izpodbijani Odlok mogoče objektivno razumeti (manjka tudi? op. a.) kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.”

Ob taki razlagi se postavi vprašanje, ali je sploh mogoče najti osebo, ki bi imela zgolj pozitivno simboliko in ne bi prizadela nikogaršnjega dostojanstva? Menim, da nobene osebe, še posebej pa ne tako zgodovinsko vplivne in kontroverzne, kot je na našem področju zagotovo bil Tito36, ni mogoče zreducirati na preprosto sodbo po principu črno-belo, na kar opozarjata tudi prof. dr. Dragan Petrovec37 in prof. dr. Ljubo Bavcon. Slednji ocenjuje, da gre za presojo številnih dogodkov in dejstev v dolgem časovnem obdobju in na mestu je vprašanje, ali je res na sodišču, sploh na najpomembnejšem in najvplivnejšem v državi, da izreče tovrstno sodbo?38

Zanimiva je primerjava39 z odločitvijo ESČP v zadevi Lehideux in Isorni proti Franciji40. Dva francoska državljana sta bila pred domačimi sodišči obsojena, ker sta o maršalu Petainu pisala kot o heroju, zamolčala pa sta njegovo kolaboracijo z nacisti. Sodišče je v tem primeru dejalo, da mnenja francoskih zgodovinarjev glede vloge maršala Petaina niso enotna, manjšina ga namreč še vedno smatra kot pozitivno zgodovinsko osebnost. Ugotovilo je, da mora o tem obdobju potekati javna razprava, okrepljena z zgodovinskimi argumenti, sámo pa ni pristojno vzeti nase vloge zgodovinskega razsodnika.

V zvezi s prihodnjimi poimenovanji je US najbrž s to odločitvijo zares odprlo Pandorino skrinjico

Kako naprej?

Po Sloveniji je še precej ulic in trgov poimenovanih po pomembnih predstavnikih prejšnjega režima, katerih simbolika (kot Titova) nikakor ni enoznačna. Kaj v prihodnje storiti z njimi? Rešilno bilko US v primeru, da bi se kak pobudnik čutil prizadetega, ker živi na “stari Titovi,” predstavlja formalni filter v obliki 24/III ZUstS: “Kadar podzakonski predpis /.../ učinkuje neposredno in posega v pravice, pravne interese oziroma v pravni položaj pobudnika, se pobuda lahko vloži v enem letu od njegove uveljavitve oziroma v enem letu od dneva, ko je pobudnik izvedel za nastanek škodljivihposledic”41. Stara poimenovanja tako (zaenkrat) ostajajo.

V zvezi s prihodnjimi poimenovanji je US najbrž s to odločitvijo zares odprlo Pandorino skrinjico.42 Glede na politično razdvojenost se verjetno obetajo nadaljnji pozivi k preprečitvi državnega poveličevanja simbolov bivše SFRJ. Zagotovo Tito ni edini simbol bivše ureditve in upamo lahko, da ne bo odslej sporna postavitev vsakega spomenika ali kipa, ki bi utegnil zbuditi asociacije na kršenje človekovega dostojanstva, pa naj gre za komunistični režim ali spolne zlorabe otrok s strani duhovnikov. Sodišče se je postavilo v težaven položaj, v katerem bo slej ko prej prisiljeno potegniti ločnico med dovoljenim in nedovoljenim.

Če upoštevamo zapis sodišča, da se presoja nanaša zgolj in samo na konkretni Odlok MOL, in ostanemo pri Titu, v odločbi najdemo še eno zanimivost. US je zavzelo stališče, da novo poimenovanje v današnjem prostoru in času nima več svojega mesta /.../. Poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu namreč ni poimenovanje, ki bi se ohranilo še iz prejšnje ureditve in bi bilo danes le del zgodovine (poudaril M.K.).” Protiustavno je torej le poimenovanje, ki se je zgodilo (šele) v demokratični državi, stara poimenovanja pa naj se ohranijo kot opomin na preteklost naroda, kajti “kar je nastalo v zgodovini, je nastalo v času, ko javna oblast ni bila zavezana k spoštovanju Ustave”43. Utemeljitev o razlikovanju v sodbi ni natančno pravno razdelana in morda kaže na nedoslednost. Zagotovo obstaja določena razlika med starimi in novimi poimenovanji44, vendar pa ni povsem intuitivno, zakaj obstoječa kršijo človekovo dostojanstvo manj kot nova. Simbolni pomen je navsezadnje očiten in v tej luči razlika med starim in novim poimenovanjem po mojem mnenju nekoliko zbledi.45

Glede na vprašljivost utemeljenosti tovrstnega razlikovanja pa se je pojavilo dodatno opozorilo. Današnji državni organi (vključno z US) so namreč dolžni aktivno zagotavljati spoštovanje človekovih pravic.46,47 Ustavno sodišče bi po tej razlagi moralo odpraviti tudi stara poimenovanja po Titu.48

Zaključek

Ali vse navedeno karkoli spremeni v življenju “nevidnih delavcev sveta”? Zaenkrat popolnoma nič, upajmo pa, da v kratkem US dobi priložnost, da dosledno uporabi načelo varstva človekovega dostojanstva in se jim odločno postavi v bran. Kar pa se tiče življenja na cinizem obsojenega študenta prava, pa obravnavana odločba ponuja več vprašanj kot odgovorov. Ali je primerno, da si bomo eno pomembnejših odločb US, ki vsebinsko napolnjuje našo ustavno ureditev, zapomnili kot “odločbo o Titovi cesti”? Ne glede na namen sodišča, ki vsekakor ni bil v nadaljnjem razdvajanju, rezultat ostaja enak.49 Naj si še tako želimo, da bi vsi skupaj v sodbi razbrali (kot pravi prof. dr. Pirnat), da nas ta “v resnici združuje okoli človekovega dostojanstva”, ostaja dejstvo, da zaenkrat že sama omemba imena Tito s strani US “vsem navdušencem nad tako (ali drugačno, op.a.) interpretacijo daje močno orožje nad drugače mislečimi” (kot pravi prof. dr. Petrovec).

Vendar pa bomo, če se bomo rahlo oddaljili od pravnih vprašanj, ugotovili, da problema ne bi smeli iskati tu. Gre za širša družbena vprašanja strpnosti, sočutja in dialoga, srž problema pa je v nas samih. V času, ko je pokončna moralna drža posameznikov predmet posmeha, čut za sočloveka pa je zamenjal dosledni individualizem, nam preostane le upanje, da pride čas, ko bomo spoznali, da sami (in vsi skupaj) odločamo o tem, v kakšnem svetu bomo živeli, in ko ne bo potrebe, da nam za vsako vrednostno težje vprašanje posebej sodišča sestavijo pravni traktat in nas usmerijo na pravo pot.

Čas, ko bo življenje prijetnejše in (pravne) zadrege manjše. Do takrat pa v vsebinsko demokratični Republiki Sloveniji ni najlepše, še posebej če si idealistični študent, nevidni delavec, ali otrok geja oziroma lezbijke.


Opombe:

1 Glede na številna javno podana mnenja pravnih in drugih strokovnjakov, je moj namen zgolj predstaviti različne poglede na dogodke in dejstva, ki so pred nami. Citirana literatura pa je namenjena bralcem, ki jih tematika podrobneje zanima.

2 Zanimivo paralelo s primerom Brown v. Board of Education (ZDA) iz leta 1954 povlečeta Avbelj v: Avbelj, Matej: Zgodovinska odločitev Ustavnega sodišča, v: PP, št. 39-40/2011, str. 17-19 in Accetto, Matej: Kaj je v imenu?: http://www.ius-software.si/DnevneVsebine/Kolumna. aspx?id=73880 (zadnji dostop: 6.11.2011).

3 Ur. l. RS, št. 44/09.

4 Ustava Republike Slovenije (URS), Ur.l. RS, št. 33I/1991, 42/1997, 66/2000, 24/2003, 69/2004, 69/2004, 69/2004, 68/2006.

5 §11 sodbe.

6 Uradni list RS, št. 1-4/91-I z dne 25. junija 1991, 19-1/91 – popravek z dne 17. oktobra 1991.

7 Zanimivo je, da je preambula TUL napisana v sedanjiku, kar s časovnega vidika pomeni, da opisuje stanje v času njenega nastanka in ne dogajanja v obdobju pred tem – v tem primeru bi bil uporabljen preteklik. Ne glede na to jo je sodišče razumelo kot opis celotnega obdobja trajanja SFRJ.

8 §7 sodbe.

9 Resolucija št. 1481 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 25. januarja 2006 o potrebi po mednarodni obsodbi totalitarnih komunističnih režimov in Resolucija Evropskega parlamenta 2010/C 137 E/05 z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu.

10 Gre za odločbe U-I-69/92, 10. december 1992, U-I- 158/94, 9. marec 1995, Up-301/96, 15. januar 1998 in UI- 248/96, 30. september 1998.

11 U-I-69/92, 10. december 1992.

12 Primeroma 14., 17., 18., 19., 21., 29., 34., 39. in 41. člen.

13 Glede tega se postavlja vprašanje, zakaj ne bi bila primerna izvedba iz 34. člena URS, v katerem je govora o osebnemdostojanstvu. Razlika med osebnim in človekovim dostojanstvom namreč ni povsem jasna. Komentar Ustave RS pod razlago 34. člena namreč oba pojma enači, enako je storilo tudi US v odločbi U-I-434/98 z dne 10. maja 2001 v §19, v kateri se je sicer ukvarjalo s pravico do ugovora vesti v zvezi z vojaško obveznostjo.

14 §10 sodbe.

15 §8 sodbe.

16 I. odst. 23.a člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), Ur.l. RS, št. 15/1994, 64/2001-ZPKSMS, 51/2007, 64/2007-UPB1, 108/2007 Skl.US: U-I-259/07-10.

17 Varuh človekovih pravic, informacijski pooblaščenec, Banka Slovenije, računsko sodišče, generalni državni tožilec, predstavniški organ lokalne samoupravne skupnosti, reprezentativno združenje teh skupnosti in reprezentativni sindikat za območje države za posamezno dejavnost ali poklic.

18 II. odst. 24. člena ZUstS.

19 2. odstavek obrazložitve odločbe U-I-155/94, 9. november 1994.

20 §4 sodbe: “Poimenovanje javnih prostorov ne zadeva zgolj prebivalcev na teh območjih, temveč pravno učinkuje nasproti vsem, ki se s takšnim poimenovanjem srečujejo oziroma ga zaznavajo.”

21 Priznanje pravnega interesa v konkretnem primeru bi si zagotovo zaslužilo posebno pozornost. V zadnjem času se je doktrina priznavanja le-tega namreč (pre)strogo ožila, v konkretnem primeru pa je razumevanje zopet nenavadno široko. Splošno pravilo glede interesa je, da mora biti ta praven, lasten, oseben, konkreten in neposreden. Odločitev US mora izboljšati pobudnikov položaj, pred vložitvijo pobude pa mora tudi izčrpati vsa pravna sredstva (odločba U-I-74/03, 23. oktober 2003). Ker zaradi obsega prispevka obširnejša analiza doktrine pravnega interesa v odločbah US na tem mestu ni mogoča, velja zgolj napotilo na sledečo literaturo: Nerad S., Pravni interes za ustavnosodno presojo zakonov in drugih predpisov, v: Revus, 3 (2005), št. 4, str. 45, in Ribičič, C.: Pravni interes kot procesnopravna predpostavka v postopkih pred ustavnim sodiščem, v: Javna uprava, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2005, št. 2/3, str. 608-629.

22 §4 sodbe.

23 Ob tem se postavlja tudi vprašanje, ali je z uradno umestitvijo koncepta človekovega dostojanstva v 1. člen Ustave naš sistem dejansko pridobil neko novo kvaliteto, na kar je na okrogli mizi v organizaciji Akademskega društva Pravnik, kjer je bil gost prof. dr. Erik Kerševan, opozoril doc. dr. Aleš Novak: “Organi oblasti so bili verjetno že pred to odločbo vezani na spoštovanje človekovega dostojanstva?”

24 Pritrdilno ločeno mnenje mag. Jadranke Sovdat, §3.

25 Na primer spomeniki in ulice v Bruslju, poimenovani po kralju Leopoldu II, genocidnem vladarju kolonialnega Konga.

26 Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca, ki se mu pridružuje mag. Miroslav Mozetič, §3.

27 S tem stališčem se strinja tudi prof. dr. Rajko Pirnat: Pomen človekovega dostojanstva: http://www.dnevnik. si/objektiv/komentarji_in_mnenja/1042478649 (zadnji dostop: 6.11.2011)

28 §15 sodbe.

29 §13 sodbe: “Poimenovanje javnih prostorov vselej poudarja pomen pomembnih zgodovinskih dogodkov ali zgodovinskih osebnosti, s tem pa je neizbežno tudi poudarjanje oziroma izpostavljanje družbenih vrednot, ki te dogodke ali osebe zaznamujejo. Ker je poimenovanje javnih prostorov oblastno dejanje, to pomeni, da daje oblast tem vrednotam priznanje, jih podpira ali se z njimi poistoveti.”

30 §12 sodbe.

31 Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Etelke Korpič – Horvat, §4.

32 Avbelj, Matej: Zgodovinska odločitev Ustavnega sodišča, v: PP, št. 39-40/2011, str. 17-19.

33 Repe Božo: Kdo piše zgodovino?: http://www.mladina. si/tednik/201142/kdo_pise_zgodovino_ (zadnji dostop: 7.11.2011).

34 V svojih ločenih mnenjih to poudarjajo sodnici dr. Jadek Pensa (§7) in mag. Sovdat (§§6, 7) ter sodnik dr. Petrič (§6).

35 Intervju s Petrom Božičem: Mestni svetnik Božič: Pobuda za poimenovanje ceste po Titu ni naključna, http:// www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042269049 (zadnji dostop: 7.11.2011). V luči zgodovinskih dogodkov velja napotilo na mnenje ustavnega pravnika dr. Ivana Kristana: Prepovedan spomin na Tita: http://www.delo.si/mnenja/ komentarji/prepovedan-spomin-na-tita.html in zgodovinarja dr. Boža Repeta: Kdo piše zgodovino?:http://www.mladina.si/tednik/201142/kdo_pise_zgodovino_ (oboje zadnji dostop: 7.11.2011).

36 Kratek skok na vsevedno Wikipedijo nam pove, da je Josip Broz Tito prejel 119 najvišjih državniških odlikovanj 60 različnih držav. Med njimi so tudi Belgija, Danska (1974), Francija (1976), Zahodna Nemčija (1974), Nizozemska (1970) in Velika Britanija (1972). Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Awards_and_decorations_ of_Josip_Broz_Tito (zadnji dostop: 11.1.2012) Badurina, Berislav; Saračević, Sead; Grobenski, Valent; Eterović, Ivo; Tudor, Mladen: Bilo je časno živjeti s Titom, Vjesnik (1980), str. 102.

37 Petrovec, Dragan: Varuh iztaknjenih oči – Pandorina skrinjica ustavne odločbe, v: PP, št. 41-42/2011, str. 17- 18.

38 Bavcon, Ljubo: K odločbi Ustavnega sodišča o Titovi cesti, v: PP, št. 41-42/2011, str. 16.

39 Čeferin, Rok: Ustavno sodišče o Titovi cesti: maršal Petain in maršal Tito: http://www.delo.si/mnenja/komentarji/ ustavno-sodisce-o-titovi-cesti-marsal-petainin- marsal-tito.html (zadnji dostop: 6.11.2011).

40 Primer Lehideux and Isorno v. France, 55/1997/839/1054, 23.9.1998, še posebej §47.

41 Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS): 15/1994, 64/2001- ZPKSMS, 51/2007, 64/2007-UPB1, 108/2007 Skl.US: UI- 259/07-10.

42 Petrovec, 2011, str. 17-18.

43 Pritrdilno ločeno mnenje sodnice mag. Jadranke Sovdat, §10.

44 Kot piše sodišče je protiustaven sam oblastni akt poimenovanja.

45 Bergant Rakočević, Vesna: Med Jeanom Paulom Sartrom in Jeanom Paulom II., v: PP, št. 41-42/2011, str. 41.

46 Avbelj, 2011, str. 17-19; Petrovec, 2011, str. 17-18. Pripis mag. Miroslava Mozetiča k pritrdilnemu ločenem mnenju sodnika Jana Zobca, ki se mu pridružuje.

47 Tu je na mestu tudi opozorilo na možnost koneksitete US: le-to lahko presojo razširi še na druge predpise, zglede katerih pobuda ni bila vložena, če je to povezano z odločitvijo v konkretnem primeru.

48 V času pisanja tega prispevka je bilo (po podatkih Statističnega urada RS) v Republiki Sloveniji 10 trgov in ulic z 255 hišnimi številkami ki nosijo ime po maršalu Titu.

49 Pravniki vemo, da pravo dopušča veliko mero kreativnosti, dokler ji ob boku stoji trdna argumentacija. V tej luči morda velja tudi nasvet Magna res est vocis et silentii temperamentum – Pomembno je vedeti kdaj spregovoriti in kdaj obmolkniti.

Kapitalizem + Svoboda = Kriza

Uvodne besede uredniškega odbora