Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Debakel dobe dela

Delo kot obsoletna lažna vrednota

Srednji sloj je svoja življenja zgradil na predpostavki nenapornega in rutiniranega dela v pisarnah, ki pa s tehničnim napredkom postaja čedalje bolj nesmiselno. Številni diplomanti prava se bodo po diplomi neizogibno soočili z brezposelnostjo. Le-ta v sodobnem času ne pomeni lakote in revščine, temveč nepopisni dolgčas, v katerem se matematično predvidljivo ponavljajo kavice s prijatelji in zatekanja v namišljene digitalne svetove. Rešitev ni v čakanju na ustaljene oblike dela, ki očitno izumirajo, temveč v ustvarjanju dobička na kakršen koli zakonit način, npr. s trgovanjem.

Uvodna opomba avtorja: Pričujoči članek je satira in noče biti resen prispevek k čemerkoli, zlasti ne k demokratični družbeni debati. Avtor ni imel namena nikogar posamično žaliti, (p)o(d)cenjevati in zaničevati, prav tako ne njegove službe ali poklica. Avtorjeve opazke se nanašajo na splošno stanje v Evropi in Sloveniji, ne na konkretne osebe ali primere.

Po diplomi sta na voljo dve osnovni možnosti in sicer pridobivanje dohodkov ali pa nadaljevanje z nepridobitnim načinom življenja. V skladu s klasičnimi učbeniki politične ekonomije se dohodki lahko pridobivajo na račun kapitala, zemlje ali (zagotovo najslabše možnosti) dela, po prof. Bajtu in prof. Štiblarju pride v poštev tudi podjetništvo, medtem ko ni najbolj verjetno, da univerzitetni diplomirani pravnik postane izumitelj, četudi ni povsem izključeno. Mogoče so seveda tudi razne kombinacije med naštetimi. Najbolj običajen način, s katerim diplomanti nadaljujejo nepridobitni način življenja, je podiplomski (včasih tudi zaporedni) študij. Diplomanti, ki si to lahko privoščijo in imajo dovolj razumevajoče sponzorje (navadno starše), lahko konec koncev čas po diplomi izkoristijo za daljši, tudi večletni dopust, namenjen spoznavanju oddaljenih, po možnosti eksotičnih krajev, in samega sebe, za kar angloameriški svet uporablja izraz gap year, ustreznega prevoda pa pri nas še ni. Možnosti po diplomi torej niso neskončne, kot radi tvezijo motivacijski priročniki za samopomoč, ampak jih je zgolj numerus clausus, znotraj katerega pa je dovolj prostora za tudi zelo nenavadna manevriranja. Ker študentje, ki imajo v lasti tovarne, vile ali plantaže opija, skoraj zagotovo ne berejo Pamfila, se v tem članku namesto kapitalu in zemlji nekoliko bolj posvečam delu.

Pomanjkanje jasne definicije dela

Beseda delo se pri nas uporablja verjetno celo bolj pogosto kot v delavskem raju Severni Koreji, pri čemer pa je njena raba precej nejasna in zmedena. V nadaljevanju bom poskušal logično dokazati, da redkokdo sploh ve, kaj naj bi delo bilo. Najprej povprašajmo pravnike. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS št. 42/2002, 103/2007) dela sploh ne definira, temveč uporablja krožna, samoreferenčna navajanja. Najbolj bizaren je 31. člen, ki kot obveznost delavca določa opravljanja dela, kar razloži takole: “Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu. (O nesmiselnosti zadnje besede pa malo kasneje.) Očitno iz citiranega člena nismo izvedeli, kaj naj bi delo bilo, razen tega, da ima svoje mesto, čas, kraj, izvajanje in organizacijo.

Ali se ekonomisti pri definiciji dela odrežejo kaj bolje od pravnikov? Presodite sami. Poznamo dve obliki dela in sicer delo v vsakdanjem smislu (fizično ali umsko, z mezdo ali plačo kot plačilom), ki predeluje predmete dela v bolj ali manj neposrednem stiku z ljudmi in upravljalsko delo, ki organizira procese proizvodnje. Ker nas večina ne organizira procesov proizvodnje, bi od ekonomistov vseeno pričakovali tudi nekrožno definicijo »vsakdanjega« dela, še posebej, ker z njihove strani vsak dan poslušam modrovanja o delovni sili, trgu dela, brezposelnosti, itd. Zato sledi krajši ekskurz v primerjalno jezikoslovje. V ruskem jeziku je glagol delat prehoden in pomeni početi (pogovorni slovenski jezik je obdržal to podobnost, npr. vprašanje: »Kaj delaš?«), medtem ko je neprehodni, nedovršni glagol rabotat ustreznica slovenskega glagola delati. Že iz slovničnih značilnosti glagola izhaja, da je delati prav brezupno, saj se kot nedovršni glagol nikoli ne konča, kot neprehodni glagol pa sploh nima predmeta. Takšni so običajno glagoli premikanja (iti, hoditi, teči, plavati, potovati), zato ne preseneča, da Japonci glagol delati (jap. hataraku) zapisujejo s pismenko, ki prikazuje človeka, ki s silo premika utež.

Slovar slovenskega knjižnega jezika glagol delati razloži kot zavestno uporabljati telesno in duševno energijo za pridovanje dobrin. Čeprav energije ne delimo na telesno in duševno, je ta definicija zaenkrat najbolje, kar imamo, zlasti ker uporabi besedo zavestno. V nasprotju z izvrševanjem kaznivih dejanj je precej težko delati v neprištevnem psihičnem stanju. Za samostalnik delo pa SSKJ navaja kar osem definicij, tako da bi delo znalo biti celo slovenska beseda z največ različnimi pomeni.

Fizikalno delo izračunamo tako, da zmnožimo silo in pot (v pomenu razdalje, ne znoja). Ker je pot pri številnih sodobnih opravilih, za katere je značilno večurno sedenje pred računalnikom, enaka nič, razen če upoštevamo kratkotrajne nujne poti v sanitarije, na kavo in cigarete, ki pa ironično niso del dela, nam tudi fizikalna definicija bistveno ne pomaga razvozlati uganke dela.

Zakaj takšno dlakocepljenje okoli pojma, za katerega vsi več ali manj približno vemo, kaj pomeni? Kot so bralci verjetno tudi sami opazili, je pri nas1 delo poglaviten cilj celotne družbene ureditve. Brezposelni in študentje po ulicah ne kričijo, da hočejo kruha (morda zato, ker se bojijo odgovora »naj jedo potico«, zaradi katerega je Marija Antoinetta izgubila glavo, v sodobnih časih sorazmernega izobilja pa je bolj aktualen kot kdajkoli prej), denarja, izobrazbe, štipendij, ljubezni, spoštovanja, stanovanj, enakih priložnosti za vse, človekovih pravic, temveč samo DELO. Ko se odpira novo podjetje, se nihče ne sprašuje, kaj bo proizvedlo in kako se bo njegov izdelek uvrstil na svetovnem trgu, temveč samo, koliko delovnih mest bo ustvarilo, zato popolnoma avtomatizirane in robotizirane tovarne zagotovo ne pridejo v poštev. Verjetno ste bralci opazili, da nihče izmed glasnih nezadovoljnežev samoiniciativno ne koplje jarkov ali čisti ljubljanskih ulic, da bi tako potešil svoje neizmerno hrepenenje po delu, in da srečni zaposleni obenem besnijo, da bi radi delali čim manj, torej nikakor ne do 65. leta in po možnosti le sedem ur dnevno. Iz omenjenih opažanj se ponujata sklepa, da je delo mogoče opravljati le za plačilo in da ni posebej prijetna dejavnost.

Poizkus definiranja dela in njegovih temeljnih prvin

Kljub izjemno težavni nalogi, ki je pred menoj, bom po najboljših močeh vseeno poskusil podati definicijo dela za potrebe tega članka, t.j. zavestna poraba energije in časa ter uporaba telesnih in umskih prirojenih in pridobljenih sposobnosti proti plačilu za rezultat, katerega glavni namen ni izboljšanje sposobnosti. Delo torej ni izobraževanje, četudi štipendirano, in ni šport. Ker je plačilo conditio sine qua non dela, je delo torej nekaj, česar brez plačila sploh ne bi počeli, zato plačilo ni le nagrada, temveč tudi nekakšna odškodnina za čas in energijo, ki bi ju lahko porabili za kaj bolj prijetnega ali vsaj smiselnega. Zato ni naključje, da se v angloameriškem pravu za plačilo pogosto uporablja beseda compensation namesto payment. Delo mora torej biti vsaj malce neprijetno in vsekakor ni užitek, vsaj za večino ljudi. Ljudje, ki v delu uživajo in zato z njim pretiravajo, resnici na ljubo veljajo za podobno nenormalne kot alkoholiki, od tod zanje izraz deloholiki. Delo naj tudi ne bi bilo preveč ustvarjalno, vsaj ne do te mere, da bi ga delavec opravil zastonj ali se zanj celo zadolžil, kot je Beethoven zastonj pisal simfonije, Nikola Tesla pa z milijonskimi posojili J.P. Morgana gradil sistem za brezžični prenos elektrike.

Pomembna prvina neprijetnosti dela je podrejenost, saj je delavec v podrejenem odnosu do pogosto zgolj abstraktne entitete, nekakšnega breztelesnega nadrejenega bitja, za katerega se uporablja izraz delodajalec. Slednji neposrečeni kalkirani (dobesedni) prevod iz nemškega Arbeitgeber je že prava žalitev za logično mišljenje. Namreč po analogiji s krvodajalcem (tisti, ki da svoje lastno kri), stanodajalcem (tisti, ki da svoje stanovanje v najem), posojilodajalcem (tisti, ki da posojilo), itd., bi delodajalec moral biti tisti, ki nekomu da svoje delo. Ampak temu seveda ni tako, kajti oboževanje dela je v naši kulturi zakoreninjeno do tolikšne mere, da za nekoga, ki mu poklanjamo svoj čas in energijo, še vedno uporabljamo končnico »-dajalec«, razlog za to pa naj bi bilo njegovo plemenito usmiljenje, da nam sploh nakloni priložnost, da lahko to počnemo. Čas bi že bil, da se ta bedastoča nepreklicno ex tunc izbriše in obsodi na damnatio memoriae, najde pa se nek boljši izraz, iz katerega vsaj približno izhaja, v kakšni vlogi nastopa. Če so se udomačili čudaški izrazi, kot je zgoščenka za CD in DVD ploščo, zakaj se ne bi uveljavil izraz zaposlovalec ali zaposlitelj? Karkoli bi bilo bolje.

Delo kot kot obsoletni družbeni vzorec in ideal

Ko so se pojavile prve sodobne oblike množične proizvodnje (npr. tekoči trak Henryja Forda) in administracije, so se (z manjšo zamudo) razvili tudi enostavni vzorci, ki naj bi uravnavali življenje slehernega posameznika.

Na makro-ravni se posameznik najprej šola, potem je zaposlen in končno počiva v pokoju. Razlika med nižjim in srednjim slojem ni le v tem, da je za nižje glavna vrednota dober avtomobil, za srednje pa solidna nepremičnina, temveč tudi v tem, da se nižji šolajo krajši čas, so zaposleni daljši čas in so slabše plačani ves čas, vendar pa na srečo ne trpijo predolgo, saj imajo v povprečju tudi krajša življenja. Kar se tiče višjega sloja, naj bi se izšolali na čim bolj elitnih izobraževalnih ustanovah, kot so npr. v ZDA prestižne univerze, poimenovane Ivy League, v Sovjetski zvezi pa so podobno funkcijo opravljale partijske akademije. Po koncu šolanja višji več ali manj počivajo, pri čemer pa nase prevzemajo težka bremena velikih poslov in političnih odločitev, za katere naj bi bili usposobljeni, pa pogosto tudi niso. Upokojijo se sploh ne, temveč raje delujejo iz ozadja kot razni svetovalci in mentorji.

Na mikro-ravni se vse življenje nižjega in srednjega posameznika vrti okoli navidezno samoumevnih ritualov, povezanih s službo. Pet dni na teden se vstaja ob določeni uri (običajno neznosno zgodnji, ampak o tem nesmislu v kakšnem drugem članku), na kar sledi prevoz na delovno mesto (redki so srečneži, ki v službo hodijo peš) z javnim ali zasebnim prevozom. Ker se vsi v službo in iz nje odpravijo naenkrat, takšna bistroumna družbena organizacija rezultira v tem, da so sredstva javnega prevoza natlačena kot živinski tovornjaki2, prevelika količina zasebnih prevoznih sredstev, po domače avtomobilov, pa povzroča prometne infarkte celo v tako miniaturnih mestih kot je Ljubljana. Nižji sloj dela v tovarnah, srednji pa v pisarnah. Medtem ko je organizacija dela v tovarnah še vedno sorazmerno logična, saj človek doma ne more imeti tekočega traku in masivnih strojev, delovna sredstva (kapital) v pisarnah obsegajo (običajno zastarel) računalnik, telefon, faks, tiskalnik in fotokopirni stroj, pisalno mizo in stol.

Omenjeni poslednji kriki visoke tehnologije so bili zagotovo redki in dragoceni oziroma sploh neobstoječi v času, ko je IBM na leto prodal en sam računalnik, danes pa se mukotrpno prevažamo v pisarne zato, da tam tipkamo na prav takšen oziroma še slabši stroj, kot ga imamo doma, to je očitno unikaten absurd naše dobe. V času, ko se energetske škarje med proizvedeno in porabljeno energijo človeštva počasi in vztrajno zapirajo, je takšno početje ne le časovno potraten, temveč tudi škodljiv nesmisel.

“ Za večino zaposlenih srednjega sloja pomeni namreč posedanje po pisarnah tolikšen stres, kot da so vsi kazenski sodniki ali mrliški ogledniki. ”

Poleg tega pa pisarne, v katerih mora imeti zaposleni na voljo vsaj 10 m2, zasedajo prostor, ki je tudi do 16 ur na dan prazen. Najemnino za teh 10 m2 seveda plačuje zaposleni tako, da prejema sorazmerno nižje plačilo. Razumen človek težko dojame, v čem je pravzaprav namen ogromnih poslovnih četrti, do koder se morajo zaposleni voziti uro ali celo dve, da lahko znotraj sterilne speerjanske3 arhitekture pisarijo neko dokumentacijo, kar bi lahko daleč bolj sproščeno počeli doma ali s pomočjo prenosnih računalnikov in brezžičnega interneta kjerkoli. Resnici na ljubo je napredek informacijske in komunikacijske tehnologije povzročil, da je večina poslovnih prostorov postala de facto obsoletnih. Potrebujemo jih le zato, ker trmasto in nekritično še vedno sledimo zastarelim vzorcem, ki jim je rok trajanja že zdavnaj potekel. Prostor, ki se namenja za gradnjo betonskih pisarniških sarkofagov, bi se lahko uporabil za kaj bolj koristnega, kot so stanovanja, parki in igrišča. Pisarniška stavba pa ni edini roparski uničevalec prostora, saj množica ljudi, ki se vozi v službo z lastnimi avtomobili, potrebuje zraven še parkirno hišo. Tako seveda ni nič nenavadnega, da cene nepremičnin na Zahodu dolgoročno naraščajo kljub temu, da prebivalstvo upada – prostora je pač vedno manj. In vendar 3 je mogoče učinkovito gospodarstvo brez pisarn in kompleksnih načinov samoreferenčne organizacije (za katero predlagam izraz »birotiranija«). Brez pisarn se lahko opravljajo tudi zelo zahtevni in izjemno donosni posli, kar dokazujejo ne le sodobna računalniška podjetja, katerih programerji so raztreseni po celem svetu, njihovi edini vezi z nadrejenimi pa sta internet in bančna kartica, temveč tudi organizirane kriminalne združbe, ki dosegajo celo tako astronomske dobičke, da se lahko kosajo tudi z mednarodnimi korporacijami, vendar za svoje rezultate potrebujejo zgolj minimum birokracije, kot je npr. boljši računovodja.

Po zaslugi računalnikov in druge elektronske mašinerije je časa, ko delo ni potrebno, že toliko, da si morajo zaposlovalci marsikdaj izmišljevati že povsem nesmiselne zadolžitve za zaposlene. Zadnje čase v zasebnem sektorju opažam pravo poplavo motivacijskih poslovnih seminarjev, na katerih je udeležba za zaposlene obvezna, poslušati pa morajo čvekaške šarlatane, ki hočejo na vso silo povezati dobičkonosno poslovanje z New Age kvazi-mistiko, znotraj katere je še posebej pomembna magična besedna zveza »osebnostna rast«. Da ne bo pomote, nimam nič proti dobičkonosnemu poslovanju, sovražim pa New Age. Takšni guruji vsi po vrsti rešujejo problem, zakaj so njihovi poslušalci tako zelo nemotivirani in nekreativni. (Seveda nihče ne podvomi v predpostavko, da je vsak človek lahko ustvarjalen na ukaz.) Napredek ponujajo v obliki preprostih receptov, ki zvenijo kot sodobne partijske parole za neuko ljudstvo: »3 rešitve«, »5 korakov«, »7 načel«, »13 napak«, itd. Mar res ne bi bilo bolje, če bi zaposlene poslali domov, kot pa da prenašajo takšno inkvizicijsko torturo? Strinjam se tudi z mnenjem, da so se programi za osebne stike, kot sta MSN Messenger in Facebook uveljavili med drugim tudi zato, da so mnogim zaposlenim zapolnili del delovnega časa, ko bi na delovnem mestu lahko le strmeli v steno. Poznam kar nekaj ljudi, ki se pritožujejo nad tem, da v službi dejansko kaj počnejo v povprečju le dve do tri ure dnevno, delovni čas pa kljub temu traja osem ur. Zakaj morajo takšni zaposleni preostali »delovni« čas preživljati nekje, kjer jih očitno sploh ne potrebujejo?

Če človek spi 8 ur na dan, mu po tem, ko je delovnemu ritualu namenil 9 do 10 ur (vključno s pol- do enournim prevozom v službo in nazaj), ostane še 6 do 7 ur t.i. prostega časa, ko se je treba sproščati, saj je v življenju enostavno preveč stresa. Za večino zaposlenih srednjega sloja pomeni namreč posedanje po pisarnah tolikšen stres, kot da so vsi kazenski sodniki ali mrliški ogledniki. Sproščanje poteka prek nakupovanja oblačil, branja knjižnih uspešnic ter gledanja nadaljevank in ne preveč zahtevnih hollywoodskih komedij, saj se delavni človek po napornem dnevu zagotovo ne bo obremenjeval z nečim zamorjenim. Nesmotrna izraba delovnega časa je povzročila tudi zapravljanje prostega časa za neumnosti. Na letni ravni gredo zaposleni lahko na vsaj 20 dni dopusta, kar je že malo preveč podobno daljšim prostim izhodom iz zapora. Vse skupaj zato mutira v prazni ritual večnega čakanja: človek v službi komaj čaka, da bo »konec šihta«, doma komaj čaka, da bo lahko šel spat, celo leto pa komaj čaka, da bo lahko šel na borni dopust.

Iz zgornjih opazk, ki niso nikakršna presunljiva spoznanja, temveč se jih vsaj potihem zavedamo skoraj vsi, je več ali manj jasno razviden sklep, da razdelitev življenja na sveto trojico izobraževanja, zaposlitve in upokojitve na makro-ravni ter prostega časa, službe in spanja na mikro-ravni (upam, da ste opazili vzporednice) enostavno glede na stopnjo tehničnega napredka ni več smiselna. Če kdo uživa v svojem početju, lahko to (ali glede na fizične omejitve nekaj podobnega4) počne do smrti in ne potrebuje upokojitve. Če pa kdo trpi v svojem početju, nima nobenega razloga, da bi to počel, razen umske in fizične prisile. Človek se lahko hkrati izobražuje in je družbeno produktiven, slednje se v ničemer medsebojno ne izključuje.

Birokratske kategorizacije in delitve ljudi na neprehodne kaste v ničemer ne pripomorejo k napredku, temveč ustvarjajo le apatijo in samopomilovanje, nekakšen »kult zavoženih življenj«, ki je zadnje čase še posebej popularen med mladimi mediteranskimi moškimi. Primer pri nas pa je tarnanje mladega diplomanta prava, lahko pa bi doštudiral tudi ekonomijo ali elektrotehniko, kako je hotel biti glasbenik ali slikar, pa so ga starši prisilili v drug študij in sedaj v pisarni umira na obroke. Kdo pa mu je vcepil v glavo povsem neutemeljeno in zgrešeno prepričanje, da ne more biti pravnik in glasbenik hkrati (kot je npr. hrvaški predsednik Ivo Josipović)? Če je res nadarjen glasbenik, mu študij prava te nadarjenosti ne bo izbrisal, temveč kvečjemu koristil, saj bo tako pridobil nove sposobnosti. V družbi, kjer je negotium (služba, posel) alfa in omega človeškega obstoja, seveda kaj hitro dobimo množice zagrenjencev (»falirancev«, »luzerjev«), ki se jim življenja niso obrnila tako, kot so pričakovali – obtičali so v praznih rutinah in ritualih kot žive maskote Goethejevega izreka non progredi est regredi, ne napredovati je nazadovati.

Antični ideal je bil otium, prosti čas, ki ga je treba prijetno in ustvarjalno izrabiti. Seveda je treba tudi kaj produktivnega početi, kajti le časovna omejenost prostega časa temu daje vrednost, vendar je v takšnem vrednostnem sistemu tudi še tako duhamorno in dolgočasno početje v vlogi sredstva, ne cilja. Glede na to, da korenine evropske civilizacije vseeno izhajajo iz antike in ne od delovno blaznih kalvincev, bi se veljalo zamisliti nad ponovno uvedbo otii kot središča posameznikovega življenja.

“ Vsak dan vstane ob dveh popoldne, poje mamino kosilo in gre s prijatelji na kavo, kjer debatira o političnih problemih, dokler se ne začne prenos kakšne pomembne nogometne tekme. ”

Vendar je na tem mestu potrebno pojasnilo, da so določeni poklici takšni, da jim je, če se resno in dobro opravljajo, podrejeno celotno življenje. Zato zahtevajo ne le visoko izobrazbo, temveč tudi primeren značaj, predanost, izkušnje in odnos do življenja. Dober vladar, vojaški poveljnik, diplomat, zdravnik, učitelj, inženir, pa tudi pravnik in poslovnež opravljajo svoj poklic ves čas, ne samo od devetih do petih. Ne gre več le za službo, temveč za način življenja. Si predstavljate oficirja, ki v času, ko sovražni vojaki prestopijo mejo, noče na fronto, ker je namreč na dopustu?! Takšen odgovor bi sicer mutatis mutandis brez težav dobili od kakšne državne tožilke. Zato je na mestu razmislek vsakega posameznika, ki šele stopa na poklicno pot, ali želi koristiti sebi ali drugim. Nič ni narobe s sebičnimi interesi, če se zakonito zasledujejo znotraj gospodarstva, je pa malce nenavadno videti državne uradnike na visokih položajih, ki mislijo samo na nakupovanje, opremljanje stanovanj in eksotične počitnice.

Malikovanje dela kot anomalični mem

Bartholomaios / Enzo / Diego / Armando (v nadaljevanju Beda) je grški / italijanski / španski / portugalski podiplomski študent politične filozofije. Star je 37 let in živi doma pri starših v svoji otroški sobici. Odkar je leta 2006 diplomiral iz politologije in sociologije kulture, je že pet let brez službe. Tekoče ne govori nobenega tujega jezika. Občasno dela kot natakar, še raje pa si denar »izposoja« od staršev. Zanimajo ga nogomet, plavolase ženske in politika. Vsak dan vstane ob dveh popoldne, poje mamino kosilo in gre s prijatelji na kavo, kjer debatira o političnih problemih, dokler se ne začne prenos kakšne pomembne nogometne tekme. Ponoči se ukvarja s Facebook-om, na internetu gleda nadaljevanke in pornografske filme ter igra računalniške igre. Ob vikendih s sto tisočimi sotrpini protestira tako, da v vladna poslopja in policiste meče granitne kocke in molotovke, zažiga neznane avtomobile in razbija izložbe. Za svoj kategorično brezizhoden položaj Beda krivi vlado, Evropsko unijo, Mednarodni denarni sklad, investicijske banke, neoliberalizem in svetovno finančno zaroto s prostozidarji na čelu. Le dve značilnosti Bedo ločita od tipičnega nogometnega huligana: visoka stopnja formalne izobrazbe in očitno strastna, nepotešena želja po delu, v imenu katere je pripravljen razbijati in požigati. Beda bi rad delo, skorumpirana država in tajkuni pa mu ga odrekajo.

Na drugi strani je Demola, nigerijski priseljenec iz plemena Yoruba, diplomant književnosti in zgodovine na Univerzi v Lagosu, ki je v Evropo prišel s trebuhom za kruhom. Skupaj z devetimi Nigerijci se stiska v majhni podstrešni sobici. Tekoče govori pet tujih jezikov in več narečij svojega plemena. Preživlja se s prodajo piratskih DVD-jev, ki jih kupuje od grških lastnikov trgovin s filmi in glasbo ter na ulici prodaja z dobičkom. Na mesec zasluži od 400 do 900 evrov. Prehranjuje se poceni, prav tako ne porabi veliko za skromno nastanitev. Preostanek zaslužka pošilja domov, s čemer pomaga staršem, trem sestram in dvem bratom. Demola je spreten prodajalec, zato redkokdaj porabi več kot 6 ur, da odproda svojo dnevno zalogo piratskih DVD-jev. Ne želi si več nazaj v Nigerijo, saj je v Grčiji / Italiji / Španiji / na Portugalskem našel boljše življenje, s katerim je zadovoljen. Svojim sorodnikom in prijateljem v domovini piše, kako se v Evropi živi varno in dobro ter jih vabi, naj se mu pridružijo.

“ Mediji Bedo označujejo kot jeznega mladeniča in prihodnost Evrope, Demolo pa kot člana nigerijskega podzemlja. ”

Verjetno ni potrebna anketa, da bi ugotovili, kdo je v tej zgodbi bolj simpatična, pogumna, očarljiva in predvsem sposobna oseba. Mediji Bedo označujejo kot jeznega mladeniča in prihodnost Evrope, Demolo pa kot člana nigerijskega podzemlja. Demoli grozi več let zapora za kršenje avtorskih pravic in domnevno hudodelsko združevanje, Beda pa nekaznovano lahko naklepno uničuje tujo lastnino, saj je »treba razumeti mlade brezposelne, ki se nahajajo v zares brezupnem položaju«.5 Temeljna razlika med Demolovo mikro-podjetniško gverilo in pomilovanja vrednim samoparodičnim parazitskim gnitjem Bede pri živem telesu pa je v tem, da Beda hoče živeti na račun dela, Demola pa se preživlja s klasično trgovino – kupi poceni in proda dražje. Medtem ko Beda ne more preživeti brez intervencije staršev in socialne države, ki naj bi takšnim osebam podarila še službe, da bi vsaj formalno opravičevali svoj obstoj, Demola dokazuje, da je mogoče celo v tako gospodarsko brezupnih regijah, kot so mediteranski prašiči (PIGS), preživeti brez dela, 5 zgolj s prodajanjem sorazmerno obskurnega izdelka.

Kot je že v več intervjujih in člankih povedal dr. Jože Menciger, problem sodobne družbe ni v tem, da bi ustvarila premalo dobrin, ampak v tem, da lahko zaposli čedalje manj ljudi. Dobrin in bogastva je za vse dovolj, dela pa ne, saj ga čedalje več opravijo stroji in računalniki. Ludisti so imeli prav, ko so trdili, da se poklici, ki zaradi tehničnega napredka izumrejo, nikoli ne povrnejo v enakem obsegu na drugih gospodarskih področjih (npr. izvoščki postanejo taksisti).

Če pa je dovolj dobrin in bogastva, rešitev iz apatične zagate, v kateri se je znašla Evropa, nikakor ne more biti v tem, da se ljudi zaposluje z nepotrebnimi opravki in za to še plačuje, temveč je pač treba poseči po alternativah – trgovanju, storitvah, itd. Kljub temu, da vrhunski japonski roboti danes sesajo hotele, sestavljajo avtomobile ter bodo kmalu šivali oblačila ceneje od kitajskih delavk (v preizkušanju so že tridimenzionalni tiskalniki, ki znajo tekstilno industrijo postaviti na glavo), se okoli dela še vedno zganja solzavi histerični pomp. Nihče ne slavi inženirjev, katerih domiselnost in vztrajnost ustvarjata stroje, ki rutinske opravke izvršujejo hitreje in bolje od nas (npr. zakaj bi ročno pretipkavali izrek 100-stranske sodbe, če ga lahko skeniramo in nato s programom za optično prepoznavo pisave pretvorimo v besedilo na računalniku?) ter nam tako podarjajo dejanske količine prostega časa, kot jih v človeški zgodovini še ni bilo. Zaenkrat izgleda, da je rutinsko delo, če človeštvo prej ne bo porabilo vseh planetarnih resursov, dolgoročno obsojeno na izumrtje. Nekoč bodo roboti in računalniki zmogli vse, razen seveda misliti, ustvarjati in – tu pridemo pravniki na svoj račun – odločati.

Glede na vse povedano se zastavlja vprašanje, zakaj še vedno častimo delo in zakaj ga še vedno opravljamo na arhaične načine, ki so bili morda smotrni pred 30 leti? Odgovor na to vprašanje bom poskušal nakazati s pomočjo zanimive nove vede, ki se imenuje memetika, ukvarja pa se s preučevanjem memov. Mem je prvina kulture, ki se sama ohranja in/ ali razmnožuje. Kar so geni za telesne značilnosti, so memi za kulturne značilnosti.

Kot je Richard Dawkins dokazal na primeru religije, imajo nejasni, nelogični, iracionalni in notranje kontradiktorni memi (npr. verski fanatizem) neverjetne sposobnosti preživetja, saj vztrajajo tudi po tem, ko so v svojem dejanskem okolju ne le popolnoma neuporabni, temveč škodljivi in celo nevarni. Nazoren primer škodljivega, uničevalnega mema nam npr. razkrije izumrtje nordijskih naseljencev na Grenlandiji, ki so kljub popolnoma neugodnim podnebnim pogojem vztrajali pri živinoreji, trmasto pa niso hoteli jesti rib, ki jih je bilo ob grenlandskih obalah baje toliko, da so jih domorodni Eskimi zajemali z vedri.

Podobno kot organizirana religija se tudi čaščenje dela lahko hitro sprevrže v nevarno in morilsko početje. Brez Slavoja Žižka in njegovih zmedenih sofizmov6 lahko ugotovimo, kaj imajo skupnega komunizem, fašizem in nacizem. Odgovor je (poleg črnih mercedesov, ki prevažajo partijske elite) bolestno, že kar neokusno oboževanje dela. Uradno ime Nacistične stranke je bilo Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka), eden izmed najbolj mračnih simbolov nacizma pa je napis Arbeit macht frei (Delo osvobaja) nad vhodom v koncentracijsko taborišče Auschwitz. V filmu Zmagoslavje volje (Triumph des Willens) režiserke Leni Riefenstahl lahko vidimo, kako deset tisoči delavcev z lopatami v rokah pozdravljajo Hitlerja, ki jim nato odkašlja predavanje o veličastnosti dela. Italijanski fašisti so trdili, da je delo temelj vsakega družbenega reda in da bo zato vedno nujno7. Poveljnik japonskega taborišča za vojne ujetnike v filmu Most na reki Kwai ves čas ponavlja: »Be happy in your work!« (Bodite srečni v svojem delu!) Še dlje so delovne norosti prignali Sovjeti, Kitajci in Severni Korejci, ki ne le, da so s (prisilnim) delom umorili na milijone ljudi, temveč so organizirali tudi tekmovanja v ročnem kopanju premoga. Ko je bosanski rudar Alija Sirotanović zrušil rekord Alekseja Stahanova, sovjetskega heroja socialističnega dela, si je za nagrado zaželel samo večjo lopato. Tuji študentje, ki so v sedemdesetih letih študirali v SZ in v LR Kitajski, se spominjajo srhljivo nesmiselnih obštudijskih dejavnosti, ki naj bi dekadentnim tujcem 6 7 privzgojile delovne navade in so v Rusiji obsegale pletje plevela po kolhozih, na Kitajskem pa prevažanje kupov peska iz enega konca nogometnega igrišča na drugega. Bralcem prepuščam uganko, kako naj bi takšno početje etično izpopolnilo človeka in ga obenem še na(d) gradilo. V totalitarnih režimih delo ne le osvobaja (nepotrebnega bremena življenja), temveč tudi nagrajuje, izpopolnjuje in razsvetljuje. Delo ne potrebuje plačila, temveč je že samo po sebi plačilo.

Žal so se nekatere totalitarna pojmovanja dela ohranila tudi pri nas. Ne bi si upal tvegati špekulacije o tem, kaj je ustvarilo mutirani memetski izrodek, ki kot uresničitev vseh potencialov posameznika zapoveduje do penzije trajajočo rutino zaposlitve za nedoločen čas na istem kraju, ob enakem času in po možnosti ob isti pisalni mizi. Moja glavna osumljenca sta sicer fevdalna preteklost s tujo nadvlado, ko so ljudje cela življenja ždeli na »svoji« zemlji, in zablode socializma, konkretnih dokazov pa mi žal primanjkuje.

Bolj zgovorno v prid moje teze o anomaličnih memih pričajo primeri. Npr. ko sem se po dveh letih v tujini vrnil v domovino, je bilo eno prvih vprašanj, ki sem jih dobil, če sem zaposlen. Kitajec bi me najprej vprašal, če sem obogatel, nato ali sem se poročil in imam kaj otrok, sledila bi vprašanja, ali sem kupil nepremičnino, naredil magisterij ali doktorat, se naučil kakšnega novega tujega jezika, itd. Nikalni odgovor na vprašanje moje zaposlitve pa je nemudoma sprožil novo poizvedbo, če »si kaj iščem« (omembe vredno je pojasnilo, da ljudje, ki so izkazali tolikšno skrb za moj delovnopravni položaj, niso imeli lastnega podjetja in niso iskali novih zaposlenih, sicer bi bila takšna vprašanja smiselna). Celo kitajski delavci za tekočim trakom sanjajo o tem, da bi nekoč imeli svojo lastno stojnico za pečenje rezancev in vsaj enega zaposlenega. Znan balkanski pregovor pravi, da je bolje biti majhen šef kot veliki sluga. Pri nas pa se za večino diplomantov ambicije končajo, ko dobijo službo, kot je Kitajec z zaploditvijo prvega sina izpolnil svojo dolžnost do prednikov in lahko do konca življenja pije čaj (azijska ustreznica kave in cigaret). Takoj ko se zaposli, diplomantu vsi čestitajo in ga začnejo jemati resno, prej pa je veljal za nezrelega otročjega sanjača, ki ga bo prej ali slej pamet srečala, pa čeprav je pisal doktorat na Harvardu ali odprl finančno podjetje v Hong Kongu.

Iluzorna strategija uničevanja Slovenije namesto konca

Ko smo že pri Hong Kongu, Slovenija ni le lepa dežela skrivnostnih temačnih gozdov in meglenih gorskih vrhov, temveč ima znotraj Evropske unije tudi izjemno geografsko lego. Že od nekdaj je križišče trgovskih poti med germanskim, latinskim (danes italijanskim) in bizantinskim (danes balkanskim) svetom. Maloštevilno prebivalstvo s talentom za tuje jezike je bolj sposobno od italijanskih, balkanskih in ogrskih sosedov, le Avstrijci ga prekašajo, vendar slednjim že angleški jezik neredko povzroča težave. Hong Kong, Singapur in Urugvaj niso uspešni, ker bi bili najboljši na svetu, temveč prosperirajo predvsem zaradi svoje ugodne geografske lege, znanja jezikov in zaradi tega, ker številne storitve opravljajo znatno bolje od svojih nesposobnih sosedov (Kitajske, Indonezije, Brazilije in Argentine). Že Napoleon je leta 1809 z ustanovitvijo Ilirskih provinc, katerih glavno mesto je bilo Ljubljana, skušal vzpostaviti boljšo gospodarsko povezavo z Otomanskim imperijem in pospešiti pomorsko trgovino, kar mu zaradi naknadne britanske blokade ni najbolje uspelo. Danes je gospodarski pomen tega ozemlja seveda še večji, kar lahko vidimo po neštetih tovornjakih, ki se valijo po preplačanih avtocestah in od katerih ni nikakršne večje koristi. Z ustreznim prilagajanjem bi Slovenija lahko znotraj ene generacije – naj se to sliši še tako megalomansko – postala Hong Kong Srednje Evrope (Nova Gorica in Obala sta s svojimi casinoji že nekakšen mini-Macau). Takšen »zeleni« Hong Kong bi bil za začetek brez zoprnih anomalij azijske finančne prestolnice, kot so 50-nadstropni stanovanjski bloki, diktatura monopolov in posledično poblaznele cene, družbena razslojenost, onesnaženost, prostitucija in organizirani kriminal, itd. Zaenkrat so takšne zamisli še na ravni znanstvene fantastike in nezrelih adolescentnih sanjarjenj, vendar so vseeno nekoliko bolj utemeljene od »nove Silicijeve doline« in podobnih podvigov. Raje verjamem Napoleonovi viziji za naše ozemlje kot pa načrtom trenutnih političnih karikatur. Le prenehati je treba s čakanjem na delo, ki utegne biti bolj brezupno od čakanja na Godota, in začeti nekaj početi, ker ipak na koncu, preostali tekst stavka pa magari kar z malimi četudi gverilsko in na mikroravni kot Nigerijec Demola.


Opombe:

1 S tem ne mislim le Slovenije, ki naj bi bila po pojmovanju nekaterih, kot je npr. Miha Mazzini, v svetovnem merilu unikatna delavska republika, v kateri je delo tako visoko cenjeno, da bi nam še Severni Korejci ploskali. Takšno malikovanje dela baje ni značilno le za nas, temveč tudi za ostale bivše socialistične slovanske države, obdane s pridnimi germanskimi sosedi, ki so poleg dela izkoriščali tudi druge proizvodne faktorje in jim gre zato precej bolje.

2 Tokijska podzemna železnica ima celo posebne uslužbence, nekakšne “notri-tlačitelje”, ki popolnoma nagnetene japonske pisarniške delavce pritiskajo v vagone, dokler ni mogoče vsaj zapreti vrata.

3 Albert Speer (1905-1981), glavni nacistični arhitekt, in njegov sin Albert Speer Mlajši (1934-). Prvi je več ali manj znan vsem po svojih megalomanskih stadionih v Berlinu in Nürnbergu ter kanclerski palači, ki je bila uničena med ameriškim bombardiranjem. Še bolj zanimiv je sin, ki dokazuje, da jabolko res ne pade daleč od drevesa. Njegov največji oboževalec je Ljudska republika Kitajska, za katero je projektiral centralno avenijo v Pekingu, ki naj bi počastila Olimpijske igre leta 2008, obdal pa jo je z brezčutnimi kockastimi steklenimi palačami, kjer so najdražje pisarne v mestu. Žal takšne stavbe že dolgo časa niso več posebnost le nedemokratičnih držav, arhitekturno zatiranje človeka pa je še vedno podcenjeno.

4 Npr. vrhunski športnik se ne more aktivno ukvarjati s športom, ko je star 80 let, pa lahko postane trener.

5 Ob vsem tem na sceno že stopajo skrajni desničarji, ki besnijo, kako »so tujci pokradli vse zaposlitve«, čeprav seveda noben čistokrven domačin ne bo garal na gradbišču, ščetkal stranišč ali po ulicah prodajal piratskih DVD-jev.

6 O tem napovedujem poseben članek na spletni strani Pamfila.

7 Passerini Luisa: Work Ideology and Consensus under Italian Fascism, History Workshop Journal, Vol. 8, Issue 1, 1979, pp. 82–108.

Ars longa, vita brevis; prof. dr. Janez Kranjc

Vrnitev k študiju - Miklavž Pleničar