Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Konkurenca je huda - Vesna Tišler

Vesna Tišler je bila rojena v Kranju in odraščala v Dupljah na Gorenjskem. Po končani Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani se je odločila za študij na Pravni fakulteti v Ljubljani, kjer je aktivno sodelovala pri krožku Literatura in pravo (pred kratkim izdana knjiga Med Olimpom in Hadom nosi tudi njen prispevek), v uredniškem odboru revije Pamfil in kot nepogrešljiva pesnica recitatorka na kulturnih večerih PF. Ljubezen do poezije jo je spremljala od otroških let in že v gimnaziji je izdala samostojno pesniško zbirko. Med absolventskim stažem je odšla na Erasmus izmenjavo v avstrijski Gradec. Po opravljenem magisteriju iz evropskega gospodarskega prava na Evropskem inštitutu v Saarbrücknu v Nemčiji je dobila (sanjsko) petmesečno pripravništvo pri Evropski komisiji.

 Vesna Tišler

Vesna Tišler

Sprašujeta Lana Cvikl in Jurij Novak.

? Kako si prišla do pripravništva na Evropski komisiji?

: Po opravljenem podiplomskem študiju iz evropskega prava sem se odločila, da si pridobim tudi nekaj praktičnih izkušenj. Že na fakulteti so prakso pri evropskih institucijah promovirali kot edinstveno priložnost, da se v živo spoznamo z njihovim delovanjem. Poslala sem prošnje na Evropsko komisijo, Evropski parlament, Agencijo Evropske unije za temeljne pravice na Dunaju (FRA) in Računsko sodišče v Luxembourgu. Evropska komisija je bila edina institucija, kjer sem dobila pozitiven odgovor. Izbirni postopek pri Komisiji je najbolj zapleten, saj je selekcija največja. Za vsak petmesečni staž se prijavi 10.000 kandidatov, sprejmejo pa jih samo 600. Kandidat se mora najprej prijaviti elektronsko tako, da izpolni prijavo na spletni strani. Poudarek je predvsem na motivaciji, saj je treba napisati, zakaj konkretno si želiš prakse pri Evropski komisiji. Izbrati moraš tudi tri generalne direktorate, kjer bi rad opravljal pripravništvo in za vsakega utemeljiti, zakaj si želiš prakso prav tam, kakšen način dela si želiš, torej ukvarjati se s pravom ali administrativnimi deli, itd. Ko odpošlješ prijavo, čakaš nekaj mesecev, da se opravi pred-selekcija, kar pomeni, da se glede na kvote po posameznih državah članicah izbere 2.500 kandidatov, ki se uvrstijo v t.i. blue book. To je elektronska knjiga, ki jo dobijo uslužbenci Evropske komisije, ki iščejo pripravnike. Ti uslužbenci imajo na voljo nekaj časa, da glede na posamezne iskalne pogoje, kot so izobrazba, znanje jezikov, delovne izkušnje ipd., izberejo kandidata in svojo izbiro pošljejo glavni pisarni za stažiste. Tako se praksa ponudi osebam, ki so jih iz blue book-a izbrali uradniki Evropske komisije. Velikokrat se zgodi, da uslužbenci, preden izberejo kandidate, z njimi po telefonu naredijo intervju. Tudi jaz sem imela telefonski intervju, je pa popolnoma običajno, da nekateri dobijo zgolj ponudbo za prakso po elektronski pošti brez predhodnega kontakta s strani bodočega mentorja.

Za vsak petmesečni staž se prijavi 10.000 kandidatov, sprejmejo pa jih samo 600.

? Kaj je treba navesti v prijavi – kaj si študiral, kakšno povprečje si imel, kaj si počel poleg študija?

: Seveda, treba je navesti vso izobrazbo, navesti tudi povprečje študijskih ocen, izpolniti CV prek elektronske prijave, najbolj pomembna pa so že omenjena motivacijska pisma, saj jih uslužbenci Komisije zelo natančno berejo. Zanima jih, kakšno delo si že opravljal, kakšne izkušnje si pridobil in kakšne si še želiš pridobiti. Včasih je na videz nepomembna malenkost tista, ki jih prepriča, kajti zavedati se je potrebno, da so vsi kandidati, ki pridejo v elektronsko knjigo, zelo dobri.

? In v kateri generalni direktorat si si ti želela?

: Moja želja je bila opravljati prakso na Generalnem direktoratu za konkurenco (DG Competition) ali na enem od ostalih Generalnih direktoratov, ki se ukvarjajo z gospodarstvom in ekonomskimi zadevami. Ker so nas na fakulteti v Nemčiji prestrašili, da za ta področja vlada strašno zanimanje, sem se odločila ubrati bolj zanesljive metode in se prijavila na generalne direktorate, ki naj bi bili manj zanimivi za ostale kandidate. Na prvo mesto sem uvrstila Generalni direktorat za pravosodje in tja tudi prišla. Na drugo mesto sem navedla Generalni direktorat za človekoljubno pomoč (DG Humanitarian Aid and Development), ker je bila moja diplomska naloga s področja humanitarnega prava, saj se zelo gleda na to, ali je kandidat že kaj raziskoval ali delal na izbranem področju. Na tretje mesto sem navedla Generalni direktorat za regionalno politiko (DG Regional Policy), ker sem sodelovala na tekmovanju, povezanim s to temo. Veliko uslužbencev upošteva zgolj prvo izbiro kandidata, zato je pomembno, katerega uvrstiš na prvo mesto.

? Omenila si, da prakso opravljaš na Generalnem direktoratu za pravosodje. Kaj tam počneš, kaj so tvoje delovne naloge?

To pripravništvo bi lahko imenovali tudi “drugi Erasmus + služba”.

: Znotraj istega direktorata se delo stažistov zelo razlikuje. Vsak stažist dobi mentorja, ki je odgovoren za njegove naloge in ga vodi skozi celotno prakso, preverja njegovo delo, je nekakšna kontaktna točka za stažista. Moje delo je mogoče malo manj pravniško kot delo večine stažistov v tem direktoratu. Delam sicer v enoti za kazensko pravo, vendar večina mojih delovnih nalog ni povezana s tem pravnim področjem. Ekipa, v kateri sta poleg mene še dve sodelavki, je zadolžena za usposabljanje pravosodnih delavcev in drugih pravniških poklicev v Evropski uniji. Naša naloga je predvsem sodelovanje z združenji in zbornicami odvetnikov, notarjev, sodnikov, tožilcev na ravni EU ter institucijami, ki na evropski ravni organizirajo izobraževanja in izmenjave s področja evropskega prava za te poklice. Pripravljamo tudi smernice, zbiramo primere dobre prakse iz različnih držav članic, promoviramo usposabljanje na nacionalni ter evropski ravni itd. Tik preden sem prišla na prakso, je Komisija objavila komunikacijo s tega področja, sedaj pa se posvečamo njeni implementaciji. V izmenjave in izobraževanje želi Komisijia do leta 2020 vključiti vsaj polovico vseh sodnikov in tožilcev v EU, zato se dela tudi na povečanju proračuna na tem področju. Včasih je za komisarko ali generalnega direktorja, tj. uslužbenca na vrhu generalnega direktorata, potrebno napisati del govora ali ozadje določene problematike, pripraviti raziskavo z določenega področja (npr. v času mojega staža smo pripravljali memorandum s Hrvaško, ki je bil podpisan v decembru, da bodo lahko njihovi sodniki, tožilci in odvetniki že sodelovali v evropskih programih do vstopa v EU). Skratka, delo je zelo raznoliko in ga ni mogoče opisati le z nekaj besedami. Zame je čar dela pri Komisiji ravno v tem, da ves čas prihajajo nove zadeve, ves čas se učiš novih stvari, veliko je dinamike, hodiš tudi na sestanke v Parlament, na Svet ter izven evropskih institucij.

? Sta tvoji dve sodelavki zaposleni za nedoločen čas oziroma kakšne so še vrste zaposlitve pri Komisiji?

: Ena od mojih sodelavk je zaposlena za nedoločen čas, druga pa ostaja samo še do aprila, saj je uslužbenka francoskega ministrstva za pravosodje. Znotraj Komisije namreč obstaja več različnih delovnih razmerij: uradniki zaposleni za nedoločen čas; napoteni državni strokovnjaki, ki so delno plačani iz proračunov držav članic, delno pa iz proračuna Komisije, in lahko ostanejo le nekaj let; pogodbeni uslužbenci, ki delajo na določenem projektu in ostanejo leto ali dve; začasni uslužbenci, ki so zaposleni za izvajanje različnih visoko specializiranih ali začasnih nalog za največ šest let; začasno osebje zaposleno za krajši čas (do šest mesecev), ki zapolni vrzeli, nastale zaradi porodniških ter bolniških dopustov ipd., in nato še pripravniki.

? Kako se razumeš s sodelavci?

: Priznam, da sem pred prihodom na Komisijo, imela predstavo, da so vsi evropski uradniki zelo strogi ter nedostopni in me bodo kot stažistko obravnavali kot manjvredno. A že na samem začetku pripravništva sem bila prijetno presenečena, saj so si vsi uslužbenci v moji enoti vzeli pol ure časa za pogovor z mano in mi predstavili svoje delo. Tudi sicer so zelo prijazni, pripravljeni pomagati, vabljen si z njimi na sestanke in k sodelovanju pri projektih. Tako sem v času svoje prakse med drugim sodelovala pri projektu E-justice portal, pri pripravi zakonodaje s področja zaščite finančnih interesov evropskih institucij, pri spreminjanju organizacijske strukture Eurojust- a itd. Zaposleni na Komisiji so zelo odprti, razgledani ter internacionalno usmerjeni ljudje, govorijo po več tujih jezikov in vsaj po mojih opažanjih svoje delo opravljajo kakovostno. Glede na to, da je izbirni postopek za delo v institucijah zelo težak in dolgotrajen, me usposobljenost uradnikov na Komisiji ne preseneča.

? Kakšna znanja in veščine poleg diplome so potrebni za opravljanje dela na Komisiji?

: Za opravljanje pripravništva so velika prednost predhodne delovne izkušnje. V splošnem se starost stažistov giblje med 25 in 30 let, zato za večino takšna praksa predstavlja pomembno izkušnjo med že končanim študijem in iskanjem službe oz. nekakšno “stopnico do Bruslja”. To pripravništvo bi lahko imenovali tudi “drugi Erasmus plus služba”, saj praksa pri Komisiji vključuje druženja, izlete, zabave in aktivnosti. Tu vseskozi spodbujajo networking, saj veze in poznanstva pri iskanju službe v bruseljskem privatnem sektorju igrajo pomembno vlogo. Ker je koncentracija sposobnih mladih ljudi tukaj velika, je konkurenca huda.

O zaposlenih v evropskih institucijah pa Belgijci nimajo najboljšega mnenja.

Za stalno delo pri Evropskih institucijah pa je potrebno opraviti zloglasni concours. Izbirni postopki so zelo različni, od splošnih za pravnike, administrativne delavce, ekonomiste ipd., do posebnih za prevajalce, asistente in pravnike lingviste. Prva faza, kjer se vrši tudi glavna selekcija, vključuje matematični, logični in verbalni test. Najboljše kandidate, ki ponavadi sestavljajo 1% vseh kandidatov, pa čakajo nadaljnja preverjanja, kot so reševanje primerov, intervju, skupinsko delo ipd. Lani se je za nekaj sto prostih mest na institucijah prijavilo okrog petdeset tisoč kandidatov. Z opravljenim konkurzom se uvrstiš na rezervno listo, ki je običajno v veljavi eno do dve leti, in s te liste institucije vabijo kandidate na razgovore za prosta delovna mesta.

? Lahko opišeš svoj delavnik?

: Delovni dan stažista se začne ob devetih in traja do pol šeste oz. šeste popoldan, odvisno od posameznika, v nekaterih direktoratih te lahko zadržijo tudi dlje časa, saj stažiste jemljejo kot tiste, ki se jim lahko naloži veliko dela, se pa nekateri v času prakse tudi dolgočasijo. Priznati moram, da imam srečo, saj sem se znašla v nekakšni zlati sredini - dovolj dela, da med službo ne obvisim na internetu, a tudi dovolj časa za prostočasne aktivnosti. Nekaj dela se opravi v pisarni, nekaj izven nje, tako da je težko opisati moj običajen delovni dan.

? Uživaš v svojem delu?

: Zelo uživam. Nekateri pravniki v času prakse spoznajo, da bi jim delo v odvetniški pisarni bolj prijalo, sama pa imam raje bolj dinamično delo.

Imamo tudi nogometno ligo, odbor za istospolno usmerjene, organizirajo se filmski večeri... sama sem koordinatorka za Euroball.

? V čem vidiš prednosti zaposlitve pri Komisiji?

: V prvi vrsti je to vsekakor mednarodno okolje. Všeč sta mi tudi širok spekter dejavnosti in konkretnost nalog, ki jih delo pri Komisiji prinaša. Zelo redko se zgodi, da bi se dvajset zaposlenih ukvarjalo z določenim ozkim področjem, ki zadeva EU, temveč se z njim ukvarja(ta) zgolj eden ali dva uradnika. Te konkretne naloge posledično terjajo ter naposled tudi izoblikujejo strokovnjake na specifičnih področjih. Prednost tiči tudi v spodbudah za menjavo delovnega mesta znotraj Komisije, kar se ponavadi vrši v nekajletnih razmakih. Za mlade pa je privlačna samostojnost pri delu in odgovornost, ki jo dobijo že na začetku kariere.

? Kolikšne so plače, če ni skrivnost?

: Stažistova plača ni skrivnost, ker gre vselej za četrtino osnovne uradniške plače. Trenutno gre za približno 1100 evrov, kar ravno ne prinaša vsakodnevnega razkošja, vsekakor pa spodobno, običajno bruseljsko življenje. Za tamkajšnje sobe oz. garsonjere je sicer potrebno odšteti od cca 350 do 600 evrov s stroški.

? Kako pa ocenjuješ delo Komisije? Se strinjaš s tezo, da ima EU demokratični deficit? Koliko je dejanskega sodelovanja Evropskega parlamenta pri sprejemanju predpisov, ki jih povečini pripravi Komisija?

: Ko sem se učila o evropskih institucijah, sem Komisijo videla zgolj kot “komisijo”. Ko pa vidiš koliko je usklajevanja med direktorati že znotraj Komisije ter usklajevanja Komisije z Evropskim svetom, ugotoviš, da je do konkretnih predlogov zelo težko priti. Že z zavračanjem predlogov s strani držav članic (na sestankih s Svetom) ima Komisija velike težave. Parlament dobiva vedno večjo vlogo, predloži zelo veliko amandmajev, a jih je zelo malo sprejetih, saj ima Evropski svet še vedno glavno besedo. Nekatere članice trdno stojijo za svojimi načeli in včasih ena ali dve, ki sta proti določenemu predlogu, blokirata celoten sprejem odločbe ali direktive. Menim, da bi se stvari ob bolj “demokratičnem pristopu” – pri tako zajetnem aparatu – odvijale še počasneje.

? Se ti zdi, da imajo države članice preveč besede pri sprejemanju predpisov?

: V bistvu ne. Razumljivo je, da želijo države na določenih področjih obdržati suverenost, vsekakor pa je bistveno usklajevanje. Težave se rešujejo na sestankih s strokovnjaki iz držav članic ob vsakem sprejemanju zadeve posebej. Komisija s predlogi stori največ, a tudi Parlament zna biti konstruktiven s svojimi amandmaji. Komisija si prizadeva upoštevati tako amandmaje Parlamenta kot tudi predloge in zadržke držav članic, kar pa na žalost prepogosto pripelje do velikih zamud pri sprejemanju evropske zakonodaje.

? Zakaj ostane toliko predlaganih amandmajev nesprejetih?

: Po mojem mnenju problem tiči v poslanskih vrstah, ki ne premorejo dovolj strokovnjakov za konkretna področja. V Parlamentu ne organizirajo toliko sestankov z nacionalnimi strokovnjaki in večini poslancev določene problematike niso znane v detajle. Pri tolikšni količini zakonodaje gre v Parlamentu včasih le za sprejemanje odločitev, torej zgolj za dvigovanje rok, saj za podrobnejše diskusije enostavno ni časa.

? Torej delo Komisije kot institucije zasluži pozitivno oceno?

: Da. Vsekakor bi se nekatere stvari lahko še izboljšale, ampak ko enkrat spoznaš sistem od znotraj, opaziš željo po odprtosti in dovzetnosti. Pri tem mislim recimo na pisma državljanov in pravnih oseb, na katera Komisija vedno odgovori. Delo Komisije je transparentno, a – kot rečeno – včasih opravljeno z zamikom zaradi zapletenih postopkov znotraj Komisije ter postopkov usklajevanja med različnimi institucijami. Sama Komisija sicer šteje okrog 50.000 zaposlenih.

? Kaj bi se dalo izboljšati?

: Hm. Mislim, da sem bila tam navzoča prekratek čas, da bi lahko opazila konkretne pomanjkljivosti. Morda bi morala Komisija biti bolj avtoritativna, saj je včasih problem dobiti prispevek s strani držav članic. Ko se pripravlja ureditev nekega področja, jim Komisija pogosto pošilja vprašanja o stanju na tem področju v državi, a pogosto ne dobi odgovora in zadeva zastane. Komisija v takih primerih nima pristojnosti za izvajanje represivnih ukrepov, a uvedba le-teh bi po mojem mnenju prinesla še slabši odziv s strani držav članic.

Vselej sem sovražila učenje na pamet.

? Vedno več je mladih, ki si želijo zaposlitve v eni izmed evropskih institucij. So te službe res tako sanjske?

: Glede sanjskosti lahko rečem, da mora vsak zase vedeti, kaj hoče. Z zaposlitvenimi problemi se mladi srečujejo po vsej Evropi. Tujina, predvsem Bruselj, predstavlja neko obljubljeno deželo varnih služb in visokih plač, a v času, ko ne vemo, kaj se bo zgodilo z EU, tudi zaposlitev v evropskih institucijah ne zagotavlja takšne varnosti kot prej. Sicer pa nudijo veliko ugodnosti glede porodniških dopustov, dodatek za življenje v tujini, možnost polovičnega delovnega časa itd. Prednost je vsekakor delo v mednarodnem okolju, dinamika dela in seveda visoke plače. Za pravnike, z izjemo konkurenčnega področja (DG Competition), kjer se rešujejo primeri, ni toliko tipičnega pravniškega dela, temveč prednjači priprava zakonodaje. Če si zaposlen v pravni službi, preverjaš, ali je predlagana evropska zakonodaja v skladu s pravom EU. Pogosto gre v dobršni meri tudi za diplomacijo in pogajalske sposobnosti.

? Kaj pa slabosti?

: Med slabosti vsekakor lahko uvrstim življenje v tujini, saj mi je slovensko okolje bližje. Pogosto so delavniki, sploh kar se Parlamenta tiče, dobesedno nori in nekateri zaposleni delajo po dvanajst ur in več. Za asistente poslancev je značilno, da večkrat službujejo tudi med vikendi, potujejo enkrat mesečno v Strasbourg ter v države članice in nazaj, kar terja veliko napora. V splošnem imajo zaposleni na višjih položajih (vodje enot ali direktoratov) veliko daljše delavnike in so pod znatno večjim stresom kot uradniki na nižjih položajih.

? Ali ima zaposleni na Komisiji veliko pristojnosti, je lahko kreativen, samostojen pri svojih idejah?

: To so zagotovo glavne prednosti zaposlitve pri Komisiji, ki za mladega uslužbenca na začetku karierne poti predstavlja zelo stimulativno delovno okolje. Od trenutka, ko poprimeš za določeno delo oz. projekt, zanj nosiš tudi odgovornost. Se pa zgodi, da nekateri po nekajletnem delu na Komisiji ne čutijo več izziva, ker so polne odgovornosti vajeni že od začetka. Moj mentor pri magistrski nalogi se je npr. po desetih letih dela na Komisiji, v želji po nečem novem, preusmeril v odvetništvo.

? Si želiš redne zaposlitve na Komisiji? Zakaj?

: Vsekakor, saj je delo s področja evropskega in mednarodnega prava v Sloveniji zelo težko najti. Nasploh mi dinamika dela ter multikulturno okolje na Komisiji zelo ugajata.

? Kaj pa počneš v prostem času?

: Praksa pri Komisiji ne prinaša zgolj trdega dela. Kot sem že omenila, je veliko možnosti za ukvarjanje s prostočasnimi in izobraževalnimi dejavnostmi. Za vsako petmesečno prakso stažisti izvolijo Stage committee, ki ga sestavlja pet stažistov. Ti usklajujejo delo najrazličnejših pododborov. Trenutno jih je na voljo kakih trideset: od športa, plesa, literature, sodelovanja pri reviji, do oblikovanja kuharske knjige. Obstaja tudi karierni odbor, odbor za organizacijo konferenc, imamo tudi nogometno ligo, odbor za istospolno usmerjene, organizirajo se filmski večeri... Sama sodelujem v humanitarnem odboru, kjer z različnimi akcijami zbiramo 9000 evrov za pomoč Boliviji, ter sem koordinatorka za Euroball, ki je zaključni dogodek z večerjo in zabavo na koncu pripravništva. Veliko je tudi spoznavnih zabav in izletov. Zanimivo je, da tako kot na Pravni fakulteti v Ljubljani tudi tu ženska zasedba prednjači pred moško v razmerju 70:30.

V odvetniški pisarni jih je pritegnilo veliko število mojih obštudijskih

? Je veliko stažistov samskih?

: Večinoma so poparčkani, veliko jih je vezanih na daljavo, nekatere pa ravno ljubezen zadržuje v Bruslju, zelo različno torej.

? Kako si se privadila na življenje v tujini? Imaš hudo domotožje?

: Mmm, ne. Ko sem se odpravljala na Erasmus, mi je bilo malce težko oditi v tujino, čeprav sem zgolj prestopila mejo, sedaj pa se je seliti v tujino vsakič lažje. Menim, da danes za mobilnost v Evropi obstaja vedno manj ovir. Tako na svojem podiplomskem študiju v Nemčiji, kot tudi v Bruslju se nisem soočala s posebnimi problemi. Seveda pa pogrešam družino in prijatelje v Sloveniji. V Bruslju se vseskozi spoznava veliko najrazličnejših ljudi, a veliko poznanstev ostane zgolj površinskih. Tudi v tujini je potrebnih nekaj let, da si ustvariš svoj krog prijateljev.

konkurenca+je+huda+vesna+tisler+intervju+pamfil+2.jpg

? Če bi Slovenija premogla take službe, bi raje ostala pri nas?

: Da, zagotovo.

? Kaj so tri največje razlike med življenjem v Bruslju in Sloveniji?

: Všeč mi je lagoden pogled na življenje, ki ga v Bruslju opažam, čemur verjetno med drugim botrujejo višje plače. Veliko sestankov se odvija v kavarnah, vmes pa si tudi vselej vzamejo čas za kosilo, med katerimi so tudi delovna, ki pogosto trajajo po dve uri. V Bruslju se veliko zelo pomembnih odločitev sklene v povsem neformalnem okolju. V primerjavi s Slovenijo je družinsko življenje deležno nekoliko manj pozornosti zaradi celodnevnih obveznosti. O zaposlenih v evropskih institucijah pa Belgijci nimajo najboljšega mnenja zavoljo socialnega statusa in ugodnosti, ki so jih evrokrati deležni. Brezposelnost v Bruslju je sicer zelo visoka, veliko je priseljencev z Maroka in ostalih afriških držav, pa tudi s Poljske. Obstajajo soseske priseljencev, ki se jim je bolje izogibati. Belgijci so se večinoma odselili na podeželje, stanovanja pa oddajajo v najem zaposlenim v evropskih institucijah, saj jim to prinaša dober vir dohodka. Posledično je tu zelo težko naleteti na avtohtonega Bruseljčana.

? Lahko izpostaviš kako resnično slabo “bruseljsko” izkušnjo?

: Ko se mlajše dekle sprehaja po Bruslju, pogosto za seboj sliši veliko žvižgov in vpitja. Veliko je tudi novic o pretepih, ropih. Sama, razen vpitja in žvižgov za mano, nisem imela kakih negativnih izkušenj. Zanimiv pripetljaj pa se je zgodil v začetku decembra, ko je Kongo dobil novo vlado in so se pred njihovo ambasado, ki je nasproti stavbe, v kateri delam, začeli zbirati protestniki. Ko so začeli razbijati po oknih, smo bili do prihoda policije pošteno na trnih. Od tedaj policijske barikade stalno stojijo pred našo stavbo. Drugače pa je na splošno v Bruslju veliko protestov, ki zadevajo razmere priseljencev ter ekonomsko krizo v Evropski uniji.

? Med študijem si delala pri notarki v Kranju in v PR službi pri Goodyear Slovenija. Kako je bilo?

: Za delo v notarski pisarni sem se odločila predvsem zaradi pridobivanja praktičnih pravniških izkušenj. Ob sestavljanju pogodb in oporok sem spoznala, da to delo ni zame, kar se je tekom kasnejšega dela v eni izmed odvetniških pisarn potrdilo, in odločila sem se, da potrebujem bolj ne-tipično pravniško službo. Pri delu v PR službi sem veliko bolj uživala, sodelovala sem pri projektu za mlade, ki je temeljil na okoljski osveščenosti, bilo je veliko komuniciranja z mediji in med družbami znotraj multinacionalke.

? Glede na tvoje izkušnje, čemu meniš, da dajejo prednost delodajalci, ko zaposlujejo mlade pravnike, še posebej, če je to njihova prva zaposlitev?

: V četrtem letniku, ko sem iskala študentsko delo, sem enostavno poslala nekaj prošenj, kmalu zatem pa od notarke prejela povabilo na razgovor. Bila je zadovoljna z mano, ni pa konkretno izpostavljala razlogov za odločitev, da me vzame na študentsko delo. Ne bi rekla, da sem bila bolj konkurenčna od ostalih, spomnim pa se, da jih je v odvetniški pisarni, kjer sem kasneje opravljala študentsko delo, pritegnilo veliko število mojih obštudijskih dejavnosti. Te poleg prehodnih delovnih izkušenj vsekakor igrajo zelo pomembno vlogo. Povprečje ocen, z izjemo tistih najelitnejših odvetniških pisarn, ni tako zelo odločilen dejavnik.

? Mladi pravniki povečini poročajo, da so doživeli neprijeten šok, ko so se podali iz varnega zavetja abstraktnega idealizma zakonskih določb, ki se jih učimo na fakulteti, in se prvič srečali s kruto, pogosto “netočno, malo po domače, celo vulgarno” prakso. Kaj je bil zate šok?

: Priznati moram, da sem vselej imela srečo glede mentorjev, tako glede notarke kot tudi pri “Goodyear izkušnji”. Tudi pri praksi na Komisiji mi nasveti in pomoč mentorice zelo olajšajo delo. Kar pa se omenjene “domačnosti” tiče, se včasih res zazdi, da so šla vsa leta študija v prazno, ko naletiš na primer osnutka kupoprodajne ali izročilne pogodbe, ki ga je potrebno prilagoditi potrebam stranke, kar bi lahko storil tudi nekdo brez pravne izobrazbe. Vseeno se mi zdi, da nisem pravi naslov za tovrstna vprašanja, saj imam za seboj še premalo pravniške kilometrine (smeh).

? Je na Pravni fakulteti premalo praktičnega pouka?

: Da, premalo. Všeč mi je nemški sistem, kjer morajo študenti pred diplomo opraviti nekaj mesecev obvezne prakse.

? Kaj bi svetovala mladim diplomantom pri iskanju prve službe?

: Naj bodo zelo aktivni. Danes se je po domače rečeno treba znati prodati. Službe se pogosto ne dobi več zgolj s pošiljanjem prošenj in čakanjem na odgovor. Priporočljivo je obiskovanje jezikovnih tečajev, pridobivanje izkušenj iz drugih področij, vsekakor tudi študij v tujini. Nekaterim se včasih zdi preveč predrzno poklicati ali poslati elektronsko pošto v podjetje ali odvetniško pisarno, ki nima razpisanih prostih delovnih mest, a včasih ravno na tak način mlad diplomant lahko pride do službe.

? Si imela med študijem kakšne težave, pri katerem predmetu se ti je posebej zatikalo?

: Vselej sem sovražila učenje na pamet in študij na Pravni fakulteti mi v tem oziru ni preveč prijal, tako sem se, za ceno nekoliko nižjega povprečja, v znatnejši meri udeleževala obštudijskih dejavnosti. Med predmeti so mi bili najbolj pri srcu gospodarsko pravo, mednarodno pravo ter pravo intelektualne lastnine, še najmanj pa delovno pravo.

? Želje za tvojo nadaljnjo zaposlitveno pot? In ali že veš, kaj si želiš v življenju?

: Po opravljeni praksi si želim ostati v Bruslju in tu čim prej najti stalno zaposlitev, pa seveda nekega dne opraviti concours.

? In še (po)praznične želje za vse bralce Pamfila prosim.

: Želim jim, naj ostanejo optimistični kljub pesimizmu, ki preveva evropsko gospodarstvo in čas, v katerem živimo. Naj študijskih let ne izkoristijo zgolj za študij, temveč tudi za učenje jezikov, pa npr. za sodelovanje z revijo Pamfil in druge obštudijske dejavnosti, ki prinašajo dragocene izkušnje za življenje in, kot rečeno, lahko celo prepričajo bodočega delodajalca, da ste prav vi oseba, ki jo išče.

Slovenci kot (najbolj) kozmopolitski narod?

Vzporedni študij - Žiga Rejc