Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Islamska država v luči izpolnjevanja pogojev za nastanek države

(Prispevek je sestavljen iz izsekov istoimenske diplomske naloge, ki jo je avtorica izdelala pod mentorstvom prof. dr. Mirjam Škrk v juniju 2015)
 
Z razpadom državnega aparata v Iraku in Siriji je teroristična skupna poznana pod imenom ISIL oziroma ISIS v relativno kratkem času pridobila neverjetno moč in velik teritorij. V juniju 2014 se je skupina preimenovala v Islamsko državo (IS) in na ozemlju pod njeno oblastjo ustanovila svetovni kalifat. Kljub prizadevanju mednarodne skupnosti, da se nastale entitete ne prizna kot države, se zaradi stalne oblasti nad ozemljem pod nadzorom IS, vedno pogosteje zastavlja vprašanje v kolikšni meri IS izpolnjuje mednarodnopravne pogoje za nastanek države, oziroma, kako lahko IS opredelimo. Pri tem je potrebno razumeti, da enovita in celovita sistematizacija kriterijev za nastanek države ne obstaja, saj se le ti spreminjajo glede na mednarodnopravno teorijo, ki v določeni meri variira z vsakim novim nastankom in priznanjem države. Mednarodnopravni teoretiki si tako niso enotni niti glede pomembnosti posamičnih kriterijev, niti glede njihove uporabe.


1. MEDNARODNOPRAVNI POGOJI ZA NASTANEK DRŽAVE

Da določena entiteta v mednarodni skupnosti šteje za državo, mora izpolnjevati kriterije, ki so mednarodnopravno določeni. Eden izmed mednarodnopravno najpomembnejših dokumentov, ki določa kriterije za nastanek države je Konvencija iz Montevidea (1933) o pravicah in dolžnostih držav, ki v prvem členu vsebuje naslednjo določbo: "Država kot subjekt mednarodnega prava mora imeti naslednje značilnosti: (a) stalno prebivalstvo; (b) definirano ozemlje; (c) vlado in (d) sposobnost stopiti v odnose z drugimi državami”.[1] Štirje kriteriji iz Konvencije iz Montevidea predstavljajo prvo sistematično ureditev pogojev za nastanek države. Po občajnem mednarodnem pravu so pridobili status kriterijev za nastanek države ter še danes predstavljajo začetek vsake analize ugotavljana državnosti entitet.[2] Da lahko govorimo o nastanku države, je potrebno, da so omenjeni kriteriji izpolnjeni efektivno.[3]

Mednarodnopravna teorija je tem klasičnim kriterijem skozi prakso dodala še nekatere dodatne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da entiteto lahko štejemo za državo.[4] Med njimi je najpomembnejši pogoj neodvisnosti države v nastajanju. V literaturi se omenjajo še nekateri drugi kriteriji kot so: permanentnost, volja in možnost upoštevati mednarodno pravo, določena stopnja civiliziranosti, priznanje in pravni red.[5] Vendar teh kriterijev vodilni mednarodnopravni strokovnjaki[6] ne razumejo kot odločujočih za nastanek države, oziroma trdijo, da ti kriteriji spadajo med enega izmed klasičnih štirih kriterijev (npr. določena stopnja civiliziranosti ter volja in možnost upoštevati mednarodno pravo kot del kriterija efektivne vlade).

Mednarodnopravna teorija in praksa držav kriterijev vezanih na efektivnost ne vidi kot edinih. Potrebno je preučiti legalnost nastanka države. Pogoj legalnosti izhaja iz prakse držav in OZN ter izvira iz konceptov oblikovanih na drugih področjih mednarodnega prava, ki vplivajo na pravo nastanka države.[7] Glavna ideja je, da nelegalno nastala entiteta ne more postati država, tudi če izpolnjuje pogoje efektivnosti.[8] Država ne more nastati kot posledica uporabe nelegalne uporabe sile, kršitve pravice do samoodločbe ali zaradi zasledovanja rasistične politike. Pravne norme, ki so osnova tega koncepta so po navadi razumljene kot ius cogens (tj. kogentne norme) in zato lahko rečeno, da je kršitev teh norm nelegalna.[9]

2. IS IN IZPOLNJEVANJE POGOJEV ZA NASTANEK DRŽAVE, KI SO VEZANI NA EFEKTIVNOST

2.1 POGOJI ZA NASTANEK DRŽAVE PO KONVENCIJI IZ MONTEVIDEA

1. Stalno prebivalstvo

V praksi se ta kriterij uporablja v povezavi s kriterijem ozemlja, saj nakazuje stabilno skupnost. Brez fizične podlage za organizirano skupnost bo namreč težko ustanoviti državo.[10] Mednarodno pravo ne določa omejitve glede minimalnega števila prebivalcev, kar je razvidno iz priznavanja mikro držav kot sta Nauru in Tuvalu. Da je pogoj stalnega prebivalstva na nekem ozemlju izpolnjen, ni potrebno, da ima prebivalstvo na ozemlju enako nacionalnost. Nacionalnost namreč ni pogoj, ampak posledica državnosti.[11]

V primeru IS ne gre pozabiti, da je njena oblast nad prebivalstvom posledica ilegalnega nadzora ozemlja. Prebivalstvo, ki živi na območju pod nadzorom IS, se v veliki meri ni prostovoljno odločilo, da se bo podredilo novi entiteti, ampak so bili v to prisiljeni. Iz informacij, ki so nam na voljo, je jasno, da so se prebivalci krajev v katere je prispela skupina morali odreči svojemu prepričanju in priseči k IS, plačati davek ali pa so bili ubiti. Za prebivalstvo novonastale države je sporno šteti tiste, ki so bili v to prisiljeni in na ozemlju vztrajajo samo zaradi ustrahovanja in ne možnosti pobega. Takšna razlaga se zdi smiselna, saj naj bi država predstavljala sredstvo za uresničevanje skupnih ciljev skupin, ki izhajajo iz kulturnih, verskih, zgodovinskih ali drugih skupnih značilnosti. Za izpolnjevanje pogoja stalnega prebivalstva je potrebno, da se le to identificira kot državljani naroda, ki predstavlja državo.[12] Slednjega vsekakor ne moremo trditi v primeru prebivalcev na območjih IS. Prebivalci na zavzetih ozemljih so še vedno državljani Sirije in Iraka, ki prostovoljno ne izkazujejo želje, da bi pripadali drugi državi. V praksi držav se volja naroda po pripadnosti novi državi izkazuje preko demokratičnih instrumentov, kot sta referendum in plebiscit.[13] Volje prebivalstva na območju IS pa se nikoli ne bo dalo ugotoviti z demokratičnimi sredstvi, saj je udeležba in glasovanje na volitvah ali referendumu širk, največji greh, ki s tem postavlja človeške zakone pred šeriatsko pravo.[14]

Za prebivalstvo IS bi lahko šteli njene borce, saj imajo nek skupen cilj in občutek pripadnosti IS. Vendar pa za enkrat težko govorimo o njihovi stalnosti na ozemlju, saj se le ti selijo ob bojevanju in ne predstavljajo nekega stalnega civilnega prebivalstva.

2. Opredeljeno ozemlje

Država mora obvladovati kopensko ozemlje, vendar pa v mednarodnem pravu ni pravila glede minimalnega obsega. Države lahko okupirajo zelo mala področja, če so neodvisne.

Zahteva po opredeljenem ozemlju se osredotoča na zahtevo po določeni ozemeljski bazi iz katere operira. V mednarodnem pravu ni potrebe, da ima entiteta opredeljene in dogovorjene meje, da šteje za državo.[15] Država je lahko priznana kljub temu, da je vpletena v spore s sosednjimi državami glede določitve mej, v kolikor obsega konsistentno območje ozemlja, ki je nedvomno pod nadzorom vladnih sil domnevne države.[16]

Vprašanje IS kot države se ne pojavlja v smislu vseh zatrjevanih območji, nad katerimi IS (še) nima oblasti, ampak glede teritorijev, ki so pod efektivno oblastjo IS že več kot leto dni in predstavljajo njeno jedro.
Nova država lahko obstaja kljub zahtevam druge države po njenem ozemlju, prav tako kot se ob takih zahteva nadaljuje obstoječa država.[17] Pri izpolnjevanju tega kriterija namreč ne gre za legalnost pridobitve ozemlja, temveč za njegovo efektivni nadzor. Da je pogoj definiranega ozemlja izpolnjen, tako ni nujno, da je ozemlje pridobljeno legalno. Edina zahteva je ta, da država obvladuje določeno ozemlje, ki mu efektivno vlada - kar nakazuje na to, da je zahteva po ozemlju prej sestavni del pogojev vlade in neodvisnosti kot razločen samostojni kriterij.

Z vidika obvladovanja ozemlja, gre pravzaprav za najmanj sporen kriterij za nastanek države, saj brez ozemlja IS ne bi mogla ustanoviti kalifata. Za to da nekdo postane kalif mora namreč imeti ozemlje in oblast nad njim. [18] V primeru IS lahko zagotovo govorimo o delu ozemlja, ki je pod stalno vladavino kalifata in kjer se že več kot leto dni živi organizirano po pravilih IS.

3. Vlada

Kriteriji vlade velja za enega izmed glavnih kriterijev za nastanek države, saj predstavlja osnovo za še enega izmed temeljnih kriterijev, neodvisnost. Kot pravi Crawford, oba kriterija predstavljata različna vidika pogoja efektivne oblasti, kriterij vlade se razume kot izvajanje oblasti nasproti subjektom in objektom na ozemlju države, neodvisnost pa predstavlja izvajane ali pravico izvajanja oblasti v skladu z drugimi državami.[19] Teritorialna suverenost se ne obravnava kot pravica nad ozemljem ampak kot moč vladanja temu ozemlju, saj se kot že omenjeno teritorij po mednarodnem pravu opredeljuje kot možnost izvajanja oblasti nad določenim ozemljem.[20]

Kriterij vlade lahko razdelimo na dva vidika - dejansko izvajane oblast in na pravico (naslov) do njenega izvrševanja.[21] Entiteta mora, da lahko postane država, posedovati vlado ali sistem vladanja, ki ima nad svojim ozemljem oblast neodvisno od drugih entitet, ki bi posegale v izvrševanje te oblasti. Ta oblast mora vsebovati v določeni meri vzdrževanje reda in prava ter mora imeti ustanovljene osnovne institucije.[22]

Ar-Raqqah v Siriji je de facto glavno mesto IS, ki prikazuje njen vzorec vladanja. Od septembra 2014 je upravljanje mesta pod celovitim nadzorom IS, kjer je le-ta izgradila strukturo moderne oblasti v manj kot letu dni. Bivši vladni delavci so prisegli k IS, prenovljene in prestrukturirane institucije nudijo usluge, tuji strokovnjaki so zamenjali Sirijce kot uradniki in vodijo civilne institucije. Dodatno, IS naj bi zagotavljala socialne storitve, vpeljala davke, ustanovila nadzor nad cestami, skrbela za preskrbo z vodo in pobirala smeti. V predelih, ki so pod nadzorom IS v Iraku in Siriji, IS nudi verska predavanja, socialne ter javne storitve, med drugim popravilo cest in zagotavljanje dobave elektrike.[23]

V primeru IS je jasno, da ta izpolnjuje pogoj izvajanja dejanske oblasti na ozemlju, ki ga obvladuje in v tem pogledu lahko štejemo, da IS izpolnjuje kriterij efektivne vlade. Problem nastane, če preučujemo efektivno vlado v drugem aspektu - skozi dano pravico za izvajanje oblasti, saj je jasno da Irak, Sirija in mednarodna skupnost te pravice ne priznavajo.

4. Sposobnost vstopiti v odnose z drugimi državami

Mednarodnopravna teorija kriterij sposobnosti vstopanja v odnose z drugimi državami ne šteje več za odločilnega pri presoji nastanka države, saj gre prej za posledico države kot pa pogoj za njen nastanek.[24] Kot navaja Türk je kriterij tesno povezan s kriterijem efektivne oblasti, saj pomanjkanje take oblasti nad ozemljem in njene neodvisnosti navzven zmanjša sposobnost države za vstopanje v mednarodne odnose.[25]
Novejša mednarodnopravna teorija zato daje večji poudarek kriteriju neodvisnosti, saj entiteta, ki ni zmožna sklepati legalnih odnosov z ostalimi, ni neodvisna. Gre za pomanjkanje pristojnosti vstopanja v legalna razmerja, katere bistvena sestavina je neodvisnost. [26]
Brownlie šteje kot četrti kriterij za nastanek države neodvisnost, in ne sposobnosti vstopanja v odnose z drugimi državami.Trdi, da je koncept neodvisnosti predstavljen kot pogoj sposobnosti vstopanja v odnose z drugimi državami.[27] Zato bom tudi sama presojala kriterij sposobnosti vstopanja v odnose z drugimi državami skozi kriterij neodvisnosti.

Kljub temu pa v primeru IS velja izpostaviti zanimivost. Če izvzamemo kolektivno nepriznavanje IS, ni problematično to, da IS ne bi bila sposobni vstopiti v odnose z drugimi državami, temveč to, da tega po svoji ideologiji ne sme. Vsakršno imenovanje veleposlanikov je namreč, tako kot volitve, širk, saj pomeni priznavati drugo oblast poleg božje.[28]
S tega vidika se mednarodnemu pravu postavlja vprašanje ali kriterij vstopanja v odnose z drugimi državami predvideva sposobnost takih odnosov ali njihovo pripravljenost.

2.2 NEODVISNOST

Mednarodnopravni teoretiki v neodvisnosti vidijo odločilni kriterij za nastanek države.[29] Kot glavna elementa neodvisnosti se omenjata: ločen obstoj entitete znotraj določenih meja in nepodrejenost avtoriteti katerekoli druge države ali skupine držav.[30] Prvi element, tj. ločen obstoj, je odvisen od izpolnjevanja že prej omenjenih kriterijev, izvajanja oblasti nad določenim teritorijem in prebivalci. Drugi element, tj. nepodrejenost, pa se razume kot pravno in dejansko izključitev ostalih držav z ozemlja nove države.[31] Kot izjemo od dejanske neodvisnosti Crawford omenja pravilo, izoblikovano na podlagi maksime ex factis ius non oritur[32] - dejanska neodvisnost ne preneha, če je država nasilno okupirana.[33] Posledično sledi, da entiteta ustvarjena z nasilno okupacijo ne poseduje dejanske neodvisnosti. V tej točki se pogoj neodvisnosti zrcali prej kot pogoj leganosti, ki bo omenjen v nadaljevanju, kar kaže na prepletanje in problematiko jasnega razlikovanja med pogoji.
V primeru IS lahko govorimo o izpolnitvi nekaterih elementov neodvisnosti, saj entiteta nastopa samostojno in deluje na podlagi samostojnih odločitev. IS ni ne politično in ne ekonomsko odvisna od kakršnekoli druge entitete. Res je, da določen del financiranja IS prihaja iz finančnih donacij, vendar so donatorji po večini fizične osebe in ne druge države ali entitete. Dodatno, donacije ne predstavljajo glavnega vira dohodkov, saj se IS financira predvsem iz prodaje nafte, odkupnin za ugrabitve, davkov in preprodajo objektov kulturne dediščine.[34]

Vendar pa IS ne moremo proglasiti za neodvisno, saj ne izpolnjuje pogoja dejanske neodvisnosti, ker je nastala z nasilim posedovanjem ozemlja, na katerem je priznana neodvisnost Iraka in Sirije. To poudarja tudi Varnostni svet v svoji Resoluciji.[35] Pri tem velja izpostaviti, da nekateri avtorji ne obravnavajo neodvisnosti enako kot Crawford. Talmon na primer, dejanske neodvisnosti ne priznava kot dodatnega kriterija za nastanek države, saj le ta ni bila vzpostavljena v praksi držav.[36]
Ne glede na to kako razumemo pojem neodvisnosti se je pri nastanku države vsekakor potrebno obrniti tudi k kriterijem, ki so vezani na samo legalnost entitete.


3. IS IN IZPOLNJEVANJE POGOJEV ZA NASTANEK DRŽAVE, KI SO VEZANI NA NA LEGALNOST


Na podlagi prakse se je v mednarodnopravni teoriji izoblikovalo mnenje, da kljub temu, da entitete na videz lahko izpolnjujejo osnovne kriterije za nastanek države, ne moremo govoriti o nastanku države in njenem priznanju, če so entitete nastale v nasprotju z obče veljavnimi obveznimi pravili mednarodnega prava (ius cogens).[37]

Takšno mišljenje temelji na maksimi ex iniuria ius non oritur. Kadar je nastanek entitete nelegalen in zato ne daje nobenih zakonitih pravic tistemu, ki je kršil pravila, to pomeni, da taka entiteta ne more postati država.[38] Na podlagi analogije 53[39]. oziroma 64[40]. člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb[41] iz leta 1969, ki določata ničnost pogodbe, če se z njo krši ius cogens, so pravni strokovnjaki izoblikovali teorijo, da je nova država, ki je nastala s kršitvijo norme, ki ima naravo ius cogens, nelegalna in zatorej nična.[42] Države so namreč dolžne svoje pogodbene odnose in dejavnost uskladiti s kogentimi normami mednarodnega prava[43] Pri tem je potrebno dodati, da pravila iz Osnutka pravil o mednarodni odgovornosti držav Komisije za mednarodno pravo, ki jih lahko obravnavamo vsaj kot norme statu nascendi, če ne že kot lex lata,[44] določajo obveznost držav, da ne priznavajo položaja povzročenega z resno kršitvijo kogentne norme mednarodnega prava kot legalnega in da so dolžne sodelovati z legalnimi sredstvi, da se takšna kršitev konča.[45]

Na podlagi prakse nastanka držav med kogentne norme mednarodnega prava, ki ne smejo biti kršene pri nastanku države, štejejo: pravica do samoodločbe, prepoved rasne diskriminacije in prepoved uporabe sile.[46] Pri čemer pa ne gre pozabiti, da mednarodno pravo med kogentne norme šteje tudi prepoved, genocida, zločinov zoper človeštvo, piratstva in suženjstva.[47]


3.1 PRAVICA DO SAMOODLOČBE

Ob nastanku Južne Rodeziije, so mednarodnopravni strokovnjaki sprejeli mnenje, da kljub temu, da entiteta izpolnjuje vse efektivne pogoje za nastanek države, ne šteje za državo, saj krši pravico do samoodločbe.[48] Ob nastanku države, ki je bil posledica dekolonizacije, je bil namreč vzpostavljen manjšinski rasistični režim, ki je izvajal apartheid nad večinskim črnskim prebivalstvom. Fawcett je izoblikoval teorijo, da če imajo prebivalci nekega območja pravico do samoodločbe, ne bo priznana nobena oblast, ki nastane in želi kontrolo nad tem ozemljem kot država, če nastane s kršitvijo pravice do samoodločbe. [49]

V primeru IS ne moremo govoriti o kršitvi pravice do samoodločbe v takem kontekstu kot se je izoblikoval v mednarodnopravni praksi. V primeru Rodezije je namreč jasno šlo za kolonialno ozemlje in njegovo prebivalstvo, ki mu je bila pravica do samoodločbe priznana na podlagi mednarodnega prava kot nekdanjemu kolonialnemu narodu. Kljub dejstvu, da je mednarodnopravna praksa nenastanek države, zaradi kršitve pravice do samoodločbe za enkrat omejila na nekdanja kolonialna ozemlje, ne gre prezreti, da je prebivalstvu na ozemlju IS odvzeta pravica do odločitve v kakšnem sistemu/državi želijo živeti, saj so se morali IS nasilno podrediti. Dodatno, po večini gre za prebivalce, ki so državljani obstoječe države, ki jim je z nasilnim posedovanjem ozemlja kratena pravica živeti v okviru svoje države. Kljub temu, da nekateri mednarodnopravni strokovnjaki poudarjajo, da samoodločba ne pomeni tega, da je lokalno prebivalstvo prosto v odločanju, če želijo pripadati novonastali državi ali sosednji državi, [50] lahko v primeru IS govorimo o kršitvi pravice do samoodločbe že na podlagi njene politike. IS namreč nikakor ne ravna po načelu enakopravnosti in ne omogoča samoodločbe različnim pripadnikom narodnih skupnosti, ki se nahajajo na njenem ozemlju. Pripadnike drugih verskih prepričanj pobija, preganja, zasužnjuje ali obravnava kot tretje razredne državljane, ki morajo za preživetje plačevati davek. V takem primeru lahko zagotovo govorimo o kršitvah načel samoodločbe in posledično zagovarjamo trditev, da nastanek države, ki zasleduje takšno politiko ni možen.


3.2 UPORABA NEDOVOLJENE SILE

Na podlagi prakse se je izoblikovalo pravilo, da entiteta, ki je nastala s kršitvijo načela neuporabe nedovoljene sile, ne more šteti za nastalo državo.[51] Prepoved uporabe nedovoljene sile izvira iz četrtega odstavka drugega člena Ustanovne listine OZN in mednarodnega običajnega prava, vendar velja le za mednarodne odnose med državami in ne vpliva na uporabo sile znotraj države članice.[52] V praksi je uporaba tega pogoja preprečila nastanek držav kot sta Severni Ciper, in Republika Srbska.[53]

V primeru IS je jasno, da je nastala z uporabo sile in da z njo ohranja svoj obstanek ter širi ozemlje. Vendar gre v primeru IS za uporabo sile znotraj posamičnih držav, Iraka in Sirije, zato se strogo gledano načelo prepovedi uporabe nedovoljene sile ne more uporabiti. A kot pravi Tancredi, lahko določeni faktorji vplivajo na to, da se odcepitveni konflikt internacionalizira in na podlagi tega postane načelo uporabe nedovoljene sile uporabno tudi v takšni situaciji odcepitve.[54] V danem primeru je relevantno predvsem vprašanje intervencije tretjih držav na povabilo prvotne države, da ji pomagajo ohraniti teritorialno integriteto. Z direktno vpletenostjo tretjih držav postane spor internacionalen.[55] Posledično bi v takih primerih lahko uporabili tudi načelo prepovedi uporabe nedovoljene sile.

Na tem mestu velja izpostaviti podobnost s situacijo v Maliju iz leta 2012 in 2013. Združene islamistične skupine (med drugim tudi podružnica al-Qaide) so osvojile ozemlje v severnih regijah države in razglasile neodvisno državo Azawad. To je vodilo do intervencije Francije na prošnjo malijske vlade.[56] V primeru IS lahko, glede na vpletenosti koalicijskih sil na prošnjo iraške vlade, nedvomno govorimo o takšnem posredovanju in internacionalizaciji. Na tej podlagi, lahko uporabimo koncept prepovedi uporabe sile, ki ga IS nedvomno krši. Posledično lahko trdimo, da nastanek IS temelji na kršitvi kogentne norme mednarodnega prava. IS s tem ne izpolnjuje pogoja legalnosti nastanka države in zato po mednarodnem pravu ne more šteti za državo.


3.3 KRŠITEV TEMELJNIH ČLOVEKOVIH PRAVIC

IS je nedvomno trenutno eden največjih kršiteljev človekovih pravic. Kljub temu, da IS ne zavezujejo pravila mednarodnih spopadov, so kot oborožena uporniška skupina nedvomno zavezani k spoštovanju pravil, ki zavezujejo v notranjih spopadih.[57] Z jemanjem talcev in njihovim obglavljanjem, mučenjem, ne legitimnimi usmrtitvami, posilstvi ipd. IS krši 3. člen Ženevskih konvencij, ki velja kot minimalni obči standard za vse oborožene spopade. [58] .S svojim delovanjem nedvomno krši načelo spoštovanja človekovega dostojanstva, ki ga ni mogoče omejiti na določen tip oboroženih spopadov.[59]

Za enkrat še ne moremo govoriti o tem, da spoštovanje temeljnih človekovih pravic in demokratičnih načel, predstavlja mednarodno pravni pogoj za nastanek države.[60] Vendar pa po mojem mnenju lahko v primeru IS utemeljujemo nelegalnost njenega nastanka in obstoja tudi s hudimi kršitvami nekaterih drugih kogentnih pravil, podobno kot se je v primeru Južne Rodezije izoblikovalo pravilo prepovedi nastanka države na podlagi rasne diskriminacije.

Med kogentna pravila mednarodnega prava štejemo prepoved uporabe sile, genocida, rasne diskriminacije, hudodelstva zoper človečnost, piratstva in suženjstva.[61]

IS s svojim nastankom krši praktično vsa omenjena kogentna pravila. Oddelek Visokega komisarja OZN za človekove pravice je v poročilu z dne 13. 3. 2015 zapisal, da po dostopnih informacijah dejanja IS kažejo na možnost genocida nad Jezidi in da je IS zagrešil hudodelstva zoper človečnost nasproti Kristjanom, Jezidom in Šiitom.[62] Zasužnjevanje in izvajanje rasne diskriminacije je pravzaprav nesporno, saj predstavlja sestavni del ideologije IS. Na podlagi takih kršitev zagotovo ne moremo govoriti o legalnem nastanku države.

IS ne krši le najbolj temeljnih človekovih pravic, vendar tudi večino kogentnih norm mednarodnega prava, brez katerih samozvana država sploh ne bi nastala. Ker je sam nastanek entitete pogojen s kršitvami obče veljavnimi obveznimi pravili mednarodnega prava, ne moremo govoriti o nastanku države in njenem priznanju.[63]

4. ZAKLJUČEK

Ob iskanju odgovora, ali lahko neko entiteto štejemo za nastalo državo, se pojavi vprašanje ali gre pri nastanku države za vprašanje dejstev ali vprašanje prava. Talmon zagovarja nastanek države kot vprašanje dejstev.[64] Po drugi strani Crawford, ki mu pritrjuje tudi Vidmar, meni, da nastanek nove države ni stvar dejstev, ampak prej stvar mednarodne zakonite pripoznave specifičnega pravnega statusa določenemu teritoriju.[65]

Po pravilih mednarodnega prava entiteta pridobi temeljne pravice države že z dejstvom njenega obstoja in ne šele kot posledico priznanja s strani drugih držav.[66] Zavoljo tega je pomembno, da države, ki je nastala kot posledica nelegalnega dejanja, ne le ne priznavamo, temveč tudi zavračamo njen nastanek.

Če gledamo na IS z vidika izpolnjevanja kriterijev vezanih zgolj na efektivnosti, ne gre zanikati, da v neki meri te kriterije izpolnjuje. Ob upoštevanju kriterijev vezanih na legalnost pa postane jasno, da je nikakor ne moremo šteti za nastalo državo, saj kot kršitelj najbolj elementarnih človekovih pravic in osnov vladavine prave, krši temeljna kogentna pravila mednarodnega prava.
 


[1] Türk, D., Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana, 2007. str. 86-87.

[2] Vidmar, J., Democratic Statehood in International Law: The Emergence of New States in Post-Cold War Practice, Studies in International Law, vol. 46, Hart Publishing, Oxford, Portland, 2013, str. 39.

[3] Türk, op. cit., str 87.

[4] Brownlie, I., Principles of Public International Law, Seventh Edition, Oxford University Press, Oxford, 2008., str 75-76; Crawford, J., The Creation of States in International Law, Second Edition, Clarendon, Oxford, 2006, str. 89-93

[5] Ibid.

[6] Ibid.

[7] Vidmar, J., op.cit., str. 42.

[8] Crawford, op.cit., str 107.

[9] Crawford, op. cit., str. 105.

[10] Brownlie, op. cit., str. 70-71.

[11] Crawford, op.cit., str. 52-53.

[12] Shany, Y. in Cohen A., ISIS: Is the Islamic State Really a State?, Analysis, The Israel Democracy Insitute, 14.9.2014, dostopno na :  http://en.idi.org.il/analysis/articles/isis-is-the-islamic-state-really-a-state/ (2015)

[13] Walter, C., Von Ungern-Sternberg, A., in Abushov, K., Self Determination and secession in International Law, Oxford University Press, Oxford, 2014, str. 54.

[14] Wood, op. cit., str 36

[15] Kot primera Brownlie navaja priznavanje Albanije leta 1913 in vstop Izraela v ZN; Brownlie, op. cit.,  str. 71

[16] Shaw, M. N., International Law, Sixth edition, Cambridge University Press, Cambridge, 2008., str. 199.

[17] Crawford, op.cit., str. 48-49.

[18] Wood, G., Kaj hoče Islamska država, Global, Junij 2015 ., str 34.

[19] Crawford, op.cit., str 55.

[20] Ibid., str 56.

[21] Ibid.., str 57.

[22] Ibid. str 59.

[23] Providence Research, The ISIS Threat: The Rise of the Islamic State and Their Dangerous Potential, Amazon.co.uk Ltd., Marston Gate, 2015, str. 15.

[24] Crawford, op.cit., str 61.

[25] Türk, op. cit., str 89.

[26] Shaw, op.cit., str. 202.

[27] Brownlie, op.cit., str. 71.

[28] Wood, op. cit., str .36.

[29] Brownlie, op.cit., str .71, Shaw, op.cit., str. 202, Crawford, op.cit., str. 62

[30] Crawford, op.cit., str .66

[31] Ibid.

[32] Nobena korist ne more nastati iz nelegalnega dejanja.

[33] Crawford, op.cit., str .72

[34] Glavni viri financiranja so razvidni iz Resolucije Vanostnega sveta OZN S/RES/2199 (2015)

[35] S/RES/2199 (2015).

[36] Talmon, S., The Constitutive versus the Declaratory Theory of Recognition: Tertium Non Datur?, British Yearbook of International Law, vol. 75, 2004, str. 116.

[37]  Škrk M., Mednarodno pravo in (ne)priznanje tujih sodnih odločb (Ali domača sodišča lahko priznajo in izvrše sodno odločbo neobstoječe ali nepriznane tuje države?), Pravnik, l. 49 (111), št. 1-3, 1994, str. 31.

[38] Vidmar, op.cit., str. 5.

[39] V 53. členu Konvencija priznava obstoj in avtoriteto kogentih norm mednarodnega prava, saj zapoveduje ničnost mednarodnih pogodb sklenjenih v nasprotju s kogentnimi normami mednarodnega prava.

[40] V 64. Členu Konvencija določa, da nova kogentna norma mednarodnega prava povzroči prenehanje mednarodnih pogodb, ki so v nasprotju z novo kogentno normo.

[41] Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb, 1969, dostopno na : http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zakonodaja_in_dokumenti/knjiznica/DKPMP.pdf(2015).

[42] Talmon, op.cit., str. 129.

[43] Türk, op. cit., str.  23.

[44] Ibid.., str.  283.

[45] Ibid., str.  283.

[46] Talmon, op.cit., str. 130.

[47] Shaw, op.cit., str. 511

[48] Crawford, op.cit., str. 128

[49] Ibid., str. 131.

[50] Walter, C., Von Ungern-Sternberg, A., in Abushov, K., Self Determination and secession in International Law, Oxford University Press, Oxford, 2014, str. 53.

[51] Crawford, op.cit., 131

[52] Walter, op.cit., str. 68

[53] Crawford, op.cit., str 133; Škrk, op.cit., str. 36

[54] Walter, op.cit., str. 68.

[55] Ibid.

[56] Ibid., str 83.

[57] Steiner H.,Alston P., Goodman R., International Human Rights in Context, Law, Politics, Morals, Third Edition, Oxford University Press, Oxford, 2008, str. 1416

[58] Türk, op. cit., str.  581, 582.

[59] Ibid., str.  583.

[60] Crawford, op.cit., str 155

[61] Shaw, op.cit., str. 511.

[62] Report of the Office of the United Nations High Commissioner for Human Rights on the human rights situation in Iraq in the light of abuses committed by the so-called Islamic State in Iraq and the Levant and associated groups (A/HRC/28/18) - dostopno na http://www.ohchr.org/EN/HRBodies/HRC/RegularSessions/Session28/Pages/ListReports.aspx(2015)

[63]  Škrk M., op. cit, str. 31.

[64] Talmon, op.cit., str. 125.

[65] Vidmar, op.cit., str. 47.

[66] Türk, op. cit., str. 96.

Kaj je kazen?

Zgodbe iz davnine