Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

NEoDEMOKRATIČNOsti!

How terrible is wisdom, when it brings no profit to the man that is wise.
Sophocles
Reveži bogato obdarujejo. Lačni so dobri gostitelji. Tisti, na plečih katerih drugi varčujejo, sami ne privarčujejo ničesar.
Bertolt Brecht

NE O DEMOKRATIČNOSTI!

Na svetu obstaja več vrst družbene organiziranosti, to besedilo pa se bo poskušalo osredotočiti predvsem na medsebojno (ne)ujemanje med demokratičnim političnim sistemom in kapitalističnim (neoliberalnim) ekonomskim sistemom ter na vprašanje njune skupne prihodnosti.

Kapitalizem in demokracija že v osnovi stremita k različnim ciljem. Kapitalizem posega po ekonomski moči, demokracija pa po politični moči. Kapitalizem sledi privatnemu interesu, demokracija javnemu interesu. Uspeh posameznika se v kapitalizmu meri z denarjem, v demokraciji pa z volilnimi glasovi. Ideja demokracije je »en človek, en glas«, medtem ko je ideja kapitalizma, da ekonomsko močni posamezniki postanejo še močnejši tako, da prisilijo ekonomsko šibke v ekonomsko izumrtje.1 V kapitalizmu torej odločajo le najuspešnejši (de facto), v demokraciji pa odločajo vsi enakovredno (de iure). Kdo in na kakšen način sprejema odločitve o sestavi in funkciji družbenega sistema, pa je pomembno za samo preživetje in nadaljnji razvoj družbe.

Zgodovina dokazuje, da (moderna) skupnost ne vlada sama sebi, ampak ji vlada neka elita.2 Pri tem ni nujno, da so pripadniki elite tudi formalni nosilci oblasti. Elite položaj visoko na družbeni hierarhični lestvici izrabljajo za ohranitev svojega blagostanja, čeprav je tak položaj namenjen skrbi za javno korist. Machiavelli3 je v svojem Vladarju navedel lastnosti osebe oz. oseb, ki stremijo k oblasti in posledično sprejemajo odločitve o delovanju družbe. Takšna oseba mora biti cinik, prevarant, lažnivec, goljuf in izkoriščevalec. Uspešen oblastnik nikomur ne zaupa, je brezoseben, brez ideologije, čim bolj hladen ali brez čustev, edino zadovoljstvo pa mu daje občutek moči in manipulacija z ljudmi. O lastnostih t. i. vladajočih osebnosti govori tudi Adorno,4 ki pravi, da se te lastnosti kažejo kot nagnjenost h konvencionalnosti, konformizmu, ubogljivosti, podredljivosti, napadalnosti, cinizmu, rigidnemu življenju, ter (zanimivo) odklanjanju seksualnosti. Mogoče se taki opisi berejo preveč dramatično, a vendarle sama ohranitev položaja oblasti zahteva od oblastnika vsaj nekatere od teh lastnosti oz. njihove nianse.

Vladanjem elit in avtoritarnim posameznikom nasprotuje sama ideja demokracije. V demokraciji morajo oz. vsaj skušajo oblastniki izvajati takšno politiko, ki »k vodenju in urejanju države pritegne celotno ljudstvo«.5 Začetki moderne demokracije pa kažejo na drugačno miselnost. Že ustanovni očetje ameriške ustave so v primeru demokracije imeli v mislih kapitalistično odločanje. Vsak posamezen glas naj bi imel vrednost skladno z bogastvom, ki ga ima ta posameznik.6 Na žalost se od takrat tak način odločanja ni bistveno spremenil, temveč se je izpopolnil. Tako ima tudi dandanes bogat posameznik veliko večjo možnost vplivati na nekatere politične odločitve preko raznih donacij ali lobiranja, čeprav imata z revnim posameznikom na volitvah enako moč. Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da ima najbogatejši odstotek prebivalstva toliko premoženja kot najrevnejših 58 odstotkov7, ta razlika pa se konstantno veča. Posameznik, ki ima ekonomsko moč, si lahko hitro pridobi tudi politično moč, medtem ko je obratna pot veliko težja, celo nemogoča. Subjekti z ekonomsko močjo so sposobni izsiljevati njim ugodne politične odločitve, kot sta pokazala primera Volvo in Erricson na Švedskem, ki sta zagrozila s premestitvijo svoje proizvodnje iz domovine v primeru zvišanja davkov.8 Primer Grčije pa dokazuje, da bančniki in uradniki kar javno diktirajo, kakšne odločitve mora sprejeti demokratično izvoljeni in domnevno suvereni parlament.

Nasprotno pa je v demokraciji »nujno razvijati takšno kulturo obnašanja, kjer vsak posameznik vsem drugim posameznikom dopušča enake pravice, kot jih ima sam, hkrati pa lahko od njih tudi zahteva, da spoštujejo njegove pravice«.9 Če je takšno stanje ogroženo s strani demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva, mora ljudstvo take predstavnike zamenjati. To se na demokratični način izvede z volitvami. T. i. politični bumerang10 naj bi s pomočjo volitev pometel s politiki in strankami, ki so se oddaljile od volje volivcev. Včasih je to težje izvedljivo, kot prikazuje teorija. V proporcionalnem sistemu je zato težko zamenjati politični vrh, saj se v parlament uvrstijo kandidati na vrhu strankarskih list. Ti ostanejo brez možnosti za politično zmago le ob dokončnem propadu stranke. Največja demokratična cvetka pa je, da ljudstvo lahko nastavi svoje predstavnike, nima pa nobenih (pravnih) vzvodov, da jih odstavi.

Če se tudi z volitvami stanje ne izboljša ali pa se celo poslabša, se začne ljudstvo upirati. Za upor je najprej potrebno stanje relativne deprivacije (odtegnitve).11 Sledi nezadovoljstvo, nato politizacija nezadovoljstva, nazadnje pa njegova aktualizacija v nasilnih akcijah proti političnim institucijam in samim politikom. Relativna deprivacija je po Gurrovih besedah »percepirano nesoglasje med vrednostjo človekovih pričakovanj in vrednostjo možnosti, da se uresničijo«. Pričakovanja in možnosti se nanašajo na dobrine in življenjske pogoje. Zato ni pomembna absolutna deprivacija, na primer stopnja lakote, temveč razlika med pričakovano hrano in hrano, ki jo lahko ljudje pridobijo v nekih socialnih razmerah. Ne gre za to, koliko kdo dobiva, marveč, koliko meni, da bi moral dobiti, in meni, da dobiva. Če socialne razmere povečajo pričakovanja, ne da bi povečale možnosti za pridobivanje, pride do nezadovoljstva. Do nezadovoljstva pa pride tudi v primeru, če se zmanjšajo možnosti, ne da bi se povečala pričakovanja, npr. pri znižanju življenjske ravni prebivalstva.

NEDEMOKRATIČNOST(I)

Človek mora stati v areni, ker nič storiti, nič tvegati, pomeni - služiti!
Drago Jančar

Nedemokratičnost pomeni ravnanje oziroma delovanje v nasprotju z demokratičnimi vrednotami. Slovenska ustava določa, da ima v demokratični republiki Sloveniji oblast ljudstvo, katero lahko izvršuje neposredno in z volitvami. Tako ne čudi dejstvo, da je glavni zagovornik demokracije ljudstvo, medtem ko so dežurni podporniki neoliberalizma globalne elite, politiki, birokrati, menedžerji, direktorji mednarodnih korporacij, vplivni novinarji in strokovnjaki za odnose z javnostmi, korporativni lobisti, zvezdniki iz sveta zabave in intelektualci, ki pišejo za večja občinstva.12

Sodobna družba je patološko nagnjena k nagrajevanju in spodbujanju posameznikov, ki uspejo pridobiti finančna sredstva, ne glede na način in posledice, ki pri tem nastanejo. Evropski menedžer v letu krize je postal Wendin Wiedeking13, predsednik uprave Porscheja. Kmalu po prejemu priznanja je bil odpuščen zaradi dolgov, ki jih je ustvaril pri vodenju podjetja. Kljub neuspešnemu vodenju podjetja je ob prekinitvi delovnega razmerja dobil 50 milijonov evrov.14 To potrjuje, da so ljudje visoko na hierarhični lestvici ekonomske moči nagrajeni za slabo delo, medtem ko ljudje na ekonomskem dnu vedno pogosteje tudi za dobro opravljeno delo ne dobijo (sicer pičlega) plačila.

Sodobna družba je patološko nagnjena k nagrajevanju in spodbujanju posameznikov, ki uspejo pridobiti finančna sredstva, ne glede na način in posledice, ki pri tem nastanejo.

Eden od temeljnih problemov današnjega časa je v sami mentaliteti oblasti, t. i. »Governmentality«15, kot jo je poimenoval Michael Foucault. Gre za način vladanja, ki je zasnovan na določenih premisah, logiki, razmerjih moči, kar se v neoliberalizmu kaže kot usmerjenost v individualizem, tekmovalnost in sebični interes. V središče se postavlja samoregulacijski prosti trg kot primer pravilnega vladanja. Namesto javnega interesa, socialne pravičnosti in razvijanja civilne družbe, se sledi podjetniški logiki profita. Neoliberalizem se kaže kot ekonomska in hkrati politična miselnost, ki sledi t. i. formuli DLP: deregulaciji (gospodarstva), liberalizaciji (trgovine in proizvodnje) in privatizaciji (podjetij v državni lasti). Omenjenim usmeritvam sledi zniževanje davkov (za podjetja in najbogatejše), zmanjševanje in ukinitev socialnih izdatkov, ustvarjanje fleksibilnosti na trgu dela, protisindikalna retorika ter odpravljanje omejitev za globalne finančne in trgovske tokove. V takšnem okolju ljudje zavračajo idejo solidarnosti, saj le-ta ne pride v poštev, dokler neutrudno tekmujejo med seboj.

Zgoraj omenjena mentaliteta vsiljuje tržno logiko v praktično vse sfere življenja (potrošnja, varstvo okolja, zdravstvo, izobraževanje itd.). Vsi vidiki življenja postajajo ujetniki tržnega gospodarstva, ki deluje izven dosega demokracije. V središču ni volja ljudi, temveč motiv profita.16 Gospodarstvo in samo poslovanje postaja vse bolj kruta tekma (survival of the fittest) brez občutka za družbeno odgovornost, trajnostni razvoj in socialno pravičnost. Ta občutek oziroma pomanjkanje le-tega se kaže tudi v ostalih sferah, npr. izobraževanju, zdravstvu in seveda politiki. Pri slednji se to opazi v vedno manjši udeležbi prebivalstva pri političnem odločanju, bodisi namerni bodisi zaradi nedostopnosti. Prisiljevanje k tržno usmerjenemu razmišljanju medčloveške odnose reducira zgolj na materialno težnjo po večanju bogastva in profita, povsem pa zanemarja pomen zdravja, zadovoljstva, kulturnih dobrin, izobraževanja, socialne varnosti, družbene kohezije itd.

Diktatura tržne logike povzroča vse večjo nestanovitnost v družbi. Ljudje v tako hitro spreminjajočem se svetu nimajo več varnosti, ki bi jim omogočala načrtovanje prihodnosti. Posledično se vse težje odločajo za družine, partnerska razmerja pa so vse bolj krhka in materialno usmerjena.17

Zdravstvo in medicina vedno bolj služita kapitalskim interesom, kar prinaša vrsto negativnih posledic. Farmacevtska industrija zato ne išče zdravil za najnujnejše potrebe prebivalstva, temveč proizvaja produkte, primerne za potrošnika. Zaradi premajhnega zaslužka ni zainteresirana za razvoj novih antibiotikov in zdravil za redke bolezni. Rajši svoje znanje in napredek uporablja za razvoj t. i. zdravil življenjskega sloga (motnje erekcije, krvni sladkor, pritisk, holesterol, antidepresivi…). Med prvimi petimi najbolj prodajanimi zdravili na svetu sta dve zdravili, ki sta namenjeni uporabi pri zdravljenju depresije.18 Tudi zdravstvo se je prisiljeno vse bolj usmerjati v storitve, ki prinašajo denar, zato postajajo kvalitetne zdravstvene storitve vse bolj nedostopne revnejšemu sloju prebivalstva.

Kapitalizem močno spodbuja degradacijo okolja. Obstoj neoliberalnega modela kapitalizma preprečuje sprejem kakršnihkoli dogovorov glede skupnega varovanja okolja. Tako največja svetovna onesnaževalca ZDA in Kitajska nočeta niti pomisliti na podpis Kyotskega protokola, Kanada pa je po nekajletnem članstvu celo izstopila.19 Priča smo najhitrejšemu izumiranju živalskih in rastlinskih vrst, ki ga generirajo kratkoročne težnje po vse večjih dobičkih.Te imajo uničevalni vpliv na okolje in pomenijo na dolgi rok nič manj kot (okoljsko) katastrofo.20

Ena od »kvalitet« neoliberalnega kapitalizma je tudi spodbujanje k primerjavi in hierarhiji. Posledica tega je večja pojavnost rasizma in medrasnih konfliktov. V času recesij, ki postajajo vedno pogostejše in dolgotrajnejše na ciklični poti kapitalizma, statistike beležijo skokovit porast stopnje kriminalitete in uporabe mamil.

Najhujši udarec pa je trenutni gospodarski sistem zadal trgu dela. Plača je postala tržna cena dela, kar pomeni, da si plačan toliko, kot to določata ponudba in povpraševanje na trgu dela. Zato kapitalizem še dodatno spodbuja k večji brezposelnosti, saj večje povpraševanje po zaposlitvi zniža njeno vrednost. Večja brezposelnost oziroma več iskalcev zaposlitve pomeni nižjo plačo. Delodajalci si v atmosferi, kjer je povpraševanju po delu nekajkrat večje od njegove ponudbe, to lahko privoščijo. Nižja plača pa pomeni nižje stroške dela, kar ustreza kapitalističnim mokrim sanjam o generiranju vedno večjega profita.

Mediji so bili včasih četrta veja oblasti. Tega danes za večino izmed njih tega ne moremo trditi, saj morajo v prvi vrsti služiti svojim kapitalskim lastnikom in ne javnosti. Lep primer predstavlja medijski mogotec Rupert Murdoch, ki ima v lasti več kot 200 domnevno neodvisnih medijev. Njegovo korporativno premoženje je ocenjeno na 5 milijard ameriških dolarjev. Do tega premoženja so mu pomagali politiki s sprejemanjem medijskih zakonov, ki so naklonjeni prostemu trgu. Sam se jim je pa oddolžil tako, da so vsi časopisi in televizijske mreže v njegovi lasti nekritično podprli ameriško invazijo v Irak.21

Vse našteto vodi neizogibno v vprašanje: ali je demokracija v kapitalizmu sploh še potrebna? Ko postane težnja po učinkovitosti, ki se meri predvsem preko BDP-ja, glavno vodilo družbe, jo je najlažje doseči preko centraliziranega, hierarhično usmerjenega vodenja. Zato ne čudi, da je Kitajsko gospodarstvo danes po ekonomskih kazalcih med najhitreje rastočimi in bo v prihodnjih letih postalo največje gospodarstvo sveta.22 Kitajska se ni tako naglo razvijala kljub avtoritarni komunistični vladavini, temveč prav zaradi nje. Takšna vladavina v povezavi s kapitalističnim sistemom pripelje do nehumanega izkoriščanja delavcev, po drugi strani pa omogoča posameznikom, da nesramno (o)bogatijo. Tako je najbogatejši Kitajec23 vreden nepredstavljivih 11 milijard ameriških dolarjev, medtem ko več milijonov njegovih sodržavljanov dela za »skledo riža na dan«.24 Zanimiva je tudi številka, ki zameji razmerje med bogatimi (tisti, ki imajo vsaj milijon evrov osebnega premoženja) in ostalimi kitajskimi državljani, in sicer bogatih naj bi bilo okoli 960.000, vseh prebivalcev na Kitajskem pa približno 1,33 milijarde. Če ti dve številki spremenimo v odstotek, ugotovimo, da je bogatih le 0,07 % oziroma »nebogatih« 99,93 %.

NEODEMOKRATIČNOST

Nove ideje se razvijajo ves čas, nove rešitve pa uzrejo luč sveta šele takrat, ko začne teči »voda v grlo«. Družbeni sistem, v katerem trenutno živimo, potrebuje spremembe. Ker pa zaenkrat še ni nevarnosti utopitve, tudi potreba po spremembah ni velika.

Žižek pravi, da je »zakona med demokracijo in kapitalizmom konec«.25 Sam mislim, da bo ločitev predlagala demokracija, kot razlog za razvezo pa navedla nevzdržnost sobivanja. Vprašanje pa je, kateri od zakoncev bo v postopku ločitve dobil več iz skupnega premoženja. Žižek omenja vsaj štiri temeljna nasprotja, s katerimi bi se morala zakonska zveza med demokracijo in neoliberalnim kapitalizmom ukvarjati, da ne bi prišlo do razveze: »ekologija, biogenetika, intelektualna lastnina in status izključenih – od ilegalnih imigrantov do milijonov v slumih.«26 Reševanje teh problemov pa je v nasprotju s samim bistvom kapitalizma.

Če želi demokracija preživeti na svojem, brez kapitalizma, je prvi pogoj vzpostavitev trdne in pravične socialne države. Todorov je prepričan, da je »rušenje socialne države tudi rušenje demokracije.«27 Ponovno se mora vzpostaviti ideja skupnega dobrega, saj težnja po zaostritvi potrošniške tekme, ki spodbuja individualizem, spodjeda temelje pravične družbe in zavira njen demokratični razvoj. Pri tem pa ne gre za popolno podreditev eni sami ideologiji ali skupini zahtev, ampak za doseganje ravnotežja med zahtevami. To je bistvo demokracije! V demokratičnem razvoju se podpira ustvarjanje pogojev, v katerih je »svoboden razvoj vsakogar« združljiv s »svobodnim razvojem vseh«, in zavrača miselnost, da je svoboden razvoj posameznika mogoč le na račun svobodnega razvoja drugih, ostalih.

Held28 tako pravi, da je za samo demokratično družbo potrebno izpolniti tri pogoje:

  1. okolje, v katerem bi lahko ljudje izpopolnjevali svoje sposobnosti in izražali svoje različne kvalitete (upoštevanje različnih [sposobnosti] posameznikov);
  2. vzpostavitev zaščite pred uporabo politične avtoritete in oblastne prisile (spoštovanje posameznikove zasebnosti);
  3. udeležba državljanov v določanju pogojev njihovega združevanja.

Posamezniki morajo biti kljub svoji različnosti svobodni in enaki pri oblikovanju družbe, v kateri živijo. To pomeni, da morajo imeti enake pravice (in enake obveznosti) v podrobnem določanju okvira, v katerem se bo družba razvijala. Tega okvira pa posamezniki ne smejo širiti zato, da bi zanikali pravice drugih. V taki družbi lahko demokracija zasije v vsej svoji veličini. Zaenkrat nobena moderna država oziroma družba ni sposobna doseči popolnosti demokratičnega sistema. Kar pa ne pomeni, da (vsaj približek) takšne popolnosti ni mogoče doseči. Izpolnjeni morajo biti le določeni pogoji. Takšne pogoje je določil Robert A. Dahl,29 profesor na priznani univerzi Yale:

  1. Enakost glasov: vsakemu državljanu mora biti zagotovljeno, da bo njegov glas štel enako kot glas drugega državljana;
  2. Učinkovita participacija: v procesu kolektivnega odločanja mora imeti vsak državljan primerno in enako možnost za izražanje preferenc glede končnega izida;
  3. Razsvetljeno razumevanje: da bi lahko dosledno izražal svoje preference, mora imeti vsak državljan primerne in enake možnosti za odkrivanje in uveljavljanje svoji preferenc o zadevah, o katerih odloča;
  4. Nadzor ljudi nad zadevami, o katerih se odloča: ljudje morajo imeti izključno možnost odločati o tem, o katerih zadevah je treba odločati s procesom, ki zadosti prvim trem kriterijem in o katerih ne;
  5. Vključenost: v sistem odločanja morajo biti vključeni vsi poslovno sposobni polnoletni člani družbe.

Nikakor pa ni upravičeno pričakovati, da bi lahko že s samim sodelovanjem ljudi pri odločanju posegli po popolnosti demokratičnega sistema. Da gre le za približek popolnega demokratičnega sistema, govorijo naslednji pomisleki. Ljudi ni mogoče prisiliti, da bi sodelovali pri odločanju. Če bi bila obveznost sodelovanja zakonsko določena, bi bilo to sporno z mnogih vidikov, predvsem pa bi bil to poseg v svobodo posameznika. Za dejanski (de facto) učinek enakosti glasov bi bilo potrebno ukiniti pojem zasebne lastnine ali pa bi moral konstantno obstajati presežek produktov. Kot je bilo že razloženo, je ekonomska moč tesno povezana s politično. Glede na to, da smo ljudje različni, bi obravnava ljudi z vidika istosti ustvarila nemogoče vzdušje. Na koncu se pojavi še vprašanje politične legitimnosti takšnih odločitev. Ni nujno, da bi participacija ljudi pri odločanju vedno vodila v konsistentne in zaželene politične izide. Nespametno bi bilo računati tudi na to, da bodo ljudje samo zaradi dejstva oziroma možnosti, da lahko sodelujejo nasploh postali bolj demokratični in naklonjeni skupni blaginji. Je pa res, da se s sodelovanjem učimo sodelovati, in kot je ugotovil Rousseou30, sodelovanje pomaga vzgajati aktivne in izobražene državljane.

Konec koncev pa se je treba vendarle zavedati, da je demokracija dvostranski fenomen31, pri razvoju katere se je po eni strani potrebno ukvarjati z reformo državne oblasti, po drugi strani pa s prestrukturiranjem civilne družbe. Tako kot je nemogoče združiti državo in družbo, ju je prav tako nemogoče popolnoma ločiti. Neoliberalni kapitalizem ima zelo malo (če ne celo ničesar) skupnega z demokracijo. Preveč sta si različna, da bi lahko obstajala oba hkrati. Vprašanje se torej postavlja samo od sebe – pri katerem od zakoncev želimo ostati po njuni neizogibni razvezi?


Opombe:

1 Gorišek, T.: Kapitalizem v današnji demokratični družbi, diplomsko delo, EFUL, 2004.

2 Atanasovski, G.: Teorije o elitah, v: Teorija in praksa, Let. 34, št. 1 (1997), str. 30-38.

3 Niccolo Machiavelli (1469-1527), italijanski filozof in snovalec moderne politične znanosti, eden prvih, če ne celo prvi, ki se je ukvarjal z vprašanjem politične etike.

4 Theodor W. Adorno (1903-1969), nemški filozof in sociolog, znan po svoji kritični teoriji družbe.

5 Cerar, M.: Osnove demokracije, Društvo Bralna značka Slovenije, Ljubljana, 2012, str. 65.

6 Thurow, L.: The future of capitalism: how today's economic forces shape tomorrow's world, London, 1997, str. 247.

7 Soros, G.: Globalizacija, Učila International, Tržič, 2003, str. 9.

8 Korten, D.: Decline of Democratic Pluralism: When Corporations Rule the World, Kumarian Press, URL: http://www.thirdworldtraveler.com/Korten/DeclineDemoPlural_WCRW.html (zadnji dostop: 26. 11. 2012).

9 Cerar, M., str. 164.

10 Pečjak, V.: Politična psihologija, Ljubljana, 1995, str. 178.

11 Gurr, T.: Why Men Rebel, Princeton University Press, 1970, str. 31.

12 Steger, M.; Roy, R.: Very Short Introduction: Neoliberalism, Oxford University Press, New York, 2010.

13 Dougherty, C.: Wendelin Wiedeking, The New York Times, URL: http://topics.nytimes.com/topics/reference/timestopics/people/w/wendelin_wiedeking/index.html (zadnji dostop: 23. 11. 2012).

14 Opazite podobnost s slovenskimi »tajkuni«?

15 Rose, N.; O’Malley, P.; Valverde, M.: Governmentality, Annual Review of Law and Social Science, Vol. 2, 2006, URL: http://www.annualreviews.org/doi/pdf/10.1146/annurev.lawsocsci.2.081805.105900 (zadnji dostop: 17. 11. 2012).

16 Choonara, J.: Unravealling Capitalism: A Guide to Marxist Political Economy, Bookmarks Publication, London, 2009, str. 17.

17 http://www.forbes.com/sites/robertlenzner/2012/11/16/capitalism-is-a-problem-for-the-family-says-david-brooks/ (zadnji dostop: 29. 11. 2012).

18 http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_largest_selling_pharmaceutical_products (zadnji dostop: 20. 11. 2012).

19 http://unfccc.int/kyoto_protocol/items/2830.php (zadnji dostop: 30. 11. 2012).

20 Pripomba Žižka: »Ko se borimo proti lakoti, boleznim in aidsu, je zmeraj čas za premislek, za nadaljnja pogajanja. Ko pa je udarila finančna kriza, je bila nuja ABSOLUTNA, ukrepalo se je TAKOJ in BREZPOGOJNO. Šlo je ZARES! Poziv: 'Rešimo okolje!' lahko počaka, poziv: 'Rešimo banke!' pa ne!«

21 http://en.wikipedia.org/wiki/Media_coverage_of_the_Iraq_War (zadnji dostop: 29. 11. 2012).

22 Pri tem je potrebno omeniti, da kitajsko gospodarstvo v večji meri deluje po principih keynesianske teorije in se le do določene mere drži neoliberalnih načel.

23 Liang Wengen, član kitajske komunistične partije, ki si je svoje bogastvo prislužil s proizvodnjo težkih gradbenih strojev. Na novinarsko vprašanje, ali obstaja konflikt med interesi Partije in njegovimi poslovnimi agendami, je odgovoril: »Moje premoženje, celo moje življenje, pripada (kitajski komunistični) Partiji.«

24 http://www.dnevnik.si/magazin/aktualno/1042471153 (zadnji dostop: 1. 12. 2012).

25 http://www.rtvslo.si/svet/zizek-zakona-med-kapitalizmom-in-demokracijo-je-konec/269520 (zadnji dostop: 27. 11. 2012).

26 http://www.mladina.si/47203/ (zadnji dostop: 27. 11. 2012).

27 http://www.mladina.si/111761/tzvetan-todorov-poglobitev-krize-je-nujna-za-vrnitev-demokracije-da-bomo-naredili-korak-k-boljsem/ (zadnji dostop: 26. 11. 2012).

28 Held, D.: Modeli demokracije, Univerzitetna konferenca ZSMS, Ljubljana, 1989, str. 254, 255.

29 http://en.wikipedia.org/wiki/Robert_A._Dahl#Democracy_and_polyarchies (zadnji dostop: 22. 11. 2012).

30 Mansbridge, J.: Does Participation Make Better Citizens?, The Political Economy of a Good Society (PEGS), URL: http://www.bsos.umd.edu/pegs/mansbrid.html (zadnji dostop: 30. 11. 2012).

31 Keane, J.: Public life and late capitalism: toward a socialist theory of democracy, Cambridge University Press, 1984, str. 64.

Politični izzivi in odzivi

Le čevlje sodi naj čevljar!