Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Zgodbe iz davnine

Sejalec meče seme, v našem primeru je to seme delujoče sekularne države. Nekaj ga pade ob pot, pridejo ptice in ga pozobajo. Tukaj sekularna država ni mogla niti vzkliti, saj so jo razni tokovi verske nestrpnosti onemogočili še preden je sploh bila ali pa so jo nasilno uničili. Primer za to je recimo samooklicani kalifat. Nekaj tega semena je padlo na plodna tla, sekularna država je tukaj vzklila in zrasla v mogočno drevo. Del semen pa je padel v trnje, sicer vzklil, sadike pa to trnje neprestano duši, tako da le žalostno životarijo. Takšna država ima vrednoto sekularizma sicer zapisano v pravnih aktih, zaradi raznih politično-kulturnih dejavnikov pa verske skupnosti vztrajno posegajo na področja državne oblasti. V nadaljevanju bom poskušal zarisati mejo med mogočnim drevesom in to dušečo se sadiko.

Pred časom je šef odbora za zdravje HDZja, glavne hrvaške opozicijske stranke, iz vrst katere prihaja nova predsednica republike, zelo verjetno pa bo tudi naslednji predsednik vlade, izjavil, da se bo morala, v primeru zmage te stranke na naslednjih parlamentarnih volitvah, vsaka ženska pred prekinitvijo nosečnosti obvezno posvetovati z verskim delavcem (razen, če je agnostik ali ateist-v tem primeru s socialnim delavcem), ki jo bo opozoril na moralne aspekte takega ravnanja. Posvetovanje samo po sebi ni problematično, uveljavljeno je v večih evropskih državah, med drugim tudi Nemčiji in Franciji. Težava pa se pojavi, če je za razliko od ureditve teh dveh držav, v kateri psihološko svetovanje za vse nudi socialni delavec, s pravnim aktom predpisano, da ga opravi verski. Tak akt bi bil kakopak zakon, saj je v 16. členu hrvaške ustave (v nadaljevanju URH) predpisano, da se smejo naložiti dolžnosti in omejiti pravice državljanov zgolj z zakonom. Takšna ureditev, bi na verske skupnosti delegirala delo, ki bi ga morala opravljati država.

Od teh skupnosti, pa bi seveda največ moči pridobila rimokatoliška Cerkev, ki je od vseh verskih skupnostih na Hrvaškem najmočnejša (več kot 85% Hrvatov je rimakatoliške veroizpovedi) in ima v primerjavi z drugimi evropskimi državami tudi nadpovprečno velik vpliv na družbeno-politično življenje. Seveda imajo vse verske skupnosti pravico, izraziti svoje mnenje do prekinitve nosečnosti, ter vernikom v skladu s tem mnenjem tudi svetovati, a le dokler takšno svetovanje poteka neodvisno od države, v okviru skupnosti samih, prosto zakonskega ali drugega pravnega urejanja. Ko pa je takšno urejanje enkrat prisotno, ko država s pravnim aktom predpiše in utrdi delovanje verskih skupnosti na področju, ki je izvirno v pristojnosti države, se postavi vprašanja ali je takšna država še sploh sekularna, ali pa sta državna oblast in vera, vera in državna oblast, postala ena in ista, neločljivo povezana celota.

Načelo sekularne države je utrjeno tudi v URH, in sicer v členih 40 (pravica do svobode vere in mišljenaja, ter svobodno javno izkazovanje vere ali drugega svetovnega nazora) ter 41 (vse veroizpovedi so enake in ločene od države), ki oba spadata v poglavje Osebne in politične pravice in svoboščine. Nekoliko nenavadno je, da je v primerjavi z ustavami ostalih držav bivše Jugoslavije, to načelo v URH urejeno razmeroma pozno. Ista tematika je recimo utrjena v 11. členu srbske, 14. členu črnogorske in 7. členu slovenske ustave, povsod v prvem poglavju, ekvivalentu naših splošnih določb. Navedena posebnost seveda ne pomeni, da imajo hrvaške ustavne določbe s tega področja kaj manjšo veljavo kot tiste iz drugih omenjenih držav, vse ustavne določbe, neglede na njihovo mesto so namreč del ustave v formalnem smislu in kot takšne določbe, ki imajo med sabo enako pravno moč, ki je hkrati višja od pravne moči vseh ostalih notranjih pravnih aktov. Takšna ureditev je med drugim zagotovo rezultat specifičnih zgodovinsko-političnih pogojev njenega nastanka, ki pa bi lahko vzbudila vtis o zmanjšaniveljavi načela ločenosti države in verskih skupnosti in zato bi bila, vsaj po mojem mnenju, ustreznejša ureditev, v kateri bi se ti členi nahajali na začetku Ustave.

Postavlja pa se seveda vprašanje, kaj bi se zgodilo v primeru, ko bi se zgoraj omenjeno stališče iz sfere politične propagande pretopilo v zakon, kar je, kljub prognozam spremembe politične strukture Sabora, ne ravno verjeten, niti realno možen, vsekakor pa vsaj teoretično predstavljiv zaključek.

V takšnem primeru bi se, utemeljeno, postavilo vprašanje o skladnosti navedene zakonske rešitve z ustavno in konvencijsko ureditvijo. Ker bi ureditev bila določena z zakonom, aktompo katerem in ne o katerem sodijo sodišča, bi situacijo lahko razrešilo edinole hrvaško Ustavno sodišče. Sistem, po katerem bi takšen akt prišel na mize ustavnih sodnikov je podoben slovenskemu. Prva možnost je, da bi o skladnosti zakona z ustavo odločalo na zahtevo upravičenih predlagateljev, katerih število pa bi zaradi politične realnosti verjetno bilo znatno okrnjeno. Tako bi bilo realno pričakovati, da bi zahtevo podala edinole petina poslancev (kakopak opozicijskih), ter Vrhovno ali drugo sodišče, če bi se vprašanje o ustavnosti omenjenega zakona pojavilo pri njihovem delu. To bi se lahko zgodilo v postopku pritožbe zoper posamični akt, s katerim bi ženski, ki svetovanja ni opravila, splava ne odobrili.

Ostali upravičenci bi teoretično seveda imeli možnost, od Ustavnega sodišča zahtevati presojo ustavnosti takega zakona, iz zgoraj omenjenega razloga politične pridadnosti pa tega verjetno nebi storili. Nerealno bi bilo namreč pričakovati, da bi predsednica republike izpodbijala zakon, ki je nastal na pobudo politične stranke, kateri pripada, pravtako pa tega nebi bilo za pričakovati od delovnih teles Sabora, ki so sestavljene glede na zastopanost posameznih strank v parlamentu, torej proporcionalno. Vlada seveda tudi v hrvaški ureditvi ne more zahtevati presoje ustavnosti zakonov, odpade pa tudi pučki pravobranitelj, hrvaška verzija našega varuha človekovih pravic, ki lahko zahteva presojo ustavnosti in zakonitosti edinole v postopkih iz člena 92 URH, v postopkih torej, ki zadevajo preiskovalne komisije. V hrvaški ureditvi pa se lahko, za razliko od naše, takšen postopek začne tudi na pobudo Ustavnega sodišča samega. Takšna ureditev po mojem mnenju znatno prispeva k kvaliteti varstva človekovih pravic, saj omogoča, da se pred Ustavnim sodiščem odloča o vsebinsko pomembnih zadevah, ki bi se v primeru odsotnosti takšne ureditve ustavnosodni presoji morebiti izmuznile.

Predlog za presojo ustavnosti in zakonitosti pa bi lahko vložila tudi katerakoli fizična ali pravna oseba, seveda pa bi ustavno sodišče takšen predlog najprej sploh moralo sprejeti v obravnavo.
Kako bi se takšno odločanje končalo je seveda nemogoče predviditi, vprašanje je namreč izrazito vrednostno nabito in možne so diametralno nasprotne interpretacije ustavnih določil. Po eni strani bi se dalo na podlagi že omenjenega 41. člena URH trditi, da bi takšna ureditev pomenila zabrisanje meje med pristojnostjo verskih skupnosti in države in posledično negacijo načela sekularizma. Reči pa bi se dalo tudi, da se nikogar ne sili v posvetovanje z verskim delavcem verske skupnosti katere pripadnik ni. Ravno nasprotno, vsakdo, tudi pripadnik najbolj obskurne sekte bi imel opravka z njej pripadajočim verskim delavcem. Agnostikov in ateistov pa se ne bi sililo v posvetovanje z verskimi delavci, pač pa se bi njihov filozofski nazor spoštovalo, temu primeren pa bi seveda bil tudi svetovalec, državni, ne verski delavec.

Dalje pa bi se lahkoomenjeni 41. člen URH razlagalo tudi v popolnoma drugačni luči. Na koncu drugega odstavka namreč piše, da verske skupnosti v svojem delovanju uživajo pomoč države. Po takšni, že rahlo ekstremni argumentaciji, bi lahko rekli celo, da je svetovanje verskih skupnosti o prekinitvi nosečnosti njihova »osnovna dejavnost«, ki jo zakon zgolj utrjuje. Osebno menim, da bi v danem primeru bila, ena in edina pravilna odločitev razglasitev zakona za protiustavnega.

Navedeni problem bi pred ustavno sodišče lahko prišel tudi po postopku, opredeljenem v petem poglavju Ustavnega zakona o ustavnem sodišču, hrvaškem ekvivalentu naše ustavne pritožbe. Takšno tožbo lahko na ustavno sodišče poda vsakdo, ki so mu s posamičnim aktom kršene temeljne pravice in svoboščine, pa je že izkoristil vsa uporabljiva pravna sredstva. Ni si težko zamisliti okoliščin v katerih bi to prišlo v poštev. Ženski, ki se nebi želela posvetovati z verskim ali socialnim delavcem, bi prekinitev nosečnosti bila prepovedana (oziroma neodobrena) s posamičnim aktom, ki bi lahko bil podlaga takšnega postopka, pri katerem bi se seveda postavljala že opisana vprašanja.

Obstaja pa še ena, čeprav v celoti nerealna možnost, po kateri bi se o zadevni problematiki odločilo, še preden bi se ta iz politične sfere prelevila v zakon. Da bi prišla v poštev bi mnenje konkretnega političnega delavca moralo najprej biti sprejeto v strankarski program, potem pa bi tukaj prišel v poštev postopek nadzora nad ustavnostjo programov in delovanja političnih strank, v katerem sme Ustavno sodišče prepovedati delovanje stranke, ki krši ustavne norme.
Kaj pa če se  problema na takšen način nebi razrešilo? Notranja pravna sredstva so izčrpana in znotraj Hrvaške, do pravne rešitve ne more več priti. Tu vstopi v igro Evropsko sodišče za človekove pravice, varuh spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin zajetih v Konvenciji, kršitev katere bi lahko zatrjevala vsaka fizična oseba, nevladna organizacija in skupina državljanov, seveda pa tudi druga država podpisnica Konvencije.

Zelo verjetno je, da bi se zatrjevana kršitev nanašala na 8 in 9 člen Konvencije, namreč  pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravico do svobode vesti, vere in mišljenja. 8. člen določa, da ima vsakdo pravico do zasebnega in družinskega življenja, država pa v to pravico ne sme posegati, razen iz posebej utemeljenih razlogov, kot so recimo državna in javna varnost, zavarovanje pravic drugih, javno zdravje in morala , takšen ukrep pa mora biti nujen za dosego zastavljenega cilja. Obvezno posvetovanje pred opravitvijo prekinitve nosečnosti, z verskim ali socialnim delavcem, je resda poseg, ki posega globoko v osebno sfero a se ga da opravičiti po zgoraj navedenih kriterijih. Četudi zarodka v zgodnji fazi razvoja ne moremo šteti za človeško bitje in torej takšen ukrep za zavarovanje njegovih pravic ni potreben, pa se z njim varuje druge dragotine. Na primer duševno in telesno zdravje nosečnice, ki bi jo prekinitev nosečnosti na »horuk« lahko pahnila v globoko duševno krizo.

Več takih primerov pa bi lahko (vsaj teoretično) opazno vplivalo na javno zdravje, še bolj pa na razkroj moralnih standardov. Upravičenost takšne ureditve potrjuje tudi dejstvo, da je obvezno posvetovanje pred prekinitvijo nosečnosti uveljavljeno  v številnih evropskih državah. Bolj vprašljiva pa je skladnost takšne določbe z 9. členom konvencije, torej pravico do svobode mišljenja, vesti in vere. Kako smo lahko prepričani, da se še tako verna ženska pred prekinitvijo nosečnosti želi posvetovati z verskim delavcem? Morda si pri tem vprašanju želi popolno svobodo in nevezanost na verske nauke. Obvezno posvetovanje z verskim delavcem pa bi v takšno svobodo nedopustno in nepovratno poseglo. Postavlja pa se tudi vprašanje po kakšnem kriteriju bi se veroizpoveddoločala. Če bi si vsaka ženska lahko svobodno izbrala delavca, verskega ali pa državnega, s katerim se želi posvetovati, bi to še spadalo v okvire 9. člena. Če pa si se veroizpoved presojala na podlagi krsta ali druge časovno oddaljene izpovedi (po možnosti podane po starših) verskega nazora, bi tukaj zagotovo šlo za kršitev omenjenega člena. Kako lahko namreč vemo, da je nekdo, ki je recimo krščen katolik to prepričanje ohranil tudi v odraslem življenju?

Če bi ESČP spoznalo, da je do kršitve prišlo, bi najprej verjetno izdalo meritorno sodbo v kateri bi oškodovani stranki prisodilo pravično zadoščenje. To bi državne oblasti morda privedlo na misel, da je z takšno ureditvijo nekaj narobe in bi jo spremenili, ter se tako izognili nadaljnjim obsodbam. V primeru pa, da bi trdoglavo vztrajali pri obstoječi ureditvi, bi se kaj lahko zgodilo, da bi jih, prej ali slej, doletela pilotna sodba. Seveda pa bi bilo od državnih oblasti odvisno, kako in s kakšnim tempom bi  ureditev spremenili. Kaj lahko bi se zgodilo, da nebi imeli zagnanosti kot tiste iz primerov Broniowski in Lukenda, ter bi se posledično, ob pomanjkanju politične volje, reševanje problema dolgo in mučno vleklo.

Vsa zgornja razpravljanja in ugibanja so seveda vezana na fiktiven primer, primer katerega edini temelj je mnenje posameznega politika, ki niti ni (uradno) mnenje njegove stranke, in sodi v polje politične konkurence in ne resnega pravnega urejanja. Dovolite pa mi, da na tem mestu navedem, da je ureditev prekinitve nosečnosti na Hrvaškem resnično potrebna resne revizije. Po zakonu je sicer primerljiva z ureditvami ostalih evropskih držav, lahko bi celo rekli, bolj napredna, ta zakon pa se iz raznih družbeno-religiozno-političnih dejavnikov v praksi ne uveljavlja najbolje. Tako je težko najti bolnišnico, posebno v odmaknjenih predelih, v kateri vsaj velika večina zdravnikov ni podala ugovora vesti. To je sicer njihova legitimna pravica, nenavadno pa je, da se to njihovo moralno prepričanje ne razteza na popoldanski čas, ko (nekateri izmed njih) za zajetne vsote denarja opravljajo splave v privatnih klinikah.
Za konec naj se vrnem čisto na začetek, k naslovu. Priznam, da si ga nisem izmislil sam, pač pa ga nosi eno najbolj znanih hrvaških literarnih del, zbirka pravljic Ivane Brlić-Mažuranić v izvirniku naslovljena Priče iz davnine.

Izjava, ki sem jo v besedilu poskušal razčleniti je resda izraz individualnega mnenja, podana brez podpore in verjetno celo vednosti stranke. Kljub temu pa vsaka takšna trditev, trditev, ki poskuša na začetku sestavka opisano mogočno drevo spremeniti v rahitično, s trnjem obraslo stebelce vsekakor sodi k ribiču Palunku ali v Striborjev gozd, k pravljicam iz omenjene knjige torej-v preteklost.

Islamska država v luči izpolnjevanja pogojev za nastanek države

Pravica (do dostopa) do čiste pitne vode