Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Na sončni strani ekonomije

Stara ljudska modrost ve povedati, da se človek lahko stegne toliko, kolikor je dolga njegova postelja. Podobno velja za odnos med demokracijo in ekonomskimi razmerami v družbi. Cvetoče gospodarstvo sicer ne zagotavlja demokratične družbe, vendar pa zgodovina izpričuje, da vsaka ekonomska kriza slej ko prej privede tudi do krize demokracije. Sedanja svetovna gospodarska kriza je tako pri marsikom vzbudila grenke spomine na veliko depresijo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je posredno prispevala k zlomu demokratičnih političnih sistemov v Srednji Evropi in pojavu totalitarnih gibanj, ki so nazadnje svet pahnili v vojno morijo.

Pišeta Nejc Setnikar in Martin Dolinar

Stara ljudska modrost ve povedati, da se človek lahko stegne toliko, kolikor je dolga njegova postelja. Podobno velja za odnos med demokracijo in ekonomskimi razmerami v družbi. Cvetoče gospodarstvo sicer ne zagotavlja demokratične družbe, vendar pa zgodovina izpričuje, da vsaka ekonomska kriza slej ko prej privede tudi do krize demokracije. Sedanja svetovna gospodarska kriza je tako pri marsikom vzbudila grenke spomine na veliko depresijo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je posredno prispevala k zlomu demokratičnih političnih sistemov v Srednji Evropi in pojavu totalitarnih gibanj, ki so nazadnje svet pahnili v vojno morijo. Zato ni nobeno presenečenje, da se tudi na stari celini pojavljajo pomisleki o verodostojnosti sedanjega političnega sistema, ki mu mnogi očitajo zvračanje lastne odgovornosti na pleča ljudstva. O tem, ali bo politika ukrojila posteljo ali človeka, ki na njej leži, smo vprašali štiri ugledne ekonomiste. Dr. Jože Mencinger je redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, medtem ko so dr. Maks Tajnikar, dr. Ivan Ribnikar in dr. Mojmir Mrak redni profesorji na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Ugledni ameriški ekonomist Paul Krugman že dalj časa kritizira evropski program varčevanja. Opozarja, da je varčevanje in zmanjševanje državne porabe ekonomsko situacijo samo še poslabšalo, ker je zavrlo gospodarsko aktivnost tudi v državah, ki pred nastopom krize niso imele proračunskega primanjkljaja. Je varčevanje glede na specifično ekonomsko situacijo v Sloveniji res pravilen odziv na ekonomsko krizo?

JOŽE MENCINGER: Krugman ima seveda prav. Ne morem pa razumeti, kako da tega ne razumejo evropski voditelji; celo IMF je po nekaj letih spremenil mnenje o varčevanju. Vsakomur, ki ima le malo znanja ekonomije, zadošča pa tudi pamet, je jasno, da gospodarstvo na kratek rok poganja povpraševanje. Če se povpraševanje zmanjša, se zmanjša gospodarska aktivnost, manj je transakcij, manjši so dohodki in dobički, torej je manj tudi davčnih prihodkov. Ko država začne prihodkom prilagajati odhodke, je takoj in najbolj prizadet privatni sektor, ki javnemu ne more prodajati svojih produktov in storitev. Aktivnost pade, brezposelnost se poveča, kar spet zmanjša davčne prihodke, država pa mora še bolj varčevati. Krogi se ponavljajo, vse skupaj se krči. Misliti, da bo zmanjšano trošenje javnega sektorja nadomestilo povečano trošenje privatnega in da se bodo odpuščeni v javnem sektorju zaposlili v privatnem, je nesmiselno; zakaj privatni sektor ne zaposli že zdaj brezposelnih. Misliti, da bomo z znižanjem plač in odpuščanjem v javnem sektorju lahko več prodali v tujino, je prav tako neumno; tudi v EU, kamor gre večina izvoza, vsi varčujejo.

Zdajšnja gospodarska politika EU ni le zgrešena, idiotska je. Redke poskuse preprečiti zlom evropskega gospodarstva, na primer poskuse ECB z velikim povečanjem primarnega denarja, takoj izničijo druge institucije, kot je na primer EBA in pa kar stanje v gospodarstvu, v katerem z denarno politiko ni mogoče veliko narediti. Vse bolj se kaže popolna zmeda, tavanje od »rešitve« do »rešitve«, vse bolj izraženi nacionalni interesi pa lahko vodijo v razkroj evropskega združevanja in vrednot, na katerih je temeljilo. Časa ni veliko, desetletne krize EU ne more preživeti. 
Pri nas je zmeda še večja. Vlada predlaga nove in nove zakone, ki jih v državnem zboru sploh ne preberejo. Celo če bi jih, ne bi vedeli, zakaj gre, kar pa ni važno, saj glasujejo po strankarski pripadnosti. Z zakoni, kakršen je znameniti ZUJF (Zakon o uravnoteženju javnih financ, op. uredništva), se že prej preveč zapletena in nekonsistentna zakonodaja, spreminja v popoln pravni kaos. Da bi uveljavila zanič predpise, vlada vsevprek grozi, obenem pa ni sposobna opravljati tekočih poslov. Pol ministrov stvari ne razume, druga polovica si ne upa ničesar narediti, kar nekaj bi jih moralo, če bi imeli kaj samospoštovanja, odstopiti.

MAKS TAJNIKAR: Krugmanova zasluga je predvsem v tem, da je opozoril na keynesiansko ekonomsko teorijo, ki je počasi že izginevala iz šolskih klopi. Tudi v Ljubljani. Če bi upoštevali njena spoznanja, nikoli ne bi prišli do politike tako imenovanih »austerity measures«, ali – po naše – politike »zategovanja pasov« in ne varčevanja, kot napačno govorite tudi vi v vprašanju. Gre za politiko, ki naj bi z zniževanjem dohodkov – zlasti javnega sektorja - in zniževanjem agregatnega varčevanja privedla do neravnotežja, ki bi prek presežka investicij nad prihranki znova sprožila rast. Vmes pa bi z zniževanjem dohodkov javnega sektorja rešila še problem deficitov v državnih proračunih. S keynesianskega vidika taka politika ubija efektivno povpraševanje, brez tega pa ni rasti in dohodkov. Če pa ni slednjih, se tudi državni proračun ne more zapirati. Gospodarska rast pada, brezposelnost narašča, dohodki padajo, davčni prihodki padajo, deficiti države se večajo! Politika »zategovanja pasov«, ki jo je Evropska unija proglasila za edino zveličavno – tudi zaradi nerazumevanja težav evroobmočja in evra, postaja tako za evropske države, ki jih Bruselj sili, da jo izvajajo, samomorilska. Pri tem se v Bruslju ne zavedajo, da je samomorilska, če parafraziram Krugmana, tudi za Evropsko unijo.

IVAN RIBNIKAR: Pred pričetkom krize leta 2008 so imele vse evropske države in države evrskega območja razen Grčije vzorne javne finance. Zaradi reševanja bank javne finance niso bile več vzorne. Reakcija držav na to je od začetka zgrešena. Recesija ali skoraj nikakršna gospodarska rast in velika nezaposlenost, ki jo je povzročila finančna kriza, terjata ekspanzivno fiskalno politiko, vendar jih bolj kot socialni problemi, povezani z nezaposlenostjo, skrbi »fiskalna konsolidacija«. Če bi se na primer tako obnašale vlade med drugo svetovno vojno, bi se sredi vojne zaradi velikih proračunskih primanjkljajev in velikega javnega dolga prenehale bojevati proti Hitlerju. Nezaposlenost dandanes je podobno zlo, kot je bil takrat Hitler.
V majhnih gospodarstvih, kot je slovensko, ekspanzivna fiskalna politika ni tako učinkovita, kot je v velikih gospodarstvih. Z njo namreč vplivamo predvsem ali preveč na povpraševanje po tujem blagu, vendar to ne pomeni, da je bilo in je vse, kar se je počelo, dobro. Stiskanje pri plačah in pokojninah tistih, ki so na dnu lestvice, zmanjšuje predvsem domače povpraševanje. Uničevanje storitvenega sektorja, ki je posledica »fiskalne konsolidacije«, je prav tako uničevanje samega sebe. Končno je tu brezpogojna podpora tako imenovanemu nemško-francoskemu vlaku, ki je, kot je bilo rečeno, šel in še vedno gre v napačno smer, to je v uničevanje gospodarstva in socialne kohezivnosti. Ni šlo samo za podporo, ampak za postavljanje s tem vlakom, kakor da je edini možni vlak.

MOJMIR MRAK: Res je, da je ključna pomanjkljivost dosedanjega reševanja evroobmočja prav v tem, da proces temelji predvsem na javnofinančni konsolidaciji držav članic, med njimi pa še zlasti tistih, ki so zašle v dolžniške probleme. Ostra javnofinančna konsolidacija pa ima seveda za posledico nižanje stopenj gospodarske rasti. Celo več, v zadnjem času je evroobmočje ponovno zašlo v gospodarsko recesijo. Ker je to povezano z vse večjimi socialnimi stroški in naraščajočim političnim nezadovoljstvom, se krepi pritisk, da je potrebno začeti z odločnimi ukrepi, ki bi spodbudili gospodarsko rast. Tu pa pride do problema. Kako naj posamezna država evroobmočja, ki nima več svoje lastne monetarne politike in torej nima svojega lastnega »posojilodajalca v skrajni sili«, zažene gospodarsko rast na svojem ozemlju. Z monetarno politiko tega ne more, saj le-te ne kontrolira, s fiskalno politiko pa tudi ne, saj je eventualne povečane javnofinančne primanjkljaje potrebno financirati z zadolževanje na trgu. Če trg denarja ni pripravljen posoditi, potem država primanjkljaja preprosto ne more sfinancirati, saj tudi nima možnosti, da bi likvidnost dobila od svoje centralne banke, to je od Evropske centralne banke. Če bi države evroobmočja želele, da se krize lotijo v večji meri z dodatnimi investicijami in povečanim trošenjem države, potem je to mogoče samo na način, da gredo v tesnejšo fiskalno unijo, morda v obliki skupnih obveznic, katero pa bi spremljala pretvorba Evropske centralne banke v pravega »posojilodajalca v skrajni sili«.

Slovenija je pred kratkim pridobila nova sredstva v višini 2,25 milijarde dolarjev z izdajo desetletnih obveznic na ameriškem trgu. Zaradi visoke obrestne mere so tak ukrep mnogi kritizirali. Ali po vašem mnenju obstajajo kakšne alternative tovrstnemu zadolževanju? Kako naj po vašem mnenju država uporabi pridobljena sredstva?

JOŽE MENCINGER: Mislim, da je bila ta zadolžitev koristna, čeprav je bilo mogoče najti druge poti. Če nič drugega, je pokazala, da je v svetu še kaj drugega kot EU. Veliko povpraševanje po obveznicah gotovo kaže, da se posojilodajalci ne bojijo, da svojega denarja ne bodo dobili vrnjenega, torej, da ne mislijo, da je Slovenija pred bankrotom. Seveda poskušajo čim več zaslužiti, pri tem jim pomagajo bonitetne hiše in naši politiki. Koliko bodo dejansko zaslužili, oziroma koliko bomo mi plačali, ni mogoče reči, saj je treba upoštevati še tečajno tveganje; gibanja razmerja med ameriškim dolarjem in evrom pa ni mogoče napovedati.

MAKS TAJNIKAR: Vpogled v statistične podatke pokaže, da že od leta 2009 teče v slovenskih podjetjih in gospodinjstvih silno razdolževanje, da se država ob tem zadolžuje in da bruto zunanji dolg (torej dolg podjetij, gospodinjstev in države) od leta 2009 dalje le malenkostno narašča. V takih razmerah v gospodarstvu preprosto ni sredstev niti za obnavljanje proizvodnje, kaj šele za njeno širjenje. Logika – tudi časovna – gre takole. Najprej so se v letih 2003 - 2008 zadolžila podjetja, potem so se ta v času krize morala začeti hitro prisilno razdolževati, ker so morala vračati kredite bankam, kar je povzročalo bankrote in krčenje proizvodnje in velikosti podjetij, to je zmanjševalo prilive v državni proračun, kar je vodilo do zadolževanja države, potem je država začela zmanjševati javno porabo, kar znižuje povpraševanje ter s tem tudi rast, in tako naprej! Če se nočemo zadaviti v tem procesu, se bomo morali tudi v bodočih letih zadolževati, in sicer v vseh treh sektorjih v družbi. Pretirani cilji pri zniževanju deficita države so skrajno nevarni. Boljše bi bilo, če bi priznali, da se bomo še nekaj časa zadolževali, kar ni nič hudega, saj je zlasti dolg države zelo znosen in pod 50 odstotki BDP (v Evropi okoli 100 odstotkov). Tudi finančni trgi bi sprejeli realistične cilje prizanesljiveje kot neizpolnjevanje pretiranih ciljev. Ker so proizvodne zmogljivosti neizkoriščene, kar pomeni, da jih je nesmiselno z investicijami povečevati, je vsaj leto ali dve čisto vseeno, za kaj bi potrošili kredite.

IVAN RIBNIKAR: Če država načrtuje proračunski primanjkljaj, verjetno bo višji ali bo moral biti višji od načrtovanega, se mora na neki način financirati. To se je vedelo leto in več prej in lahko bi se pravočasno pripravili na najboljši način financiranja tega primanjkljaja. Zakaj v dolarjih in zakaj se izpostavljati finančnim trgom zdaj, ko bi lahko to napravili mnogo prej, ko so bile razmere za nas ugodnejše?

MOJMIR MRAK: Cena res ni takšna, da bi se z njo lahko hvalili, je pa žal odraz naše realnosti. Slovenija po svojih makroekonomskih parametrih še vedno ni med slabšimi državami evroobmočja, je pa sočasno država, ki je v zadnjih treh letih verjetno izgubila največ verodostojnosti med vsemi državami, ki imajo skupno valuto. In prav ta neverodostojnost nosilcev ekonomske politike, ki se je začela s prejšnjo vlado in se poglobila s propadlimi referendumi pomladi leta 2011, ter se žal nadaljevala tudi v mandatu te vlade, je ključen razlog za to, da se Slovenija danes praktično ne more več normalno zadolževati v Evropi in da je v tem kontekstu bila prisiljena v zadolževanje v ZDA.

Zagovorniki Slovenskega državnega holdinga poudarjajo, da se bo z njegovo ustanovitvijo pocenilo zadolževanje Slovenije na svetovnih finančnih trgih. Po drugi strani pa nekdanji član uprave AUKN, Marko Golob, pravi, da zaradi negativnih kazalcev zadolževanje holdinga sploh ne bo več mogoče. Nekateri tudi napovedujejo nemalo težav pri poslovanju holdinga, saj bo oblikovan kot delniška družba in kot tak zavezan spoštovanju določb zakona o gospodarskih družbah. Kakšno je vaše mnenje o ustanovitvi SDH?

JOŽE MENCINGER: Holding je precej čudna pogruntavščina vlade, ki prisega na liberalizem, a ustanavlja institucijo, ki sodi v centralnoplansko gospodarstvo. Zakaj je sploh treba zamenjati AUKN, ki naj bi ga, da bi »oddaljila« politiko od gospodarstva, pod pritiskom OECD ustanovila že prejšnja vlada? Seveda je tudi tam šlo za sprenevedanje. Nova vlada je z odstavitvami vseh, ki niso bili povsem poslušni, že pridobila popoln nadzor. Zato je zamenjava AUKN-a s holdingom še težje razumljiva. Edino razlago omogoča premislek, da gre za način, kako hitro in prikrito razprodati preostalo državno premoženje, in to v času, ko je to zaradi krize poceni. Sam seveda ne mislim, da se politika ne sme vtikati v gospodarstvo. Mora se, a ne tako, da z »našimi« zamenjuje »ne-naše«. Njena naloga je ščititi šibke pred močnimi in javni interes pred privatnim. Pa še; ko govorijo o gospodarstvu in o tem, da se mora politika umakniti iz gospodarstva, nihče ne misli na delavce v njem, ampak na »delodajalce«, za kar se proglašajo menedžerji, in lastnike. Popolna prepustitev gospodarstva gospodarstvu je tako najslabša možna rešitev.

MAKS TAJNIKAR: Cilj holdinga naj bi bila eliminacija politike iz gospodarjenja z državnimi podjetji, glavni očitek holdingu pa je, da gre za razprodajo državnega premoženja. Oboje je nepravilno. Državno lastnino imamo zaradi tega, da z njeno pomočjo uresničujemo družbene cilje, ki jih definira država, torej politika. Problem je, da AUKN in SDH to preprečujeta. Državno lastnino je smiselno imeti na tistih mestih v gospodarstvu, kjer trg ni učinkovit in ne privede do družbeno učinkovitega stanja, v katerem nihče ne more biti na boljšem, ne da bi bil kdo drug na slabšem. In v ekonomiji je to zelo jasno definirano. Drugod družbeno učinkovitost in s tem družbene cilje doseže že profitni motiv in z njim zasebna lastnina. Tam, kjer imamo državno lastnino, zato tudi ne zasledujemo donosa na kapital, saj je to cilj zasebne lastnine in ni družbeni cilj, ki zahteva državno lastnino. Namesto SDH moramo tako imeti ustrezne sektorske politike, družbeno opredeljene cilje na teh področjih, ministrstva, vlado in parlament, ki vse to sprejmejo, in ministre, ki so odgovorni za to, kaj se dogaja z državno lastnino. Ne gre le za državna podjetja, gre tudi za celotni javni sektor. Tako se je treba zavedati, da imamo v gospodarstvu štiri različna področja z državno lastnino in z zelo različnimi strategijami: Področje, kjer je državna lastnina nujna (eksternalije, javne dobrine, visoka negotovost, monopoli in »secondbest« odločitve), področje, kjer lahko podjetja takoj prodamo in privatiziramo, področje, kjer bi bilo dobro podjetja pred prodajo sanirati in dobiti zato večji izkupiček, in področje, kjer državni skladi nalagajo denar zato, da bi državi zagotovili dohodke. Povsod potrebujemo strategije, ki jih mora videti tudi parlament. Naredijo pa jih lahko le ministrstva in zagotovo ne neki uradniki v SDH. Tehnični problemi same ustanovitve SDH in prelivanja kupnin v državni proračun so šele v drugi vrsti.

IVAN RIBNIKAR: Gre predvsem za željo imeti absolutno oblast nad podjetji, kjer ima država pomembnejše lastninske deleže. Morda so se zgledovali po ureditvi gospodarstva pri nas pred začetkom delavskega samoupravljanja, ko smo imeli sovjetsko, to je centralnoplansko ureditev. To je verjetno zelo pripravno za to, da podjetja na hitro prodajo tujcem. Ta podjetja bi postala hčere tujih podjetij in ker so verjetno prepričani, da je tuje lastništvo boljše od domačega, bomo tako prišli v stanje izobilja.

MOJMIR MRAK: Mnenja sem, da ustanovitev Slovenskega državnega holdinga ni nujno potrebna, ter da bi se upravljanje državnega premoženja lahko še naprej opravljalo preko nedavno ustanovljene AUKN. Če novi vladi v konceptu te institucije kaj ni bilo po volji, potem bi korekcije lahko opravila s spremembo obstoječe institucije, ne pa da gremo takoj v formiranje povsem nove. Eden od velikih problemov slovenskega gospodarstva, na katerega pogosto upravičeno opozarjajo tujci, je institucionalna negotovost. Vsaka nova vlada namreč ukinja institucije, ki jih je sprejela njena predhodnica. Človek ima občutek, da se vsaka nova vlada obnaša tako, kot da se je svet začel prav z njo ter da je vse, kar je bilo vzpostavljeno pred njo, potrebno ukiniti in postaviti povsem na novo. Pa tudi če je sedanja vlada že odločila, da AUKN ukine, čeprav je le-ta zanimivo nastal v tesnem sodelovanju prejšnje vlade z OECD-jem, ne vidim razloga za pretirano hitenje z ustanavljanjem holdinga. Meni bi se zdelo bolj smiselno, da se najprej naredi strategija upravljanja z državnim premoženjem, šele ko bo to jasno, pa naj se oblikuje najprimernejša institucionalna oblika za realizacijo te strategije. Tu pa se gre v obratnem vrstnem redu, najprej institucija in šele nato strategija, kar je po mojem mnenju slabo. Je pa seveda razumljivo v političnem smislu, saj glede na predviden način upravljanju s holdingom, njegova operacionalizacija pomeni takojšnje prerazporejanje državnega premoženja v državi.

Kot alternativo sedanjemu varčevanju se pogosto omenja spodbujanje gospodarske rasti tudi z državno potrošnjo. Kje so po vašem mnenju možnosti za državne investicije in kako jih izvesti, če s propadom gradbenih gigantov za večje infrastrukturne projekte nimamo več na voljo domačih družb?

JOŽE MENCINGER: Sintagma »varčevanje in rast« je nesmisel. Kljub zadolženosti države zdaj žal ni nikogar drugega, ki bi lahko spodbudil gospodarsko aktivnost. Poraba prebivalstva se zaradi izgube dohodkov in dela ter vse večje negotovosti krči posebno pri nakupih trajnih potrošnih dobrin. Podjetja ne investirajo, saj še produktov, ki jih imajo, ne morejo prodati, izvoz se krči, ker so dogajanja tudi v svetu podobna dogajanjem pri nas. Preostaja država in pospešitev investicij, pri katerih je mogoče zaposliti domača podjetja; morda najboljša bi bila gradnja verige elektrarn na Savi. Žal smo medtem kratkovidno uničili vsa večja domača gradbena podjetja, a najbrž bi iz njihovih ostankov hitro nastala nova.

MAKS TAJNIKAR: Alternativa politiki »zategovanja pasu« je keynesianska politika menedžiranja efektivnega povpraševanja. Ljudje – na žalost tudi ekonomisti, ki danes zreducirajo keynesiansko politiko na velike državne investicije, delajo škodo in nič ne vedo o keynesianizmu. Keynesianski ukrepi za pospešitev rasti so vsi, ki vplivajo na povečanje efektivnega povpraševanja, ker je slednje prvi korak k rasti. Samo za primer naj navedem javni sektor. Ta je v letu 2011 ustvaril 50,9 odstotkov BDP, sredstva za javno potrošnjo pa so bila 44,5 odstotka BDP. V skladu s politiko »zategovanja pasu« je, če znižamo 50,9 odstotka BDP na 44,5, keynesiansko pa bi bilo, če povečate 44,5 odstotkov sredstev za javno potrošnjo na 50,9 odstotka BDP. Za to imate na voljo višje stopnje DDV, nepremičninske davke, prodajo kakšnega državnega podjetja, povečanje davka na dohodek pravnih oseb, namesto slabe banke tako upravljanje, vodenje in organiziranje državnih bank, da se odpravljajo slabe terjatve, zadolževanje države vsaj za refinanciranje dolgov, pomoč podjetjem pred stečaji in podobno.

IVAN RIBNIKAR: Kljub že rečenemu, da je učinkovitost ekspanzivne fiskalne politike v majhnem gospodarstvu relativno majhna, bi morala država ohraniti nekaj infrastrukturnih investicij. Pred tem in/ali s tem bi seveda morala preprečiti propad vseh velikih gradbenih podjetij. Tako pa smo imeli sadistično naslajanje nad »tajkuni«. Delavci, ki so izgubili delo, so bili zgolj statisti v televizijskih nadaljevankah.

MOJMIR MRAK: To je morda bila za Slovenijo alternativa v obdobju, ko je še imela zelo solidno boniteto in se je lahko brez večjih problemov zadolževala na mednarodnih finančnih trgih. Žal se je dostop naše države do sredstev na teh trgih zelo zožil, občasno pa je kar v celoti prekinjen, tako da si tovrstnega financiranja višje gospodarske rasti danes preprosto ne moremo več privoščiti. Ker tudi drugih virov tuje akumulacije, govorim zlasti o neposrednih tujih investicijah in financiranju projektov v obliki t. i. javnozasebnega partnerstva, ne bo v znatnejših obsegih mogoče pritegniti v relativno kratkem času, bo vsaj v prvem obdobju domača rast morala temeljiti predvsem na domači akumulaciji. Po mojem mnenju bo Slovenija s tem, ko se je dejansko preselila v skupino problematičnih držav evroobmočja, morala najprej skozi kar drastično javnofinančno konsolidacijo, spremljano s sanacijo bank in razdolževanjem podjetniškega sektorja, in šele to bo vzpostavilo pogoje za ponovno gospodarsko rast. Zavedam se, da to ni prav dober obet na kratek rok, a po mojem mnenju druge realne alternative preprosto ni.

Mnogi gospodarstveniki so v sodnih procesih. Bine Kordež, nekdanji generalni direktor Merkurja, je bil pred kratkem obsojen na pet let zapora zaradi protipravnega pridobivanja premoženjske koristi. Si upate trditi, da so takšni gospodarstveniki močno prispevali k sedanjemu ekonomskemu položaju Slovenije?

JOŽE MENCINGER: Nekaj gotovo so, a tako imenovani »tajkunski« krediti so manj kot 10 odstotkov kreditov. V času, ko so jih jemali, predvsem med letoma 2005 in 2008, so tudi »tajkuni« tako kot skoraj vsi drugi, tudi bankirji, politiki in običajni državljani, verjeli v 30 odstotno donosnost in neskončno rast finančnega bogastva. Bine Kordež je bil le eden od hazarderjev, ki je pravzaprav igral najbolj odkrito in vsem na očeh ter za to celo prejemal javna priznanja. V krizi je postal grešni kozel; ko mu je virtualno bogastvo začelo propadati, ga je poskusil rešiti na načine, ki so sporni. Mnogo usodnejša od samih kreditov je bila politično popularna protitajkunska gonja, ki je zaustavila kreditiranje. Namesto da bi država z dokapitalizacijo »nacionalizirala« holdinge in odstavila njihove menedžerje, so jih banke prenehale kreditirati in prevzele dobra podjetja, ki so jih holdingi zastavili za pridobivanje kreditov. Zdaj jih prodajajo, seveda tujcem in poceni. Najbrž ne bo dosti narobe, če rečem, da je z vsakim milijonom, ki si ga je pridobil »tajkun«, nastalo 100 milijonov škode.

MAKS TAJNIKAR: Slovenija se je v obliki zadolžitve podjetij, gospodinjstev in države v letih 2003 - 2008 zadolžila za 23 milijard evrov. Zadolževale so se banke, podjetja, gospodinjstva, država, občine, tajkuni; skratka, skoraj vsi! Bi se upali kot bankir ne zadolžiti v tujini, ko pa se je denar valjal po cesti? Bi se upali kot direktor ne zadolžiti v podjetju, če pa so vam denar vsiljevali? Ne bi izkoristili možnosti, da z najetim denarjem kot menedžer prevzamete podjetje? Če pravite, da bi se upali in da ne bi izkoristili, ste navaden važič. V resnici vas bi lastniki odstavili. Kdo je potem kriv za to pregrevanje gospodarstva, ki je nastalo v teh letih, na podlagi tujih prihrankov privedlo do prehitre rasti slovenskega gospodarstva in neposredno ali posredno povzročilo skoraj vse današnje težave. Odgovor je preprost: makroekonomska politika. Na žalost je bila to makroekonomska politika vlade, ki nam vlada tudi sedaj. V resnici je problem bil, da makroekonomske politike sploh ni bilo. Eden od ministrov mi je nekoč dejal, pa saj so se zadolževala podjetja in ne mi v vladi! Ampak makroekonomska politika je prav zato, da država prepreči, da bi podjetja in gospodinjstva s svojim ravnanjem naredila celotni družbi škodo. Kot niso številni – tudi v stroki – tedaj razumeli mojega stališča o pregrevanju gospodarstva, tudi danes ne razumejo, zakaj je politika »zategovanja pasov« pogubna. Obe stališči sta namreč keynesianski!

IVAN RIBNIKAR: Ko se je leta 2008 ustavila rast posojil, so se naenkrat znašla podjetja v velikih dolgovih. Predvsem je bilo to hudo v podjetjih, ki so bila prevzeta z bančnimi posojili, ki so seveda postali dolgovi teh prevzetih podjetij. To je otipljiva dediščina. Manj vidno je, da so v mnogih vodstvih podjetij po letu 2004 preveč razmišljali o tem, kako bi bodisi prevzeli podjetje bodisi se ubranili sovražnega prevzema. Proizvodnja, prodaja in razvoj so postali manj pomembni. Ime, ki ga omenjate, ni niti prvo niti največje v tej zgodbi.

MOJMIR MRAK: Dejstvo je, da se je v letih po vstopu naše države v EU in v ERM2, ko je zaradi konvergence obrestnih mer denar v Sloveniji postal izredno poceni, kar nekaj slovenskih gospodarstvenikov začelo ukvarjati predvsem z lastninjenjem oziroma z menedžerskimi prevzemi svojih podjetij. To jim ni le jemalo veliko njihovega časa, zaradi česar so dejansko začeli zanemarjati osnovno dejavnost svojih podjetij, temveč je običajno povzročalo tudi prezadolževanje teh podjetij. Ne smemo pa pozabiti, da so to bili časi, ko so banke tekmovale med seboj z zniževanjem marž, kar je po eni strani vodilo v presežno zadolževanje realnega sektorja, po drugi strani pa v preveliko izpostavljenost bank do posameznih, zlasti velikih klientov. Torej problem t. i. tajkunov, o katerih je veliko govora v Sloveniji v zadnjih letih, je nedvomno prispeval k poglobitvi gospodarske krize, bi pa bilo nerealno govoriti o tem fenomenu na način, da je to glavni vzrok naše krize. Slovenska podjetja kot celota so danes med najbolj zadolženimi v državah članicah EU in veliki večini teh podjetij ni nobenih elementov tajkunstva. Prav visoka zadolženost podjetij je eden od razlogov, zaradi katerih je realno pričakovati, da bo do obnavljanja gospodarske rasti v Sloveniji prišlo kasneje kot v večini drugih držav EU.

Zakaj je fiskalna unija dolgoročna rešitev za EMU in kako bo to vplivalo na položaj države v Evropski uniji? Kakšne so možne oblike fiskalne unije, oziroma kakšen bi moral biti njen obseg?

JOŽE MENCINGER: Gotovo se ne da več zanikati, da je evro, v dobrih časih simbol uspešnosti, v slabih postal kamen za vratom tako uspešnih kot neuspešnih članic EMU. A iz takšnih možnosti so se ob njegovi uvedbi norčevali, izstopa iz EMU sploh niso predvideli; evro naj bi bil večen tako kot nekdanje »bratstvo in enotnost«. Ali ga bo mogoče rešiti, je težko reči, pri tem pa sploh ni jasno, kaj naj bi to bilo; evroobmočje v celotni EU, v zdajšnji EMU, v EMU brez Grčije, ali v EMU, skrčeni na »nemško« denarno območje, torej na države, ki imajo presežke na tekočem računu. Tudi fiskalno unijo razume vsak po svoje; Nemci kot fiskalni pakt, v katerem naj bi vsi sprejeli njihova pravila. To bo zaradi razlik med državami le še povečalo asimetrijo, ki jo ustvarja denarna unija in poglobilo krizo. Ustanovitev prave fiskalne unije, s katero bi morda rešili evro, pa je za zdaj utopija; fiskalna unija zahteva jasno delitev pristojnosti med različnimi ravnmi oblasti in mnogo večje prihodke centra. Sam sem nedavno napravil izračune, s kakšno prerazdelitvijo prihodkov od posrednih davkov v center bi lahko dejansko vzpostavili zelo vitko fiskalno unijo. Za izračune sem uporabil kar jugoslovansko razdelitev prihodkov od prometnega davka med federacijo in republiko. Če bi tako pridobljene prihodke centra, znašali bi približno 6 odstotkov BDP članic, enakomerno porazdelili med državljane denarne unije, bi na primer povprečen Nemec letno izgubil le 130 evrov ali 0.44 odstotka zdajšnjih dohodkov, Francoz 140 evrov ali 0.47 odstotka, Luksemburžan 3425 evrov ali 4.4 odstotka, Španec bi pridobil 272 evrov ali 1.16 odstotka, Slovenec 703 evre ali 4.10 odstotka, Slovak pa 1169 evrov ali 11.4 odstotka. Prerazdelitev ne bi bila prevelika, a je utopična. Voditelji članic EU se pravkar prepirajo o desetinkah in stotinkah odstotkov enega odstotka BDP, kolikor znaša proračun EU. Kako le naj bi pristali na recimo 6 odstotkov BDP, kolikor bi zahtevala zelo vitka federacija; v vseh delujočih federacijah, kot so ZDA, Kanada ali Švica, je delež centralne oblasti v BDP nekajkrat večji. Še manj bi se lahko sporazumeli o pravilih za razdelitev odhodkov, ta pa je smiselna le, če zmanjšuje neenakost med državljani skupnosti in med njenimi deli. Skupnost, v katerih se razlike med njenimi deli povečujejo, ne more biti preveč trdna in trajna.

MAKS TAJNIKAR: Evropska unija ekonomsko ni zanimiva in odločilna. Je pa skrajno zanimivo evroobmočje. Zelo malo ljudi ga razume in to velja tudi za bruseljske politike. V gospodarstvu z enotno valuto, torej evrom, na trgu profitirajo učinkoviti in nastradajo neučinkoviti. Prvi profitirajo na račun drugih. Zato prvi veliko zaslužijo, drugi pa vse manj. Če se slednji lahko zadolžujejo, svoj izpad dohodkov pokrivajo z vse večjim zadolževanjem, kar pa ima svoje meje. Fiskalna unija naj bi to preprečila in je zato nujna, da evroobmočje ne doseže omenjene meje, ki se običajno kaže v nesolventnosti državnih blagajn. A nerodnost je v tem, da zmanjšani dohodki drugih onemogočajo, da ti poslujejo s prvimi, tako da tudi prvi nimajo več koristi od drugih. Potem postanejo drug drugemu odveč in evroobmočje bi razpadlo, če bi se to zgodilo. Da se to ne bi zgodilo, bi morali teči dohodkovni transferi od bogatih k revnim. Fiskalna unija bi zato morala narediti dvoje. Najprej bi morala preprečiti zadolževanje držav, a takoj zatem tudi prenesti del dohodkov od bogatih v evroobmočju k revnim. Čeprav prav to sedaj delamo v Grčiji, ne verjamem, da v Evropi živimo toliko v »bratstvu in enotnosti« , da bi to lahko postal sistem. Brez njega pa ni evroobmočja!

IVAN RIBNIKAR: Ne vem, če je tisto, kar imenujejo fiskalna unija, res dolgoročna rešitev EU. V okviru EU, to je predvsem evrskega območja, se mora zagotoviti dolgoročno vzdržno stanje plačilne bilance, to je tekočega računa posameznih držav. Plačilna bilanca države je namreč tisto, kar nam pove, ali v neki državi živijo v okviru svojih možnosti. Tega nam ne pove proračunski saldo in zato je le-ta manj pomemben od stanja plačilne bilance. V ozadju fokusiranja na državni proračun je nekaj drugega. V kratkem času, ki je dan na voljo, nobena država v razmerah gospodarske recesije ne more spraviti proračunskega salda v predpisani okvir, ne da bi korenito posegla v državne izdatke, to je radikalno zmanjšala socialnost države.

MOJMIR MRAK: Monetarna unija je najvišja oblika regionalne ekonomske integracije, katere normalno delovanje je bilo na konceptualnem nivoju opredeljeno že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v obliki teorije optimalnega valutnega območja. V skladu s to teorijo so za monetarno unijo primerna tista geografska področja, ki izpolnjujejo naslednje štiri osnovne pogoje: resnično prost pretok delovne sile, tesna medsebojna gospodarska povezanost, diverzificiranost gospodarstev in fiskalna moč na nivoju monetarne unije. Teorija tako jasno govori o tem, da ni prave monetarne unije brez dokaj močne povezanosti držav članic na fiskalnem področju. To ne pomeni nujno enotne fiskalne politike, pomeni pa nedvomno močno usklajenost fiskalnih politik, zelo verjetno pa tudi večji skupni proračun in skupno upravljanje z dolgovi. Po mojem mnenju evropska monetarna unija ne bo postala dolgoročno stabilna, če države ne bodo šle v neko obliko fiskalne unije, to pa seveda pomeni tudi v bistveno tesnejše sodelovanje na političnem področju. Če ne bo političnega apetita držav članic za tesnejše fiskalno sodelovanje, potem se bomo pač morali tudi sprijazniti s tem, da bo evro sistemsko nestabilen, pa tudi njegov eventualen razpad bo stalno prisoten kot ena od možnih opcij.

Poletje

Prof. dr. Zvonko Fišer, generalni državni tožilec