Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Barantanje o svobodi

Končno smo ga dobili tudi Slovenci - enega izmed najkontroverznejših institutov, ki buri duhove strokovne javnosti pri nas in po svetu! Institut, ki zmanjšuje državno represijo in povečuje svobodo ljudi. Državi bo omogočil, da v teh hudih časih krize privarčuje kopico denarja, storilcem kaznivih dejanj pa bo omogočil, da si (končno) sami pišejo usodo. Z lansko pomladjo je v ZKP prišel institut »sporazum o priznanju krivde« (angl. plea bargaining), ki je vse obrnil na glavo: osumljencu je končno vrnil izgubljeno subjektiviteto, državnemu tožilcu je podelil moč kaznovanja, sodišce pa, če je to mogoce, deaktiviral. Kaznovanje prestopnikov je dolgotrajno in posledično zelo drago, zato se je država pripravljena odreči monopolu fizičnega prisiljevanja in prepustiti to moč kar strankam samim. Naj se med sabo dogovorita, koliko denarja ali let je vreden poseg v javno zavarovano dobrino žrtve. Kaj bi komplicirali, ko pa so stvari lahko tako jasne in preproste! Vendar, ali so res?

NOVA KAZNOVALNA TEORIJA O RESTORATIVNI PRAVIČNOSTI

Že dolgo je znano, da so zastraševanje, prisila in nasilje neučinkoviti odzivi na kriminaliteto.2 Tako se že trideset let razvijajo zametki nove teorije o nenasilnem reagiranju – teorija o restorativni pravičnosti. Težnje njenih zagovornikov se zrcalijo v alternativnih oblikah reševanja konfliktov. Alternativa nasilju je predvsem jezik. Tako naj se kazenski spori rešujejo sporazumno, vendar ne zgolj med storilcem in žrtvijo (ožja restorativnost), temveč tudi med storilcem in pravnim redom (širša restorativnost, med katero lahko štejemo tudi pogajanja o krivdi).3 Kot vsaka teorija ima tudi restorativna pravičnost pozitiven in negativen vidik. Po eni strani zmanjšuje kaznovalnost (punitivnost) držav s tem pa tudi preobremenjenost akterjev kazenskopravnega sistema, po drugi strani pa nasprotuje temeljnim institutomkazenskega prava, s tem ko prepušča kazenskopravno reakcijo strankam, spreminja javno (kazensko) pravo v zasebno.4 Tako sta ogroženi temeljni funkciji kazenskega prava, ki sta varovanje pravnega reda celotne družbe na eni strani ter zagotavljanje (šibkejšemu) posamezniku, da ga bo varovalo pred morebitnimi nezakonitimi, avtoritarnimi in represivnimi posegi države, na drugi.5 Zdi se, da restorativna pravičnost ne more zagotoviti obeh ciljev in da se bolj nagiba k drugi, garantistični funkciji. Tako na primer, se v garantno smer postopno spreminja vloga preiskovalnega sodnika. Še do leta 1994 je bila njegova funkcija bolj preiskovalne narave, saj je njegovo delo služilo predvsem državnemu tožilcu pri preiskovanju.6 Njegova vloga se postopoma spreminja v čisto sodno funkcijo, torej se omejuje zgolj na preverjanje zakonitosti postopka in z njim povezanimi preiskovalnimi dejanji. Danes na primer lahko preiskovalni sodnik odredi pripor ali hišno preiskavo le na predlog državnega tožilca. Iz povedanega lahko sklepamo, da postaja kazenski postopek »prostor«, v katerem se strankam prepušča višjo avtonomijo pri razrešitvi »spora«, sodnik pa naj bi zgolj preverjal zakonitost poteka razreševanja spora. To pa je tudi ena izmed značilnosti plea barganininga.

SPREMINJANJE MODELA KAZENSKEGA POSTOPKA

Petnajstega maja letos se je začela uporabljati enajsta novela Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K).7 Velikemu številu novel se ne gre čuditi, saj je bil prvi slovenski ZKP zgolj »relikvija« zadnjega jugoslovanskega ZKP-ja iz leta 1977. Kot tipični predstavnik mešanega modela kazenskega postopka je vseboval številne inkvizitorne elemente, ki niso bili v skladu s težnjami Ustave RS iz leta 1991. Zaostrile so se zahteve po varovanju posameznika in njegovih človekovih pravic pred posegi države ter posledično tudi procesna jamstva osumljenca (obdolženca).8 Tako so sledile številne odločbe Ustavnega sodišča, ki so razveljavljale protiustavne člene ZKP-94.9 Vsaka odločba Ustavnega sodišča10 je pomenila novelo ZKP-ja, vsaka sprememba ZKP-ja pa je pomenila spremembo narave kazenskega postopka. Slednja se postopno premika proti adversarnemu modelu postopka.11 Ta premik se odvija iz dveh nasprotujočih si razlogov: prvič, ker je anglosaški (ali adversarni) model bolj demokratičen in tako zagotavlja večjo stopnjo varovanja človekovih (in procesnih) pravic osumljencu, in drugič, ker je bolj ekonomičen.12 Nedvomno so bili prvi premiki proti demokratizaciji opravljeni že s sprejetjem Ustave RS in ratifikacijo Evropske konvencije o človekovih pravicah. Korak proti ekonomizaciji postopka pa je bil opravljen z uvedbo skrajšanih in poenostavljenih oblik postopkov, ki spreminjajo tipično mešani postopek v adversarno smer.

ALTERNATIVNOST KOT REŠILNA BILKA SODNIH ZAGAT

Slabljenje načela legalitete sega že v prvi slovenski ZKP, ko je bila uvedena možnost odložitve kazenskega pregona. Tako lahko državni tožilec s soglasjem oškodovanca (pogojno) odloži kazenski pregon za lažja (in z zakonom izrecno določena) kazniva dejanja, če je osumljenec pripravljen odpraviti ali zmanjšati škodljive posledice kaznivega dejanja. Štiri leta kasneje je prva novela določila možnost poravnave med osumljencem in oškodovancem. Tudi poravnava je možna zgolj za lažja kazniva dejanja (in z zakonom izrecno določena) ter s soglasjem obeh udeležencev. Tretja alternativa je bila uvedba (zelo spornega) kaznovalnega naloga. Tudi uporaba tega instituta je možna le za lažja kazniva dejanja, vendar z razliko od preostalih dveh v postopku izdaje kaznovalnega naloga sodelujeta le državni tožilec in sodišče. Državni tožilec lahko ob vložitvi obtožnice predlaga, da sodišče izda kaznovalni nalog, s katerim obdolžencu izreče predlagano kazensko sankcijo brez izpeljave dokaznega postopka. O teoretskih in praktičnih problemih teh postopkov je bilo že veliko napisanega,13 zato bom na tem mestu dodala le pragmatični odgovor na primarno vprašanje, ali alternativni postopki prinašajo želene rezultate. Letno poročilo državnega tožilstva za leto 2010 14 kaže, da od približno 35.500 prejetih kazenskih ovadb zoper polnoletne osebe približno 2.750 zavržejo s pomočjo odložitve kazenskega pregona in poravnave, medtem ko je »uspešnost« kaznovalnega naloga ocenjena s skoraj 2.000 obsojenci. Povedano drugače, obremenitev kazenskih sodišč (tako da ni bilo potrebno opraviti glavne obravnave) se je predlansko leto s pomočjo alternativih postopkov zmanjšala za približno dvanajst odstotkov.

Tako lahko državni tožilec s soglasjem oškodovanca (pogojno) odloži kazenski pregon za lažja (in z zakonom izrecno določena) kazniva dejanja, če je osumljenec pripravljen odpraviti ali zmanjšati škodljive posledice kaznivega dejanja.

SLOVENSKI PLEA BARGAINING ALI KAKO SE BOMO POGAJALI SLOVENCI

Slovenski ZKP je z novelo uvedel dva procesna instituta, s katerima osumljenec oz. obdolženec lahko prizna krivdo in tako poenostavi nadaljnje postopanje v kazenski zadevi. Novosti sta predobravnavni narok (kjer se obdolženec izjavi o krivdi)15 in sporazum o priznanju krivde (katerega sklene osumljenec oz. obdolženec z državnim tožilcem)16. Oba instituta se zaključita na naroku za izrekanje kazenske sankcije, ki spominja na glavno obravnavo, s to razliko, da se ne izvede celoten dokazni postopek, ampak le relevantna dejstva, ki so pomembna za izrek kazenske sankcije.

PREDOBRAVNAVNI NAROK

Funkcija tega novega instituta je predvsem ta, da se še pred razpisom glavne obravnave razjasni jedro spora in tako skrajša trajanje (morebitne) glavne obravnave. Na njem bosta namreč stranki ugotovili, katera dejstva so pravzaprav sporna, in tako predmet nadaljnjega dokaznega postopka, in katera ne. Na glavni obravnavi bodo namreč izvedeni le tisti dokazi, ki so bili predlagani s strani strank (in sprejeti s strani sodišča) na predobravnavnem naroku.17

Povedano drugače, sodišče bo že na predobravnavnem naroku odločilo, ali naj razpiše glavno obravnavo in tako izpelje celotni dokazni postopek ali naj bi se o vsebini obtožnega akta odločalo po poenostavljeni poti. Slednja pot se bo uvedla v primeru obdolženčevega priznanja krivde.

Predobravnavni narok je obvezna faza postopka, kot tudi prisotnost obdolženega na njem. Vodi ga predsednik senata,18 ki mora najprej ugotoviti, ali je obdolženec razumel pravni pouk in vsebino obtožnice.19 Nato pozove obdolženca, naj se izjavi o krivdi. V skladu s privilegijem zoper samoobtožbo se obdolžencu o krivdi ni potrebno izjaviti . Če pa obdolženec krivdo prizna, je predsednik senata dolžan preveriti (v skladu z 285. c členom), ali prvič, obdolženec razume naravo in posledice priznanja, drugič ali je bilo njegovo priznanje dano prostovoljno in tretjič, ali je priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. Nato predsednik senata s sklepom odloči, ali obdolženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Priznanja, danega pred sodiščem, pozneje ni mogoče preklicati.20 Kot pri vsaki obsodilni sodbi je tudi za izdajo obsodilne sodbe na podlagi priznanja krivde potrebno, da je predsednik senata prepričan o obdolženčevi krivdi onkraj razumnega dvoma.21

Skrb za pravično kaznovanje je v klasičnem kazenskem postopku zaupana sodišču kot »nepristranskemu« udeležencu. Ali bo lahko, kljub njegovi pasivizaciji, še zasledovalo omenjeni cilj?

S priznanjem krivde se obdolženec odpove pravici do izvedbe glavne obravnave in posledično se (delno) odpove tudi dokaznemu postopku. Ta se bo izvedel le v obsegu, ki je potreben za izrek kazenske sankcije. Narok za izrek kazenske sankcije sodišče razpiše takoj po priznanju krivde.22 Državni tožilec lahko v končni besedi spremeni predlog kazenske sankcije, vendar le v korist obdolženca. Sodišče na koncu postopka izda (obsodilno) sodbo, v kateri izreče kazensko sankcijo, ki pa ne sme biti strožja od predlagane. S priznanjem krivde se odpove tudi izpodbijanju sodbe s pritožbo o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.23

SPORAZUM O PRIZNANJU KRIVDE

Sporazum o priznanju krivde je fakultativni dogovor med obdolžencem24 in državnim tožilcem glede pogojev, pod katerimi bo obdolženi priznal krivdo o očitanih kaznivih dejanjih.

Državni tožilec, obdolženec ali zagovornik imajo možnost nasprotni stranki predlagati sklenitev sporazuma, ki se ga doseže s pogajanji. V primeru, da se bo nasprotna stranka s predlogom strinjala, bodo sestanki namenjeni sklenitvi sporazuma o kazni in načinu njene izvršitve.

Pogajanja so načeloma dopustna od takrat, ko je podan utemeljen sum o izvršitvi kaznivega dejanja.25 To z drugimi besedami pomeni, da se pogajanja lahko začnejo že v predkazenskem postopku, vendar pod pogojem, da državni tožilec osumljenca pisno seznani o očitanih kaznivih dejanj. Ker je potrebno dogovor predložiti sodišču do razpisa glavne obravnave, se dogovor lahko sklene tudi po vložitvi obtožnice.

Med pogajanji je obvezna prisotnost zagovornika, kar naj šibkejši stranki zagotovi prirejenost drugi.

Vsebina dogovora, s katerim obdolženec prizna krivdo za (vsa ali le nekatera) očitana kazniva dejanja, je zakonsko omejena. In sicer se lahko tožilec in obdolženec dogovorita o kazni in o njenem načinu izvršitve, o odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona, o stroških postopka ter o izpolnitvi kakšne druge naloge. Predmet sporazuma ne more biti pravna kvalifikacija kaznivega dejanja.

Glede kazni je dogovor možen v okviru enakih pooblastil in možnosti, ki jih ima sodišče pri določitvi kazeni. To pomeni, da je sporazum o kazni možen znotraj zakonsko določenega intervala oz. do meje omilitve kazni. To pomeni, da je kazen zapora možna tudi pod predpisanim minimumom, če so izpolnjeni pogoji za omilitev (bodisi zaradi okoliščin, v katerih je bilo dejanje izvršeno, bodisi zaradi nagiba storilca itd.). Namesto kazni26 se lahko udeleženca dogovorita tudi o izreku opozorilne sankcije. Tukaj velja omeniti novost, ki jo je vpeljala zadnja novela Kazenskega zakonika glede dogovora o izreku pogojne obsodbe.27 Ta namreč določa, da v primeru, ko je krivda ugotovljena na podlagi njegovega priznanja, lahko sodišče izreče pogojno obsodbo tudi za vsa kazniva dejanja, za katera je predvidena zaporna kazen najmanj petih let in izrečena (dogovorjena oz. predlagana) kazen ne presega petih let zaporne kazni. Iz tega lahko sklepamo, da so se razširile možnosti za izrek pogojne obsodbe, saj v splošnem jo je mogoče izreči le za kazniva dejanja, ki ne presegajo treh let predvidene kazni in izrečena kazen je bodisi denarna bodisi zapor do dveh let.

V praksi državni tožilci pri določanju predloga kazni upoštevajo naslednje predpostavke:28

  • - sodno prakso prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča za podobna kazniva dejanja in primerjati izrečene kazni;
  • - primerljiv primer, ki si je v bistvenem podoben z novim primerom;
  • - argumente za predlagano kazen.

Poudariti je še potrebno, da »predlagana kazen načeloma ne sme biti manjša od dveh tretjin kazni, ki bi jo v podobnem primeru izreklo sodišče posameznemu obdolžencu, [...]«.29

Poleg kazni je lahko predmet dogovora lahko tudi izpolnitev kakšnih drugih nalog, ki jih mora obdolženec izpolniti najpozneje do predložitve sporazuma sodišču. Med te naloge spadajo poravnava škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem oškodovancu, poravnava preživninske obveznosti ter druge naloge, ki so predvidene pri odložitvi kazenskega pregona po prvem odstavku 162. člena ZKP.

Glede odstopa državnega tožilca od kazenskega pregona za kazniva dejanja, ki niso zajeta s sporazumom o priznanju krivde, lahko ta odstopi le s soglasjem oškodovanca in le, če gre za lažje kaznivo dejanje (če je predvidena denarna kazen ali zaporna kazen do treh let).

Ko je dogovor sklenjen, ga državni tožilec skupaj z obtožnim predlogom (če je bil dogovor sklenjen pred vložitvijo obtožnice) posreduje sodišču.

Po pravnomočnosti obtožnice predsednik senata razpiše prej opisani predobravnalni narok.

Oba načina priznanja krivde se medsebojno prepletata, saj se oba končata na enak način. Vendar za razliko od priznanja na predobravnalnem naroku se priznanje s pogojanji lahko doseže že v fazi predkazenskega postopka. Velja omeniti tudi zmeren odstop pogajanj od priznanja na naroku, saj zakon ne predvideva vključenosti javnosti pri pogajanjih.

POVRNITEV SMISLA 322. ČLENU ZKP

V resnici institut o priznanju krivde poznamo že iz časov zadnje velike reforme jugoslovanskega ZKP-ja iz leta 1967. Takratni zakon je določal, da priznanje obdolženca ne odveže sodišča, da izvede dokazni postopek. Smisel takratne ureditve je bil ta, da bi omejil močan vpliv takratnega policijskega aparata na osumljence.30 Vse do danes se je ta institut obdržal v 322. členu ZKP kot možnost obdolženca, da odgovori na obtožnico31 (za zagotovitev načela kontradiktornosti) in obenem lahko prizna krivdo za očitano dejanje (torej se odpove privilegiju zoper samoobtožbo). Po dosedanjih raziskavah32 je na okrajnih sodiščih 24,7 % vseh obtožencev podalo popolno priznanje, medtem ko na okrožnih celo 32 %. Vendar kljub temu da spora ni bilo več, to priznanje ni imelo bistvenih kazenskopravnih posledic. Po noveli pa bodo posledice priznanja krivde bistveno vplivale na potek kazenskega postopka.

NEKATERA ODPRTA VPRAŠANJA

Obdolženemu se bo tako povrnila izgubljena subjektiviteta, državnemu tožilcu bo podeljena »moč kaznovanja«, sodišče pa bo odigralo vlogo zunanjega, a hkrati nepristranskega opazovalca, ki bo na koncu pogajanj vsebinsko preveril skladnost dogovora s formalnimi predpostavkami (varovalkami).

Reforma kazenskega postopka med drugim predvideva tudi slabljenje instrukcijske maksime, kar povzroča pasivizacijo sodišča in posledično poveča aktivizacijo strank. Predlaganje in izvajanje dokazov bo tako zgolj v domeni strank in ne več sodišč. Obdolženemu se bo tako povrnila izgubljena subjektiviteta, državnemu tožilcu bo podeljena »moč kaznovanja«,33 sodišče pa bo odigralo vlogo zunanjega, a hkrati nepristranskega opazovalca, ki bo na koncu pogajanj vsebinsko preveril skladnost dogovora s formalnimi predpostavkami (varovalkami). V nadaljevanju bom omenila zgolj peščico argumentov, ki kažejo na spreminjanje vlog udeležencev v kazenskem postopku.

Tako se bo na primer vloga obdolženega spremenila predvsem v dveh pogledih: lahko bo razpolagal s svojimi procesnimi pravicami,34 obenem pa bo moral brez pomoči sodišča zatrjevati svojo resnico. Sodišče v postopku plea bargaininga ne bo imelo več pristojnosti predlagati in izvajati dokazov za razjasnitev zadeve (kot rečeno, zaradi zmanjševanja pomena instrukcijske maksime).

Državnemu tožilcu se bodo tudi z idejo o povečanju svobodne volje strank posledično povečale pristojnosti, ki pa so za spoznanje bolj problematične. Državni tožilec je namreč, kot branik javnega interesa, v priviligiranem položaju, saj ima lahko s pomočjo policije in odredb preiskovalnega sodnika večji dostop do dokaznih gradiv kot pa obdolženec. Tako bodo obdolženčeva pogajalska izhodišča nedvomno slabša. Vendar pa ta podrejenost ne izhaja zgolj iz možnosti pridobivanja dokazov, ampak tudi iz neuravnoteženega znanja. Zakonodajalec je ta problem poskušal rešiti tako, da je med pogajanji predpisal obvezno prisotnost odvetnika. Po njegovem mnenju to zadostuje za vzpostavitev prirejenega odnosa med strankama. Enakopravnost strank je problematična že v civilnem, kaj šele v kazenskem pravu. Ne moremo preprečiti, da bo ena izmed strank ekonomsko ali strokovno močnejša, ob tem pa ne smemo pozabiti, da se z enakimi težavami sooča že danes vsak aktiven obdolženec v klasičnem kazenskem postopku, ko se brani pred tožilčevimi obtožbami.

Skrb za pravično kaznovanje je v klasičnem kazenskem postopku zaupana sodišču kot »nepristranskemu« udeležencu.35 Ali bo lahko, kljub njegovi pasivizaciji, še zasledovalo omenjeni cilj? V postopku plea bargaininga sodnik skliče poseben narok, na katerem preveri smotrnost in pravilnost dogovorjene kazni. V primeru, da bo dogovorjena kazen previsoka, ima diskrecijo, da jo omili oz. zniža. Poleg tega ga zavezuje 17. člen ZKP oz. načelo materialne resnice, ki nalaga sodniku, da sprejme sklep o priznanju krivde le, če je intimno prepričan, da so po resnici in popolnoma ugotovljena dejstva za izdajo zakonite sodbe. Vendar ali lahko pasiven sodnik ugotovi resnico? Po dosedanjih raziskavah sodišče po uradni dolžnosti izvede zgolj 10,7 % vseh dokazov.36 To pomeni, da sodišče že sedaj večinoma sledi izvedenim dokazom, ki jih predlagata stranki, in le izjemoma izvede dokaze »po lastni iniciativi«, kar pa očitno ne predstavlja večjih težav. Iz prakse lahko torej sklepamo, da zmanjševanje instrukcijske maksime ne bo bistveno zmanjšalo vloge sodišča pri iskanju materialne resnice.

Za razliko od preostalih oblik alternativnega reševanja sporov žrtev ni vpletena v postopek pogajanja o krivdi. Ali je to še vedno v skladu s paradigmo restorativne pravičnosti? Povedano drugače, ali je možno doseči dogovor o razumnikazni z neposrednim sodelovanjem oškodovanca? Razlika med plea bargainingom in preostalimi alternativnimi načini reševanja sporov je tudi ta, da je s prvim možno doseči dogovor o krivdi glede vseh vrst kaznivih dejanj, medtem ko je domet preostalih alternativnih oblik reševanja sporov manjši. Nerealno in neprimerno bi bilo pričakovati od žrtve, da bi se uspela racionalno dogovarjati o kazni za nekoga, ki ji je posegel v eno izmed bistvenih dobrin, kot sta npr. zdravje ali življenje. Zato je tukaj vloga državnega tožilca kot varuha javnega interesa, povsem primerna.

V tem kontekstu je skrb vzbujajoča novost, ki so jo vpeljale spremembe Zakona o Vladi Republike Slovenije na začetku lanskega leta. Šesta alineja 4. člena zakona določa, da »preide del delovnega področja ministrstva za pravosodje, ki se nanaša na organizacijo in status državnega tožilstva in nadzora nad poslovanjem državnega tožilstva, v pristojnost ministrstva za notranje zadeve«. Unikatna (s primerjalno pravnega vidika) in nejasna odločitev, ki pa ima toliko bolj jasen namen. Združitev funkcij organov odkrivanja in pregona (storilcev) kaznivih dejanj je sploh v luči plea bargainingaškodljiva in celo nevarna. Ustavno varovana hierarhija, ki je med policijo in tožilstvom, zagotavlja, da lahko vsak opravlja svoje delo, hkrati pa omogoča nadzor tožilstva nad delom policije tako, da mu podeljuje naloge, ga usmerja in ga ob tem opozarja na morebitne kršitve človekovih pravic.37 To se odraža tudi na ravni ustave, v kateri je državno tožilstvo umeščeno med druge pravosodne organe.38 Naj odstavek zaključim z besedami prof. Pavčnika: »Politična in pravna igra, ki pravil ustavne demokracije ne sprejema, ampak se giblje onkraj njih ali si jih poljubno podreja, se vrača v stanje vseobsegajoče (totalitarne) države.«39

SKLEP

Ali torej gre res zgolj za barantanje o svobodi? Odločitve v pravu so vse prej kot preproste in enoumne. Kljub temu si upam trditi, da institut presega golo barantanje s svobodo, kot se morda zdi na prvi pogled, saj je smiselno vpleten v širši kontekst, namreč v kontekst ideje o restorativni pravičnosti in kontekst razvoja slovenskega kazenskega procesnega prava proti adversarnemu modelu. Hkrati pa se mi zdi upravičen tudi strah pred morebitno zlorabo moči represivne oblasti. Zaenkrat popolnega pravnega sistema, ki bi onemogočal zlorabe, še ni. Previdnost in preudarnost državnih organov bo zato še toliko bolj potrebna pri zaščiti javnega (in ne lastnega) interesa.


Opombe:

1 Po podatkih dr. Zlate Durdević, profesorice kazenskega procesnega prava na Zagrebški Pravni fakulteti, se privarčuje okrog 50.000€. Podatek je bil nakazan na 5. Konferenci kazenskega prava in kriminologije v Čatežu.

2 Pečar, J.: Zmogljivosti in uspešnost preprečevanja kriminalitete – nekaj dilem, v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo (2002) 4, str. 323.

3 Meier, B.-D. : Restorative Justice: a new paradigm in criminal law?, v: European Journal of Crime, Criminal law and Criminal Justice (1998) 2, str. 125-139.

4 Završnik, A.: Konceptualne zagate restorativne pravičnosti – nova paradigma modernega odzivanja na kriminaliteto?,v: Revija za kriminalistiko in kriminologijo (2008) 2, str. 125-140.

5 Bavcon, L.; Šelih A.; Korošec D.; Ambrož M.; Filipčič K.: Kazensko pravo – splošni del, Uradni list RS, Ljubljana 2009 str. 47-59.

6 Tako je na primer lahko sodnik samoiniciativno odredil pripor ali hišno preiskavo. Tako Šugman, K.: Koncept novega kazenskega postopka od ikvizitornega k adversarnemu, v: Podjetje in delo (2009) 6-7, str. 1113-1122.

7 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ZKP-K, Uradni list RS, št. 91/2011.

8 Kontinentalni sistemi se po adversarnih modelih zgledujejo tudi zaradi tega, ker so v določenih pogledih bolj demokratični in zato bolje varujejo pravice osumljenca (obdolženca). Tako Šugman, k.: Koncept novega kazenskega postopka od inkvizitornega k adversarnemu, v: Podjetje in delo (2009) 6-7, str. 1114.

9 Na primer odločba, ki je razveljavila priporne določbe, US U-I-18/93, 11. april 1996.

10 Več o ustavnih odločbah, ki so spreminjale slovenski kazenski postopek glej Šugman, K.: Prenova ali nov model kazenskega postopka, v: Izhodišča za nov model kazenskega postopka, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 21-23.

11 To potrjujeta (in priporočata) obe raziskavi, ki sta bili opravljeni na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Prva, Bošnjakova med letom 2002 in 2004, raziskava Šugmanove pa je bila končana leta 2003. Več o tem glej Bošnjak, M (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveniji, GV založba, Ljubljana 2005 in Šugman, K. (ur.): Izhodišča za nov model kazenskega postopka, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti,Ljubljana 2006.

12 Tako op. 8.

13 Na primer Ferlinc, A.: Kaznovalni nalog in načelo dispozitivnosti v kazenskem postopku - institut vrnitve v prejšnje stanje, v: Pravna praksa (2008) 38/39, str. 19-22.

14 Poročilo je dostopno na spletni strani Državnega tožilstva, http://www.dt-rs.si/uploads/documents/letno%20porocilo/POROCILO-2010-koncno_III.pdf.

15 Členi od 285. a do 285. f Zakona o kazenskem postopku (uradno prečiščeno besedilo), ZKP-UPB8, Ur.l. RS, št. 32/2012.

16 Členi od 450. a do 450. c.

17 Tako bo kasneje, na glavni obravnavi, omejena možnost predlaganja novih in izločanje nedovoljenih dokazov.

18 Predobravnavni narok na okrajnem sodišču vodi sodnik posameznik. Slednji tudi odloča o smotrnosti njegove uvedbe. Torej na okrajnih sodiščih je predobravnavni narok fakultativen.

19 To pomeni, da se mora obdolženec zavedati pomena in posledic pravnega pouka.

20 Lahko pa si kasneje premisli, če izjave o krivdi ni podal oz. je krivdo zanikal.

21 Horvat, Š.: Novi procesni instituti, v: Zakon o kazenskem postopku z novelo ZKP-K, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 27.

22 Členi od 285. c do 285. f.

23 Tako op. 21, str. 19.

24 Oziroma osumljencem, v nadaljevanju obdolženi.

25 Tako op. 21, str. 34.

26 Po KZ-1 so predvidene kazni zapor, denarna kazen in prepoved vožnje motornega vozila.

27 Peti odstavek 58. člena KZ-1, Uradni list RS, št. 91/2011.

28 Ostruh, B.: Odmera kazni na podlagi sporazuma o priznanju krivde – analiza primera, v: Zbornik, 5. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 101-107.

29 Tako op. 28, str. 104. To določa drugi odstavek 6. člena Splošnega navodila o pogajanjih ter o predlaganju sankcij v primeru priznanja krivde in sporazuma o krivdi, ki ga je izdal generalni državni tožilec.

30 Šugman, K. (ur.): Izhodišča za nov model kazenskega postopka, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2006, str. 272.

31 V odgovoru na obtožnico, se lahko obtoženec izjavi o krivdi, pripozna premoženjskopravni zahtevek ali poda ugovor pravne narave. Razen slednjega, nima nobena izjava bistvenih kazenskopravnih posledic. Tako Fišer, Z.: Ali se državni tožilci pogajajo, v: Zbornik, 4. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 29-37.

32 Bošnjak, M (ur.): Potek kazenskih postopkov v Sloveniji, GV založba, Ljubljana 2005, str. 77.

33 Da ne bo nesporazumov: državni tožilec ne izreka kazenskih sankcij, to je še vedno v pristojnosti sodišča. Dejstvo pa je, da je državni tožilec tisti, ki bo dejansko postavil zgornjo mejo višine predlagane kazni, ki pa ne sme preseči zakonsko določenih mej.

34 Gorkič, P.: Pravni vidiki pogajanj in sporazumov o krivdi v kazenskem postopku, v: Zbornik, 4. Konferenca kazenskega prava in kriminologije, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 9-19.

35 Več o pasivizaciji sodniške funkcije glej Šorli, M.: Pogajanja med obdolžencem in obrambo, v: Dnevi slovenskih pravnikov, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 1038-1046.

36 Tako op. 32, str. 393.

37 Šugman K.: Nevarnost zlorabe moči, v: Mladina (2012) 5, str. 21.

38 Fišer, Z.: Zakaj državno tožilstvo ne sme biti pod notranjim ministrstvom, v: Pravna Praksa (2012) 4, str. 3.

39 Pavčnik, M.: Argumentacija v pravu: (od življenjskega primera do pravne odločitve), Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 155.

Pozitivna diskriminacija in predsodki

Kontroverznost islamskega prava