Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Kontroverznost islamskega prava

V prispevku bom skušala v grobem predstaviti najpresenetljivejše razlike med islamskim in modernim pravom, ki se nam v skladu z zahodnjaškim načinom razmišljanja zdijo že kar kontroverzne.

Je islamsko pravo tudi moderno pravo?

Islamsko pravo uvrščamo med religiozna prava, saj temelji na razodetju Boga (arabsko Allah, slovensko Alah), ki je po nadangelu Gabrijelu posredoval božje sporočilo preroku Mohamedu (arabsko Muhammad). Islamsko pravo je sodobno pravo, ki pa hkrati ni moderno. Kriterij za opredelitev modernega prava je vsebinski, saj izhaja iz specifičnih lastnosti, ki jih bomo spoznali v nadaljevanju. Pri opredelitvi sodobnega prava pa odigra ključno vlogo zgolj časovni (zgodovinski) kriterij.1

Moderno pravo je pravo, ki se je pojavilo na Zahodu. Zanj je značilno, da se razvija hkrati z okoljem, znotraj katerega je vpeto, in deluje po lastnih, povsem avtonomnih pravilih. Treba je poudariti, da bi težko določili bistveni element modernega prava, ki bi veljal za differentia specifica in bi ločeval moderno pravo od drugih vrst prava, saj gre za organsko celoto. Temeljne značilnosti so tako: neločljiva povezanost z moderno državo,2 sekularnost, demokratičnost, pravna država, civilna družba in svoboda posameznika.3

Tesen preplet islamske vere4 in prava

Islamsko pravo je močno zakoreninjeno v islamu,5 kar je v nasprotju s temeljnim postulatom modernega prava, ki temelji na nereligiozni osnovi in je izrazito avtonomno. Ena bistvenih značilnosti modernega prava je ravno zahteva po sekularnosti, kar se kaže v odnosu med državo in verskimi skupnostmi. Moderno pravo sicer sprejema tudi sistem državne cerkve, pri tem pa je podana jasna zahteva, da vera nikakor ne sme determinirati vsebine prava in omejevati njegove avtonomije. Zgovoren primer je zagotovo Anglija, ki dokazuje, da je sistem državne cerkve združljiv z modernim pravom. Dejstvo je, da anglikanska cerkev nima neposrednega vpliva na državno, politično in pravno sfero.6 Pri tem ne smemo pozabiti na neformalni vpliv anglikanske cerkve, ki ni zanemarljiv, kar pa velja tudi za druge države, ki strogo uveljavljajo načelo ločitve cerkve od države.7

V islamskih državah,8 kjer imajo uveljavljen sistem državne cerkve, gre za neposredno podrejanje prava islamu, ki želi urejati vsa področja človekovega življenja. Islamski princip je v svoji tendenci po popolni uveljavitvi na vseh področjih življenja analogen koncepciji svetovne katoliške cerkve kot vrhovne verske in posvetne oblasti. Za razliko od islama pa se je katoliška cerkev dandanes umaknila v sfero avtonomnega in nedržavnega prava.9

Zanimiv eksperiment modernizacije nekoč islamske države je zagotovo Turčija,10 ki je leta 1926 odpravila islamsko (otomansko) pravo ter začela uveljavljati institucije modernega prava. Kljub temu moderno pravo nima velikega vpliva, saj so ostale vrednote islama v ljudeh trdno zakoreninjene. Turki na obrobju države in v ruralnih predelih še vedno živijo v skladu s starimi običaji, ki so nezdružljivi z državnim (modernim) pravom. Novejše raziskave kažejo, da se še vedno visok odstotek državljanov odloča za poroko po islamskem pravu.11 Poligamija, ki je sedaj inkriminirana, pa se pojavlja celo v mestnih okoljih.12 Turki očitno niso uspeli ponotranjiti koncepta sekularne države in so spremembe v večjem delu ostale zgolj mrtva črka na papirju.

Vloga razuma

Moderno pravo daje velik pomen racionalnosti, saj prava brez racionalno utemeljenih norm sploh ni! Že od razsvetljenstva naprej je razum opredeljen kot vir naravnega in pozitivnega prava. Na splošno gre za superiornost racionalnosti nad iracionalnim.

Za razliko od modernega pa islamsko oz. šeriatsko13 pravo temelji na božjem razodetju, ki je samo po sebi izrazito iracionalno. Kljub temu pa so v islamu že od nekdaj obstajale tendence po racionalnem pristopu k razlagi in razumevanju religiozne vsebine. Velja omeniti, da je prerok Mohamed že od vsega začetka poudarjal vlogo razuma pri opredeljevanju islamske vere. Božji glasnik naj bi celo dejal, da nič, kar se ne ujema z zdravim razumom, ne sodi med verske doktrine.14

Prerok je izjemno cenil vlogo razuma tudi v vsakdanjem življenju, saj je vernikom prepovedal pitje alkohola, ki omrači um in vzbudi človeške strasti.15 Primer zmagovanja razuma nad strastmi je tudi post (saum), ki je eden izmed petih stebrov islama16 in je v mesecu ramadan17 za muslimane sveta obveza. Od vzhoda do sončnega zahoda se verniki odrekajo hrani, pijači, kajenju in spolnim užitkom ter tako dokazujejo popolno predanost Alahu.

Odsotnost zemeljskega zakonodajalca18

Nadangel Gabrijel je 22 let razkrival božjo voljo preroku Mohamedu. Teh 114 božjih razodetij je zapisanih v Koranu, ki predstavlja »sveto pismo in pravni zakonik«. Alah je v islamu edini zakonodajalec, ki zahteva pokornost vsakega človeka. Iz zapisanega izhaja, da je šeriatsko pravo zaradi religioznega izhodišča nespremenljivo in da gre za izrazito zaprt pravni sistem. Razumljivo je, da kasneje sprejeta pravila oz. predpisi ne smejo razširjati ali celo spreminjati temeljnih dogmatičnih pravil in načel. S tem smo trčili na bistveno razliko med islamskim in modernim pravom. Pri slednjem je namreč sprejemanje in spreminjanje predpisov nujna resničnost.

Koran je prvi pravni vir in velja za temelj pravnega sistema. Dokler je živel prerok, se nepopolnost sistema ni pojavila, saj je Mohamed s sodniškim izrekom ali novim razodetjem takoj rešil zadrego. Včasih se ta nova razodetja niso popolnoma ujemala s predhodnimi, kar do danes povzroča številne težave.

Za lažje razumevanje je nujna kratka predstavitev drugih virov islamskega prava, ki zapolnjujejo vrzeli, ki se zaradi statičnosti in zaprtosti šeriatskega prava pojavljajo v pravni ureditvi.19 Drugi najpomembnejši vir je tako Sunna, ki je sestavljena iz pričevanja o delovanju in učenju preroka Mohameda in je zapisana v obliki Haditov. Tretji vir je Gijas, kjer gre za sodbe po analogiji. Pri tem je treba poudariti, da te sodbe niso enakovredne ostalim pravnim virom, saj gre zgolj za sad človeškega razuma, ki je zmotljiv. Zadnji vir je idžma, ki navaja soglasje učenih članov muslimanske skupnosti (consensus ecclesiae) glede določenega (pravnega) vprašanja. Temelji na Mohamedovem izreku, da islamska skupnost nikoli ne bo soglašala v zmoti. Idžma je sčasoma prevzela funkcijo neke vrste »naknadnega zakonodajalca«.

Zelo pomembna je hierarhija pravnih virov. Kot je bilo že večkrat omenjeno, je primarni vir prava Koran, ki je nekakšna ustava islamskega prava. Če rešitve ni mogoče najti v njem, je potrebno pogledati sunno. Če tudi sunna ne poda zadovoljivega odgovora, je treba uporabiti gijas (tj. sklepati po analogiji), pri čemer se analogija najprej izpeljuje iz Korana, šele nato iz sunne. Če kljub temu nismo našli rešitve, je potrebno upoštevati idžmo. Iz navedenega lahko zaključimo, da je islamsko pravo v praksi sicer notranje dinamično, saj lahko z različnimi razlagami (analogija, upoštevanje idžme) pridemo do novih rešitev. Ta dinamika je podvržena temeljnim dogmam religioznega sporočila. V islamskem pravu je tako absolutno prepovedano spreminjati Koran. Po ortodoksnem islamskem gledanju je mogoče govoriti le o odkrivanju, spoznavanju in formuliranju že obstoječega prava20, saj je božja volja, iz katere pravo izvira, vsemogočna in vseobsegajoča.

V modernem pravu je spreminjanje starih in sprejemanje novih predpisov nujna resničnost, v nasprotju s šeriatskim pravom, ki je zaradi religioznega izhodišča nespremenljivo.

Zaobit Korana

V Koranu so obresti (ribat) izrecno prepovedane. V praksi se tako pojavljajo pravni posli, s katerimi se stranke elegantno izognejo kršitvi islamskega prava. Lep primer je obrestno posojilo. V praksi se je razvila tehnika dvojne prodaje,21 pri kateri posojilojemalec »proda« posojilodajalcu določeno poljubno stvar, posojilodajalec pa to stvar takoj »proda« nazaj posojilojemalcu, seveda za toliko višjo ceno, kolikor znašajo obresti pri sklenjeni posojilni pogodbi. Posojilojemalec mora kupnino plačati šele po preteku tistega časa, v katerem poteče rok za vrnitev »obresti«.22

Kontroverznost islamskih deklaracij o človekovih pravicah

V modernem pravu so posamezniku zagotovljene temeljne človekove pravice, ki se zagotavljajo v temeljnih listinah (ustava, mednarodne pogodbe itd.). Treba je poudariti, da gre pri človekovih pravicah za relativno nov koncept, ki ga vzhodnjaški in drugi tradicionalni oziroma religiozni sistemi ne poznajo. Tako je na primer v islamskem pravu pojem pravice priznan le toliko, kolikor je vsebovan v pojmu dolžnosti. Za šeriatsko pravo je tako značilno, da »pravica« ne pomeni dolžnosti za drugega, temveč predstavlja dolžnost za nosilca pravice. Ta koncept je v nasprotju s tipično vzpostavitvijo dualnosti med strankami v modernem pravu (pravica-dolžnost).23 Moderno pravo tako izrazito poudarja korelativnost, ki je religioznemu pravu tuja.24 Za razliko od Zahoda, kjer je v ospredju izrazit individualizem, pa je v islamskem pravu posameznik v službi skupnosti.

Kot ponazoritev zgoraj zapisanih misli bom predstavila Univerzalno islamsko deklaracijo o človekovih pravicah,25 ki jo je sprejel Islamski svet Evrope (deluje v okviru Islamske konference, ustanovljene leta 1969 s sedežem v Londonu) in so jo doslej sprejele mnoge islamske države. Deklaracija, ki je prevedena v evropske jezike, na prvi pogled močno spominja na Mednarodno listino o človekovih pravicah. Ob natančnejšem prebiranju pa ugotovimo, da prihaja med listinama do odločilnih in kontroverznih razlik. V besedilu deklaracije se namreč beseda »šeriat« v evropske jezike spretno prevaja kot »zakon«. Prevajalski »detajl« je pojasnjen šele na koncu deklaracije, kar lahko nepoučenega bralca z lahkoto zavede v zmotno istovetenje zakona šeriata z zakonom v evropskem (kontinentalno-pravnem) smislu. Z vnosom šeriata v listino se implicitno vnese diskriminatorno obravnavanje nemuslimanov in žensk, kar v osnovi ostro nasprotuje ideji človekovih pravic. Primeroma navajam 12. člen deklaracije, kjer je določeno, da ima vsaka oseba pravico do svobodne vesti, v skladu s svojim verskim prepričanjem. Ta določba dobi povsem drugačen pomen, ko upoštevamo dopolnitev v obrazložitvi, da je potrebno določbe interpretirati v skladu s šeriatom. Ta pa določa smrtno kazen za slehernega muslimana, ki spremeni veroizpoved (ki je sicer v posameznih islamskih državah v takšnih primerih še nadalje pogojena).26

Položaj žensk v Koranu27

Ženska in njen položaj v islamu je izjemno zanimiva in kompleksna tema. Ne smemo pozabiti, da je njen položaj odvisen od različnih družbenih dejavnikov, kot so starost, pripadnost določenemu razredu, izobrazba itd., zato je poskus hitre opredelitve lahko klišejski in pavšalen, saj mu skoraj zagotovo ne bo uspelo zaobjeti vseh oblik življenja islamskih žensk. Velja omeniti, da sta bili leta 2001 v Indoneziji in v letih 1988-90 v Pakistanu na oblasti ženski, ter da naj bi bila Mohamedova žena Ajša prisotna v nekaterih bitkah in bila ena pomembnejših prenašalk hadisov. Zgovoren je tudi primer iz Korana, kjer ni moč zaslediti nikakršnega pritoževanja nad vladanjem ženske, kraljice iz Sabe. Kot lahko razberemo iz zgornjih primerov, sta vloga in položaj ženske v islamski kulturi večplastna.

Koran naj bi v predislamsko družbo prinesel revolucionarne spremembe glede obravnavanja žensk. V času pred Mohamedom naj bi bila praksa, da so rojene in nezaželene deklice zakopavali v pesek. Koran pa ustvari žensko kot človeško bitje, ki ji tako pripadajo naslednje pravice: ženska ima pravico do rojstva, do posedovanja dote, do moževega pravičnega ravnanja (še posebno, če ima ta več žena), pravico do moževe skrbi in v primeru ločitve do odpravnine, pravico do ločitve od moža, pravico do svobodnega posedovanja kakršnega koli imetja, pravico do ugovora, če se mož želi ponovno vezati z drugo žensko, in pravico do dedovanja v primeru moževe smrti. Mohamed je prepovedal detomore, obsodil nezadovoljstvo staršev ob rojstvu deklice, prepovedal spolne zlorabe zasužnjenih deklet in prepovedal zihar, ki je vrsta hude žaljivke, s katero mož ženi pove, da ne želi imeti več spolnih stikov z njo. Mož je lahko ženo preprosto odslovil, kljub temu pa ženska ni postala svobodna, da bi lahko sklenila zakonsko zvezo z drugim moškim.28

Za lažje razumevanje razmerja med spoloma velja omeniti sociološki vidik v kontekstu islamske družbe. Seyyed Nasrmeni, da se v islamu vlogi obeh spolov dopolnjujeta in si ne nasprotujeta. Vloga ženske je predvsem, vendar ne nujno izključno, skrb za družino in vzgoja otrok. Vloga moškega pa je zaščita družine in ekonomska skrb zanjo. Zanimivo je, da Koran ne prepoveduje ženskam vključevanja v ekonomsko ali celo politično življenje. Koran tako vidi ženske na enak način kot moške, vendar pa poudarja njuno komplementarno naravo.

V nadaljevanju bom prestavila nekaj pravnih institutov, ki so specifični in pravno nadvse intrigantni. Mahr ali dota (tudi jutrnja) je danes vsota denarja, ki jo nevesta dobi od moža ob sklenitvi zakonske zveze, običaj je obstajal že v predislamskih časih, potrdil pa ga je Koran. V primeru ločitve ali smrti moža prestavlja dota ženski finančno varnost.29Toda za doto se lahko, po mnenju Kecie Ali, skrivajo tudi druge, bolj pritlehne stvari: možnost ločitve s strani moža in ženina seksualna razpoložljivost. Navedenih ugotovitev sicer ne zasledimo v Koranu, kljub temu pa po logiki islamskega pravoznanstva dota pomeni prav to, moževo gospodovanje nad ženino seksualno in reproduktivno zmožnostjo, kar tudi pomeni, da se lahko loči brez ženinega soglasja. Po logiki hanefijske šole30 je spolni odnos želja in izrecno pravica moškega. V nekaterih hadisih pomeni ženina odklonitev spolnosti z možem razlog za nezadovoljstvo samega Boga. Izjemno presenetljiv je tudi primer, ko lahko žena, ki je bila priča moževi ločitvi, ta pa trdi, da se od nje ni ločil in še kar prihaja k njej, moža ubije (z drogami in ne s trdim orožjem), ker spolni odnosi med njima postanejo nezakoniti.31

Zgornji primeri dajejo slutiti, da je interpretacija pravnih virov ključnega pomena. Vsaka šola ima lastne zakonitosti, kako se viri interpretirajo.32 Načelo proste presoje dokazov je uveljavljeno v vseh sodobnih pravnih redih in pomeni, da sodnik pri presojanju o tem, katera dejstva šteje za dokazana oz. katera ne, ni vezan na nobena formalna dokazna sredstva. V islamskem pravu pa v postopku poznajo različna dokazna pravila. Najzanimivejši je primer dokazovanja nezakonitega spolnega občevanja, pri čemer se šteje kot zadosten dokaz izjava štirih moških prič! Moški, ki je neutemeljeno obtožil osebo prešuštvovanja, se kaznuje z odvzemom pravice do pričevanja. Omembe vreden je nastanek dokaznega pravila »štirih moških prič za dokazovanje prešuštvovanja«.33 Mohamed je nekoč mislil, da ga je njegova žena Ajša prevarala. Prerok je dobil razodetje, ki pa je razkrilo njeno nedolžnost: »Nekateri izmed vas so skovali kleveto (Mohamedovi nasprotniki so klevetali Ajšo op.a.). Vsak od njih bo kaznovan po teži svojega greha, tistega pa, ki se je najbolj zavzel, čaka hudo trpljenje. Zakaj niso privedli četverice prič? (…)«.34

Absolutna pravičnost vs. pravna država

Glede na predstavljene značilnosti modernega in islamskega prava lahko suvereno zapišemo, da religiozno pravo ne temelji na konceptu pravne države. Pravna država je namreč tipičen proizvod modernopravne misli in je neločljivo povezana s sekularnostjo prava, z individualizmom oz. z relativno avtonomijo pravnega subjekta itd. Ključna razlika med tema vrstama prava se kaže v sami vrednostni naravi prava. Medtem ko je za moderno pravo temelj in okvir koncepcija človekovih pravic, za religiozno pravo doktrina človekovih pravic nikakor ni sprejemljiva, saj gre za pretirano antropocentrično oz. individualistično izhodišče.35

Sleherno pravo uveljavlja vrednote reda, miru, pravičnosti in pravne varnosti, pri čemer se te vrednote v vseh pravnih ureditvah uveljavljajo le v omejeni meri. Za razliko od modernega prava, ki se v svojem racionalnem pristopu zaveda vsebinskih nasprotij ali celo protislovij in se zavzema za njihovo medsebojno usklajevanje, pa religiozna prava poudarjajo idejo pravičnosti. V modernem pravu so temeljne pravne vrednote ločene, tako sta lahko npr. pravičnost in pravna varnost v nasprotju. Njun konflikt lahko ločimo ob žrtvovanju ene vrednote v zameno za drugo ali v kompromisni rešitvi. V islamskem pravu seveda obstajajo »kompromisi«, vendar jih to pravno razmišljanje ne doživlja kot take, temveč jih doživlja kot uveljavitev temeljne vrednote, ki je absolutna pravičnost.36


Opombe:

1 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 179.

2 Moderna država je vrsta države, ki ima organizirano in suvereno oblast nad določenim teritorijem in prebivalstvom.

3 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 207-336.

4 Islam je monoteisticna religija, ki je nastala v 7. stoletju. Med muslimane se prišteva približno 1,3 milijarde ljudi, kar predstavlja petino svetovnega prebivalstva in velja za drugo najbolj razširjeno religijo na svetu. Vir: http://wikiislam.net/wiki/Islam. (Zadnji dostop: 18.7.2012).

5 Beseda islaam izhaja iz korena s-l-m, ki najprej pomeni »mir«, pa tudi predajo. Polni pomen besede islaam je: »mir, ki pride, ko človek svoje življenje izroči Bogu«. Islam, podobno kot budizem, ki izvira iz besede budh, kar pomeni prebujenje, skuša že s poimenovanjem opozoriti na bistveno sporočilo. Muslimani si želijo življenje v popolnosti podrediti Bogu. Tudi beseda musliman pomeni »tistega, ki se pokori oz. preda«(Bogu). Zahod je do nedavnega islam večkrat imenoval mohamedanstvo, kar ni samo netočno, ampak tudi žaljivo. Za razliko od krščanstva, ki se imenuje po Kristusu, ki je bil učlovečeni Bog (oseba, ki je bil hkrati Bog in človek), Mohamed ni imel božanske narave, saj je bil zgolj božji glasnik (prerok).

6 Angleška kraljica je vrhovna poglavarka angleške cerkve, pri čemer je njena politična in pravna oblast zelo omejena (»kralj kraljuje, vendar ne vlada«).

7 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 221-223.

8 Velja omeniti, da številne islamske države sicer poznajo popolno ločitev cerkve od države, kljub temu pa je vera v teh državah vseeno dominanten faktor v pravu.

9 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 245.

10 Turčija je sekularna republika, v kateri je 96 % prebivalstva muslimanov in je leta 1937 zapisala laičnost v svojo ustavo.

11 Priporočam v branje članek Weber, Nana: Države niso dolžne priznavati cerkvenih porok, Pravna praksa, 2010, št. 45, str. 25.

12 Menski, Werner: Comparative law in a global context: The legal system of Asia and Africa, (2006), str. 364.

13 Šeriat dobesedno pomeni pot k vodi/izviru. Gre za širok pojem, ki obsega pravilen način življenja v islamu oz. pot, ki ji morajo verniki slediti.

14 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 243.

15 »Verniki, vino in kocka in maliki in puščice za prerokovanje so grde stvari, vražji posel! Vsega tega se izogibajte, da bi, kar želite, dosegli.«, Koran, El-Maida 90, str. 123.

16 Poleg posta sodi med 5 stebrov islama še: šahada (izpoved vere: ni drugega Alaha, razen Alaha, in Mohamed je njegov prerok), salat (dnevna molitev), zakat (dajanje miloščine oz. pomoč bogatega revnemu), hadž (romanje v Meko).

17 Mesec ramadan je 9. mesec v muslimanskem letu.

18 Povzeto po: David, René; Grassman, Günther: Uvod v velike sodobne pravne sisteme, druga knjiga (1998), str. 488-493.

19 Zaradi narave prispevka sem pripravila zgolj kratek povzetek. Za celovitejše in natančnejše razumevanje priporočam v branje: David, René; Grassman, Günther: Uvod v velike sodobne pravne sisteme, druga knjiga (1998), str. 489-494.

20 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 246.

21 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 250.

22 Zanimiv članek: Merc, Peter: Islamsko bančništvo-hit bančnega sistema v prihodnosti?, Pravna praksa 2010, št. 50 str. 18, GV Založba, d.o.o.

23 Na tem mestu bom zanemarila dolžnostno upravičenje, ki pomeni za pravni subjekt hkratno upravičenost in zavezanost glede istega pravnega subjekta.

24 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 327.

25 Podobno intrigantna je tudi Kairska deklaracija o človekovih pravicah. Več o njej si lahko preberete v: Cerar, Miro : (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 252.

26 Povzeto po Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 251-252.

27 Avtorica se zaveda, da je načela obširno in perečo problematiko. V nadaljevanju bo poskušala predstaviti vidike, ki se ji zdijo zanimivi. Za poglobljeno razumevanje tematike vabi bralca k branju magistrske naloge Andreje Prebil z naslovom Progresivna interpretacija islama kot možnost za sožitje v globalno-pluralnem svetu.

28 Povzeto po magistrski nalogi Andreje Prebil: Progresivna interpretacija islama kot možnost za sožitje v globalno-pluralnem svetu, Ljubljana 2007, str. 113.

29 David, René; Grassman, Günther: Uvod v velike sodobne pravne sisteme, druga knjiga, (1998), str. 502.

30 Metodologija hanefijske pravne šole temelji na tem, da rešitve najprej išče v Koranu, šele kasneje išče druge vire. Druga opora mu je hadis, tretja opora pa mišljenje ashabov. Če kljub vsej prizadevnosti še vedno ne najde rešitve, Abu Hanifo, utemeljitelj te šole, išče odgovor v lastnem razmišljanju z intencami šeriata in na racionalističnem pristopu.

31 Povzeto po Prebil, Andreja: Progresivna interpretacija islama kot možnost za sožitje v globalno-pluralnem svetu, Ljubljana 2007, str. 109.

32 V islamu obstajajo štiri priznane žive sunitske pravne šole: hanafijska, malikijska, šafijska in hanbelijska šola. Več: Bećirović, Zijad: Temelji islama in islamskega prava, izroček pri predavanju Uvod v primerjalno pravo, Ljubljana, 13.3.2012.

33 Povzeto po Prebil, Andreja: Progresivna interpretacija islama kot možnost za sožitje v globalno-pluralnem svetu, Ljubljana 2007, str. 109.

34 Koran, El-Maida, 24, str. 107.

35 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 320.

36 Cerar, Miro: (I)racionalnost modernega prava, (2001), str. 322.

Barantanje o svobodi

Brezplačno šolstvo je stvar prioritet