Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Kapitalizem + Svoboda = Kriza

Kitajska beseda za krizo je sestavljena iz dveh znakov:

nevarnost

priložnost

kapitalizem+svoboda+kriza+clanek+pamfil.jpg
“V vsaki nesreči ti sreča lahko odpre vrata, da se izmuzneš.” Cervantes
“Pesimist vidi težavo v vsaki priložnosti, optimist pa vidi priložnost v vsaki težavi.” Winston Churchill

Trenutno ekonomsko stanje na tem planetu ni rožnato. Celo Bog je bil prisiljen ugasniti luč na koncu predora zaradi previsokih stroškov za elektriko.

Začetek novega tisočletja bo prav gotovo v največji meri zaznamovan z besedo kriza. Ta je pustila (in še vedno pušča) posledice, ki so v večini primerov neugodne. Da pa kriza ni le težava, ampak tudi priložnost, dokazujejo mnogi uspešni posamezniki in podjetja, ki so se na krizo znali pripraviti in izkoristili dano okolje sebi v prid. Začetku krize pa bo slej ko prej sledil njen konec. Do takrat je pač potrebno vzeti v zakup njene “muhe” in razmišljati o načinu, kako najti izhod iz nje in predvsem, kako preprečiti njeno ponovitev. Ali pa kot pravi dr. Jože Mencinger: “Morda pa se bo kriza res končala, ko se bomo nanjo navadili.”1

Naokrog kroži šala, ko želi ambiciozen podjetnik začeti svojo poslovno pot, zato gre h direktorju banke po kredit in nasvet. Podjetnik reče direktorju banke: “Rad bi ustanovil manjše podjetje. Kako naj to izvedem?” Direktor banke mu odgovori: “Kupi večje podjetje in počakaj.”

Da bi premagali ovire, ki jih je povzročila kriza, je zagotovo koristno poznavanje ekonomije in njenih zakonitosti. Kot so v življenju vsakega posameznika vzponi in padci, so tudi v ekonomiji in gospodarstvu poslovni cikli, sestavljeni iz recesije2, depresije (daljše obdobje recesije), konjunkture3 in stagnacije (mirovanje gospodarske dejavnosti).

Beseda kriza izhaja iz grškega samostalnika krisis (izbira, odločitev), le-ta pa iz grškega glagola krinein, ki pomeni odločiti se. Danes se beseda kriza uporablja večinoma v pomenu stiske, nevarnosti, gospodarskih ali političnih težav, pozablja pa se na izvorni pomen besede, to je – odločiti se.

SKOK NAZAJ NA ZAČETEK KRIZE

“Kdaj se kriza začne? Ko se začnejo pojavljati vprašanja, na katera ni odgovorov.” Ryszard Kapuscinski, poljski pisatelj

O vzrokih današnje krize se je že na veliko pisalo. Nadpovprečna gospodarska rast, poceni denar, nizka obrestna mera in še bi se dalo naštevati. Drugorazredni hipotekarni krediti so povzročili pok nepremičninskega balona. Najbolj pa se med njimi poudarja izum izvedenih finančnih inštrumentov, ki so krivci za bankrot največje investicijske banke Lehman Brothers.

V letu 1933, ob ponovni prebuditvi borznega trga po Veliki depresiji, je ameriški kongres v strahu, da se ne bi ponovila podobna ekonomska tragedija, sprejel Glass-Steagallov zakon. Njegov namen je bil preprečiti komercialnim bankam, da bi špekulirale (hazardirale) z denarjem svojih vlagateljev. To je zakon storil tako, da je ločil manjše bančne posle in investicijsko bančništvo. Tako je bila kar 65 let zagotovljena finančna stabilnost. Banke so opravljale nujne naloge finančnega posredovanja, ne da bi pri tem preveč tvegale, država pa je ohranjala dovolj visoko agregatno povpraševanje, da so naložbe zagotavljale polno zaposlenost4.

Leta 1981 sta predsednik ZDA Ronald Reagan in njegova administracija z ekonomskimi in davčnimi reformami poskrbela za največji ekonomski boom Amerike v povojnem času ter s tem ustvarila 35 milijonov novih delovnih mest. Finančni lobisti so v takšnih ugodnih razmerah uzrli idealno priložnost za nadaljnjo liberalizacijo kapitalizma, ki bi jo dosegli z deregulacijo in opustitvijo nadzora nad finančnimi trgi in njihovimi udeleženci. Po dolgotrajnem lobiranju finančne industrije je ameriški predsednik Bill Clinton leta 1999 razveljavil Glass-Steagallov zakon.

V začetku novega tisočletja pa se je zgodilo nekaj, kar so vsi pristaši neoliberalnega kapitalizma vztrajno zavračali. V ZDA je počil nepremičninski balon. Do tega je prišlo, ko so se v sistem hipotekarnih kreditov poleg posojilodajalca in posojilojemalca vključili novi igralci.

Investicijske banke so od posojilodajalca začele kupovati hipoteke in nanje vezane vrednostne papirje. Zaradi tega posojilodajalec ni več tako natančno preverjal, kako je bil kredit zavarovan, ker ni več pričakoval od posojilojemalca, da ga bo odplačal neposredno njemu, ampak ga je lahko takoj prodal investicijskim bankam. S tem se je posojilodajalec izognil tveganju, da kredit ne bo odplačan. Banke so poleg hipotekarnih kreditov začele kupovati tudi ostale kredite, kot so krediti za avtomobile, šolnine5, dolgovi kreditnih kartic ipd. Nato so več kreditov združile v pakete, in s tem ustvarile kompleksne finančne derivate6. Investicijske banke so takšne pakete posojil v obliki vrednostnih papirjev prodajale investitorjem po celem svetu. To je pomenilo, da so posojilojemalci kredite odplačevali prej omenjenim investitorjem, in ne več posojilodajalcem. Ocene takšnih vrednostnih papirjev, ki izhajajo iz višine tveganja (ali bo posojilodajalec uspel povrniti izposojeni denar), so izdajale bonitetne agencije. Takšne storitve bonitetnih agencij so plačevale investicijske banke – boljšo oceno so bonitetne agencije podale, več so jim plačale, saj so investitorji rajši kupovali vrednostne papirje, ki so bili boljše ocenjeni. V takem sistemu je število posojil drastično naraslo, kar je pripeljalo do izdajanja drugorazrednih posojil.7 Ko so cene nepremičnin začele padati, se je kmalu pokazala vsa beda drugorazrednih stanovanjskih kreditov. Hiš, za katere ljudje niso več mogli odplačevati anuitet, ni bilo več mogoče prodati, ne da bi banke imele izgubo. Vzpostavitev takega sistema je omogočilo ekonomsko okolje, ki je opisano v naslednjem poglavju.

Če neoliberalici tako močno zavračajo državni intervencionizem, zakaj potem dopuščajo, da se država vmešava v gospodarski sistem z raznimi finančnimi injekcijami in dokapitalizacijami?

OKOLJE, V KATEREM JE KRIZA NASTALA

“Sodim, da so svobodni trgi najboljši način organizacije ekonomije. V preteklosti smo jih poskušali regulirati, a to ni delovalo.” Alan Greenspan, bivši predsednik Zveznih rezerv
“Oblika in pomen neoliberalističnih principov sta neposredni napad na demokracijo.” Noam Chomsky, ameriški jezikoslovec in politični aktivist

Neoliberalizem se je začel razvijati konec šestdesetih let prejšnjega stoletja kot odgovor na neuspeh ekonomske politike pod vplivom kejnezijanstva8. Neoliberalci trdijo, da bodo odprto tržišče, svobodna trgovina in neomejeni pretok kapitala vodili do večje socialne, politične in gospodarske blaginje. Ta oblika neoliberalizma zagovarja minimalno državno trošenje, minimalne davke, minimalni obseg tržnih pravil in minimalno udeležbo države v gospodarstvu9. Neoliberalni kapitalizem torej pomeni, da se mora država umakniti iz gospodarstva, da se mora prenehati vmešavati – državno odločanje naj nadomesti odločanje posameznikov. Neoliberalizem je tesno povezan z deregulatornim pristopom, ki zahteva, da se odpravijo vsa pravna pravila in zagotovi prosto gospodarjenje, saj so zakonodajne institucije in sama pravna država strošek gospodarskega razvoja. Tak sistem omogoča finančnim institucijam in drugim igralcem na finančnem trgu oblikovanje prezapletenih finančnih inštrumentov, s katerimi nato špekulirajo na finančnih trgih. Kapitalizem je torej postal to, česar se je britanski ekonomist John Maynard Keynes10 najbolj bal: stranska posledica “hazardiranja”.11

Anton Komat, znani slovenski pisec in naravovarstvenik se je o trenutnem ekonomskem okolju izrekel takole: “Edini primer, ki je v naravi primerljiv s to noro ekonomijo, je rak. Zanj pa vemo, kako se konča. Ubije gostitelja in sebe.”Kakšen je torej vzrok, da človek pušča kapitalizmu tako razdiralno pot?

EDINI ELEMENT KRIZE JE ČLOVEK

“Pohlep je čustvo, ki razjeda, in naš sedanji sistem ga spodbuja, ga dobesedno slavi, s tem da ga nagrajuje.” Immanuel Wallerstein, ameriški sociolog
“Pohlep je dober. Sedaj je tudi zakonit.” Gordan Gekko, borzni posrednik v filmu Wall Street: Money Never Sleeps

Človek je s svojimi lastnostmi, motivi in potrebami pomembno vplival na finančno krizo. Ekonomski procesi ne morejo biti pojasnjeni samo z ekonomskim pristopom. Ker človek ni racionalno bitje, imajo čustva in pohlep pomembno vlogo tudi v ekonomskem vedenju. Pohlep pa je tesno povezan s sebičnostjo. Sebičnost je genetsko vrojena lastnost, ki človeku evolucijsko gledano omogoča preživetje, kot trdijo mnogi biologi12, psihologi in tudi ekonomisti13.

Ekonomski teoretiki neoliberalizma so se hvaležno oprijeli teorije o človeku kot genetsko pogojenem egoistu.14Neomejen trg igra v njihovih očeh vlogo naravnega izbora, ki spravlja na vrh najsposobnejše (ali vsaj najbolj prilagodljive). Nadzor države nad finančnimi tokovi, obdavčenjem (predvsem davki na premoženje) in socialna varnost so sovražniki svobode in napredka. Neoliberalizem, zatrjujoč, da je v globokem skladju s človekovo naravo, je pokopal altruizem in solidarnost ter spodbudil pohlep.

Dr. Stefan Koch, profesor na Univerzi v Istanbulu, je zapisal, da ima želja po denarju in moči res velik vpliv, vendar ženejo človeka tudi nasprotni motivi: sočutnost, čut za pravičnost, potreba po naklonjenosti drugih.

REŠEVANJE KRIZE

“Razmere so kritične, prihodnost je odlična.” Mao Zedong, kitajski revolucionar

Breme iskanja izhoda iz krize je na ramenih držav. Te pa rešujejo tiste, ki so največ prispevali k nastanku krize (npr. finančna injekcija v višini 700 milijard ameriških dolarjev v ameriški bančni sistem15, dokapitalizacija Nove Ljubljanske banke, vložki, poroštva in garancije držav članic EU v grški bančni sistem itd.) z davkoplačevalskim denarjem, ki je sicer namenjen za novo infrastrukturo (ta bi ustvarila nova delovna mesta), za socialne transferje, za zdravstvo in šolstvo itd. Zakaj? Ker naj bi bile te finančne ustanove prevelike, da bi jih pustili propasti16 in bi njihov propad povzročil kolaps celotnega gospodarskega sistema.

Kljub državni intervenciji se nekaterim posledicam finančne krize ne bo mogoče izogniti. Te posledice so umirjanje gospodarske rasti, povečevanje zalog v podjetjih, zniževanje optimizma pri vodenju podjetij ter manjša “samozavest” potrošnikov. Bančni sektor zmanjšuje kreditiranje, kar posledično upočasni celoten ritem poslovanja in povzroča nekonkurenčnost (predvsem mladih) podjetij. Trendi varčevanja ne sledijo povpraševanju po kreditih, zato se banke zadolžujejo v tujini. Velik problem je tudi nelikvidnost bank in vseh ostalih udeležencev realnega sektorja. Apatijo in črnogledost ljudstva spodbuja tudi nezaupanje in dvom v politiko zategovanja pasov, ki jo državni oblastniki v teh časih na ves glas opevajo.

Ekonomski strokovnjaki pogosto primerjajo gospodarstvo v krizi z bolnikom ter ekonomiste z zdravniki, ki zdravijo simptome, ne pa vzroke bolezni. Pacientu, ki mu je zaradi prekomernega kajenja in pitja alkohola odpovedal organizem, se z različnimi operacijami in prečiščevanjem telesa omogoči nadaljnje življenje, vendar se bo hitro vrnil v bolnišnico v še slabšem stanju, saj mu nihče ni zapovedal, da mora prenehati s kajenjem in uživanjem alkohola, ker je to njegova svobodna odločitev. Prav tako se v neoliberalnem kapitalizmu ne sme usmerjati (oziroma predpisovati zdravega načina življenja). Trpljenje ljudstva in propad sistema se šteje kot manjše zlo od predpisov, slednji naj bi v največji meri škodovali svobodi in posledično napredku družbe. Ali je sploh mogoč izhod iz krize?

Islandija je doživela tretji največji gospodarski zlom v zapisani zgodovini. Leta 2007 je javni dolg države znašal 900 odstotkov BDP, vsak Islandec pa je Britancem in Nizozemcem dolgoval po 20.000 evrov. Deset odstotkov prebivalstva je čez noč ostalo brez službe, na gradbiščih stroji zjutraj niso več zagrmeli, naročeni avtomobili so ostali parkirani na tovornih ladjah, McDonald's je zapiral poslovalnice. Islandska krona je izgubila 85 odstotkov vrednosti glede na evro. Kazalo je, da ni rešitve in da bo otok potonil pod težo finančnega zloma. Tri leta pozneje je Islandija krizo pustila za sabo. Svoje težave je z nekaj malega pomoči svetovnih finančnih institucij rešila hitro in učinkovito. Pred desetletjem privatizirane banke so postale spet državne. Prebivalstvo je glasno zavrnilo koncept svobodnega trga, ki ga zagovarjajo neoliberalci, in zahtevalo od države, da prevzame odgovornost in opravi svojo dolžnost. Država se je izkazala za boljšega gospodarja od zasebnikov. Krona je devalvirala, kar je pripeljalo nazaj tuje vlagatelje in prineslo razcvet turizmu. V kombinaciji z razvito ribiško industrijo, močnim izvozom in proizvodnjo aluminija so rešili gospodarstvo. Po treh letih tako ne iščejo več poti iz krize. Našli so jo. Da se kriza ne bi ponovila, bodo Islandci spremenili ustavo. Glavno besedo pri sprejetju nove ustave bodo imeli državljani, ki svoje predloge podajajo preko spletnih socialnih omrežij. “Zelo pomembno je, da običajni državljani, ki ne želijo ohranjati trenutnega stanja v državi, sodelujejo pri prevetritvi ustave,” je dejala islandska premierka Johanna Sigurdardottir in izrazila upanje, da bo nova ustava temelj za preoblikovanje države. Da pa se to zgodi, mora biti vpleten ves narod. To je edinstven primer neposredne demokracije, ki so ga Islandci očitno vzeli za svojega. Državljani izmed večjega števila naključno izbranih sodržavljanov z volilno pravico izbirajo člane ustavne skupščine, ki bo oblikovala novo ustavo. Za dokončen sprejem ustave pa bo potrebna potrditev na referendumu.

Islandija je v treh letih premagala krizo.

Takšen naj bi bil odgovor na državni ravni, kaj pa pri posameznikih?

MOČ POZITIVNEGA MIŠLJENJA

“Uspešna podjetja in posamezniki, ki jih kriza ni ustavila, nam vsak dan kažejo, da sta danes in jutri lahko drugačna.”Martina Budal, slovenska podjetnica

Mnogi podjetniki so kljub trenutno neugodnem gospodarskem okolju začeli uspešno poslovati oziroma s tem nadaljujejo. Vzroki za njihovo uspešnost so predvsem izvirne ideje, izkoriščanje globalnega trga ter skrb za zadovoljstvo zaposlenih.

Primer inovativnega slovenskega podjetja je podjetje Visionect17, v katerem je povprečna starost zaposlenih 26 let. Ponašajo se s prvim interaktivnim dlančnikom na svetu, ki brez polnjenja deluje devet mesecev in je tako robusten, da ga je mogoče prati v pralnem stroju. Trenutno je namenjen uporabi v hotelirstvu, predstavljati pa si ga je mogoče tudi v vsakodnevnem življenju.

Dobro poslovno idejo so izkoristili tudi v visokotehnološkem podjetju DiaGenomi18, ki ga sestavlja ekipa treh mladih, visoko izobraženih znanstvenikov, ki jo vodi Klemen Španinger. So edino podjetje v slovenskem prostoru, ki na podlagi DNK zapisa nudi diagnostična testiranja za rak dojke in debelega črevesja.

Janez Tepina, lastnik in direktor podjetja Gomon Solar19, je svojo poslovno zamisel dobil po uvedbi protikadilskega zakona. Njegovo podjetje namreč izdeluje grelne mize, ki so namenjene uporabi v zunanjih prostorih gostinskih lokalov. Grelnik v stojalu mize deluje na podlagi infrardeče svetlobe in tako zagotavlja toploto ljudem okoli mize. Proizvodnjo so preselili na Kitajsko, za njihove izdelke pa se zanimajo tudi takšni velikani, kot je ameriška trgovska veriga Wal- Mart.

Eden najuspešnejših slovenskih podjetnikov Ivo Boscarol, čigar podjetje Pipistrel se ukvarja s proizvodnjo ultralahkih letal, svoj poslovni uspeh pogojuje z zadovoljstvom svojih zaposlenih. Delavci Pipistrela pri razvoju podjetja sodelujejo s svojimi idejami in uživajo veliko zaupanje direktorja, zato (si) tudi zaslužijo plačo, ki znaša v povprečju več kot 2.400 evrov.

Po raziskavi revije Manager je s premoženjem, vrednim več kot 200 milijonov evrov, trenutno najbogatejši Slovenec Sandi Češko, ki svojo poslovno pot gradi na iskanju prednosti globalnega trga. Sandi Češko je solastnik in predsednik upravnega odbora Studia Moderna. Podjetje, ki je začelo delovati leta 1992 z zagonom lastne blagovne znamke Kosmodisk, danes na dvajsetih trgih v srednji in vzhodni Evropi zaposluje več kot 4000 ljudi, od tega 300 v Sloveniji. Krovna družba Studio Moderna Holding BV ima sedež na Nizozemskem, domačim podjetnikom pa predstavlja zgled, kako razviti uspešno multinacionalko.

Svojo poslovno zamisel je dobil po uvedbi protikadilskega zakona.

Muhammad Yunus, Nobelov nagrajenec za mir, meni, da moč kapitalizma lahko prispeva k odpravi revščine in zmanjšanju neenakosti. Yunus na primeru svoje banke Grameen20 ponazarja delovanje socialnega podjetništva. Njegova banka za revne ne stremi samo h kopičenju dobička, ampak aktivno zagotavlja tudi socialne koristi. V svoji knjigi z naslovom Novemu kapitalizmu naproti – socialno podjetništvo za svet brez revščine pravi, da njegov način poslovanja odpira pot v pravičnejši in bolj človeški kapitalizem.

Kljub temu, da alternativ sedanjemu modelu neoliberalnega kapitalizma ni veliko in je do rekonstrukcije celotnega finančnega sistema še daleč, to ne pomeni, da ne obstajajo priložnosti za uspeh. Luč na koncu predora še kako močno sveti.

Torej glavo pokonci! Na koncu bo vse dobro. Če ni dobro, še ni konec.


VIRI:

Literatura:

Franjo Štiblar: Svetovna kriza in Slovenci: kako jo preživeti?, Založba ZRC, Ljubljana 2008.

Marcel Štefančič, jr.: Zadnji blišč somraka: vzpon in propad ideologije prostega trga, UMco, Ljubljana 2011.

Nikolaj Starikov: Kriza: Kako $e to dela, UMco, Ljubljana 2011.

Tony Judt: Deželi se slabo godi: razprava o sedanjem nezadovoljstvu, Mladinska knjiga, Ljubljana 2011.

Martin Balluch: Upor v demokraciji: državljanska nepokorščina in konfrontacijske kampanje, Krtina, Ljubljana 2011.

Aleksandr Sergeevič Panarin: Skušnjava globalizma: prevlada mednarodnih centrov moči nad nacionalno suverenostjo kot pot v enopolarni svet, UMco, Ljubljana 2011.

Stéphane Hessel: Dvignite se!, Sanje, Ljubljana 2011.

Nouriel Roubini: Gospodarska kriza: napoved prihodnjih finančnih zlomov, Soleco, Ljubljana 2010.

Renata Salecl: Izbira, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011.

Paul Mason: Meltdown: the end of the age of greed, Verso, London 2010.

Video:

Michael Moore: Capitalism: A Love Story, 2009.

Charles Ferguson: Inside Job, 2010.


Opombe:

1 Mencinger, Jože: Deželi se slabo godi, v: Mladina, posebna številka (2011), str. 9-12.

2 Recesija je zmanjševanje gospodarske aktivnosti znotraj ekonomije, ki ponavadi traja nekaj mesecev. Indikator oz. pokazatelj recesije je negativna gospodarska rast, merjena z zmanjševanjem celotnega bruto domačega proizvoda v državi (BDP) dve četrtletji zapored. Torej, če je rast BDPja v četrtletju, v primerjavi s prejšnjim, negativna dvakrat zapored, potem je ekonomija v recesiji.

3 Konjunktura je obdobje velike gospodarske dejavnosti, gospodarske rasti in gospodarskega razcveta.

4 Pravi Robert Skidelsky, član zgornjega doma britanskega parlamenta in zaslužni profesor politične ekonomije na Univerzi Warwick, v knjigi z naslovom Keynes: The Return of the Master (2009).

5 Osebni stečaj po ameriški zakonodaji ne izbriše dolgov za šolnino. Gl. U.S. Code (11 U.S.C. § 523(a)(8)).

6 Primera takšnih izvedenih finančnih inštrumentov sta: Collateralized Debt Obligation (CDO) in Credit Default Swap(CDS).

7 Drugorazredna posojila so posojila, izdana posojilojemalcem, ki jih niso sposobni odplačati oziroma jih nimajo s čim zavarovati.

8 John M. Keynes je zagovarjal državni intervencionizem.

9 Hojnik, Janja: Ordoliberalizem – teorija povezovanja prava in ekonomije, URL: http://www.lexonomica.com/ journal/images/stories/Volume_I/No1/hojnik_-_ordoliberalizem. pdf (zadnji dostop: 10.11.2011).

10 John Maynard Keynes (1883-1946), britanski ekonomist, eden glavnih osnovalcev moderne teoretične makroekonomije in zagovornik poseganja države v gospodarstvo ter zagovornik socialne države.

11 Štefančič Jr,, Marcel: Zadnji blišč somraka: Vzpon in propad ideologije prostega trga. UMco, Ljubljana 2011, str. 32.

12 Tako evolucijski biolog Richard Dawkins v svoji teoriji sebičnega gena.

13 Ameriški ekonomist Milton Friedman je pohlep opredelil kot lastnost, ki človeku omogoča preživetje v družbenem sistemu, kjer vlada “zakon močnejšega”.

14 Richard Dawkins je svojo teorijo sebičnega gena predstavil v knjigi z naslovom Sebični gen.

15 Emergency Economic Stabilization Act of 2008 je povzročil veliko negodovanja med ameriškim prebivalstvom, saj naj bi reševal banke, ki jih sicer ameriški državljani krivijo za krizo.

16 Dobesedni prevod ameriškega izreka: “Too big to fail.”

17 http://www.visionect.si (zadnji dostop: 11.12.2011)

18 http://diagenomi.eu (zadnji dostop: 11.12.2011)

19 http://www.gomonsolar.com (zadnji dostop: 11.12.2011)

20 http://www.grameen-info.org (zadnji dostop: 19.12.2011)

Vrniti državo ljudem - demokratično ali učinkovito?

Tito in nevidni delavci sveta