Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Posvojitev ali večno rejništvo?

Kaj vemo o rejništvu? Stereotipna predstava je zelo preprosta. Otroci, ki so jih starši zapustili, ker zanje niso bili sposobni skrbeti, so pri plemenitih in ljubeznivih ljudeh našli nov začasen dom. V rejništvu naj bi pridobili pozitivno družinsko izkušnjo. Rejniki za te otroke skrbijo, z njimi krmarijo skozi leta šolanja, zagotavljajo jim kruh, streho in toplino. Čakajo na čas, ko bodo biološki starši zopet sposobni skrbeti zanje. Ali pa rejencem pomagajo, da se bodo nekoč osamosvojili. Vendar izkušnje večine rejencev niso tako pozitivne; vrtijo se v začaranem krogu in primežu rejništva.

 

Kaj je rejništvo?

Rejništvo je institut družinskega prava, urejen v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)1. Je posebna oblika varstva otrok, ki potrebujejo oskrbo in vzgojo pri osebah, ki niso njihovi starši.

ZZZDR vsebuje določbe o namenu rejništva ter določa, da Center za socialno delo namesti otroka v rejniško družino. Sama rejniška dejavnost pa je predmet posebnega zakonskega urejanja v Zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD)2. Ta zakon ureja pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, postopek pridobitve dovoljenja za izvajanje, način izvajanja, način financiranja rejniške dejavnosti ter nekatera druga vprašanja. Na podlagi 75. člena ZIRD je bil sprejet tudi Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje zakona o izvajanju rejniške dejavnosti.3

Razlogi za rejništvo

Zakonodaja za uvedbo rejništva navaja tri razloge. Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) odda v rejništvo: 1) otroka, ki nima svoje družine; 2) otroka, čigar telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, kjer živi ali 3) otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših.4 Zadnje pa je lahko skoraj karkoli. V to zakonsko luknjico se zbašejo vse, tudi popolnoma nezdružljive in predvsem vnaprej nedoločene reči – od zlorab do finančnih težav in odvisnosti, itd. Prav vsaka situacija je torej godna za rejništvo.

Ogroženost?

Že na začetku se lahko pojavijo napake pri ugotavljanju, ali je otrok ogrožen. Treba je hitro in strokovno oceniti, ali je to res ali gre le za stereotipe, kot so na primer mama brez zaposlitve, uživanje mamil, morda celo neutemeljene zlonamerne izjave ljudi. Po drugi strani pa se včasih lahko zelo ogrožene otroke spregleda, ker ima njihova družina močno oporo okolice. Na zunaj delujejo kot urejena družina (ali pa to za njih le vsi trdijo), za štirimi stenami pa je čisto druga pesem.

Pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti

Napačen je lahko tudi izbor rejniške družine, ki mora sprejeti vzgojno zahtevnega otroka. Zmotno je mišljenje, da so otroci, ki odhajajo v rejništvo, pravno varovani pred možnostjo, da bi prišli v vzgojo nasilnim osebam ali celo osebam, nagnjenim k pedofiliji. ZIRD nikjer ne predpisuje, da kandidat, ki želi izvajati rejniško dejavnost, kot tudi osebe iz kandidatove družine ne smejo biti pravnomočno kazensko obsojene oziroma vpisane v kazensko evidenco. ZIRD za izvajanje rejniške dejavnosti postavlja “le” naslednje pogoje: kandidat mora imeti stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, zaključeno vsaj poklicno oziroma strokovno izobrazbo in biti polnoleten.5 Poleg tega rejniku ne sme biti odvzeta roditeljska pravica in poslovna sposobnost, kot tudi ne sme živeti z osebo, ki ji je bila odvzeta roditeljska pravica.6

Kdor želi postati izvajalec rejniške dejavnosti, naslovi vlogo za pridobitev dovoljenja na CSD. Vse potrebne informacije pridobi CSD, med drugim tudi, zakaj se nekdo odloča za tovrstno dejavnost. Izdela socialno psihološko oceno kandidata. Če meni, da je primeren, CSD poda predlog komisiji, ki je enotna za vso Slovenijo in deluje na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ). V primeru, da tudi omenjena komisija kandidata spozna za primernega, se mora ta udeležiti deset do dvanajsturnega usposabljanja in proces je končan. Na podlagi uspešno zaključenega usposabljanja ministrstvo kandidatom izda dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti in jih vpiše v enotno evidenco dovoljenj, ki jo vodi MDDSZ.7

Krajši je postopek pridobitve dovoljenja, ko se izkaže, da bi bilo za konkretnega otroka najbolje, da skrb zanj prevzame otrokov sorodnik. V takšni situaciji sorodniku ni potrebno kandidirati po zgornjem postopku, pač pa mu MDDSZ izda dovoljenje na podlagi pisne in obrazložene ugotovitve pristojnega CSD, da je tovrstna oblika rejništva v konkretnem primeru v otrokovo korist. Kot otrokovi sorodniki se po ZIRD štejejo rejenčeva stara mati, stari oče, stric, teta, brat in sestra.

Nejasna dolgotrajna rejništva

Rejništvo naj bi bilo po svoji prvotni naravi kratkotrajen ukrep, vendar je v praksi to povečini postalo dolgoročno razmerje, ki sega tudi daleč čez polnoletnost rejenca. V takih primerih bi bilo bolje iskati rešitve v okviru posvojitve. Država bi morala ukrepati proti staršem, ki ne opravljajo svojih dolžnosti, zlasti ne materialnih (to velja tako za rejništvo kot tudi za preživnine). Otrokom morajo starši omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.8 Da bi dosegli ta namen, imajo pravice in dolžnosti, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj ter pravice in koristi svojih mladoletnih otrok.9 Obstajajo primeri, kjer je kristalno jasno, da nihče od bioloških staršev s prstom ne migne za svojega otroka. “Rejencu pa se kljub temu še vedno razlaga, kot da je vse v najlepšem redu, da se bodo stvari počasi postavile na svoje mesto, da ni vse tako črno kot izgleda, da po dežju posije sonce ... Vse to pa so besede, ki se jih rejenec oprime kot rešilne bilke. Ob ugotovitvi, da so to le prazne besede, ki nikoli ne obrodijo sadov, lahko izgubi še tisto malo upanja, ki ga nosi v sebi. To upanje je, da bo čez čas lahko zaživel v matični družini s svojimi pravimi starši,” pojasnjuje Neira Mikič.10

Rejniki so vezani na to, da morajo imeti tri rejence, da ohranijo svoj status (v kolikor gre za poklicno rejništvo).11 Če zgubijo enega, izgubijo status. Zato se rejniške družine rejencev praviloma držijo. Psiholog Matic Munc opozarja: “Težava pa je tudi to, da ko biološka družina odpravi vzroke, zaradi katerih so ji otroka odvzeli, ji otroka ne vrnejo, ampak dodajajo nove pogoje. Na primer, mami odvzamejo otroka, ki ga prevaža v avtu pod vplivom alkohola, kar pri pregledu ugotovi policist. Mama je ozdravljena, alkohola ne uživa več, center pa pred vrnitvijo otroka doda še pogoj, da mora mama dobiti še redno zaposlitev za nedoločen čas. To pa vemo, da je v teh časih težko.”12

Glas otroka se ne sliši nikjer!

Otroci v reji pogosto povedo, da so žrtve nasilja. Ampak to se sistematično spregleduje. Govori se o tem, da je to vzgoja. Mama na primer pride na stik z otrokom po enem mesecu. To se dogaja v hiši rejnikov in vsi so na preži. Ko otrok vendarle najde priložnost, pove mami, da ga tepejo in pokaže modrice, pravi Mikičeva o temnih straneh rejništva.13 Munc pa še dodaja: “Mama, šibka kot je, pomoč išče na centru, kjer ji ne verjamejo. Potem pa so še drobne stvari, kot je želja otroka po tem, da bi nekaj imel, nekaj počel ter seveda želja otroka po vrnitvi v biološko družino. Če bi biološka družina res imela neko oporo, bi rejništva lahko bila kratkotrajna rešitev. A odločba o rejništvu po navadi tako zabetonira pogoje za vrnitev otroka, da jih je težko izpolniti.”14

“Preverjanje razmerij v rejniški družini trenutno poteka z napovedanimi obiski. Večinoma je ta obisk čisti formalizem. Ljudje namestijo prt na mizo, nanj postavijo vazo z rožami, gospod se umije, obrije in poskrbi, da večer pred tem ni pil alkohola, da med obiskom ne bo zaudarjal. To je neko svetohlinsko dejanje sociale, v katerem manjkajo neodvisni razgovori z otrokom. In to v neodvisnem okolju. Treba bi bilo imeti širšo sliko, kako rejniška družina deluje tudi v širšem okolju. Informacij o tem je ogromno in glede na to, da se za otroka išče čustvena in socialna stabilnost, bi jih bilo treba upoštevati. Tudi individualne projektne skupine15 so same sebi namen. To so veliki timski sestanki, na katerih so predstavniki centrov za socialno delo, starši otroka, rejniki in otrok. V takem okolju otrok ne more povedati svojih stisk.”16

Tam, kjer so rejništva dobra, so po zaslugi tistega posameznika in ne zaradi samega sistema rejništva.

Taki otroci si večinoma tudi želijo posvojitve. Redko pa se jim te želje uresničijo. Tu gre za dedovanje, priimek, občutek pripadnosti družini. Posvojitev je zelo lep in slavnostni dogodek, s katerim je otrok tudi formalno sprejet v družino. Kdo preprečuje več takšnih posvojitev? Tukaj gre za paradoks: da postane nekdo rejnik, mora le skozi dvanajsturno izobraževanje, zagotavljati mora predvsem prostorske pogoje in nič drugega. Za posvojitelje pa je meja zelo visoka, dvakratni pregled psihologa in ogromno dokazil. S partnerjema ali zakoncema, ki sta zainteresirana za posvojitev otroka, se opravi storitev “prve socialne pomoči”, v kateri sta informirana o namenu posvojitve, postopku, pogojih, možnostih in doktrini strokovnega dela na področju posvojitev. Par, ki se odloči za posvojitev otroka, vloži vlogo na krajevno pristojnem CSD. Vlogi mora biti priložen življenjepis, potrdilo o osebnem dohodku za zadnje tri mesece, zdravniško potrdilo ter upravna taksa. Po uradni dolžnosti pa center v postopku pridobi še izpisek iz rojstne matične knjige, izpisek iz poročne matične knjige, potrdilo o državljanstvu, potrdilo, da kandidatu ni odvzeta roditeljska pravica in da ni v kazenskem postopku, potrdilo, da ni odvzeta poslovna sposobnost oz. da ni pod skrbništvom. Pri oceni primernosti kandidata za posvojitev sodelujeta socialni delavec in psiholog. Par se mora vključiti v individualno in skupinsko pripravo na posvojitev. Po zaključeni individualni pripravi na posvojitev se izdela mnenje o primernosti para za sprejem otroka v posvojitev. V kolikor par izpolnjuje pogoje, se uvrsti na listo kandidatov za posvojitev.17

Ljudje med postopkom preverjanja tudi obupajo. Ne trdim, da je “preverjanja” preveč, le pri rejništvu ga je premalo. Seveda pa je potrebno za posvojitev biološkim staršem odvzeti roditeljsko pravico. To je velik poseg, ki se ga centri in sodišča ne lotevajo prav pogosto.

Neira Mikič odpira vprašanja o pravicah in stiskah najranljivejšega dela prebivalstva, otrok, ki biološke starše imajo, a se jim ti zelo malokrat oglasijo. Če sploh kdaj. Sama je v rejništvu živela od rosnega otroštva do konca osnovne šole. Pripoveduje o sebi in drugih rejencih. Pripoveduje o tem, kako je ob rojstnih dnevih čakala na najlepše darilo. Na obisk mamice. Darila ni in ni bilo. Ni ga bilo prvo leto, drugo leto. Sedela je na ograji in čakala. Pripoveduje, kako je v desetih letih enkrat pričakala materin obisk. Govori o stiski otrok, ki ne vedo, kako naj imenujejo rejnico. Naj ji rečejo mama? Teta? Govori o stiski otrok v šoli, ko morajo pri pouku govoriti o materi, pa je ne poznajo. Govori o nasilju nad otroki in zlorabah, o tem, da si je želela biti polnopravna članica družine. Govori o rejništvu kot začasni rešitvi, ki se iz meseca v mesec, iz leta v leto spreminja v trajno, dokončno rešitev. Govori o otrocih, ki v sebi nosijo upanje, a to ni uresničeno. Uresničitev se odmika iz leta v leto. Govori o tem, da bi se moral sistem rejništva temeljito spremeniti.18

Statistika

V Sloveniji je trenutno 793 izvajalcev rejniške dejavnosti, od tega jih je 125 poklicnih. V rejništvu pa je 1139 oseb, od tega jih je 311 nameščenih pri sorodnikih.19 Trenutno 34 odstotkov izvajalcev rejniške dejavnosti ne dosega z zakonom predpisanega pogoja glede izobrazbe, to je, da imajo končano vsaj poklicno ali strokovno izobrazbo. Toda na ministrstvu pojasnjujejo, da je ta odstotek posledica prehoda rejnic in rejnikov, ki so že pred sprejemom Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti konec leta 2002 izvajali to dejavnost in so lahko zato z njo nadaljevali. Nadalje je 54 odstotkov izvajalcev rejniške dejavnosti končalo le poklicno oziroma srednjo šolo, 12 odstotkov pa jih ima končano višjo ali visoko šolo oziroma še kaj več.

Koliko znašajo rejnine?

Sredstva za rejnine se zagotavljajo iz proračuna in niso podvržena plačilu dohodnine. Rejnica ali rejnik se lahko odloči, ali bo rejniško dejavnost opravljal kot edini poklic ali pa bo to opravljal poleg svojega poklica. V prvem primeru se mu poleg rejnine zagotovi tudi plačilo prispevkov za socialno varnost.20

Prejeta mesečna sredstva so od 1.7.2010 znašala: 
sredstva za materialne stroške: 271,45 evra
denarni prejemek v znesku otroškega dodatka: 114,31 evra
skupna oskrbnina je tako: 385,76 evra
plačilo dela rejniku: 122,93 evra

Naj ji rečejo mama? Teta?

Po navedbah MDDSZ je izvajalec rejniške dejavnosti lani skupaj mesečno prejel 508,69 evra za enega otroka oziroma 1.526,07 evra za tri otroke, kolikor je normativ za izvajanje poklicnega rejništva.21

Rešitve?

Psiholog Matic Munc sedanje stanje kritizira takole: “Če govorimo o obstoječem sistemu, je pravno sporen, ker imajo centri za socialno delo preveliko moč. Oni o otroku odločajo, ga nameščajo, preverjajo, vračajo. Bolj celostno bi morali delovati in se manj opirati na stereotipe. Na primer, ogromno je socialno ali informativno šibkih ljudi, ki se jih degradira, namesto da bi jim pomagali postaviti življenje na noge. Da bi bil sistem boljši, pa bi v njem morale sodelovati različne neodvisne institucije.”22

Potrebujemo močan institut zagovornika otroka. “Ko gre otrok od staršev, potrebuje odgovorno in odraslo osebo, ki bo njegov skrbnik in bo usposobljena poskrbeti zanj. Številni rejniki in rejnice so namreč pri nas zelo nizko izobraženi. Tisti trenutek, ko začne veljati ukrep, je treba začeti delati s starši ali vedeti, da bomo otroku morali zagotoviti drugo družino. In tisti trenutek mora imeti otrok nekoga, ki je zanj odgovoren. Rejnik zdaj večinoma ni tudi skrbnik. Zagovornik je neke vrste nadstandard, ki bi bil sicer uporaben, toda mnogo prej morajo vsi rejenci dobiti skrbnike.”23

Neodvisen zavod, ki ne bi bil pod vplivom socialnih služb, bi z individualnim pristopom skrbel za rejnike, jih izobraževal, jim podeljeval certifikate: “Naj delujejo agencije, združenja, nevladne organizacije, ki s svojim delom pridobijo zaupanje in imajo določeno strokovno znanje, da bi lahko počeli določene dejavnosti, ki jih izvajajo centri. Pa naj se ljudje sami odločijo, kam bodo šli, ali na centre ali kam drugam. V sedanji ureditvi imajo centri koruptivno ekskluzivo. Nikamor drugam ne moreš. Država je centrom zakonsko zagotovila uporabnike.”24

Sodišče bi moralo dejansko izrekati odvzeme, kot je to v pravdnih postopkih. CSD bi v interventni fazi še vedno skrbel za odvzem otroka, kasneje pa bi bil terapevtski vir za biološko družino.25

Ukrep pomeni, da smo nekaj ukrenili. Če smo otroka le odvzeli in bo ta ostal v rejništvu, potem nismo naredili nič.26Rejništvo bi moralo biti začasen ukrep, vmesna postaja med vrnitvijo v družino ali posvojitvijo. Mikičeva predlaga: “Omejiti bi se moralo z določeno dobo, recimo treh let. Če se biološki starši v tem času ne bi odzvali in bi ostali malodušni, bi se jim moralo odvzeti starševske pravice in te rejence namestiti v posvojiteljske družine, kjer bi dobili predvsem notranji mir, ki ga išče vsak rejenec.”27 Odgovorni se ne zavedajo dejstva, da s takim sistemom rejništva, kot ga imamo sedaj, otrokom ne pomagajo.

Ne trdim, da so vsa rejništva slaba.

Tam, kjer so rejništva dobra, so po zaslugi posameznega rejnika in ne zaradi sistema rejništva ali zakonodaje, ki ureja to področje. Vsak otrok si zasluži pravico do urejene družine, do možnosti, da se nekje počuti doma v pravem pomenu besede. Zasluži si brezskrbno otroštvo, umeščenost v določeno okolje, ljubezen, iskrenost in ljubeč odnos. Rejencem so s takim sistemom rejništva te pravice odvzete.


Opombe:

1 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Uradni list. RS, št. 69/04- UPB1, v nadaljevanju ZZZDR.

2 Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD), Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljevanju ZIRD; 56/06-odločba Ustavnega sodišča RS, 114/06-ZUTPG, 71/08-ZUTPG-A.

3 Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, Ur.l. RS, št. 54/03, 78/08, v nadaljevanju Pravilnik.

4 I. odstavek 157. člena ZZZDR.

5 5. člen ZIRD.

6 181. člen ZZZDR.

7 8.-17. člen ZIRD.

8 102. člen ZZZDR.

9 103. člen ZZZDR.

10 Mikič, Neira: Nedosegljive sanje v sistemu rejništva in ustanov, Katr, Ljubljana 2010, str. 16.

11 I odst. 24. člena ZIRD.

12 Mlakar, P.: Psiholog Matic Munc: Dolgotrajno rejništvo je koruptivno dejanje!, URL: http://www.dnevnik.si/novice/ slovenija/1042369905 (zadnji dostop: 22.11.2011).

13 Mikič 2010, str. 29.

14 Mlakar, 2011.

15 Center za socialno delo, URL: http://www.csd-mb.si/ sl/page/view/Rejnistvo (zadnji dostop: 22.11.2011).

16 Mlakar, 2011.

17 Center za socialno delo: http://www.csd-mb.si/sl/ page/view/Posvojitve (zadnji dostop: 22.11.2011).

18 Mikič, 2010, str. 7.

19 Statistični urad Republike Slovenije, URL: http:// www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2343 (zadnji dostop: 29.12.2011).

20 Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, URL: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/druzina/ rejnistvo/ (zadnji dostop: 29.12.2011).

21 Ibid.

22 Mlakar, 2011.

23 Rebernik, A.: Otrok ne sme biti predmet dobrodelnosti, URL: http://www.siol.net/novice/poglobljeno/2011/06/ rejnistvovidaberglez.aspx (zadnji dostop: 29.11.2011).

24 Ibid.

25 Mlakar, 2011.

26 Rebernik, 2011.

27 Mikič, 2010, str. 23.

Predporočne pogodbe

Internetne vabe in prevare