Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Pravna svetovalnica LGBT: Majhni koraki na poti od sistemske diskriminacije do polne enakopravnosti?

Redko katero vprašanje v zvezi z (družbeno) enakostjo in diskriminacijo je pri nas v zadnjih letih zaznamovalo javno razpravo tako, kot prizadevanja za uveljavitev enakega položaja LGBT-oseb, parov in njihovih družin. Ob problemih sistemske diskriminacije nekaterih drugih družbenih skupin, kot so na primer Romi ali invalidi, na katere tako rekoč »tradicionalno« opozarjajo (vsaj) nekatere institucije za človekove pravice, je v civilnodružbenem, medijskem, političnem in pravnem diskurzu, stopilo v ospredje tudi vprašanje diskriminacije LGBT oseb. LGBT gibanje v Sloveniji ima sicer dolgo zgodovino; kot ugotavlja na primer Kuhar »[t]o gibanje [v osemdesetih letih prejšnjega stoletja] ni vzpostavilo le političnega prostora za izrekanje zahtev po pravicah in nediskriminaciji ter kulturnega in socialnega prostora za socializacijo gejevske in lezbične skupnosti, pač pa je vzpostavilo tudi prostor za teoretski premislek o vprašanjih, povezanih s homoseksualnostjo.« Kljub temu pa se zdi, da so vprašanja diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spolnega izraza pravno sfero v polni meri dosegla šele v obdobju zadnjih nekaj let.

LGBT in varstvo pred diskriminacijo

Vprašanje, kako je mogoče zasnovati ustrezen pravni instrumentarij za boj proti različnim oblikam diskriminacije na različnih družbenih področjih, se je izostrilo na pragu vstopa Slovenije v EU leta 2004, in sicer z uveljavitvijo splošnega predpisa za varstvo pred diskriminaciji pri nas, Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO).[5]Čeprav je ZUNEO kot eno od t. i. osebnih okoliščin, ki ne smejo biti podlaga za razlikovanje pri uveljavljanju posameznikovih pravic in obveznosti ter pri uresničevanju njegovih temeljnih svoboščin, izrecno omenjal tudi spolno usmerjenost,[6] je bilo že v času priprave zakona jasno, da najbolj pereča pravna vprašanja v zvezi z diskriminacijo LGBT oseb ostajajo nedotaknjena. ZUNEO je sicer na splošno odprl vrata uveljavljanju pravice do enakega obravnavanja ne glede na spolno usmerjenost posameznika oziroma posameznice na primer na delovnem mestu, pri uveljavljanju pravic in ugodnosti glede socialne varnosti, v postopkih vzgoje in izobraževanja, v zvezi z zdravljenjem, ali pri ravnanju ponudnikov blaga in storitev na trgu. Zakonodajalec je s sprejetjem tega zakona storil pomemben korak k uresničevanju postulata enakosti pred zakonom, vendar je reševanje (nekaterih) ključnih problemov glede neenakega položaja istospolno usmerjenih, na katere že desetletja opozarja LGBT skupnost, zahtevalo (tudi) zagotavljanje enakosti v zakonu. Ne glede na določbe ZUNEO, je namreč ureditev v številnih drugih zakonih, ki urejajo na primer področja družinskega, dednega, civilnega, upravnega, pa tudi kaznovalnega prava, istospolno usmerjene osebe postavljala v slabši položaj.[7] Čeprav je bilo mogoče govoriti o sistemski diskriminaciji (v zakonodaji), pa to vsaj na prvi pogled ni bilo povsem očitno. Ključna je bila namreč okoliščina, da je področna zakonodaja pridobitev in uveljavljanje številnih pravic (in obveznosti) vezala na nekatere pravno opredeljene oblike življenjskih (partnerskih) skupnosti (pri tem je seveda v ospredju zakonska zveza), ki pa so bile istospolnim parom in njihovim družinam nedostopne.

Ureditev pravnega položaja življenjskih (partnerskih) skupnosti istospolnih parov

Ker je postalo jasno, da enakopravnega položaja LGBT-oseb, parov in njihovih družin ni mogoče zagotoviti le s sprejetjem protidiskriminacijskih določb v enem zakonu, so se prizadevanja vendarle obrnila k vprašanju pravne ureditve statusa življenjskih (partnerskih) skupnosti istospolnih parov. Zakonodajalec se je leta 2005 odzval s sprejetjem Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS).[8] Zakon naj bi dosegel »pravno ureditev položaja [istospolnih partnerskih skupnosti], s katero se priznavajo določene pravice in dolžnosti […], ki se odražajo predvsem v premoženjskopravnem področju, saj je v skupnosti treba urediti vprašanja, kot so: udeležba na premoženju, pridobljenem v času trajanj takšne skupnosti in po njenem prenehanju, dolžnost preživljanja in druge pravice ter dolžnosti.«[9]

Kmalu pa se je pokazalo, da je bil zakonodajalec pri urejanju teh vprašanj v ZRIPS precej kratkoviden in zadržan. Če se danes ozremo nazaj, bi lahko rekli, da so dolgoletna prizadevanja za odpravo diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izraza šele po sprejetju tega zakona začela zares prodirati v pravniške razprave kot eno od pomembnih vprašanj glede uresničevanja človekovih pravic pri nas. V desetih letih po uveljavitvi ZRIPS smo bili namreč pri nas prav glede vprašanja nadaljnjega urejanja položaja LGBT oseb, parov in njihovih družin priča turbulentnemu dogajanju na pravnopolitičnem parketu.

Pri tem so imela vodilno vlogo sodišča. Ustavno sodišče RS se je s to problematiko prvič soočilo v zvezi s pravico dedovanja med istospolnimi partnerji. V dveh prelomnih odločitvah, sprejetih v letih 2009 in 2013, je storilo prve odločne korake k rešitvi te problematike in opozorilo, da je zakonska ureditev istospolnih partnerskih skupnosti šepava. Ustavno sodišče je v odločitvah potrdilo, da je spolna usmerjenost, čeprav ni izrecno omenjena, nedvomno ena od osebnih okoliščin iz 14. člena URS, na podlagi katerih je prepovedana diskriminacija. Še pomembnejše pa so ugotovitve sodišča, da je registrirana partnerska skupnost razmerje, »ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti«, saj je tudi za istospolne partnerske skupnosti »bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata.«[10] Prav tako pa je sodišče v teh odločitvah prvič v pravnem kontekstu (v zvezi s pravico do dedovanja) izpostavilo tudi potrebo po ureditvi položaja neregistriranihistospolnih partnerskih skupnosti, tj. razmerja med istospolnima partnerjema, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, vendar nista sklenila partnerske skupnosti po takrat veljavnem ZRIPS.[11] V letošnjem letu je Ustavno sodišče v ZRIPS poseglo tudi zaradi neupravičeno okrnjenih možnosti istospolnih parov, ki jih je zakon predvideval v samem postopku registracije partnerske skupnosti v primerjavi z postopkom sklepanja zakonske zveze.[12] Temu je kmalu sledila še odločitev, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila protiustavna tudi ureditev v Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ), »[k]er zakonodajalec med osebami, ki lahko štejejo za družinskega člana prosilca za mednarodno zaščito, ni določil tudi istospolnih partnerjev«, s čimer je »nedopustno posegel v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja pri uresničevanju pravice do družinskega življenja.«[13]

Pomemben prispevek k opredeljevanju pravnega položaja LGBT-oseb, parov in družin so tudi nekatere odločitve rednega sodstva. V tem kontekstu velja primeroma omeniti vsaj odločitev Vrhovnega sodišča o priznanju sodne odločbe ameriškega sodišča, s katero je to registriranemu istospolnemu paru – skladno z veljavno zakonodajo v zvezni državi New Jersey – dalo v posvojitev deklico. Vrhovno sodišče je odločilo, da okoliščina, »da sta otrokova posvojitelja dve osebi, ki nista zakonca, pač pa sta partnerja (le v tujini, ne pa tudi v Sloveniji) registrirane istospolne partnerske skupnosti, ne nasprotuje mednarodnemu javnemu redu in ne more biti podlaga za zavrnitev priznanja« odločitve ameriškega sodišča pri nas.[14]

Čeprav je na nezadostnost rešitev pri naslavljanju sistemske diskriminacije, ki jih je vpeljal ZRIPS, najprej opozorila (ustavno)sodna praksa, zakonodajalec v tem obdobju ni ostal pasiven. Prvi poskus sistemske rešitve tega problema je predstavljalo sprejetje Družinskega zakonika leta 2011. V prvi različici predloga zakonika, ki je šla v zakonodajni postopek, je bila namreč zakonska zveza opredeljena kot življenjska skupnost dveh oseb istega ali različnega spola, podobne pravne posledice kot za zunajzakonsko skupnost pa so bile predvidene tudi za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost dveh oseb istega spola, ki nista sklenili zakonske zveze. Že tekom zakonodajnega postopka so bile te vsebinske rešitve nekoliko omehčane.[15] Kot je večini dobro znano, pa zakonik – tudi v končni različici, sprejeti v Državnem zboru – nikoli ni stopil v veljavo, saj je bil leta 2012 zavrnjen na referendumu. Skoraj natanko deset let po sprejetju ZRIPS je Državni zbor v začetku leta 2015 poskusil znova. Drugi poskus zakonodajalca za ureditev enakopravnega položaja LGBT skupnosti je bila novela Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je prinašala podobne vsebinske rešitve, kot so bile predvidene v prvi različici Družinskega zakonika. Tudi tokrat pa je zadnjo besedo imelo volilno telo, ki je nekaj dni pred božičem 2015 tudi ta zakon na referendumu zavrnilo.

V času nastajanja tega besedila pa kaže, da bo vendarle uspešen tretji poskus Državnega zbora. Letos spomladi je namreč začel veljati Zakon o partnerski zvezi (ZPZ), ki se bo predvidoma začel uporabljati proti koncu februarja 2017.[16] Kljub temu pa pri marsikom ostaja v ustih grenak priokus, saj se aktualna rešitev razlikuje od prejšnjih in pušča odprta nekatera pomemba vprašanja. Sistemsko ureditev položaja istospolnih parov naj bi prinesel novi institut (istospolne) partnerske zveze, ki naj bi imela »na vseh pravnih področjih enake pravne posledice kot jih ima zakonska zveza«, zakon pa je ob tem predvidel dve pomembni izjemi: partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka, prav tako pa nista upravičena do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo.[17]

Pomen (družbenega) konteksta

Ta kratek pregled pravnega razvoja na področju pravic LGBT-oseb, parov in njihovih družin pri nas pa je treba pospremiti s pomembno sklepno opombo. Za razumevanje burnega dogajanja v zvezi z opredeljevanjem položaja istospolnih oseb v zadnjih desetih letih seveda ne moremo mimo mednarodnega in domačega družbenega konteksta, del katerega je bil tudi pravni razvoj na tem področju. V tem času smo lahko namreč opazovali, kako se je v Evropi (in drugod) počasi in postopno tudi v širši javnosti krepila pripravljenost sprejeti LGBT-osebe, pare in družine kot del družbenega vsakdana ter zavedanje, da je nastopil čas, ko je treba tako ali drugače urediti njihov pravni položaj. Za ponazoritev se lahko ozremo na primer na podatke iz raziskave javnega mnenja v EU (Eurobarometer) iz leta 2015 o vprašanjih, povezanih z diskriminacijo v EU.[18] Čeprav so razlike v stališčih javnosti med evropskimi državami ogromne, je jasno, da je evropska družba v primerjavi s prejšnjimi desetletji postala bolj odprta: tako se na primer 71 % Evropejcev v celoti strinja z izjavo, da bi morali istospolno usmerjenim osebam priznati enake pravice kot raznospolno usmerjenim (za primerjavo, tej izjavi v celoti nasprotuje približno 23 % vprašanih), 61 % vprašanih pa se v celoti strinja tudi z izjavo, da bi morala biti po vsej Evropi istospolnim parom priznana pravica skleniti zakonsko zvezo (tej izjavi pa v celoti nasprotuje 33 % respondentov).[19] Ponekod smo lahko videli tudi, kako se je ta pozitiven trend pri spreminjanju »družbene klime« izrazil bolj neposredno in otipljivo. Tako je na primer Irska lani na presenečenje marsikoga postala prva država na svetu, kjer je bila možnost sklenitve zakonske zveze med istospolnimi pari potrjena tudi nareferendumu.[20]

Ta spreminjajoči se družbeni kontekst se je nedvomno odražal tudi v pravni dinamiki. V času, ko je maja letos Državni zbor sprejel Zakon o partnerski zvezi, je bilo v Evropi že 13 držav, ki istospolnim parom omogočajo sklenitev zakonske zveze, kopica drugih držav pa je istospolnim parom omogočila (vsaj) neko obliko partnerske skupnosti, ki je po pravicah in obveznostih v glavnem podobna zakonski zvezi.[21] Podobno lahko ugotovimo za nekatere v javnosti najbolj problematizirane pravice in obveznosti povezane s takšno ali drugačno obliko partnerske (družinske) skupnosti. Tako na primer skupno posvojitev otroka s strani istospolnega para, ki živi v zakonski zvezi ali v registrirani istospolni partnerski skupnosti, omogoča že skoraj polovica držav članic EU, še več pa jih pravno priznava vsaj t. i. enostranske posvojitve, kjer istospolni partner posvoji otroka svojega partnerja.[22]

Pomemben dejavnik pravnega razvoja (v tem obdobju) so bila na mednarodnem parketu tudi sodišča. Pri nas in drugod po Evropi je imelo pri tem ključno vlogo nedvomno Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki je – sicer previdno in v skladu z upoštevanjem polja proste presoje, ki ga uživajo države podpisnice Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) – na različnih področjih širilo področje varovanja človekov pravic LGBT-oseb, parov in njihovih družin.[23] K zavedanju problema sistemske diskriminacije LGBT skupnosti in potrebe po ureditvi pravnega položaja te manjšine pa so prispevale tudi odločitve najvišjih sodišč v nekaterih državah v Evropi in drugod po svetu. V tem kontekstu lahko v ponazoritev omenim na primer odločitev avstrijskega ustavnega sodišča konec leta 2014, s katero je sodišče (z odložnim rokom) razveljavilo nacionalno zakonsko ureditev posvojite zaradi kršitve ustavnega načela enakosti (in 8. člena EKČP), ker je zvezna zakonodaja, ko je šlo za vprašanja posvojitve, po mnenju sodišča neutemeljeno razlikovala med raznospolnimi in istospolnimi pari.[24] V zadnjem času pa je bila (pri nas in drugje v svetu) najbrž še bolj odmevna odločitev ameriškega Zveznega vrhovnega sodišča v zadevi Obergefell vs. Hodges iz 2015,[25] v kateri je sodišče nedvoumno ugotovilo, da ureditev, ki istospolnim parom preprečuje sklenitev zakonske zveze, ni skladna z ustavo ZDA. Čeprav ti primeroma navedeni odločitvi formalnopravno v ničemer ne zavezujeta slovenskih oblasti, sta (lahko) tudi pri nas pomemben vsebinski vir argumentov v strokovnih razpravah glede pravnega položaja LGBT-oseb in vplivata na oblikovanje mnenj in predstav v domači (poklicni) pravni kulturi.

Pravna svetovalnica LGBT

V času, ko so v zraku še vedno viseli referendumska zavrnitev Družinskega zakonika, dve neuresničeni odločbi Ustavnega sodišča (glede pravice do dedovanja istospolnih partnerjev)[26] in šepetanje o pripravljanju novega zakona o položaju LGBT-oseb, parov in njihovih družin na resornem ministrstvu,[27] je začela nastajati platforma, v okviru katere so se lahko prizadevanjem za enakopravnost LGBT-oseb, parov in njihovih družin s svojim (pravnim) znanjem in izkušnjami priključili tudi študentke in študenti Pravne fakultete UL.

V študijskem letu 2014/2015 je namreč – kot nova obštudijska dejavnost, namenjena študentkam in študentom Pravne fakultete – pričela delovati Pravna svetovalnica LGBT. Namen svetovalnice je s pomočjo študentk in študentov prava krepiti znanje o pravicah LGBT-oseb, parov in njihovih družin ter zagotavljati osnovne informacije o varstvu pred diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in spolnega izraza. Pravna svetovalnica LGBT je sicer nastala v okviru širšega (mednarodnega) projekta »DIKE - projekt opolnomočenja LGBT-oseb in NVO za odpravljanje sistemske in strukturne diskriminacije istospolno usmerjenih oseb, krepitev aktivnega državljanstva, vladavine prava, demokracije in socialne pravičnosti«.[28] Ker je bil eden od ciljev tega projekta tudi vzpostavitev trajnostnega sistema t. i. vrstniškega (angl. peer-to-peer ali P2P) pravnega svetovanja za LGBT-osebe, pare in njihove družine, smo v sodelovanju s Pravno fakulteto UL zasnovali alternativno obliko vrstniške pomoči in podpore, ki temelji na združitvi klasičnega koncepta vrstniškega svetovanja s konceptom pravne klinike oziroma pravne svetovalnice kot sodobnega načina izobraževanja bodočih pravnic in pravnikov, v jedru katerega je vključevanje študentk in študentov v praktično delo.

Po uvodnem (teoretičnem in praktičnem) usposabljanju, ki poteka na Pravni fakulteti UL, se študentke in študenti vključijo v pravno svetovalno delo v okviru ene od nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju. Svetovalno delo je trenutno organizirano pri Društvu informacijski center Legebitra, ki svetovalnici zagotavlja institucionalni okvir ter strokovno podporo glede vprašanj izven dometa prava. V tem okviru študentke in študenti vsem, ki se obrnejo na svetovalnico za pomoč, samostojno posredujejo osnovne informacije o pravnem položaju in pravicah LGBT-oseb, parov in njihovih družin, jim nudijo splošne usmeritve za uveljavljanje pravnega varstva pred diskriminacijo, dajejo mnenja h konkretnim osnutkom vlog za uveljavljanje njihovih pravic itd.

V slabih dveh letih delovanja Pravne svetovalnice LGBT so se svetovalke in svetovalci poglobili že v kar nekaj zanimivih primerov. Problemi, ki prihajajo do svetovalnice so namreč zelo raznoliki in pogosto terjajo povezovanje znanja z različnih pravnih področij, iskanje odgovorov na vprašanja, kako se posamezne zakonske določbe uporabljajo v praksi, ter obvladovanje veščin pravnega pisanja, kar je lahko za študentke in študente tudi precejšen izziv. Kljub izredni raznolikosti obravnavanih primerov pa je mogoče pri tem počasi prepoznati tudi nekatere stalnice. V ospredju so seveda splošna vprašanja o aktualni pravni ureditvi istospolne partnerske skupnosti, torej glede postopka sklepanja registrirane partnerske skupnosti, pravnih posledic sklenitve takšne skupnosti itd. Na svetovalnico se ljudje pogosto obračajo tudi za pojasnila o postopku sprejemanja in o vsebinskih spremembah, predvidenih v različnih zakonih, ki so se v preteklih letih zvrstili v zakonodajnem procesu in so urejali pravni položaj istospolnih parov.[29] Poleg tega pa svetovalke in svetovalci precej pravnih nasvetov in mnenj pripravijo v zvezi z različnimi pravnimi vidiki istospolne partnerske skupnosti slovenskih državljanov s tujci. Gre na primer za vprašanja povezana z možnostjo pridobivanja dovoljenja za začasno oziroma stalno prebivanje v Sloveniji ali slovenskega državljanstva za tujega državljana, ki je s slovenskim državljanom registriral istospolno partnersko skupnost ali to šele namerava storiti. V času t. i. begunske krize pa v tem okviru postajajo aktualna tudi vprašanja v zvezi s pravico do združitve družine ter postopkom za pridobitev azila ali mednarodne zaščite. V okviru svetovalnice smo se na podlagi vprašanj uporabnikov nadalje ukvarjali tudi z nekaj konkretnimi primeri diskriminacije LGBT-oseb, parov in njihovih družin v zakonodaji. Tako so študentke in študenti z raziskovalnim delom pomagali na primer pri pripravljanju vlog, pritožb in tudi tožbe v konkretnem primeru uveljavljanja pravice do zdravstvenega zavarovanja po družinskem članu, ki je zakonodaja istospolnim parom ni priznavala.[30] S podobnim primerom se je svetovalnica srečala tudi glede pravice uveljavljanja posebne davčne olajšave tistim rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, pri čemer zakon med vzdrževane družinske člane šteje zakonca, ne pa tudi registriranega partnerja. Svetovalke in svetovalci so se pri delu srečali na primer tudi s primerom diskriminacije pri zaposlovanju in bolj raziskovalno obarvanem vprašanju glede varstva pred diskriminacijo za HIV pozitivne osebe. Pri tem je treba omeniti tudi nekaj priložnosti, ob katerih so svetovalke in svetovalci pomagali pri reševanju nekaterih praktičnih (pravnih) problemov, s katerimi sta se srečali trans osebi, kot je bila na primer pomoč pri prijavi bivališča na upravni enoti ali raziskovanje možnosti prijave na razpis za neprofitno stanovanje.

Prihodnji izzivi

Kaj je torej mogoče reči, če se na koncu vrnemo k naslovnemu vprašanju? Najbrž ničesar z gotovostjo. Sam se nagibam k zadržanemu optimizmu. Po desetletjih prizadevanj za vzpostavitev pravnega okvira, ki bi vsaj na formalni ravni uredil pravni položaj LGBT-oseb, parov in njihovih družin primerljivo s položajem drugih partnerskih skupnosti, kaže, da bomo z nedavnimi spremembami zakonodaje, ki skušajo problem rešiti na bolj celovit in sistematičen način, vendarle stopili korak bliže temu cilju. A to nas ne sme zavesti, da bi si naivno oddahnili, podobno kot pred več kot desetimi leti, v času po sprejetju ZUNEO in ZRIPS. Tako kot že prvi sistemski predpis za varstvo pred diskriminacijo pri nas in predpis, s katerim je bila prvič pravno institucionalizirana istospolna partnerska skupnost, namreč tudi Zakon o partnerski zvezi (ZPZ) ne prinaša rešitve vseh odprtih (pravnih) vprašanj. Zdi se, da bo treba za zagotovitev polne enakopravnostipočakati še na kakšno odločitev Ustavnega sodišča, naslavljanje problema sistemske diskriminacije LGBT pa tako ali tako zahteva več kot (le) pravno intervencijo oziroma spremembo pravnega okvira.[31]

V tej luči lahko torej (z nekaj grenkobe) sklenem, da v bližnji prihodnosti ne bo zmanjkalo tudi izzivov za Pravno svetovalnico LGBT. Tako se bodo v naslednjih mesecih najbrž začela pojavljati vprašanja glede novega Zakona o partnerski zvezi (ZPZ), ki se začne uporabljati 24. februarja 2017. V zvezi s tem bo najprej v ospredju (zapleten) prehod iz ene oblike istospolne partnerske skupnosti v drugo, kjer bodo konkretna pojasnila študentk in študentov, vključenih v Pravno svetovalnico LGBT, gotovo dobrodošla. Poleg tega se lahko odprejo zanimiva pravna vprašanja tudi glede nekaterih lakoničnih rešitev, ki jih prinaša zakon, kot je na primer splošna določba po kateri, bo imela (istospolna) partnerska zveza »na vseh pravnih področjih enake pravne posledice kot jih ima zakonska zveza«.[32] Bodo sodišča (zlasti pa upravni organi) v praksi to splošno določbo z razlago brez težav uskladila s specialno določbo področnega zakona, ki posamezno pravico ali obveznost izrecno priznava na primer le zakoncema in a contrario izključuje vse ostale? Pri tem pa seveda ne smemo spregledati tudi pomembnih izjem od omenjenega splošnega pravila, ki jih je opredelil sam ZPZ. V zvezi s tem me ne bi presenetilo, če se bo moralo Ustavno sodišče v prihodnje opredeliti do vprašanja (proti)ustavnosti zakonskih omejitev, ki veljajo za istospolne zveze glede skupne posvojitve in dostopa do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. V sodelovanju z nevladnimi organizacijami bi lahko svetovalnica poleg tega v prihodnje na primer skušala v praksi preveriti oziroma raziskati domet okrepljenih mehanizmov pravnega varstva pred diskriminacijo, ki jih je vpeljal novi Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD). Ta zakon določa na primer, da lahko diskriminirana oseba za zastopanje v sodnih postopkih pooblasti tudi nevladno organizacijo, ki deluje na področju varstva pred diskriminacijo in varstva človekovih pravic.[33] Ob vseh teh vprašanjih pa ostaja za delo svetovalnice osrednjega pomena seveda pomoč v primerih diskriminatornega obravnavanja LGBT-oseb, parov in njihovih družin v vsakdanjem življenju: od sovražnega govora, do (ne)posrednih preprek, s katerimi se srečuje LGBT-osebe pri dostopu do zaposlitve, stanovanja itd. Navsezadnje ne smemo pozabiti na izziv, ki v prihodnje čaka Slovenijo tudi glede uresničevanje pravic transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb. Gre za področje, ki je pravno skoraj povsem neurejeno, zato bi lahko Pravna svetovalnica LGBT v prihodnje morda prispevala tudi pri morebitnem snovanju ustrezne ureditve postopka za pravno priznanje spola.[34]


[1] Čeprav v nadaljevanju govorim o LGBT-osebah, parih in družinah kot enotni kategoriji, je treba opozoriti, da pravno-politično dogajanje, ki ga na kratko povzamem v tem prispevku, vezano pretežno na osebno okoliščino spolne usmerjenosti in se nanaša torej na položaj gejev, lezbijk in biseksualcev. Odprta vprašanja in problemi v zvezi s spolno identiteto in/ali spolnim izrazom, s katerimi se srečujejo transspolne osebe, pa ostajajo v pravnem diskurzu pri nas (zaenkrat) bolj v ozadju.

[2] Glej na primer Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2015, Ljubljana, maj 2016, str. 53 in nasl.

[3] Nataša Velikonja (ur.): Dvajset let gejevskega in lezbičnega gibanja, Škuc, Ljubljana 2004.

[4] Roman Kuhar: Vitalnost na akademski margini: razvoj gejevskih in lezbičnih študij v Sloveniji, v: sodobna pedagogika 4/2009, str. 32. Poudarke dodal T. Š. B.

[5] Glej Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO), Uradni list RS, št. 50/04, 61/07, NPB1, 93/07 – UPB1, NPB2 in 33/16 – ZVarD. ZUNEO je maja letos v prenehal veljati, ker ga je nadomestil novi splošni protidiskriminacijski predpis, Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), Uradni list RS, št. 33/16.

[6] Ne pa tudi spolne identitete in spolnega izraza, ki sta bila izrecno omenjena šele s sprejemom ZVarD.

[7] Prvi sistematičen in celovit pregled slovenske zakonodaje z vidika (ne)enake zakonske obravnave istospolnih in raznospolnih partnerstev in položaja otrok in staršev v družinah dveh staršev istega in različnega spola smo dobili šele leta 2015. Glej Barbara Rajgelj (ur.): Pravni položaj istospolnih partnerstev in starševstva v Sloveniji – Sistemska analiza ureditve pravnega položaja istospolnih partnerstev in starševstva v slovenski zakonodaji, Zavod za kulturo raznolikosti Open, Ljubljana 2015. Dostopno tudi na: http://www.legebitra.si/wp-content/uploads/2016/01/Pravni-polozaj-istospolnih-partnerstev-in-star%C5%A1evstva_feb_2015.pdf.

[8] Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRPIS), Uradni list RS, št. 65/05, 55/09 – odl. US, NPB1, 18/16 – odl. US, NPB2 in 33/16 – ZPZ. Ob tem pa je treba nujno opozoriti, da ZRIPS nikakor ni bil prvi poskus oblikovanja zakonodaje, ki bi urejala (pravni) položaj LGBT-parov in družin. Kot pravi Kuhar: »Zgodovina sprejemanja zakonodaje na področju istospolnih partnerstev in družin je dolga in zapletena.« Za podrobnejši pregled glej Roman Kuhar: Od Poncija do Pilata – Zgodovina sprejemanja zakonodaje o istospolnih partnerskih zvezah in družinah, revija Narobe, št. 18-19, oktober 2011.

[9] Predlog Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnost (ZRegIPS), EVA 2005-2611-0027, 31. 3. 2005.

[10] Odločitev US-RS št. U-I-425/06 z dne 2. 7. 2009, tč. 12.

[11] Glej odločitev US-RS št. U-I-212/10 z dne 14. 3. 2013.

[12] Odločitev US-RS št. U-I-255/13 z dne 18. 2. 2016.

[13] Odločitev US-RS št. U-I-68/16, Up-213/15 z dne 16. 6. 2016.

[14] Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 462/2009 z dne 28. 1. 2010.

[15] V končni različici Družinskega zakonika, sprejeti v Državnem zboru, se je zakonodajalec vrnil na »dvotirni« sistem življenjskih skupnosti, saj je zakonik je predvideval različne institute: zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost za raznospolne pare ter partnersko in zunajpartnersko skupnost za istospolne pare, pri čemer za slednji niso bile predvidene povsem enake pravne posledice kot za zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost. Glej Predlog Družinskega zakonika in amandma k 4. in 143. členu predloga zakonika, dostopno na: http://vrs-3.vlada.si/imis/imisnet.nsf/0/103F10680515CF26C12580220059F735/$FILE/t2319508.PDF?OpenElement (16. 8. 2016).

[16] Zakon o partnerski zvezi (ZPZ), Uradni list RS, št. 33/16. Zakon je začel veljati 24. 5. 2016, uporabljati pa se bo začel šele 9 mesecev po njegovi uveljavitvi.

[17] Glej 3. in 4. člen ZPZ.

[18] Posebno poročilo Evropske komisije: Special Eurobarometer 437: »Discrimination in the EU in 2015«, oktober 2015, dostopno na: http://www.equineteurope.org/IMG/pdf/ebs_437_en.pdf (16. 8. 2016).

[19] Prav tam, str. 50–51.

[20] Irci so na referendumu glasovali o dopolnilu k ustavi, ki določa, da je zakonska zveza lahko po zakonu sklenjena med dvema osebama ne glede na njun spol. Glej na primer Henry McDonald: Ireland becomes first country to legalise gay marriage by popular vote, The Guardian, 23. 5. 2015, dostopno na: https://www.theguardian.com/world/2015/may/23/gay-marriage-ireland-yes-vote.

[21] Možnost sklenitve zakonske zveze v Evropi poznajo: Belgija, Danska, Finska (od marca 2017), Francija, Islandija, Irska, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo. Takšno ali drugačno obliko registrirane partnerske skupnosti, ki ima podoben pravni položaj kot zakonska zveza, pa imajona primer v Avstriji, na Hrvaškem, Cipru, Finski, Nemčiji, Grčiji, Madžarski in Švici. The European Region of the International Lesbian, Gay, Bisexual, Trans and Intersex Association (ILGA): Rainbow Europe Map and Index 2016, dostopno na: http://www.ilga-europe.org/sites/default/files/Attachments/side_b-rainbow_europe_index_may_2016_small.pdf (16. 8. 2016).

[22] Skupno posvojitev (poleg Norveške in Islandije) priznavajo: Avstrija, Belgija, Danska, Finska (od marca 2017), Francija, Irska, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska in Združeno kraljestvo. Prav tam.

[23] Za kakovosten novejši pregled prakse ESČP glede pravic LGBT glej na primer Frédéric Edel: Case Law of the European Court of Human Rights relating to discrimination on grounds of sexual orientation or gender identity, Council of Europe, Strasbourg 2015.

[24] Glej odločitev Ustavnega sodišča Republike Avstrije [Verfassungsgerichtshof] št. G 119-120/2014-12, z dne 11. december 2014.

[25] Glej odločitev Zveznega vrhovnega sodišča ZDA [Supreme Court of the United States of America] v zadevi Obergefell v. Hodges, 576 U.S. ___ (2015).

[26] Glej zgoraj.

[27] Glej Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ): Začetek javne razprave o predlogu Zakona o partnerski skupnosti, 15. 10. 2014, dostopno na: http://www.mddsz.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/archive/2014/10/select/sporocilo_za_javnost/article/1966/7515/.

[28] Projekt je izvajal konzorcij domačin in tujih nevladnih organizacij in je bil sofinanciran iz Programa za NVO Norveškega finančna mehanizma in Finančnega mehanizma EGP Več informacij o projektu dostopnih na: http://www.lgbtpravice.si/projekt.

[29] Gre zlasti nesojeno spremembo ZZZDR in novi ZPZ, ki se začne uporabljati proti koncu februarja 2017.

[30] Več o tem glej Barbara Rajgelj (ur.): Pravni položaj istospolnih partnerstev in starševstva v Sloveniji – Sistemska analiza ureditve pravnega položaja istospolnih partnerstev in starševstva v slovenski zakonodaji, Zavod za kulturo raznolikosti Open, Ljubljana 2015, str. 75.

[31] Tako je na primer po podatkih iz nedavne raziskave skoraj polovica vključenih LGBT-oseb poročala, da so bile zaradi spolne usmerjenosti že žrtev homofobičnega nasilja. Skoraj 30 % vprašanih je na primer potrdilo tudi, da so bili v času njihovega šolanja diskriminirani ali nadlegovani zaradi svoje spolne usmerjenosti. Glej, Roman Kuhar in Alenka Švab: Raziskava o pravni podinformiranosti LGBT skupnosti in vsakdanjem življenju gejev in lezbijk – Raziskovalno poročilo, Mirovni inštitut, Ljubljana 2014. Dostopno tudi na: http://lgbtpravice.si/userfiles/files/raziskava.pdf.

[32] Glej ponovno 2. člen ZPZ.

[33] Glej 41. člen ZVarD.

[34] Več o tem glej Anja Koletnik, Evan Ana Grm in Eva Gračanin: Pravno priznanje spola v Sloveniji – Smernice za uresničevanje spoštovanja človekovih pravic transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb, Društvo informacijski center Legebitra, Ljubljana 2016.

Intervju z dr. Nežo Kogovšek Šalamon

Novela ZKP-N(e), da raje drugače?