Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Anarhija in pravo

  [1]

Anarhija in pravo se zdita oziroma sta pojmovno nezdružljiva, nekompatibilna, na kar opozarja tudi Leonid Pitamic v svojem delu Pravo in revolucija, kjer definira anarhijo kot kontradiktoren pojem prava. Med drugim zatrjuje, da družba brez pravil ni mogoča, saj tam kjer je družba, je tudi pravo; ubi societas ibi ius, kot je tudi sam zapisal “Družba in človek morata le živeti v omejeni svobodi. Kako se te meje določijo, pa je ves problem logike, morale in je tudi problem države.” (Pitamic, 1920, p.5)

Za razliko od revolucije, ki zanika le pozitivno, tj. postavljeno pravo, in ne prava kot takega, naj bi anarhija, kot jo poznamo in dojemamo, danes predstavljala sinonim kaosa in, do katerega se želi dokopati s silo in njej sinonimnim nasiljem. Na moderno pojmovanje anarhije je močno vplival tudi Criminal anarchy act izdan leta 1902, ki anarhijo opredeljuje kot nasprotnika moderne družbe in družbe nasploh. Theodore Roosevelt je anarhijo in njene pripadnike označil z besedami: When compared with the suppression of anarchy every other question sinks into insignificance. The anarchist is the enemy of humanity, the enemy of all mankind, and his is a deeper degree of criminality than any other. No immigrant is allowed to come to our shores if he is an anarchist; and no paper published here or abroad should be permitted circulation in this country if it propagates anarchist opinions.(President T. Roosevelt, 1908)[2]

Primarna tegoba analize pojma anarhija je njena obširnost oziroma razsežnost, katere posledica je zaobjemanje izredno nasprotujočih si doktrin. Termin anarhije izhaja iz korena anarche; tj. nasprotovanje avtoriteti in ukazom. Sam koren je dovolj širok, da pokriva številne politične doktrine, katere združuje njihova skupna sovražnost oziroma skupno nasprotovanje državni organizaciji, prisilnemu monopolu sile in oblasti. Anarhizem, ki je hitro označen kot radikalna levičarska ideologija, se je razvil v 19. stoletju. Med dominantnejšimi oziroma aktivnejšimi vejami, poleg kapitalistične anarhije, je med drugim anarhistični komunizem, ki spada v širši obroč socialne anarhije. Prav tako razločujemo med individualno, religiozno in pacifistično anarhijo ter še nekaterimi drugimi vejami oziroma oblikami anarhije.

Zgodovinski pregled pojma anarhije nam razkrije, da je esenca njenega pomena neposredno nasprotovanje državno monopolizirani sili, ki utrjuje in uveljavlja pozitivno pravo.For he holds that when the state monopolies the use of force in a territory and punishes others who violate its monopoly, and when the state proved prostration for everyone by forcing some to purchase protection for others, it violates moral side constrains on how individuals may be treated.” (Nozic, 1974, p.51) Anarhija je tako posredno in ne neposredno nasprotje pravu. Pravu, ki je nerazdružljivo s prisilo. Vprašanje, ki sedaj smiselno sledi, je, ali lahko razumemo pravo, tj. pozitivno postavljeno pravo, brez skozi zgodovino sledeče ji sile, ki je izvršena v različnih oblikah (tj. fizične sile, sankcije, denarne odškodnine). Kako potemtakem obravnavamo lex imperfecta, zakon brez posledice oziroma kazni, ki je posledično z vidika družbe (lahko) neučinkovita. Zakaj torej sila pogojuje učinkovitost pravil? Ravno to vprašanje zaobjema problematiko prava kot jo vidi ideološka zasnova anarhije.

Immanuel Kant v angleškem prevodu Antropology from a Pragamatic point of view opredeljuje anarhijo kot skupek prava in svobode z izostankom oziroma izključitvijo sile tj. 'law and freedom without force. I. Kant sicer zavrača anarhijo kot končno oziroma resnično obliko civilne države oziroma družbe, saj je zakon brez sile v njegovih očeh le puhlo priporočilo. Resnično civilno državo je prepoznal v obliki republike, ki jo označi kot silo v povezavi s svobodo in pravom. Sila v tem primeru vzdržuje svobodo in zakon, uveljavlja normo, naredi jo učinkovito. Poleg anarhije in republike kot oblike družbene organizacije je v delu opredelil tudi despotizem kot stanje zakona in sile brez obstoja svobode ter barbarizem kot obliko sile brez svobode ali zakona.

Anarhija je v svoji osnovi nasprotje prisili oziroma nasilju, ki glede na dojemanje anarhistov le vzdržuje obstoječo družbeno organizacijo in z njo trajnostno povezano slojevitost družbe. Torej ne zavrača pravil družbe kot take, saj anarhija sebe označuje kot socialno organizacijo, zavrača le silo, ki prisili človeka k upoštevanju pravil, silo ki pogojuje učinkovitost pravil. Thus the State never intentionally confronts a man's sense, intellectual or moral, but only his body, his senses. It is not armed with superior wit or honesty, but with superior physical strength.(Thoreau, 1849, p.18)

Silo označuje kot primarno orodje omejitve človekove svobode in prav v sili vidi primarni element, zatora oziroma onemogočanja preboja prave (tj. resnične, v kontekstu dojete in ne prisiljene oziroma naučene) človeške solidarnosti, pravičnosti, so-pomoči, dati oziroma zagotavljati vsakomur svoje. Prisilno pravo torej spreminja človeka v apatično bitje, ki potrebuje pravila za namen in možnost sobivanja. A common and natural result of an undue respect for law is, that you may see a file of soldiers, colonel, captain, corporal, privates, powder-monkeys, and all, marching in admirable order over hill and dale to the wars, against their wills, ay, against their common sense and consciences, which makes it very steep marching indeed, and produces a palpitation of the heart.(Thoreau, 1849, p.3)

V pravu prepoznavajo faktor omejevanja; omejevanja naravnega, tj. človeku v naravnem stanju danega razvoja lastnosti, ki bi vodile v skupno, harmonično dobro, pravo dobro tj. uvideno dobro in ne naučeno dobro. Končno stanje, za katerega si anarhisti prizadevajo, imenujejo (tj. skupaj z marksisti) free communism oziroma svobodni/prosti komunizem, katerega opredeljujejo kot volunterno ekonomsko sodelovanje vseh. To socialno organizacijo so opredelili z besedami To each according to his needs, from each according to his ability.” (Glassgold, 2001, p.6) Človek namreč v obstoječi družbeni organizaciji, kjer je njegova funkcija izobraževanja strogo določena, samostojno ne razvija občutka solidarnosti, so-pomoči in drugih lastnosti potrebnih za uresničitev skupnega dobrega oziroma družbene harmonije. Tega se nauči, to upošteva zaradi strahu pred sankcijo oziroma zaradi učinkovitosti sankcije predpisa, malo katero pravilo posameznik tudi ponotranji za svoje.

Vsem oblikam anarhije je skupno prizadevanje za svobodo,Liberty - innate freedom to live and speek as one chooses, without the constraints of church and state.” (Glassgold, 2001, p.227) Pri tem se pomembno razlikujejo naučene lastnosti od uvidenih oziroma dojetih, samostojno razvitih lastnosti, ki so tako avtonomni del človekovega obstoja in nepogojeni z zunanjimi pritiski. It is not desirable to cultivate a respect for the law, so much as for the right. The only obligation which I have a right to assume is to do at any time what I think right. (Thoreau, 1849, p.3) Anarhist ne stremi h končnemu in večnemu kaosu, vendar k harmoničnemu soobstoju človeštva. On predpostavlja razvoj oziroma evolucijo človeštva, katerega zadnja stopnja je anarhija, za kar je med drugimi potrebna notranja revolucija vsakega posameznika. Tako anarhija ne zanika reda, le silo. Ne zanika pravil, le sankcije v katerikoli obliki.

V anarhiji torej lahko prepoznamo prizadevanje za večje, morda boljše skupno dobro kot ga lahko danes zagotavlja pravni sistem, ki skozi stoletja išče mero. Prav to iskanje, ki je prepuščeno le peščici, drugim odvzema možnost suverenega razvoja dobrega, pravičnega in zmernega. V institucijah prisile, ki ustvarja družbeno hierarhijo, namreč sila ustvarja lestvico, sekte, kaste ljudi, v katerih se zaradi zatiranja in omejevanja vzpostavi želja posameznika po nadvladovanju in obvladovanju sile, ki jo lahko posredno dojemamo tudi v obliki premoženjske koristi. After all, the practical reason why, when the power is once in the hands of the people, a majority are permitted, and for a long period continue, to rule is not because they are most likely to be in the right, nor because this seems fairest to the minority, but because they are physically the strongest. (Thoreau, 1849, p.3)

Utopični anarhist Herbert Spencer je v anarhiji videl zadnjo obliko človeške evolucije. V mislih ima “civilizirano anarhijo”, kakor jo poimenuje sam, stanje harmoničnega sodelovanja, miru in pravičnosti. Njegova temeljna predpostavka utopične anarhije je potencialna popolnost človeške narave tj. prepričanje, da je človek v naravnem stanju dober, do resničnega naravnega stanja pa ga bo vodila sama evolucija. "Human nature will slowly adapt itself to the conditions of harmonious life.” (Arnhart, 2007, p.2) Različen je bil vidik Darwina, ki, zaradi nepopolne narave človeka na katero tudi evolucija ne more vplivati, zagovarja potrebo po državni organizaciji, ki bo tako vedno potrebna, tj. za zagotavljanje miru, katerega človek sam tekom evolucije nikoli ne bo mogel doseči. Njegova oblika državne organizacije pa mora biti limitirana.But that very imperfection dictates a limited government based on the principle that power corrupts and therefore we need a government of limited and balanced powers to minimize the dangers of absolute power.” (Arnhart, 2007,p.2)

Anarhistični kapitalist Murray N. Rothbard, ki je fragmentarno sledil ideologiji H. Spencerja, predpostavke oziroma podlage anarhizma ni videl v spremembi oziroma evoluciji človeške narave, kateri bi sledilo stanje anarhije. Zatrjeval je, da le prosti trg lahko zagotavlja varnost, pravico oziroma zagotavlja trajno harmonijo družbe.

Anarhija (oziroma konkretneje anarho-pacifizem) ne verjame, da lahko iz sile nastane dobro, tj. skupno dobro zaobjeto v individualnem dobrem. Kar iz sile nastane in je od sile odvisno, ne more zagotavljati dobrega ali ustanoviti harmoničnega soobstoja v družbi. Zavrača uporabo sile, ki bi izzvala socialne oziroma družbene spremembe, katere bi vodile do ”boljšega sveta”. Eden izmed začetnikov oziroma inspiratorjev pri razvoju oziroma oblikovanju tovrstne veje anarhizma (tj. med drugim tudi anarho-pacifizma) je Henry David Thoreau, s svojim delom Walden: življenje v gozdu, ki se nanaša oziroma poveličuje preprosto življenje, ter esejem Civil Disobedience (Resistance to Civil Government). Čeprav se včasih zdi, da H.D. Thoreau zagovarja sam anarhizem s povedmi kot so That government is best which governs not at all"; and when men are prepared for it, that will be the kind of government which they will have.(Thoreau, 1849, p.1) in podobnimi trditvami, ki nakazujejo na željo po brezvladju, se njegova resnična zahteva nanaša na boljšo oziroma popolnejšo vlado oziroma državno organizacijo. Zanika le avtoriteto moralno izprijene državne organizacije, ki je posledično izgubila podporo ljudstva in ne avtoriteto kot tako.There will never be a really free and enlightened State, until the State comes to recognize the individual as a higher and independent power, from which all its own power and authority are derived, and treats him accordingly(Thoreau, 1849, p.27) Kljub temu so njegova dela ideološka podlaga tovrstne oblike anarhije.

Seveda moramo na tej točki opredeliti tudi kaotično stran oziroma protislovno si plat anarhije, ki se opira na nasilni preobrat družbe in uporabo nasilja kot orodja za spreobrnitev množice. Nasilje oziroma bombni napad je Alexander Berkman, ki se je s svojimi članki zavzemal za “revolucionarno nasilje”, kot ga pojmuje sam, tj. nasilje, ki bi razsvetlilo ljudi in spremenilo družbo, iz nje odstranilo prisilne institucije in pravila, označil oziroma opravičil z besedami The bomb is the ghost of your past crimes.(Glassgold, 2001, p.112) Glede atentatov in njihove povezave z anarhisti, ki so izvršili dejanje pa je Voltaire de Cleyre v članku z naslovom McKinley’s Assassination from the anarchists standpoint zapisal: “The hells of capitalism create the desperate, the desperate act— desperately!(Glassgold, 2001,p.24) Med drugim je dejanje anarhistov in tudi samo razmerje anarhistične ideologije do atentatov in širše do nasilja, ki so ga izvrševali v imenu lastnih anarhičnih prepričanj, opredelil kot vzročno-posledično zvezo; tj. anarhijo ustvarja trenutno stanje v družbi, ki ustvarja pohlepne, premožne in posledično vplivne posameznike ter tiste, ki so njihove žrtve. In prav to stanje je krivo za anarhijo in dejanja v njenem imenu.“When a group of persons constitute themselves as the state and begin to punish, and forbid others from doing likewise, is there some right these others would violate that they themselves do not?(Glassgold, 2001,p.52) Anarhija se je tako polastila prav elementa, katerega je zavračala, v katerem je prepoznala esenco človeškega zatora razvoja. V neredu oziroma kaosu so prepoznali bistvo, ki so ga celo poveličevali. V njem so med-drugim prepoznavali umetniške elemente.An artist is identical with an anarchistAn anarchist is an artist. The man who throws a bomb is an artist, because he prefers a great moment to everything.” (Chestertone, 1908, p.5) Cilj posvečuje sredstva, kot je zapisal F.M. Dostojevski.

Povzamemo lahko, da imata esenca anarhistične teorije in teorija moderne države, ki je močno prepletena s pravom samim, enako ideološko postavo, tj. zagotoviti harmonijo, kot uravnovešen obstoj in pravičnost kot pravo mero. Povezuje ju prav tako de facto uporaba sile oziroma prisile za dosego cilja. Kljub svoji realni nezdružljivosti si v svoji ideologiji nista tako zelo diametralni.


Literartura:

  • Furtak R.A., 2005, Henry David Thoreau, dostopno na: https://plato.stanford.edu
  • Glassgold P., 2001, Anarchy! An anthology of Emma Goldman’s Mother Earth, Publishers Group West
  • Herbert S., 1892, The Principles of Ethics. 2 izdaja, London: Williams and Northgate
  • Herbert S., 1882 -1898, The Principles of Sociology,  London : Williams and Northgate
  • Larry Arnhart, 2007, Drawinian conservatism, dostopno na: http://darwinianconservatism.blogspot
  • Lauden R.B. in Keuhn M., 2006, Kant: Anthropology from a Pragmatic Point of View, Cambridge university press
  • Nozic R., 1974, Anarchy, state and utopia, Basic books inc.
  • Pitamic, L., 1920, Pravo in revolucija, Tiskovna zadruga v Ljubljani
  • Rapport D.C., 2006, Terrorism: The first of anarchist wave, Publishers Taylor & Francis
  • Rithbard, M.N., 2012, For a New Liberty: The Libertarian Manifesto; 3. izdaja, Skyler J. Collins
  • Rothbard M.N., 2008, Are Libertarians “Anarchists”?, dostopno na: https://mises.org [3]
  • Thoreau W., 2016, Walden: Življenje v gozdu, Založba Sanje

  


Opombe:

[1] Vir: http://78.media.tumblr.com/d30369f85f8781038b64c93e9ef36212/tumblr_nmi6vmfARJ1sgopsxo1_1280.jpg

[2] povzeto po; Rapport D.C., 2006, Terrorism: The first of anarchist wave, Taylor & Francis (str. 386)

[3][Članek je bil napisana okoli leta 1950, pod psevdonimom Aubrey Herbert, vendar nikoli ni bil objavljen.]

Neodvisna Katalonija v luči katalonskih športnih klubov

Kaj nam prinaša nova ureditev PDI-ja?