Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Zakon o navijačih

V mesecu septembru preteklega leta se je na športnem področju zvrstilo obilo pomembnih dogodkov, ki so pri slovenskih športnih navdušencih požele nemalo zanimanja. V Turčiji se je igralo svetovno prvenstvo v košarki, začele so se kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2012 v nogometu, v Tacnu je Slovenija gostila svetovno prvenstvo v kajaku in kanuju na divjih vodah, začela se je nova sezona hokeja na ledu v ligi EBEL z dvema slovenskima predstavnikoma, in še bi lahko naštevali. A na žalost, je največ pozornosti širše javnosti pritegnil 87. večni derbi med Olimpijo in Mariborom. Na žalost zato, ker v ospredju ni bil športni dogodek, pač pa divjanje navijačev, ki je v javnosti razvnelo bučno razpravo o možnih načinih njegovega preprečevanja v bodoče.

V mesecu septembru preteklega leta se je na športnem področju zvrstilo obilo pomembnih dogodkov, ki so pri slovenskih športnih navdušencih požele nemalo zanimanja. V Turčiji se je igralo svetovno prvenstvo v košarki, začele so se kvalifikacije za evropsko prvenstvo 2012 v nogometu, v Tacnu je Slovenija gostila svetovno prvenstvo v kajaku in kanuju na divjih vodah, začela se je nova sezona hokeja na ledu v ligi EBEL z dvema slovenskima predstavnikoma, in še bi lahko naštevali. A na žalost, je največ pozornosti širše javnosti pritegnil 87. večni derbi med Olimpijo in Mariborom. Na žalost zato, ker v ospredju ni bil športni dogodek, pač pa divjanje navijačev, ki je v javnosti razvnelo bučno razpravo o možnih načinih njegovega preprečevanja v bodoče.

Najprej osvežimo spomin na ta čudežni 29. september, ko so se v Sloveniji dogajale stvari, ki bodo po vsej verjetnosti prinesle spremembe zakona ali uvedbo novega zakona. Na zdaj že vsem dobro znanem, novozgrajenem stadionu Stožice se je igrala prvenstvena tekma med dvema večnima rivaloma- na eni strani domačini iz metropole ter na drugi provincialci iz drugega največjega mesta države. Mešanica, ki povsod po svetu – in le kako bi lahko v Sloveniji bilo drugače – prinaša razgrete strasti, obilico emocij in garancijo za nekaj velikega, pogosteje je bolje reči neprijetnega, a vseeno velikega. Tudi ta derbi ni bil nobena izjema, čeprav je jasno, da nekih presežkov v svetovnem merilu ni bilo. A povsem drugače je, če to tekmo primerjamo z ostalimi tekmami slovenske prve nogometne lige. Tekmo si je na stadionu ogledalo 8000 gledalcev, kar je številka, ki je v istem krogu niso dosegli vsi ostali klubi skupaj. Navijači so bili precej glasnejši kot ponavadi, igralci bolj nervozni, število policistov in redarjev pred in na stadionu pa lahko pomnožimo z dvomestnim številom v primerjavi z ostalimi tekmami. Navijači so se do konca tekme skorajda vzorno obnašali- verjetno se z mano ne bi strinjali ljubitelji opere in gledališča, saj so navijači vmes prižgali nekaj bakel, zapustili kletko v kateri bi morali biti med tekmo in z neprimernimi vulgarnimi izrazi zmerjali navijače in klub nasprotne ekipe. A vse to je kljub veliki meri barbarstva še vedno v mejah sprejemljivega za nogometni dogodek, kljub veliki meri barbarstva. Javnost bi bila verjetno navdušena nad športnim navijanjem obeh navijaških skupin, deževale bi pohvale, počutili bi se ponosne, z razlogom bi bili civilizirani in člani nečesa tako pomembnega, kot je EU… a vse to le, če se ne bi že po zaključnem sodnikovem žvižgu Viole odločile, da je sedišč v Stožicah preveč in bi ljubljansko čudo precej bolje izgledalo z vsaj enim sektorjem stojišča.

Še isti dan se ta incident skorajda ni omenjal, toda pravi bum je sledil v dneh, ki so sledili. Mnoge častitljive in zaupanja vredne oddaje, kot so npr.. Svet, Preverjeno, začuda pa ne Pogledi Slovenije, saj sta se voditelja oddaje takrat ukvarjala s svojo najljubšo temo, in sicer dokapitalizacijo NLB, so poročale o huliganizmu v Sloveniji, barbarskem obnašanju navijačev in hordah nemogočih ljudi, ki to pravzaprav sploh niso. Takšen odziv je bil, vsaj po mojem mnenju pretiran in prehiter. S tem se je ustvarjal vtis, da se v Sloveniji dogaja nekaj nemogočega, nenavadnega in v tako civiliziranih državah nekaj doslej še ne videnega. Zganili so se tudi politiki, ki so takoj napovedali spremembo Zakona o policiji in možno sprejetje novega, specialnega Zakona o navijačih. Vzrok, ki je pripeljal do teh razprav in novih obljub, je 298 zlomljenih stolov oz. preračunano 20.000 evrov škode.

Vsem bi seveda moralo biti jasno, da takšna vandalska početja v slogu Viol nikakor ne spadajo na športne prireditve oz. v katerikoli prostor ali čas današnjega sveta. Početja takšnih »navijačev« je potrebno obsoditi in poskrbeti za njihovo preprečevanje. V Sloveniji se tako obeta sprememba Zakona o policiji. Na policijo so namreč po tekmi deževale obtožbe, povezane predvsem z (ne)spuščanjem najbolj vročekrvnih navijačev na stadion. Po novem bodo policisti imeli pooblastila s katerimi bodo lahko nasilnim skupinam preprečili dostop na športne objekte oz. na športne prireditve. Druga sprememba pa je znana iz tujine, to je prepoved vstopa na stadion tistim, ki so bili kaznovani zaradi neprimernega obnašanja na tekmi. Vprašanje je, če lahko prva omenjena sprememba prinese bistvene izboljšave, drugi ukrep pa se na prvi pogled zdi smiselen in bi lahko močno izboljšal varnost na stadionih. Varuhov reda je pred tekmo že tako ali tako ogromno, zato so konflikti pred tekmo redki. Kjer pa bi bila nevarnost nasilja realna in mogoča, bi posredovali policisti in nasilnikom preprečili vstop na stadion. Nekaj podobnega se je v oktobru dogajalo v Genovi, kjer so srbski navijači bili nasilni že pred tekmo. Na stadion se jih je vseeno pustilo, posledice pa so verjetno večini znane. Drugi ukrep je stalna praksa, ki se množično uporablja tudi v tujini. Ob pomoči današnje tehnologije, ko se da vsak košček tribun nadzorovati s kamerami, je dokaj enostavno odkriti in identificirati tistega, ki se je malček spozabil in prekoračil celo tako nizko postavljene meje normalnega obnašanja, kakršne so postavljene na nogometnih tekmah. Poleg tega je v Sloveniji v veljavi tudi ZJRM-1, t.j. Zakon o varstvu javnega reda in miru, ki v 6. (nasilno in drzno vedenje) in 7. členu (nedostojno vedenje) členu določa kazni za skoraj vsako početje, ki na stadion ne spada.

Predvsem sta relevantna 1. odstavek 6 člena, ki pravi: »Kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu, se kaznuje…« in 1. odstavek 7. člena: »Kdor se na javnem kraju prepira, vpije ali se nedostojno vede na način, opisan v 5. točki 2. člena tega zakona, se kaznuje…«. V zakonu je opisan tudi pojem nedostojnega vedenja: »Nedostojno vedenje po tem zakonu je vedenje posameznika ali skupine, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine ali kadar z žaljivimi besedami in dejanji škoduje ugledu posameznika ali skupine ali uradne osebe pri uradnem poslovanju.« Prav tako je v pomoč državnim organom tudi Zakon o javnih zbiranjih ZJZ. Po 22. členu tega zakona lahko organizator navijaški skupini ali posameznikom prepove vstop na stadion. »Vodja ima pravico shod oziroma prireditev prekiniti ali zaključiti in tudi pravico odločiti, da se prekinjeni shod oziroma prireditev nadaljuje, če je bil vzpostavljen red. Vodja ima pravico izključiti udeležence, ki motijo red.« Povedano poenostavljeno pomeni, da organizator lahko navijaški skupini ali posameznikom prepove vstop na stadion že po obstoječi zakonodaji. To so torej zakonske določbe, ki jih v Sloveniji nedvomno moramo uporabljati v boju proti nasilju na stadionih.

Po dogodkih v Stožicah pa so se visoki predstavniki začeli igrati z mislijo o posebnem Zakonu o navijačih. Tokrat so bili navijači, natančneje tri največje organizirane navijaške skupine, tiste, ki so ostro odgovorile na možnost uveljavitve posebnega zakona. Navijači so sprejeli nekaj posebnih sklepov in proti novemu zakonu protestirali tudi z izobešanjem posebnih parol na tribunah, s katerimi so izražali svoje nezadovoljstvo. Zakon jih je močno prizadel, saj bi bili po tem zakonu navijači strožje in celoviteje obravnavani. Pretep na neki športni prireditvi bi bil tako npr. precej strožje obravnavan kot pretep sedaj po ZJRM-1. Medtem ko je že skoraj gotovo, da bodo spremembe Zakona o policiji v Državnem zboru obravnavane v drugi polovici letošnjega leta, pa so se zaradi ostrega protesta proti sprejetju novega zakona, vsaj javne in glasne govorice o izdaji in začetku veljavnosti Zakona o navijačih nekoliko pomirile. Vseeno pa ni izključeno, da se je priprava zakona le začasno zaustavila ali da se pripravlja v manjši tajnosti.

Zakoni o navijačih so v veljavi v nekaterih evropskih državah, najbolj seveda v zibelki huliganstva, Angliji. Tam se je zakon uvedel pred nekaj več kot dvajsetimi leti, natančneje po tragediji na Hillsboroughu. A to je bil le povod, ki je sodu izbil dno. Že v 70-ih letih prejšnjega stoletja so navijaške angleške skupine, imenovane »firme«, z nasiljem opozarjale na svoj klub. Pretepi med pripadniki različnih firm in obojestransko uničevanje tuje lastnine, predvsem na stadionih so bili povsem vsakdanja stvar. Delovanje firm je prikazano tudi na filmskih platnih, o tej tematiki je posnetih kar nekaj filmov, npr. Green Street Hooligans, Football Factory, The Firm... Pa pustimo filme ob strani, saj že v resničnem življenju nasilju v Angliji ni bilo videti konca. Vsi angleški klubi so bili po finalu Evropskega pokala leta 1985 za 5 let celo izključeni iz vseh evropskih tekmovanj, saj so bili Liverpoolovi navijači posredno krivi za smrt 39 Juventusovih navijačev. Takrat sta se Liverpool in Juventus med seboj pomerila v Bruslju na finalni tekmi tedanjega Evropskega pokala. Težava je nastala na »nevtralni« tribuni, ki je bila postavljena med navijaškima sektorjema obeh klubov. Navijači so se že pred začetkom tekme začeli obmetavati z baklami, raketami in vsem, kar jim je prišlo pod roke. Mnogo Liverpoolovih navijačev je imelo slabe izkušnje z italijanskimi navijači izpred leta dni, ko so Liverpoolčani gostovali v Rimu, tam pa je bilo zabodenih nekaj njihovih navijačev, ki so jih Italijani s skuterji lovili po Večnem mestu. Liverpoolovi navijači so, verjetno tudi željni maščevanja, preskočili ograjo, ki je ločevala navijaške tribune in stekli proti Juventusovim navijačem. Ti so se v paniki začeli pomikati nazaj, kjer so naleteli na nek star zid, ta pa se je porušil in pod seboj pokopal 39 navijačev Stare dame. Kot zanimivost še to, da je bilo na tej tekmi kljub vsem dobro znani veliki meri tveganja zelo malo policistov in redarjev, saj je večina varnostnikov dan prej varovala visoke predstavnike držav Evropske skupnosti, ki so sestali na nekem srečanju. Na dan, ko bi bilo varovanje resnično potrebno, pa je večina policistov imela prost dan! Kljub smrtnim žrtvam se je tekma normalno začela, edini gol za zmago Italijanov pa je dosegel Michele Platini, današnji predsednik UEFA. Toda najhujše je za Anglijo šele prihajalo. Aprila 1989 je – oh, spet ta Liverpool – igral polfinalno tekmo v 100 kilometrov oddaljenem Sheffieldu. Zaradi relativne bližine je na tekmo prišlo veliko gledalcev, mnogi tudi brez vstopnic. Policisti so se odločili, da v nek sektor spustijo navijače, ki so pritiskali in silili proti stadionu. Na že takrat nabito polnem stojišču se je v nekaj sekundah nagnetlo še 2000 ljudi več. Nastal je stampedo, v katerem je življenje izgubilo 95 ljudi, eden pa je umrl po štirih letih v komi. Šele takrat je Anglija uvedla izjemno restriktiven zakon, ki velja še danes. A zmotno je misliti, da je huliganstvo s tem prenehalo. Danes se člani »firm« dobivajo pred ali po tekmi v zapuščenih delih mesta, kjer se nato zmlatijo med seboj. Res je, da na stadionih ni več toliko izgredov kot nekoč, vsekakor ne tako intenzivnih, vendar pa glavnega cilja, t.j. izničenja huliganizma, zakonodajalcu ni uspelo doseči.

Podoben zakon imajo tudi v Srbiji. Predvsem v Beogradu so trenja med Delijami in Grobari, torej navijači Crvene Zvezde in Partizana, vedno zelo napeta. Tudi tu so na žalost že bili priča človeškim žrtvam. Zaradi hudih izgredov je bil uveden Zakon o navijačih, ki pa je povzročil obilo razburjenja. Povod je bila nogometna tekma Crvene Zvezde in Hajduka iz Kulje, kjer so na severni tribuni stadiona Marakana domači navijači opazili človeka, ki jih je na skrivaj snemal. Kasneje se je izkazalo, da je bil policist v civilu. Med navijači je bil tudi 19-letni Uroš Mišić, ki se je z baklo spravil nad policista in mu povzročil hude telesne poškodbe, predvsem opekline po obrazu, kasneje pa je bil za poskus umor in bil obsojen na 10 let zaporne kazni. Navijače je še posebej razjarilo, ko je bil le nekaj tednov kasneje srbski storilec obsojen na 8 mesecev zapora zaradi posilstva dveh mladoletnih deklic, starih 10 in 13 let. Beograd in mnoga druga mesta (tudi v Sloveniji) so preplavili grafiti s sloganom »Tražimo pravdo za Uroša« (slov. Hočemo pravico za Uroša). Navijači, kot trdijo sami, ne zahtevajo svobode, pač pa neko pravičnejše sojenje, v katerem navijači ne bodo grešni kozel niti aktualnih niti preteklih dogajanj v Srbiji.

Velike nesreče na nogometnih tekmah se na žalost dogajajo povsod po svetu. Največja nogometna tragedija se je zgodila maja 2001 v Gani, kjer je bil odigran derbi med dvema najboljšima kluboma v državi. Domačini iz prestolnice Akre so tik pred koncem tekme napravili preobrat in zmagali z 2:1. Gostujoči navijači so razočarani na igrišče zmetali plastenke in druge stvari. Pod tribuno so prišli policisti in začeli na navijače metati solzivec. Izjemno neprimeren odziv, ki je zaradi vsesplošne panike, »stampeda«, zaprtih vrat in odhoda medicinskih služb privedel do 127 smrtnih žrtev. Tudi v Južni Afriki, gostiteljici lanskega svetovnega prvenstva, se je že zgodila podobna nesreča. Na neki tekmi, kjer so se na tribunah gledalci drenjali kot sardine, je sodnik priznal sporen zadetek in s tem razjezil navijače, ki so se med seboj začeli obmetavati s sadjem, končalo pa se je precej manj zabavno, s številnimi smrtnimi žrtvami.

Nesreče so se seveda dogajale tudi v državah, ki naj bi bile civilizacijsko »celo stoletje« pred afriškimi državami. Na slovitem stadionu Ibrox v Glasgowu se je v 70-ih letih prejšnjega stoletja zgodila tragedija na enem največjih derbijev na svetu, t.j. Rangers proti Celtic. Derbi, poznan pod imenom Old Firm, razvnema strasti, saj za Rangers navijajo škotski protestantje, za Celtic pa katoliki. V 89. minuti je Celtic zadel in povedel. Mnogi navijači Rangersov so obupani začeli zapuščati stadion (med njimi je bil tudi legendarni trener Manchester Uniteda – Sir Alex Ferguson), na nekem delu stadiona pa se je nato podrlo stopnišče oz. ograje. Nastala je panika, »stampedo«, umrlo je 66 ljudi. V opomin na ta dogodek pred stadionom stoji spomenik s spominsko ploščo. Zato bralcem priporočam, naj pred koncem tekme nikoli ne zapuščajo stadiona, čeravno situacija izgleda še tako slabo. Počakajte raje do konca, upajte na čudež v zadnjih sekundah in ostanite živi. Podobna nesreča se je zgodila leta 1982 na tekmi Pokala UEFA v Moskvi na stadionu Lenin, danes imenovanim Lužniki, ki ga imamo Slovenci v lepem spominu, saj je tam naša reprezentanca odigrala prvo tekmo dodatnih kvalifikacij za uvrstitev na SP 2010. V Moskvi so 20 let pred našimi nogometaši gostovali igralci nizozemskega Haarlema. Nizozemci so zadeli tik pred koncem tekme, domači navijači pa so, podobno kot Rangersovi, začeli zapuščati stadion, a glej no glej – domači nogometaši so zadeli v sodnikovem podaljšku. Gledalci, ki so že zapustili svoje sedeže ali stojišča, so se želeli vrniti nazaj, ob tem pa so trčili v skupine, ki so se premikale v nasprotni smeri. 66 ljudi je umrlo po uradnih podatkih, ki naj bi bili zavajajoči, saj je tedanja oblast želela popolnoma prekriti katastrofo. Po neuradnih podatkih naj bi tistega dne življenje izgubilo kar 340 ljudi!

Zgoraj opisane nesreče niso posledica divjanja navijačev oz. huliganov, temveč bolj nesrečen splet okoliščin, slaba infrastruktura in neprimerni odzivi na dejansko dogajanje. Vse to nas opominja, da navijači niso edini problem. V zadnjem času, ko naj bi bilo za vse ostale težave primerno poskrbljeno, so bolj pogosta divjanja peščice huliganov, ki ob tem najpogosteje povzročajo veliko materialno škodo, v najhujših primerih, kot na primer na derbiju Sicilije med Palermom in Cesseno, pred štirimi leti pa celo smrt policista. V takšnih primerih je Zakon o navijačih smiseln.

“ Za državo naj bi bilo ceneje in predvsem enostavneje, da sprejme nek zakon, ki naj bi čudežno rešil določen problem, medtem pa kompleksna družbena problematika ostaja nespremenjena. ”

Po vsem napisanem se lahko upravičeno vprašamo, ali v Sloveniji obstajajo potrebe po uvedbi tako rigoroznega zakona. Pri nas, kjer imamo v enem letu le tri ali štiri rizične tekme, okoliščin ne moremo enačiti z angleškimi in njihove zakonodaje o navijačih preprosto prenesti v naš sistem. Pri nas zaenkrat še ni bilo človeških žrtev in naj tako tudi ostane. Nikakor nočem trditi, da je uvedba Zakona o navijačih smiselna šele po smrtni žrtvi ali dveh, vendar pa se samo po sebi ponuja vprašanje, ali bi takšen drakonski način kaznovanja lahko zmanjšal trenutno mero nasilja na športnih prireditvah. 298 zlomljenih stolov je le kaplja v morje huliganskih početij, ki so izven Anglije v zadnjem času še posebej razširjena tudi na Poljskem, Nizozemskem in v Italiji. Skoraj nobena država ni imuna na ravnanja navijačev, ki z uničevanjem, razbijanjem in pretepanjem želijo opozoriti nase. Zakonodajalec bi moral jasno določiti cilje, ki jih želi zasledovati, in razmisliti o posledicah, ki lahko nastanejo zaradi prevelike strogosti. Negativni vplivi so lahko ob tem precej hujši od prvotno dobrih želja in zamisli. Trenutna zakonodaja, še posebej ko bo dopolnjen Zakon o policiji daje za slovenske potrebe dovolj pristojnosti in ukrepov, s katerimi se lahko preprečijo hujše oblike nasilja. Za tiste, katerih vedenje je ves čas nasilno in ali drugače nedobrodošlo, pa je bolj potrebna kompleksnejša rešitev v okviru celotne družbe.

Pri sprejemanju takšnega zakona gre lahko za tipično politično potezo, kakršne v Sloveniji že tako ali drugače predobro poznamo in jih politika izvaja v trenutkih, ko se zgodi kakšen podoben incident. Za državo naj bi bilo ceneje in predvsem enostavneje, da sprejme nek zakon, ki naj bi čudežno rešil določen problem, medtem pa kompleksna družbena problematika ostaja nespremenjena. Sam ne verjamem, da lahko en sam zakon učinkuje na tistih nekaj huliganov, katerih cilj nikakor ni navijanje, spodbujanje in uživanje v športu. Če je število takšnih huliganov veliko in če pretijo z vedno hujšimi oblikami nasilja, je zakon seveda smiselen, celo potreben. V nasprotnem primeru pa je s sprejetjem Zakona o navijačih bolje počakati in iskati rešitve v veljavni zakonodaji ter širšem družbenem kontekstu. Reševati je treba predvsem vzroke, ki privedejo do nasilja ne le na stadionih, pač pa tudi na ulici, v službi ter znotraj družine.

Zvestoba Normi in druge zgodbe Matjaž Ambrož

Varstvo konkurence in visoka tehnologija