Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

La vie? C`est Paris. Paris? C`est la vie.

Prvi vtisi

Iz letališča sem se z avtobusom odpeljala do stanovanja v osrčju mesta, ki sem ga po velikih naporih našla že med poletjem. Imeti stanovanje v Parizu je pravi luksuz, zato večina tujih študentov živi v hostlih, dokler si ne uspejo najti primernega stanovanja. Na začetku se vsak tujec sreča tudi s problemi pri sporazumevanju, čeprav je prepričan, da francoščino obvlada. Težko je namreč slediti hitremu tempu pogovora in francoskemu slengu. Vendar po nekaj dneh vsakemu uspe: nekateri najdejo stanovanje, drugi končno naročijo kavo, tretji že razumejo oglase na metrojih in brezplačnike, ki se valjajo po postajah. Slej ko prej Pariz postane domač.

Po hitrem razpakiranju kovčkov in dolgem spancu sem se naslednje jutro odpravila vpisat na Université Paris Ouest Nanterre. Na njej študira okoli 30.000 ljudi. Ko sem izstopila iz metroja, me je pričakal velik kampus z ogromno knjižnico na sredini, veliko zelenicami, teniškimi igrišči in prijetno razpoloženimi študenti, ki so lovili jesenske sončne žarke. Vau, sedaj sem prava študentka!

Začetno navdušenje je minilo, ko sem na vpis pred mednarodno pisarno univerze čakala nekaj ur. No, kot vsaka stvar je bilo tudi čakanje za nekaj dobro – spoznala sem Lucio iz Slovaške, Rose iz Kalifornije in glasno skupino Italijanov, s katerimi se sedaj redno družim. Takrat sem se začela zavedati, da sem se znašla v mešalniku kultur. Prav to bom po vrnitvi domov nedvomno najbolj pogrešala.

Študij

Za študente je na kampusu odlično poskrbljeno. Poleg ogromne knjižnice z veliko prostori za študij, računalnikov in študentske menze, kjer ponujajo kosilo za pičle 3 evre, se mi zdijo fotokopirni stroji v avli fakultete odlična zamisel, saj tako kopiranje zapiskov ne predstavlja nobenega problema. Kavarna sredi kampusa ponuja kavo po študentskih cenah, slastne crepes (palačinke), prigrizke ... skratka vse, kar si študent lahko želi. Sredi takšnega kampusa študij resnično postane način življenja.

Študentje na izmenjavi lahko izbiramo predmete iz prvih treh letnikov dodiplomskega študija in 1. letnika magisterija (bolonjski program). Sama sem si od petih predmetov izbrala tri v francoskem in dva v angleškem jeziku (slednji zveni veliko bolj francosko kot angleško), vse iz magistrske smeri. Prosta izbira predmetov mi je bila zelo všeč, saj omogoča študentu usmeritev v pravno področje, ki ga resnično zanima. Jezik je vsekakor izziv, saj se predava zelo hitro, in sprva nisem razumela skoraj ničesar. Predavalnice so polne, v navadi je, da študentje s seboj prinesejo svoje MacBook-e in zapišejo vse, kar profesor pove. Med predavanji predmeta Droit de l´Union Européenne (Pravo Evropske unije) sva s sošolko Anno iz Budimpešte obupano skušali ujeti kakšno znano besedo. Na začetku ni bilo rezultatov, zato sva se odločili, da nima smisla, in začeli klepetati. Študentka, ki je sedela v bližini, je slišala, da nisva Francozinji in naju ob koncu predavanja ogovorila. Bila je navdušena nad tem, da sva Erazmovki in nama ponudila svoje zapiske. Tako nama vsak teden pošlje povzetke predavanj, kar vsekakor olajša učenje. “Amusezvous bien” (zabavajta se) pripiše tedenski pošiljki, s čimer izrazi svoje sočutje. Francoski študentje pravijo, da za študij ne uporabljajo knjig. Dovolj so zapiski, ki pa konec semestra postane jo kar obsežna skripta. Predavanja so podobna predavanjem na naši fakulteti, profesorji pa so zelo dostopni in odprti za debato. Študijsko leto je razdeljeno na dva semestra. Pravna fakulteta je znana predvsem po svoji ekonomsko-gospodarski katedri in najslavnejšemu diplomantu, trenutnemu predsedniku Sarkozyju.Prav tako si študentje lahko izberemo način opravljanja izpita – ustno ali pisno. Erazmovski študentje obiskujemo predavanja v francoščini skupaj s francoskimi študenti, zato so tudi izpiti enake zahtevnosti. Privilegirano obravnavanje in enostavno polaganje izpitov ne pride v poštev.

Tečaji francoščine za tuje študente (ki se prav tako upoštevajo za ESCT) so odlično organizirani. Sama obiskujem tečaj v skupini s petnajstimi študenti iz celega sveta (nekaj Evropejcev, Brazilcev, Japoncev ...).

Dobivamo se ob ponedeljkih popoldne, kar naredi začetek tedna še posebej zabaven, saj si pripovedujemo štorije, ki so se nam pripetile med vikendom. Poleg tega kampus ponuja številne športne aktivnosti (od aerobike do različnih plesov, borilnih veščin, plavanja, joge, fitnesa, badmintona, tečajev samoobrambe, tenisa ipd.), gledališke predstave, filmske festivale itn.

Mestni utrip

Pariza kot mesta ni potrebno posebej predstavljati. Vsi poznamo Eifflov stolp, Elizejske poljane, Louvre, prestižne butike, delimo skupno prepričanje o Francozih, da nočejo govoriti angleško in da jedo sir namesto sladice. Ko tukaj preživimo malo več časa, pa prevladajo povsem druge stvari. Ko window-shopping postane navada, Eifflov stolp vsakdanjik in se sprehod čez Elizejske poljane ponovi že desetič, postanemo pozorni na majhne kavarne, brasseries(prijetne restavracije, ki ponujajo vse od veliko vrst piva, kave, slaščic, do kulinaričnih umetnin) , pâtisseries (slaščičarne) z nešteto sladicami in tipičnimi macarons, croissanteries (prodajalne francoskih rogljičev na 1001 način), creperies (t. i. palačinkarnice), second hand trgovine, nedeljski brunch v judovski četrti Marais, kjer tudi ob nedeljah mrgoli ljudi. Zgodi se tudi, da mimogrede srečaš Karla Lagerfelda, mogoče v prestižni veleblagovnici Printemps ali majhni knjigarni na ulici Rivoli, kamor redno zahaja in išče navdih za naslednje modne kolekcije.

Včasih si želim tudi kolesariti, saj je to eden boljših načinov odkrivanja mesta. Izposoja koles je zelo priljubljena (po pariškem sistemu se je zgledoval BicikeLJ), a kolesarjenje v Parizu predstavlja skorajda adrenalinski šport, saj so kolesarjem namenjeni isti prometni pasovi kot avtobusom in taksijem. Tako še zbiram pogum, da se podam na tako pustolovščino.

V Parizu pač ni dolgčas. Je mesto kulture. Ogledala sem si že precej gledaliških predstav, muzikal Tanguera, najraje pa imam popoldanski kino v malih, “alter” kinodvoranah, kjer se vrtijo odlični filmi. Decembrske večere ljudje ponavadi preživljajo na enem izmed mnogih božičnih sejmov ob kuhanem vinu ali odlični vroči čokoladi. Priljubljena so tudi večerna druženja doma, saj so Francozi zelo družaben narod. Ob večerih organizirajo t. i. soirées (družabna srečanja doma ob hrani in pijači), ki se ponavadi zaključijo po nekaj urah. Druščina je vedno zelo mešana, od mladine do poročenih parov in ljudi vseh starosti. Tako smo bili nekega večera z mojo “francosko” druščino (prijatelji iz Pariza) povabljeni na soirée, ki ga je organiziral nek modni oblikovalec. S seboj smo nesli steklenico šampanjca. Tako se na Francoze resnično naredi vtis, saj so izjemno ponosni na svojo nacionalnost in vse, kar sodi zraven. Želela sem prispevati tudi domačo quiche (slana pita z različnimi nadevi), vendar je zaradi zapletov pri peki moralo ostati pri dobrem namenu. Znašli smo se v luksuznem stanovanju s pogledom na Eifflov stolp in v precej izbrani družbi. Zapletla sem se v pogovor z gospodom, ki ga je nadvse zanimala slovenska zgodovina (oziroma bolj Jugoslavija in Tito). Ko sem ga vprašala ali je sam francoskih korenin, mi je odgovoril: “Non, je suis Parisien” (Ne, sem Parižan). Tako sem se navadila tudi na pariški ponos, ki je mogoče povsem razumljiv glede na to, da je prestolnica nedvomno eno najlepših svetovnih mest.

Takšne večere bom poleg kulture pitja vina, ki jo Francozi spremenijo v ritual, ob vrnitvi močno pogrešala. Čeprav sama nikoli nisem bila ljubiteljica žlahtne kapljice, sem začela uživati ob kozarčku vina in smrdljivih sirih. Spomnim se, ko sem prvič stopila v pravo prodajalno sirov. Vonj je bil neznosen in preden sem izgovorila prvo besedo, je gospa za pultom vedela, da sem turistka. Moja obrazna mimika je bila preveč zgovorna, da bi preslepila izkušeno Parižanko.

Nočni utrip

Seveda Pariz ponuja svojevrsten izbor klubov, šik restavracij z DJ-ji in lounge barov. Kot Erazmovka moram seveda omeniti za nas organizirane zabave, ki se vrstijo skoraj vsak dan v tednu.Na tem mestu naslavljam vse dvomljivce, ki Erasmus povezujejo zgolj z neprespanimi nočmi. Moja izkušnja je ravno obratna (čeprav obožujem ples in dobro glasbo). Clubbing je med zadnjimi načini druženja, ki mi v Parizu padejo na pamet (čeprav se “žuranju” sicer nikoli nisem odpovedovala), enostavno zato, ker je toliko zanimivih stvari skozi cel dan in zvečer, da volje za neprestano zabavanje več ne ostane. So pa prekrokane noči nepozabno doživetje. Za vstop v najboljše nočne klube je nujno seveda poznati varnostnika pri vratih (seznami gostov ali t. i. guest lists v najboljših klubih sploh ne obstajajo) oziroma bolje rečeno, varnostnik mora poznati tebe. Prijatelj Tim, nepoboljšljivi žurer, si je uspel ustvariti pravo omrežje, tako da imamo v njegovi družbi dostop do vseh najprestižnejših nočnih klubov. V njih se zabavajo slavni športniki, manekenke, igralci ... Nekega dne smo noč zaključili v družbi igralcev nogometnega kluba PSG ter slavnega Makéleléja ter Drogbaja. Ja, v Parizu je vse mogoče in filmski prizori z rdečimi preprogami in pop zvezdami postanejo resničnost.

Fin ali za konec

“Erasmus izkušnja” me je opremila s samozavestjo in veščino živeti v tuji državi. Spoznala sem ogromno ljudi in še bolj začela ceniti prava prijateljstva, ki so se v zadnjih mesecih razcvetela po skorajda vsem svetu. Erasmus sem vzela tudi kot preizkus same sebe, da bi videla, če sem iz pravega testa za morebiten podiplomski študij v tujini. Sedaj mi je jasno, da bom takšno priložnost zagrabila, če se mi ponudi.

 

Prepričana sem, da je vsaka taka izkušnja svojevrstna, da ima vsak študent, ki se prijavi na Erasmus drugačne motive, pričakovanja in cilje. Pariz s svojo raznolikostjo in ogromno možnostmi na fakultetah vsekakor lahko izpolni želje še tako zahtevnih študentov. S kakšnimi spomini in koliko novega znanja bomo zapuščali mesta, ki se za semester ali dva spremenijo v naš drugi dom, pa je seveda odvisno od vsakega posameznika. Toplo priporočam, da sprejmete izziv in začnete pisati svoje motivacijsko pismo ter preizkusite tudi ta vidik študentskega življenja, ki vas zagotovo ne bo pustil na cedilu.

1 Življenje? To je Pariz. Pariz? To je življenje

“Si Turek ali Grk?”- “Ciprčan.”

Slovenci kot (najbolj) kozmopolitski narod?