Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Slovenci kot (najbolj) kozmopolitski narod?

Skoraj brez izjeme veljajo za zapečkarje, ki v potu svojega obraza rijejo po majceni krpi zemlje, za katero se pravdajo s svojimi največjimi sovražniki – sorodniki in sosedi, se grebejo za nepomembne uradniške službe, v katerih nato brez napredka životarijo desetletja, v prostem času pa se predvsem temeljito zapijajo. Če ste v tem zapisu prepoznali Slovence (ne pa npr. Rusov ali Indijcev), ste tudi sami že nasedli zablodeli mantri, ki se je prek nekritičnega dolgotrajnega ponavljanja povzpela do položaja edine “svete resnice” v domačih krajih. Ko slovenski vrhunski pravniki, populistični filozofi, politiki, znanstveniki, pisatelji, humanisti in drugi veleumi težjih kalibrov intelektualnim prilogam časopisov naklonijo intervju ali globoko kontemplativen esej o duši naroda, slednji vedno vsebuje nedvomno spoznanje – Slovenija in Slovenci so majhni, ubogi, nebogljeni, zaprti sami vase in popolnoma nerazgledani glede globalnih vprašanj. Vsi omenjeni pomembneži se glede tega očitno strinjajo, pa četudi se sicer ne prenesejo med seboj.

Premislek o pozabljenih knjigah

Prof. dr. Drago Šmitek

KLIC DALJNIH SVETOV

Slovenci in neevropske kulture

 

Slovenci kot (najbolj) kozmopolitski narod?

Skoraj brez izjeme veljajo za zapečkarje, ki v potu svojega obraza rijejo po majceni krpi zemlje, za katero se pravdajo s svojimi največjimi sovražniki – sorodniki in sosedi, se grebejo za nepomembne uradniške službe, v katerih nato brez napredka životarijo desetletja, v prostem času pa se predvsem temeljito zapijajo. Če ste v tem zapisu prepoznali Slovence (ne pa npr. Rusov ali Indijcev), ste tudi sami že nasedli zablodeli mantri, ki se je prek nekritičnega dolgotrajnega ponavljanja povzpela do položaja edine “svete resnice” v domačih krajih. Ko slovenski vrhunski pravniki, populistični filozofi, politiki, znanstveniki, pisatelji, humanisti in drugi veleumi težjih kalibrov intelektualnim prilogam časopisov naklonijo intervju ali globoko kontemplativen esej o duši naroda, slednji vedno vsebuje nedvomno spoznanje – Slovenija in Slovenci so majhni, ubogi, nebogljeni, zaprti sami vase in popolnoma nerazgledani glede globalnih vprašanj. Vsi omenjeni pomembneži se glede tega očitno strinjajo, pa četudi se sicer ne prenesejo med seboj.

Zanimivo bi bilo vedeti, kako bi naša intelektualna elita komentirala nenavadna dejstva, navedena v nadaljevanju.

Misijonarji , popotniki , bojevni - ki , raziskovalci , pustolovci … in Slovenci1

Slovenec potuje na dvor velikega kana. Odorik Matiuzzi (slov. Matijevec, Matjuc) iz Pordenona (dan. Rezija) je leta 1314 zaprosil papeža, naj ga pošlje v azijske misijone. Evropo je zapustil leta 1318 in preko Turčije, Perzije in Iraka 1321 prispel v Indijo. Pot je nadaljeval mimo Sumatre, Jave in Bornea do dvora velikega kana v Pekingu. Po treh letih življenja na Kitajskem se je 1330 vrnil v domovino. Odorik je bil prvi evropejski popotnik po Marku Polu in Viljemu Rubruškem, ki je podrobno opisal azijske pokrajine, mesta in ljudi. Med drugim je opisal tudi Tibet in njegovo prestolnico Lhaso.

Prvi v Moskvi. Odoriku so sledili mnogi drugi misijonarji in posvetni popotniki. Žiga Herbertstein se je v letih 1516 do 1518 in 1526 do 1527 mudil v Moskvi, o čemer je izdal najbolj temeljit in natančen opis Rusije v takratni Evropi, Rerum Moscoviticarum Comentarii.

Že leta 1630 so se v prošnjah za odhode v misijone po svetu (t.i. indipetae) začela pojavljati slovenska imena. Zaradi velikega povpraševanja je bila večina kandidatov zavrnjenih, nekateri so prosili tudi po desetkrat.

Slovenec odkrije kopenski prehod do Kalifornije. Eden prvih slovenskih misijonarjev v Novem svetu je bil Ivan Marija Ratkaj iz Ptuja, ki so ga 1683 zastrupili mehiški Indijanci. Sledil mu je misijonar Marko Anton Kapus (roj. 1657 v Kamni gorici), ki je 1699 skupaj s tirolskim jezuitom Kühnom in španskim stotnikom Mangejem prehodil skoraj 600 km dolgo pot od Mehiškega zaliva do Kalifornije, za katero je tako dokazal, da ni otok, kot so vse do tedaj mislili. Na zamisel ga je napeljala indijanska trgovina s tihomorskimi školjkami, ki nikakor niso mogle potovati drugače kot po kopnem. Kapus in Kühn sta prva izdelala zemljevide kopenskih poti do Kalifornije.

Slovenca izgnana iz Japonske in Vietnama. Jožef Perbeg, roj. 1664 v Ojstrici, je bil kot misijonar izgnan iz Japonske in se je moral 1698 vrniti v domovino. Perbeg je imel še srečo, saj je šogunat Tokugawa širjenje krščanstva običajno kaznoval s smrtjo. 1705 je jezuit Janez Krstnik Mesar preko Mozambika in Goe prispel v Macau, 1714 je bil zaradi verskih razlogov izgnan iz Vietnama.

Slovenec – cesarski mandarin…

1738 je v Macau prispel jezuit Avgustin Hallerstein iz Mengša in se peš odpravil v Peking. Tekoče se je naučil kitajskega jezika in pisave ter kot astronom in geograf (prvi na svetu je izdelal zemljevide Notranje Mongolije) naredil kariero v službi legendarnega mandžurskega cesarja Qiana Longa. Slednji je Hallersteina povišal v mandarina četrte stopnje, kar je najvišji položaj, ki ga je na kitajskem cesarskem dvoru kadarkoli zasedal tujec.

… in siamski kraljevi svetnik.

Ni pa Hallerstein bil edini Slovenec, ki mu je v “eksotični” deželi Daljnega Vzhoda uspelo doseči prestižno državno funkcijo – pred I. svetovno vojno je na Tajskem, takrat imenovani Siam, petnajst let prebival dr. Ferdo Lupša, ki je postal kraljevi državni svetnik. Od 1915 do 1916 je organiziral ekspedicijo v obmejne predele Burme in Laosa ter tam raziskoval plemena Karenov, Meo, Akha, Shan in druga.

Mat' Krajna rodila,

Jezuiti dobe,

Pekinga častila,

Kam Kranjc ne gre?

Epitaf Hallersteinu v Kranjski Č'belici

Blejec brani Indijo. Ko je potoval preko Goe, je Hallerstein opisal srečanje s še enim znamenitim rojakom – Francom Gallenfelsom iz Bleda, ki je branil zlato kolonijo Portugalcev pred uporniškimi Marati. Leta 1731 mu je s posadko dvestotih indijskih vojakov uspelo obraniti slabo grajeno leseno utrdbo Manora pred maratskim obleganjem, vse do prihoda okrepitev. Za izjemne zasluge je bil povišan v poveljnika trdnjave Diu, največje portugalske vojaške postojanke na indijski obali, ki je od trgovskih ladij pobirala pristojbine za prehod. Ko so Marati sčasoma postali premočni, da bi bilo mogoče Goo popolnoma obraniti, se je Gallenfels izkazal tudi kot vešč diplomat in pogajalec. Pa tudi on ni bil edini slovenski bojevnik na tujem – mornar M. Domjan iz Prekmurja in mornariški podoficir Albin Baubela iz Maribora sta 1901 med Boksarsko vstajo na Kitajskem uspešno branila avstroogrsko veleposlaništvo v Pekingu in sodelovala pri zatrtju vstaje. Baubela si je prislužil celo odlikovanje. Mimogrede: gradnjo novega veleposlaništva je vodil slovenski arhitekt Ivan Jager.

1754 je bila ustanovljena pomorska šola v Trstu. Že v prvem desetletju so bili med študenti tudi Slovenci. Do konca prve svetovne vojne jih je v avstro-ogrski trgovski in vojni mornarici služilo več tisoč. Slovenski ladjarji so imeli v lasti 75 trgovskih jadrnic, od tega 52 za dolgo plovbo, in 39 ladij na parni ali motorni pogon, od tega 15 za dolgo plovbo. Številni slovenski pomorščaki so pluli okoli sveta (Vinko Vidmar, Anton Dolenc, Ivan Rupnik in drugi) ali dosegli visok čin v vojni mornarici (npr. kontra-admiral Karl Schaffer iz Sežane).

Ko je francoski popotnik, grof Louis Marie Joseph O'hier leta 1789 obiskal mesto Moka na jemenski obali, je tam naletel na misijonarja Krištofa Černeta, medicinskega samouka, ki je (po grofovih besedah precej neuspešno) zdravil domačine.

Slovenec prodre najdlje na jug Sudana. Ferdinand Lesseps, graditelj Sueškega prekopa, je o raziskovanju izvirov Belega Nila poročal: “Najdlje so prišli gospodje Ignacij Knoblehar, Angel Vince in Jernej Mozgan. Ti drzni misijonarji so potovali 14 dni dlje od cilja glavne ekspedicije.” Ignacij Knoblehar, roj. 1819 v Škocjanu pri Novem Mestu, prebivalcem sudanskega Kartuma znan kot Abuna Soliman, se je namreč leta 1849 s svojo jadrnico Stella matutina (Zgodnja danica) podal daleč na jug Sudana in prispel v kraje, ki jih do tedaj ni videl še noben Evropejec. Spletke muslimanskih trgovcev s sužnji so Knobleharju preprečile, da bi med ljudstvom Barijcev ustanovil misijon, je pa vseeno sestavil manjši slovar njihovega jezika.

Slovenec za Indijance napiše slovnico in slovar. Prvo slovnico in slovar jezika ameriških Indijancev Chippewa je v angleščini izdelal slovenski misijonar Friderik Baraga, roj. 1797 v Mali vasi pri Dobrniču na Dolenjskem, ki se je v svojem času uveljavil kot eden največjih poznavalcev severnoameriških Indijancev na svetu ter tekoče govoril otavsko in čipevsko. 1843 je ljubljanski tiskar Jožef Blaznik izdal Baragovo 111 strani dolgo knjigo Gete dibadjimowin (Povzetki svetopisemskih zgodb). Leta 1847 so izšle Prešernove Poezije. Če torej nekoliko karikiramo: v istem času, ko je napisal prve sonete, je Slovenec že prevajal v jezike indijanskih plemen.

Slovenci v mehiškem vesternu. Od 1864 do 1867 je bil avstrijski nadvojvoda Maksimilijan cesar Mehike. Slovenci so k neuspelim kolonialnim podvigom prispevali med 3000 in 4000 prostovoljcev, t.i. Meksikajnarjev. Sam ljubljanski župan E.H.Costa s tremi odborniki se je na mestni železniški postaji poslovil od vsake skupine. Nekateri mehiški Slovenci so tam ostali tudi po koncu vojne z uporniki juaristi. V zvezi z Mehiko pa velja omeniti še Lojzeta Šušteršiča, ki se je uveljavil v času Mehiške revolucije (1910- 1921) in se povzpel vse do čina generala.

Slovenec spreobrača amazonska plemena. 1871 se je globoko v amazonski pragozd brazilske zvezne države Minas Gerais podal misijonar Janez Madon, roj. 1829 v Podlaki na Banjški planoti, in brezupno poskušal spreobrniti indijanski plemeni Botokudov in Požišajev. S prvimi je imel nekaj uspehov, drugi pa se niso dali. Pri tem je nekajkrat komaj ušel indijanskim puščicam, enkrat pa je bil med napadom na misijon tudi težje ranjen.

Lov za ugrabljenim otrokom vse do daljnega Kitaja. Prav filmske so bile pustolovščine slovenskega slikarja Ivana Franketa, ki se je v daljnih krajih dokazal tudi kot izvrsten detektiv. Med študijem v Benetkah je spoznal rusko kneginjo Aleksandro Žokovsko, ki je s carjevim sinom Aleksejem imela otroka, le-tega pa je ugrabila vzgojiteljica in ga odpeljala neznano kam. Franketu je uspelo izvedeti, da se je zatekla na Kitajsko ter ji je preko drobcev informacij sledil v Suez, Singapur, Hong Kong in končno Šanghaj. Poizvedovanja so ga privedla v mesto lepotic Suzhou, nato pa se je po Jangceju podal v Južno prestolnico Nanking in nazadnje na mitično jezero Tai Hu, kjer je našel ugrabiteljico, ji vzel otroka in ga po dolgi poti domov vrnil kneginji. Narodna galerija v Ljubljani hrani zbirko Franketovih krajin s Kitajske.

Slovenske gospodinje in kuharice zavzamejo Bližnji Vzhod. Ob vseh prigodah teh zanimivih oseb pa je tudi potekala čedalje bolj obsežna slovenska ekonomska migracija v ZDA, Argentino in drugam. Znane so t.i. aleksandrinke, t.j. slovenska dekleta, zaposlene kot varuške, dojilje in gospodinje pri bogatih družinah v Aleksandriji. Njihovo število je nihalo med 2000 in 5000. Pogumne Slovenke pa so se zaposlovale tudi drugje. Npr. 1854 so Novice poročale: “V Bursi v Mali Aziji smo zadeli v neki gostilnici na kuharico iz Ljubljane in kuhinjsko deklo iz Celja, ki sta prav gladko francosko, laško in turško govorili.”

1914 je F. Goršič poročal, da je bilo notranjske gozdne delavce kaj lahko pridobiti za sezonsko delo v najbolj oddaljenih krajih: “Kakor da se odpravlja v Sežano na semenj, tako pove tak šumar, da odrine na delo – v Alžir.”

Ko je 1913 France Miklavčič postal konzularni uradnik na avstro-ogrskem poslaništvu v avstralskem Aucklandu, je bil prepričan, da bo prvi Slovenec, ki bo stopil na avstralska tla. Pa je izvedel, da ima neki rojak v Sydneyu že donosno gostilno.

Pot ga je vodila nazadnje na mitično jezero Tai Hu, kjer je našel ugrabiteljico, ji vzel otroka in ga po dolgi poti domov vrnil kneginji.

Inguši požgejo slovensko vas na Kavkazu. Vas je ustanovil krošnjar Matej Rutar iz Drenkije pri Sv. Lenartu v Beneški Sloveniji, ki je v carski Rusiji dovolj zaslužil, da si je 1874 v bližini mesta Vladikavkaz kupil posestvo. Nato je odšel domov, se oženil in se vrnil z več rojaki. V vasi so živele družine Rutar, Gorak, Kjabaj, Terleker, Primožič in Proprotnik. Žal je ves čas prihajalo do konfliktov z inguškimi sosedi, ki niso bili navdušeni nad tem, da je carska oblast njihovo zemljo poceni prodajala tujim kolonistom. Zmedo Oktobrske revolucije so izkoristili za napad na kavkaške Slovence. Najprej so ugrabili Rutarjevega sina Janeza in zanj zahtevali odkupnino. Ker je niso dobili, so mu veleli izkopati jamo in ga ustrelili. Ko so ostali prebivalci vasi zbežali v Vladikavkaz, so jih Inguši prestregli, ubili devetnajstletnega Karla Rutarja in pretepli Josipa Terlekerja. 1921 je brez sledu izginil še Peter Rutar. Ne glede na pritožbe številnih domačih pravdarjev zaradi motenja posesti in napačnih vpisov v zemljiško knjigo je Slovenec še vedno boljši sosed od Inguša.

Slovenci v stepah in Sibiriji. Prva svetovna vojna je izven domovine naplavila kar 200.000 Jugoslovanov, večinoma Slovencev. V ruskem vojnem ujetništvu so se mnogi seznanili s stepami Srednje Azije ter potovali v Sibirijo in Mongolijo. Do Oktobrske revolucije so bili internirani v taborišču v Taškentu (dan. Uzbekistan), pa tudi v Ašhabadu, Buhari, Fergani in Samarkandu. Množično so bežali čez mejo v Perzijo. Med 30 in 40 tisoč se jih je pridružilo revoluciji na sovjetski strani, ostanki prvega jugoslovanskega polka Matija Gubec pa so se skupaj s Češko legijo prebili vse do Vladivostoka. Med prosovjetskimi Slovenci je bil Srečko Jeras med letoma 1919 do 1921 namestnik predstavnika sovjeta narodnega gospodarstva Kirgiške republike. Skladatelj Emil Adamič je bil od 1919 do 1920 ravnatelj taškentske opere in je predaval glasbeno teorijo na rusko-tatarsko-kirgiški univerzi. 1921 je Srečko Lapajne za Sovjete vodil odpravo v Kirgizijo in Mongolijo ter tam vodil nakupovanje konj. Pozneje je bil na Kitajskem zastopnik številnih zahodnoevropskih podjetij. Martin Muc je potoval čez Sibirijo v mandžurski Harbin, nato pa odšel na sever, postal iskalec zlata ob reki Aldan vzhodno od Jakutska, prepotoval deželo do Kolime na skrajnem severu, se odpravil na Kamčatko in z ladjo prispel v mesto Nikolajevsk na reki Amur. Nato je s prijatelji izdelal splav in se po Amurju spustil do Blagoveščenska na rusko-kitajski meji. Iz Šanghaja se je nato vrnil domov, kjer ga ni bilo dvanajst let in pol. Aleksander Ličan je najprej iz taborišča v Srednji Aziji pobegnil v Afganistan in Perzijo, med Oktobrsko revolucijo se je vrnil in se preživljal kot trgovec v Sibiriji, Vladivostoku in Mandžuriji, trgovska žilica pa ga je vodila v Mongolijo, Xinjiang, Tibet, Kitajsko, Indijo, nazaj v Sibirijo, na Kamčatko in končno na Aljasko, kjer se je vkrcal na ladjo za Trst in se povrnil v domačo Ilirsko Bistrico. Po srednjeazijskih stepah se je s konji podil tudi zadnje čase ponovno razvpiti Josip Broz (po materi Slovenec) in se celo oženil s hčerjo kirgiškega plemenskega poglavarja.2

Med Indijanci si je Janez Planinšek pridobil tolikšen ugled, da je postal poglavar več plemen, se poročil z Indijanko in imel z njo pet otrok.

Nekateri Slovenci so se borili celo za Turke, npr. artilerijski podoficir Alojz Jelen iz Lukavec v Prlekiji je maja 1916 pod poveljstvom Mustafe Kemala, pozneje znanega kot Atatürk, branil Dardanele pred Britanci. Janez Jurca je pobegnil iz ruskega taborišča v Perzijo, kjer je vohunil tako za Britance kot tudi za Nemce, dokler ga niso Rusi spet ujeli ter poslali v Baku (dan. Azerbajdžan) in Omsk.

Slovenka obkroži svet. V zadnjih letih je spet nekoliko oživelo zanimanje za popotnico Almo Karlin, ki je med novembrom 1919 in januarjem 1928 prepotovala cel svet, čeprav se je na pot odpravila s 130 dolarji in 950 markami. V Panami je preučevala vudujske obrede in kolumbijsko črno magijo, na Tajvanu se srečala s plemenom Tayalov, ki so bili takrat še lovci na glave, na tihomorskih otokih je živela skupaj z domačini in celo bežala pred ljudožerci, bila je prva tujka, ki se je podala daleč v pragozdno notranjost Nove Gvineje in od tam prinesla poročno obleko iz drevesnega lubja. Tekoče se je naučila govoriti preko deset jezikov in napisala 22 strokovnih in leposlovnih del.

Slovenec med Eskimi. Janez (Charles) Planinšek iz Kamenc pri Novem mestu je 1912 odšel na sever Kanade, kjer se je preživljal kot iskalec zlata, lovec, trgovec in prevoznik. Med 1928 in 1931 je v družbi irsko-kanadskega raziskovalca Franka O'Gradyja s čolnom in pasjo vprego prepotoval celotno Golo ozemlje, približno 15.000 kilometrov med reko Saskatchewan in Severnim ledenim morjem, kjer so živeli le Indijanci in Eskimi. Med njimi si je pridobil tolikšen ugled, da je postal poglavar več plemen, se poročil z Indijanko in imel z njo pet otrok, od katerih sta dva preživela. Bil je eden prvih, ki je opisal Eskime. Nato sta se Planinšek in O'Grady po reki Saskatchewan spustila do Mississipija, po slednjem pa vse do Mehiškega zaliva. V lahkem čolnu se je Planinšek odpravil proti Bahamom in pristal v mestu Nassau.

Slovenec prečka Afriko. Največji slovenski raziskovalec Afrike je bil dr. Aleksander Leonard, sin sodnega svetnika v Žalcu. Študiral je tropsko agronomijo na kolonialni šoli v Lyonu in na pariški visoki šoli za družbene vede in ekonomijo. 1936 je odpotoval v Afriko, kjer je ostal 15 let. S karavanami beduinov je peš prečkal Saharo, pri čemer ga je zajel peščeni vihar. Prebil se je do mesta Timbuktu, nato pa se s črnimi nosači napotil v francosko ekvatorialno Afriko. Z drevakom je dosegel Čadsko jezero in raziskoval pritoke reke Kongo, po katerih je prodrl daleč na vzhod Belgijskega Konga. Preživljal se je tako, da je trgoval s kavčukom in oreški kola. Iz vzhodnega Konga je potoval v Ruando, Burundi, Ugando in Kenijo, kjer se je naselil za osem let. Delal je kot agronom na kenijskih kolonialnih plantažah, občasno pa potoval do Viktorijinega in Albertovega jezera, si ogledal izvir Nila, se povzpel na Mesečeve gore in plul vzdolž jezera Tanganjika. Po drugi svetovni vojni je bil zaposlen v Severni Rodeziji (dan. Zimbabve), Južni Afriki ter na otokih Zanzibar in Pembo, kjer je odkril vzroke bolezni, ki je uničevala plantaže nageljnovih žbic (s katerimi običajno pijemo kuhano vino). Leta 1954 se je vrnil v domovino. Tekoče je govoril več afriških jezikov, tudi svahili.

Ostale tujce so domačini posledično goljufali na tisoč in en način, Slovenci pa so se izkazali kot sposobni strokovnjaki.

V Afriki so se izkazali tudi drugi. Primorski Slovenec in španski borec Anton Ukmar je 1939 preko Marseilla odpotoval v Aleksandrijo, nato preko Kaira v Kartum in v etiopsko provinco Gondar, kjer je domače gverilce proti italijanski okupaciji učil sodobnih načinov vojskovanja. Italijanske fašistične oblasti so v Etiopiji prisilno naselile številne Slovence, v letih 1935 do 1936 pa so mobilizirale kar 15.000 Slovencev in Hrvatov, od katerih jih je ena tretjina dezertirala.

O nekaterih krajih na Kranjskem je bilo že 1913 napisano, da “se ljudje vožnje v Ameriko tako malo boje kot svoje dni pota v Ljubljano, Dolenjci in Poljanci pa smo itak že skoro celi svet obrnili”. 1925 je bilo o vasi Šmarje na Dolenjskem zapisano, da so “bolje poznali Ameriko nego lastno deželo in amerikanske volitve so bile zanje skoraj važnejše nego domače”. Pred drugo svetovno vojno je že 300.000 Slovencev prebivalo izven lastnega etničnega ozemlja, kar za milijonski narod ni malo.

Prof. dr. Zmago Šmitek v svoji knjigi Klic daljnih svetov navaja še na stotine, če ne na tisoče podobno zanimivih primerov (zaradi omejene dolžine članka so tukaj izpuščeni znanstveni preučevalci tujih kultur in umetniki). O skoraj vsakem bi bilo vredno spisati doktorsko disertacijo ali roman, nekateri bi si brez dvoma zaslužili film.

SKLEP – UNIČENJE ZABLODE O ZAPEČKARSKI SLOVENIJI?

Četudi je knjiga prof. Šmitka prvič izšla že pred davnimi 25 leti, je danes bolj aktualna kot kdajkoli prej

Najprej je iz knjige mogoče potegniti nekaj presenetljivih, pozitivnih zaključkov. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da so Slovenci togi in sitni ljudje, so se tudi v deželah, močno različnih od domovine (npr. Sudan, Tajska), izkazali za izjemno prilagodljive. Brez težav so se naučili tamkajšnjih jezikov in jih obvladali. Ker so pač pripadali majhnemu, nepomembnemu narodu, niso nikoli nastopali s pozicije moči, kot je bilo to značilno za kolonialne uradnike. Slednji, npr. Britanci v Bombaju in Šanghaju, so bili celo ponosni na to, da se v dvajsetih letih ali več niso naučili niti ene besedice jezika domačinov. Le-ti so jih posledično goljufali na tisoč in en način, Slovenci pa so se izkazali kot sposobni strokovnjaki, zato ne preseneča, da so se nekateri povzpeli vse do položaja visokih svetovalcev, celo do cesarskega mandarina. Številni so tisoče kilometrov stran odkrili svojo trgovsko žilico in uspešno živeli na njen račun, namesto da bi prosjačili za delo. V vojaški službi so se dokazali kot organizirani, zanesljivi in pogumni. Slovenski misijonarji niso le širili krščanstva, temveč tudi preučevali kulture domačinov in jim pogosto pomagali z uvedbo bolj naprednega kmetijstva, zdravljenjem bolezni, zapisovanjem in sistematiziranjem njihovega jezika. Ob tem je mnoge strastno privlačilo še raziskovanje.

Pogosto slišimo, da ljudje odhajajo v tujino, ker jim domovina ne more več ničesar ponuditi. Toda ob branju Klica daljnih svetov postane jasno, da takšna prepričanja skoraj nikoli niso bila glavni razlog za uspešna in plodovita življenja na drugem koncu sveta, temveč so se naši svetovljani tja podajali zaradi želja po pustolovščinah, drugačnem življenju (ki se je pogosto izkazalo za slabše kot doma) in spoznavanju nenavadnih krajev, po katerih so hrepeneli že od otroštva. Ljubitelji klasične glasbe bodo v tem prepoznali Wagnerjev napev gozdnih ptic (Waldweben), ki spečega Siegfrieda poziva k velikim junaštvom v daljnih krajih. Ob tem pa ne gre pozabiti, da so mnogi tam pristali tudi povsem po naključju.

Naši predniki zvečine očitno niso gojili takšne patološke navezanosti na rodno grudo, kot to na vso silo skušajo predstaviti osnovnošolski in gimnazijski učni načrti.

Narodne slabosti, ki naj bi bile že nekakšen “trademark” Slovenstva in ki se jih s tako zagreto vnemo lotevajo naši veličastni literati (kmetavzarstvo, hlapčevstvo, malomeščansko pomanjkanje okusa, kulta matere in žrtve, alkoholizem, zagrenjenost, pesimizem, depresivnost, mazohistična nagnjenost k trpljenju, malikovanje povprečnosti, kverulantstvo), pravzaprav niso v ničemer edinstveno slovenske. Pomanjkljivo poznavanje sveta je botrovalo bizarnemu pojavu, da so bile običajne človeške slabosti razglašene za narodno posebnost. Slovenski kmetje so v primerjavi z ruskimi, indijskimi in kitajskimi polpismenimi de facto tlačani vrhunsko izobraženi. Glede hlapčevstva je treba ugotoviti, da je na ravni posameznika popolnoma vseeno, ali mu vlada tujec ali domači tiran, teoretična razlika med njima pa se je tako ali tako pojavila šele s pojavom nacionalizmov v 19. stoletju. Slovenski podložnik jo je pogosto bolje odnesel pod Habsburžani kot ruski pod Ivanom Groznim ali japonski pod kakšnim krutim samurajskim gospodom. Poleg tega je tuja nadvlada pestila tudi neprimerljivo večja ljudstva3, kar pa na njihovo samozavest očitno ni bistveno vplivalo. Novonastali srednji sloj v državah v razvoju (da ZDA niti ne omenjamo) premore še daleč manj okusa kot naš vrli malomeščan s četico vrtnih palčkov. Oboževanje matere je daleč globlje zakoreninjno pri mediteranskih narodih, Rusih4 in celo Japoncih. Kar se tiče kulta žrtve, ga več ali manj zganja vsak narod, ki šteje od nekaj milijonov (Srbi) do milijarde in pol prebivalcev (Indijci in Kitajci so namreč po lastnih besedah velike žrtve kolonializma), pa četudi je v zgodovini izničil kar nekaj ostalih. Probleme z alkoholizmom imajo vsi slovanski narodi, še posebej Rusi in Ukrajinci, zapijanje pa je popularno tudi v Skandinaviji, Mongoliji, Koreji in severnih kitajskih provincah, celo japonski vzorni pisarniški uslužbenci sleherni večer praznijo vase naravnost neverjetne količine piva. Japonci so tudi znatno bolj zagrenjeni (pesimistični, mazohistični, itd.) od nas, v čemer so jim edini prvoligaški tekmeci Skandinavci in Rusi. Če si v enem večeru pohabiti voljo do življenja, si oglejte kakšen mračen ruski film: sneg, tema, uniforme in usnjeni plašči, gulagi, trpljenje, množično umiranje in norosti neke obskurne sibirske pravoslavne sekte, ob vsem tem se zdi Slovenija zares vesela dežela vina, pesmi in plesa. Povprečnost je v Sloveniji še vedno manj zaželena lastnost kot v konfucijanskih deželah Vzhodne Azije, kjer se sprejema kot neuradna državna himna, na katero se maršira od vrtca do pokoja. Preostane le še kverulantstvo, ki pa mogoče predstavlja samo napačno usmerjanje še ene pogoste človeške lastnosti. Tudi Judje in Arabci se zelo radi prepirajo, kar pa namesto na sodiščih počnejo na tržnicah.

Oboževanje matere je daleč globlje zakoreninjeno pri mediteranskih narodih, Rusih in celo Japoncih.

Naši predniki zvečine očitno niso gojili takšne patološke navezanosti na rodno grudo, kot to na vso silo skušajo predstaviti osnovnošolski in gimnazijski učni načrti. Brez posebnih ceremonij in melodrame so se odpravljali povsod po svetu. Številni so tam uspeli, predvsem s svojimi lastnimi sposobnostmi, brez mreženja, korupcije, državnih subvencij in tožarjenja. A njihova dela samevajo pozabljena in prezirana. Slovenska literatura, kultura in splošna družbena ideologija so se raje posvetile t.i. malemu človeku (pijancem, kajžarjem, lumpen-proletariatu in podobnim, dandanes so tron zasedli narkomani). Takšna izbira ne more biti označena drugače kot nedoumljivo neumna. Tu je na mestu hipoteza, da se slovenski literati in t.i. “kulturniki” pač ukvarjajo s tem, kar najbolje poznajo, za večino pa “svet onkraj” to zagotovo ni. Enako velja za skoraj brez izjeme nesvetovljanske ljudske izvoljence, ki jim v iskanju pozornosti preostane le, da so “prvi na vasi” in da papagajsko ponavljajo ustaljene zablode o slovenski majhnosti in ogroženosti, medtem ko se kot golobi na okenski polici med seboj užaljeno kljuvajo, saj se sicer za njih sploh nihče ne bi zmenil. Misijonarju na Madagaskarju malo mar, kdo je mandatar.

Branje Klica daljnih svetov ne nudi odgovorov na omenjene probleme, nehote pa zastavlja vprašanje: bomo še naprej poslušali gruljenje tolstih golobov in se navduševali nad njihovimi iztrebki ali pa raje prisluhnili šepetu gozdnih ptic, ki nam razodevajo, da smo potomci pogumnih? Se bomo tudi sami trudili postati pernate podgane in drug drugega kljuvali za toaleto na okenskih policah ali pa bi se raje preizkusili kot ptice selivke in ponosne ujede? Vseeno je, ali lastovka gnezdi v Prekmurju, Parizu ali Pekingu, ali orel kroži nad sončno stranjo Alp, Andov ali Himalaje.

1 Vsi primeri v nadaljevanju so iz knjige dr. Zmaga Šmitka: Klic daljnih svetov, Slovenci in neevropske kulture, Založba Borec, Ljubljana 1986.

2 Tako trdi Filip Radulović v knjigi Vse Titove ženske.

3 Npr. Kitajci so skoraj polovico zadnjega tisočletja preživeli pod Mongoli in Mandžuri, Vietnamci pod Kitajci celo tisočletje, Indija je pripadala Mongolom (Mugalom) in nato Britancem, cel Bližnji Vzhod je od Turkov prešel pod kolonialne velesile, sovjetske komuniste bi težko označili kot Ruse, zlasti v času stalinizma, ko so vodilne položaje obvladovali Gruzinci (Stalin, Berija, Ordžonikidze) in Judje (Kaganovič, Jagoda, Frenkel), tudi sicer so Rusi dvesto let bili mongolski vazali, carica Katarina I. Velika pa je bila Nemka. Kot so na svetu moški in ženske, so tudi vladajoči in vladani narodi, kar pa ne pomeni, da so drugi šibkejši, prej nasprotno.

4 V zvezi z ruskim čaščenjem materinstva si častno omembo v bizarni kategoriji zasluži sovjetski propagandni film Prisega (rus. Kljatva) režiserja Miheila Čiaurelija iz leta 1946. Za državno propagando je bil film ključnega pomena, saj je z njim Stalinov kult dobil tudi uradno potrditev. Kar je zanimivo, je to, da lik Stalina v filmu ni najpomembnejši, temveč je šele na drugem mestu – takoj za rusko materjo! Le-ta namreč v podobi matere Barbare po smrti moža nese pismo Leninu in Stalina na grobu njegovega mentorja pripravi do prisege, kako bo storil vse, da bo v Rusiji prevladal socializem. Nato kot fanatična delavka gradi Stalingrad. Kot zunanjepolitična strokovnjakinja (ne pozabimo, delovne ženske in matere znajo vse!) Stalina prepriča, naj poskuša zahodne velesile pridobiti na svojo stran za boj proti fašistom. Ko pride do vojne, mati Barbara brani in obrani Stalingrad. Na koncu filma ji Stalin v Kremlju vpričo vseh svojih generalov in komisarjev iz hvaležnosti ves objokan poljubi roko, saj je storila za socializem očitno celo več kot on sam – svojo prisego Leninu je lahko uresničil samo zato, ker je mati Barbara z milijoni ruskih mater vzgojila tako odlične sinove! Cankarjanski materi preostane le še kava.

La vie? C`est Paris. Paris? C`est la vie.

Konkurenca je huda - Vesna Tišler