Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Volja do nemoči, anonimna izpoved faliranega študenta

Ko se tako brezciljno premikam iz bifeja do bifeja in medtem razmišljam, kam naj se zvečer zavlečem, se dostikrat vprašam, kaj me je pripeljalo v takšno brezizhodno situacijo. Sem nekdanji študent prava, perspektiven srednješolec z dobrim povprečjem, zdaj pa del neznanske armade brezposelnih. Seveda lahko večino krivde zvalim na svoja ramena in družbene razmere, v katerih se nahajamo zadnjih nekaj let, krivim samo posredno. Moj običajni dan poteka po nenapisanih pravilih. Ko se zjutraj zvalim iz postelje, najprej prižgem čik najcenejše blagovne znamke ali zvitek tobaka, da razmislim, kaj sploh početi. Po običajnih ritualih se počasi s trolo odpeljem v center na kavo, kjer ponavadi preživim vse dopoldne, tja do poznega popoldneva. Odidem domov na kosilo, vmes pa opravim naključne opravke za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči ali se ustavim na republiškem zavodu za zaposlovanje, da me (ponavadi) prijazne tetice poučijo o načinih iskanja zaposlitve. Zvečer se utapljam v alkoholnih hlapih.

Zavod za zaposlovanje na papirju in v teoriji ponuja velikanske možnosti in ugodnosti, na primer pravico do brezplačnega izobraževanja ali poklicne prekvalifikacije. Toda kaj naj nekdanji študent prava z opravljenima dvema letnikoma počne na programu medicinski tehnik? Ne samo, da me ta možnost zmrazi in bi dodatno negativno vplivala na mojo slabo samozavest, tudi sebe ne vidim naslednjih 40 let, kako pri triinšestdesetih neumorno previjam ostarele ljudi v nekem zakotnem domu starejših občanov, medtem pa po sredstvih javnih občil poslušam bivše kolege s fakultete, kako modrujejo in, oh in sploh, dosegajo odlične karierne rezultate.

Kaj me je pripeljalo v to luknjo brezdelja? Življenski slog, dragi študenti.

Neumorno zajemanje študentskega življenja je omejeno na maksimalno dve, tri leta. To je povprečna doba, ko lahko popivanje po ljubljanskih beznicah še združujemo s kolikor toliko rednim opravljanjem študijskih obveznosti in prisotnostjo na predavanjih. Rezultati se seveda znižujejo premo sorazmerno s količino zaužitega alkohola in ostalih hipijevskih zeli. Na začetku sem primanjkljaj nadomeščal z amfetamini, ki naj bi bili mimogrede še zdaj priljubljeni na »zahtevnejših« fakultetnih programih, vendar je bilo pomanjkanje spanja sčasoma usodno za duševnost in nenazadnje jetra. Ko ne pomaga niti ta pripomoček, ne preostane drugega, kot da si človek na pol zavedni ravni postavi nove prioritete. Jaz sem na žalost izbral napačne. Usmerjenost v prihodnost je zamenjalo čemenje v predvidljivem vsakdanjiku, ko si kot v kakšnem socialističnem vicu ujet v vagonu, ki se nikamor ne premakne. Vpliv na upad zanimanja za študij je imelo tudi odkritje spolnih radosti, ko sem se v nekakšni ekstazi metal za vsemi dekleti, kar jih leze in gre, in vmes nabasal tudi na kakšno bombo. Življenje brezposelnega ima po svoje tudi svoje žalostne prednosti. Če je še vedno prisesan na žulje staršev, večjih finančnih skrbi nima, ker socialna pomoč zadostuje za dnevno dozo nikotina in kave, zvečer pa brozge, ki ji pravijo slovensko pivo. Tak človek tudi nima težjih obremenitev ali službenih obveznosti, ko bi se moral prilizovati zahtevnemu šefu ali si, bog ne daj, brskati po nosu v kakšni javni upravi. Seveda pa občutek breizhodnosti zabriše vse te malenkostne pozitivne plati. Brezizhodnost, ko človek izčrpa vse možnosti za nadaljnje izobraževanje, pri vsakem kolikor toliko povprečnemu človeku ubije vsakršne ambicije. Ostaneš ujet v zaprtem predoru, eksploziva pa ni nikjer. Če sem nekoč živel zaradi obljub udobnega življenja, sedaj hrepenim po divjih nočeh, ki mi pomagajo pozabiti večno dolgočasje. Občasne zadete višave, ko se mi sprosti adrenalin po žilah, me še bolj pahnejo v pasivni odnos do prihodnosti.

Obilico prostega časa skušam posvetiti konjičkom, ker mi že sama misel na študij nabije tako slabo vest, da se ne morem ničemur polno posvečati. Poleg zasedanja »skupščine« podobno brezdelnih ljudi vsak dan na kavi me vsaj za silo umiri učenje Wikipedije na pamet. Praktična vrednost nabiranja takega znanja je nična, namenjena je samo preprečevanju popolne zakrnitve preostalih možganskih celic.

Ne morete si misliti, kako prehitevanje bivših kolegov na vseh možnih frontah, bodisi kariernih, ljubezenskih ali obojih, povzroča grozljive občutke. Večina je zdaj že diplomirala, nekateri že delajo, nekdo je celo zaposlen v pisarni slovitega odvetnika, kamor se zatekajo vsi, ki kaj pomenijo. Medtem ko se drugi družijo s takimi kalibri, se jaz preganjam po plesišču kakšnega diskača, naj bo Top ali Metelkova ali vaška luknja nekje v Velikih Laščah.

Neverjetna beda mojega obstoja me je pripeljala na rob pameti in pomoč sem moral poiskati pri psihiatru, ki me je namesto z voljo do dela in študija oborožil z neznanskimi količinami antidepresivov in benzodiazepinskih preparatov. Kakšno pomirjevalce na vsake kvatre je odlična kratkoročna rešitev - vse težave čudežno izpuhtijo in odpre se brezno blažene umirjenosti. Seveda to ni primerna dolgoročna terapija, ki bi pripeljala do kakršnega koli napredka na študijskodelovnem področju.

Ker se mi zdi, da sem nekje prej opisal, kako napol dokončan študij slabo vpliva na motivacijo za pridobitev dela z nižjo izobrazbo, naj sebi v tolažbo napišem, koliko delovnih mest za izobrazbo »gimnazijski maturant splošne smeri« je trenutno razpisanih v Ljubljani. Iskalnik pokaže - skromno ničlo. Ali so moji možgani že tako skurjeni ali pa sem le nesposoben uporabljati metode osnovnega iskanja, ne vem.

Vse našteto kaže na družbeno klimo v naši državi, ki ravno tako stopica na mestu kot moja nedelavna malenkost in je ambiciozna že kot kakšna fiksarska nevesta s postaje ZOO.

Medtem ko se politiki prerekajo o partizanski motiviki za dvoevrski kovanec (s katerim si mesovje brezposelnih ne more kdo ve kako pomagati), razpada naša ljuba zemljica na fevde pol sposobnih enih in drugih, kjer prosperirajo le komolčarji s »prestižnih« faksov, kot je PF v Ljubljani. Če sem malce zašel s poti predvidljivega pripovednega loka, mi oprostite, situacija, v katero sem pahnjen deloma po svoji krivdi, me tako frustrira, da bi polže slinarje, ki so se razpasli po pravnih pisarnah in državni upravi, študentskih organizacijah in politiki, najraje požgal na obrednem ognju očiščenja.

Država se premalo zaveda, kakšen strašen potencial latentne agresivnosti premoremo vsi družbeni obstranci in frustrirani posamezniki. Vsak s približno pozitivno srednješolsko oceno iz sociologije ve, da marginalizirana raja ponavadi zahteva radikalne rešitve. In te niso nujno prijetne.Na srečo mi misli o splošni družbeni revoluciji na rob porivajo obeti celonočnega popivanja na Metelkovi, zatočišču osebnostno propadlih primerkov, na vse možne načine ob rob odrinjenih socialnih skupin in ostarelih alternativcev.

Vsem bodočim pravnikom na srce polagam, naj študirajo in se prerinejo nekam visoko, od koder jih nihče ne bo mogel sklatiti. Najdite si podobno ambicioznega partnerja ali partnerico in vse sile usmerite v pridobivanje dodatnih veščin in plezanju po družbeni lestvici. Ko bo čas, pridelajte otroka ali dva in ju usmerjajte/vlivajte po svoji poti/podobi. Le na takšen način je v današnjem svetu možno ohraniti zadosten vpliv za človeka dostojno življenje. Ker gre pri vsem le za vpliv. Nikar se ne zgledujte po meni, človeku zgodovinsko propadlih nazorov in nebrzdanega popivanja, samo zato, ker nekateri neposvečeni idioti mislijo, da je to kul. Če se vam zdi to podobno pokroviteljskemu pridiganju kakšnega moralno sumljivega farja, se zavedajte, da vam želim le dobro, ker človeku, ki iz lastne lenobe in uporništva brez razloga izkoristi vse možnosti ponovnega vpisa, ne preostane veliko.

Danes je ponedeljek in nedela se obeta na obilico. Pijem pivo, kadim Filter 57, berem Wikipedijo in skušam pisati oslarije.

Človekove pravice v praksi; prof. dr. Ciril Ribičič

Ars longa, vita brevis; prof. dr. Janez Kranjc