Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Pozabljeni konflikt v Gorskem Karabahu

V sredo se je v centru Erevana kar trlo ljudi. Armenija je praznovala dvajseto obletnico neodvisnosti in obetal se je svojevrstni spektakel z vojaško parado, koncerti in kulturnimi prireditvami. Sprehodim se skozi center mesta in kmalu naletim na nekaj vojakov, ki pol ure pred pričetkom parade kadijo in se nemirno prestopajo na mestu. Ogledujem si zloščena vojaška vozila, ki stojijo na cesti in ovirajo promet. “Barev dzez!” me v armenščini pozdravi eden izmed vojakov, morda zato, ker izgledam kot tujec, ali pa zato, ker stojim preblizu oklepnika. Izmenjamo nekaj besed v ruščini in potem, ko izvejo, da prihajam iz Slovenije, eden izmed vojakov nepričakovano izstreli: “Zdravo! Kako si?” Izkaže se, da je služil na Kosovu in tam spoznal slovenske vojake, od katerih se je naučil nekaj besed.

pozabljeni+konflikt+v+gorskem+karabahu+urban+jakša+pamfil.jpg

V sredo se je v centru Erevana kar trlo ljudi. Armenija je praznovala dvajseto obletnico neodvisnosti in obetal se je svojevrstni spektakel z vojaško parado, koncerti in kulturnimi prireditvami. Sprehodim se skozi center mesta in kmalu naletim na nekaj vojakov, ki pol ure pred pričetkom parade kadijo in se nemirno prestopajo na mestu. Ogledujem si zloščena vojaška vozila, ki stojijo na cesti in ovirajo promet. “Barev dzez!” me v armenščini pozdravi eden izmed vojakov, morda zato, ker izgledam kot tujec, ali pa zato, ker stojim preblizu oklepnika. Izmenjamo nekaj besed v ruščini in potem, ko izvejo, da prihajam iz Slovenije, eden izmed vojakov nepričakovano izstreli: “Zdravo! Kako si?” Izkaže se, da je služil na Kosovu in tam spoznal slovenske vojake, od katerih se je naučil nekaj besed. Po kratkem in prisrčnem pogovoru se poslovimo in pohitim naprej, da ne bi zamudil začetka parade. Na poti si ogledujem vihrajoče armenske zastave in množice ljudi, ki se zgrinjajo na Hanrapetutyan Hraparak, po naše Trg Republike. Na eni izmed stranskih ulic se zbira osamljena skupina ljudi, ki pripravlja protest proti sodelovanju ruskih vojakov na paradi. Ruska vojska v Armeniji še danes vzdržuje dve vojaški bazi, vendar večina Armencev v nasprotju s prebivalci Ukrajine ali baltskih držav ruske vojske ne dojema kot okupatorja, temveč kot zaščitnika pred potencialno grožnjo, ki jo za Armenijo predstavljata Turčija in še zlasti Azerbajdžan.

Hkrati z Armenijo praznuje dvajset let neodvisnosti tudi Gorski Karabah, ta mala samooklicana republika, ki je doslej ni priznala še nobena država. Gre za mednarodno priznan del Azerbajdžana, ki pa je de facto neodvisen. Teh manj kot 4.400 kvadratnih kilometrov visokogorskega območja, na katerem živi manj kot 140.000 ljudi, je bilo med letoma 1989 in 1994 prizorišče krvavih spopadov med azerbajdžansko vojsko in lokalnim večinsko armenskim prebivalstvom, ki ga je vojaško podprla Armenija. Ob prekinitvi ognja leta 1994 je Armenija obvladovala širok vmesni pas (ozemlje, ki je sicer nesporni in mednarodno priznan del Azerbajdžana) in še danes zaseda skoraj 14% ozemlja Azerbajdžana, 9% izven Karabaha. Obvladovanje te vmesne cone, ki skoraj z vseh strani obdaja Gorski Karabah – zlasti Lachinskega koridorja – omogoča edino prometno povezavo med Armenijo in Gorskim Karabahom ter zagotavlja strateško prednost Armenije v primeru nove vojne.

Komaj se prebijem skozi množico na Trg Republike, kjer se srečam z armenskimi prijatelji. Parada se začne s preletom vojaških letal in helikopterjev. Sledi dolga kolona oklepnikov, tankov in drugih vojaških vozil. Med drugim so na ogled tudi strateške rakete in v Armeniji proizvedena brezpilotna letala. Takoj zatem na prizorišče prikorakajo modre baretke, armenske specialne enote z maskirno barvo porisanimi obrazi. Za tem strumno korakajoči vojaki v kamuflažnih uniformah, ovešeni z odlikovanji. “To so vojaki, ki so se borili v Karabahu,” mi prišepne Ruzanna, študentka prava na univerzi v Erevanu.

Nagorno-Karabakh, kot se uradno imenuje ta pozabljeni košček sveta, je pravzaprav moderna sestavljenka iz ruskega, turškega in perzijskega jezika (kar priča o kompleksni in pisani zgodovini ter mešanju različnih kulturnih vplivov) in v dobesednem prevodu pomeni “gorski črni vrt”. Poleg nekaterih naravnih bogastev, predvsem zlata in bakra, ima Karabah izjemen kulturno- zgodovinski pomen tako za Armenijo kot za Azerbajdžan. Armenci tu živijo že vsaj od časa Rimljanov, tu so prestolnice njihovih kraljev, čudoviti samostani in nekatere izmed najstarejših cerkva na svetu (Armenija je bila prva država na svetu, ki je sprejela krščanstvo). Karabah je tudi srce azerbajdžanske nacionalne identitete, ki je povezana predvsem s poezijo in glasbo, ki prihaja od tod. Pred vojno je tu živela številčna azerbajdžanska manjšina, ki je predstavljala 23% prebivalstva. Na to nas danes opominjajo le napol porušene mošeje v zapuščenih mestecih, kjer je bilo včasih večinsko prebivalstvo azerbajdžansko.

Konflikt v Gorskem Karabahu, ki je terjal od 20.000 do 30.000 mrtvih, je bil eden prvih medetničnih konfliktov, ki so se začeli ob razpadu Sovjetske zveze, in je tako tudi eden najdlje trajajočih. V mednarodnopravnem smislu gre za konflikt med načeloma teritorialne integritete in samoodločbe narodov ter ima številne skupne značilnosti z nekaterimi drugimi konflikti, denimo tistim na Kosovu. Vendar pa mediji konfliktu v Karabahu kljub velikemu pomenu za stabilnost v regiji posvečajo malo pozornosti. Strokovnjaki situacijo v Gorskem Karabahu označujejo za “zamrznjeni konflikt”, ki pa se lahko hitro začne odtajevati, saj so kršitve prekinitve ognja na obeh straneh vse pogostejše. Po podatkih International Crisis Group so se obmejni incidenti v primerjavi z lanskim letom povečali za 53%. Nadaljuje se uničevanje kulturnih in zgodovinskih spomenikov (mošej, cerkva in pokopališč). Zaostruje se tudi retorika predsednikov obeh držav, ki že meji na hujskanje k vojni.

Trenutno stanje je nevzdržno za obe strani. V Gorskem Karabahu vladata revščina in pomanjkanje, v obeh državah je na stotisoče beguncev in notranje razseljenih, ki živijo v začasnih bivališčih. Pred vojno pretežno azerbajdžanska mesta so se spremenila v mesta duhov in spominjajo na hrvaško Kninsko krajino takoj po vojni. Armensko gospodarstvo je v resnih težavah zaradi azerbajdžansko-turškega embarga in zapore meja. Azerbajdžan se nikakor ne more sprijazniti z vojaškim porazom, z izgubo Karabaha in okupacijo drugih delov svojega ozemlja. Toda zahvaljujoč črpanju nafte v Kaspijskem morju se gospodarsko vzpenja, kar državi omogoča nenehno povečevanje sredstev za vojsko. Od leta 2003 se je tako vojaški proračun vsako leto povečal kar za 50% in je sedaj večji od celotnega proračuna Armenije! Tudi Armenija se s pomočjo Rusije pospešeno oborožuje. Nacionalizem in militarizem, ki ju napaja strah pred močnimi sosedami, sta še kako prisotna. Na parado starši pripeljejo tudi nekajmesečne otroke, malo starejši imajo na licih narisano armensko trobojnico in mahajo z zastavico v rokah. Množica navdušeno pozdravlja vojake, ki zdaj na tovornjakih drvijo mimo nas.

Thomas de Wall v odlični študiji konflikta v Karabahu z naslovom Black Garden poudari pomen širšega konteksta za konflikt. Kavkaz je etnično, kulturno in politično ena najbolj heterogenih in kompleksnih regij na svetu in prizorišče številnih drugih konfliktov (Abhazija, Južna Osetija, Čečenija). Južni Kavkaz je že stoletja prizorišče tekmovanja sosednjih regionalnih sil: Rusije, Turčije in Irana. Tudi ZDA in EU imata strateške interese v regiji, vendar ne igrata tako aktivne vloge. Številni mednarodni opazovalci se strinjajo, da bi morala predvsem EU v okviru svoje medsosedske politike narediti več za rešitev konflikta v Karabahu in si bolj prizadevati za zagotovitev trajnega miru v regiji. Kljub temu, da se vojna med Armenijo in Azerbajdžanom za zdaj ne zdi zelo verjetna, bi jo lahko zanetila že serija obmejnih incidentov in neustrezni politični odzivi nanje. Sistem zavezništev med Armenijo in Rusijo ter Azerbajdžanom in Turčijo (ki je članica NATA) bi lahko v konflikt vpletel celo regijo, čeprav so možnosti za tak razplet na srečo majhne.

Po paradi z armenskimi prijatelji odidemo proti parku, ki obdaja vzhodno stran mesta. Domačini in redki turisti uživajo v poletnem vremenu in se hladijo v prijetni atmosferi po parku posejanih kavarn. Usedemo se v eno izmed njih in naročimo kavo. Natakar prinese črni zvarek v džezvi in me čez čas vpraša: “Vam je všeč naša armenska kava?” Skoraj mu odgovorim, da tako kavo poznamo tudi v Sloveniji, le da ji rečemo turška. Zadnji hip se zadržim in zgolj prikimam v odgovor. Omemba česarkoli turškega je še danes v Armeniji precej občutljiva zadeva. Genocid, ki ga je turška vojska izvedla leta 1915 nad armenskim prebivalstvom razpadajočega se Otomanskega cesarstva, in izguba zgodovinsko armenskih ozemelj, med drugim tudi za Armence svete gore Ararat ter drugih zgodovinsko in kulturno pomembnih krajev, po skoraj sto letih še vedno močno zaznamujejo ta južnokavkaški narod. Med ljudmi v Armeniji prevladuje mnenje, da so Turki in Azerbajdžanci njihovi sovražniki in da prijateljstvo z njimi ni mogoče. Po podatkih Caucasus Research Resource Centers več kot 90% Armencev za soseda ne želi imeti Azerbajdžanca in obratno. Stikov med pripadniki obeh narodov praktično ni. “Le v Gruziji lahko srečamo drug drugega, saj gremo oboji radi tja na morje. Vendar se običajno izogibamo stikom, saj pogosto pride do provokacij,” je povedal Suren, petindvajsetletni inženir jedrske fizike in eden redkih visoko izobraženih ljudi, ki so se odločili ostati v Armeniji, čeprav so mu v Iranu ponujali nekajkrat višjo plačo.

pozabljeni+konflikt+v+gorskem+karabahu+urban+jakša+pamfil+2.jpg

Gospodarsko sodelovanje med Armenijo in Iranom se je v zadnjih letih močno okrepilo, saj si obe državi prizadevata prekiniti relativno ekonomsko izolacijo. Armeniji ustrezajo slabi odnosi med Iranom in Turčijo zaradi različnih pogledov na sekularnost in islam. Za zdaj ji je v zunanji politiki uspelo spretno krmariti in vzdržuje dobre odnose z Rusijo, ZDA in Iranom, s čimer se ne more pohvaliti mnogo držav.

Ko prečkam bazar, srečam skupino Irancev iz Tabriza, najbližjega večjega mesta. Skušajo mi prodati preprogo ali vsaj šal, a jih razočaram. V krajšem pogovoru, v katerem mahanje z rokami nadomešča znanje skupnega jezika, mi povejo, da so v resnici Kurdi, a da tega raje ne razglašajo. Kljub navidezni etnični homogenosti, je Erevan pod kožo multikulturno, celo kozmopolitsko mesto.

Na bazarju je mogoče poleg armenskih kupiti tudi zastave Gorskega Karabaha, ki so prvim na las podobne. Razlikujejo se le po beli cikcakasti črti, ki preči rdeče-modro-oranžno trobojnico. Tu prodajajo tudi slike vojnih herojev in ogrlice iz nekakšnih jagod, ki rastejo v Karabahu. Ne le politično, ampak tudi na ravni vsakdana Karabah izpričuje svojo željo po združitvi z Armenijo, do česar bi po priznanju neodvisnosti najverjetneje tudi prišlo. Armensko prebivalstvo v Karabahu je na referendumu davnega leta 1989 še pred razpadom Sovjetske zveze že glasovalo za združitev, a rezultata referenduma, ki so ga Azerbajdžanci bojkotirali, Sovjetske oblasti niso priznale. Karabah je zato dve leti kasneje bolj pragmatično razglasil neodvisnost in vprašanje združitve potisnil na stran.

Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je leta 1992 v Minsku ustanovila posebno skupino, ki naj bi z organizacijo pogajanj med Armenijo in Azerbajdžanom rešila konflikt v Karabahu. Čeprav je v letih 2008-2009 kazalo, da so se odnosi nekoliko izboljšali in da sta strani bližje dogovoru, je mirovni proces kmalu zastal in odnosi so se v zadnjih dveh letih kvečjemu še bolj zaostrili. Politiki ene in druge države v pogajanjih ne popuščajo in raje nadaljujejo drage priprave na morebitno vojno, kar dodatno siromaši že tako precej revni državi. S tem ko so vse oči uprte v Irak, Afganistan, Libijo, Sirijo, Kosovo in druga območja konfliktov, je relativno malo medijske pozornosti posvečene konfliktu v Karabahu, čeprav bi ta lahko delovala pozitivno na razvoj pogajanj in vpleteni strani spodbudila k hitrejšemu iskanju rešitev.

Tako prebivalcem obeh držav in Gorskega Karabaha preostane le čakanje na boljši jutri in upanje, da nove vojne ne bo.

Slike s krvave razstave

“Si Turek ali Grk?”- “Ciprčan.”