Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Magna Carta 1215, slavna določba 39 in vloga pravnikov pri konstrukciji družbene realnosti v službi politike

»Svobodnega človeka ne bomo prijeli, zaprli, mu odvzeli premoženja, izobčili, izgnali ali ga kako drugače uničili ali postopali zoper njega, razen na podlagi zakonite sodbe njemu enakih ali po pravu dežele.« 1
 

Ali lahko določbo, ki je postala v zadnjih nekaj sto letih pravzaprav sinonim za bistvo Magne Carte2  iz leta 1215, dandanes sploh beremo in razumemo drugače, kot da samoumevno predpostavimo, da je bila, prvič, problematika samovoljnega oblastnega odvzema prostosti med glavnimi razlogi, zakaj se je del vélikih baronov kralju Ivanu sploh uprl, in drugič, da so morali biti avtorji ubeseditve te določbe potemtakem ti baroni sami?

Profesor zgodovine v angleškem Cambridgeu in avtor prelomnega dela o Magni Carti, James C. Holt, sicer neumorni raziskovalec arhivskega gradiva in modernih samoumevnih predpostavk, v drugi, prenovljeni in v mogočem dopolnjeni izdaji iz leta 1992 že čisto na začetku poudari, da je praktično zaman vsa natančna pomenska, jezikovna in besedilna, analiza dokumenta samega po sebi, če bralec ne upošteva zgodovinskih okoliščin, v katerem je nastal in načina, kako je nastajal.3  Holt svoje opozorilo pospremi z mislijo, da je bila listina dokument politične narave in plod težkega kompromisa več kot šestmesečnih pogajanj, rezultat česar so bile mnoge pomensko preveč nedomišljene in še zdaleč ne izčiščene formulacije, kot bi jih pričakovali od relativno koherentnega pravnega besedila.4 Sama bi  k temu dodala, da je listina nastala v času, ko avtorji takšnih dokumentov niso imeli ambicije materije urediti izčrpno, sploh pa ne dati takšnemu zapisu izključne formalne veljave. Sklicevanje na 'običaje Anglije' je bilo pred in po letu 1215 še vedno glavni temelj in hkrati strategija nasprotovanja samovoljnemu oblastnemu postopanju. 

Za bralca, vajenega današnjih samoumevnosti, je zato zelo verjetno precej šokanten podatek, da sta osnutku in nato pretežno tudi končni verziji tega dela besedila botrovala kralj oz. njegovi svetovalci  in papež Inocenc III., katerega vazal je bil kralj Ivan takrat že nekaj časa. Gotovo je pritisk upornih baronov  prispeval k temu, da je bil, na primer, iz zadnjega osnutka listine iz besedila te določbe umaknjen del o posebnem postopku dovoljenega samovoljnega kraljevega izvensodnega postopanja. Iz historiata nastajanja listine v procesu pogajanj pa naj bi bilo po Holtu vendarle jasno, da pobudnica vključitve te določbe kot celote v besedilo sploh ni bila uporna stran baronov.5  Sama vsebina namreč v teoriji ni bila sporna in je bila del ne le 'običajev Anglije' pač pa tudi aristokratske miselnosti tedanje monarhične srednjeveške Evrope6,  kjer je vladar, ki se 'starega prava in običajev dežele' ne bi držal, obveljal za tirana.7  Prav to misel najdemo, na primer, tudi v zaključni klavzuli štajerskega Georgenberškega privilegija iz 1186.

Na tem mestu je zato priporočljivo, da določbo še enkrat preberemo in hkrati pomislimo, kaj primerjalno na splošno vemo o stanju kazenskega sodstva v tem času na kontinentu. 

»Svobodnega človeka ne bomo prijeli, zaprli, mu odvzeli premoženja, izobčili, izgnali ali ga kako drugače uničili ali postopali zoper njega, razen na podlagi zakonite sodbe njemu enakih ali po pravu dežele.«  

Tisti, ki govori, je kralj, in sicer kralj, ki ima po 'pravu dežele' (tudi) na področju kazenskega prava priznano oblast, kakršne, na primer, vladar Svetega rimskega cesarstva v tej dobi že dolgo nima več. Zaradi močnih teritorialnih gospodov in njihovih imunitetnih ozemelj velja v Cesarstvu pravzaprav enako tudi za porajajoče se deželne kneze. Leta 1232 v Cesarstvu razglašen t. i. Zakon v korist deželnim knezom tako stanje le še potrdi. Konkretne pravne podlage takšne patrimonializacije oblasti so se zrcalile zlasti v mnoštvu podeljenih privilegia de non evocando, na podlagi katerega se podaniki prejemnikov takšnega privilegija – po navadi velikih teritorialnih posvetnih ali cerkvenih gospodov (večinoma kasnejših deželnih knezov) –  v prvi instanci niso smeli več neposredno obračati na  vladarja, včasih pa tudi na pritožbeni stopnji ne več, če je teritorialni gospod prejel še privilegium de non appellando (il)limtata). Vladar se je s tem nad ogromnimi teritoriji (in množino prebivalstva) praktično odpovedal enemu bistvenih atributov monarha: biti vrhovni sodnik in zaščitnik pravičnosti.

Na tem mestu ni odveč poudariti, da sta bila tako angleški kralj Ivan, kot njegov predhodnik, starejši brat Rihard, imenovan Levjesrčni, iz dinastije Anjou, mnogo bolj doma v Franciji kot v Angliji.  Slednji se na primer tega, da ni razumel prav nič angleško, sploh ni sramoval, v Angliji pa je v svojem življenju preživel skupaj vsega šest mesecev. Pri tem ni nezanemarljivo dejstvo, da so normanski vladarji Angliji vladali vsaj delno še vedno na podlagi okupacije. Da bi veliki baroni od angleškega kralja izsilili pravico do kazenskega sodstva na svojih gospostvih, leta 1215 sploh ni prihajalo v poštev. 

Dogajalo pa se je nekaj drugega. Med angleškimi velikimi baroni je bilo nekaj takih, ki so še pred uporom 1215 na svojih posestvih podelili podobne svoboščine svojim vazalom. Med njimi je najbolj znan Peter de Brus, eden od kasnejših upornikov, ki to stori leta 1213 na svojem posestvu Cleveland.8  Podobno že prej postopa Ivan iz Guestlinga, ki je bil do 1209 dolga leta celo kraljevi sodnik.9 To kaže na mnogo bolj razširjena prizadevanja po izboljšanju vsesplošnega stanja glede zagotavljanja pravičnega sojenja v državi s (samo)omejevanjem potencialne oblastne samovolje različnih rangov. V tej smeri je potrebno razumeti tudi določbo 60 Magne Carte 121510,  da naj veliki baroni svoboščine, ki jih vladar s to listino zagotavlja njim (v razmerju do sebe), sami zagotovijo svojim vazalom (v razmerju do njih).  

Na sploh je precej povedno, da so bili med upornimi baroni tudi bivši kraljevi sodniki (npr. Henrik de Braybrooke) in da je bila ena od njihovih strategij nasprotovanja kralju že pred letom 1215 ta, da niso sledili njegovim samovoljnim posegom v tekoče konkretne sodne primere (npr. glavni kraljevi sodnik Simon iz Patttishalla).11

Vsekakor so bili baroni v Angliji kraljevi podaniki, nad katerimi je imel kralj nesporno oblast, tako kot tudi nad vsemi ostalimi podaniki neplemiškega rodu, in zato je potrebno to slavno določbo z vidika kralja Ivana in njegovih svetovalcev ter papeža razumeti tudi v tem smislu – kot potrditev kraljeve nesporne kaznovalne oblasti na celotnem ozemlju angleškega kraljestva. Posebne sodne avtonomije plemstva v okviru deželnih plemiških (ograjnih) sodišč v Angliji ne poznajo ne v 13. stoletju ne kasneje in vprašanje je, kako lahko s tem primerjamo kasnejše porotno sojenje, ki poteka pod vodstvom kraljevih sodnikov. 

Holt v svoji analizi določbe 39 opozori še na pomembno formulacijo, ki je bila sprejeta v zadnjo verzijo listine, pri čemer se opira na študijo zgodovinarja Powicka in ki bi naj po njunem v bistvu kraljev položaj utrdila: »razen na podlagi zakonite sodbe njemu enakih ali po pravu dežele«, kar seveda ni isto, kot če bi se besedilo glasilo, da mora biti zakonita sodba po pravu dežele. Da to ni samo gola trivialnost dokazuje geneza te določbe. V pismu papeža Inocenca III. kralju Ivanu nekaj mesecev pred pečatenjem listine svoboščin, lahko namreč beremo, da je papež menil, da bi se moral kraljev spor z upornimi baroni končati pred kraljevim sodiščem, vendar »by their peers in accordance with the custom and law of the realm«.  V svojem odgovoru papežu pa je kralj formulacijo spremenil in rekel, da jih ne bo preganjal  »except by the law of our realm or by the judgement of their peers in my court«. To pa je bila pomembna razlika in končna formulacija v listini svoboščin upošteva kraljevo verzijo. Kraljev manevrski prostor naj bi bil po tej formulaciji utrjen, saj naj bi mu omogočila in celo spodbujala njegovo lastno inciativo pri izbiri načina postopanja in s tem povečala njegov vpliv na sojenje.12 Holt pripominja, da se je angleški kralj  posluževal samovoljnih odvzemov prostosti še globoko v 17. stoletje, in da so tudi angleška sodišča takrat še vedno čutila njegov politični pritisk. 

Današnje razumevanje Magne Carte in določbe 39 kot njenega bistva je v največji meri plod selektivnih percepcij in konceptualizacij s konca 17. in 18. stoletja, ko se tudi uveljavi interpretacija, da predstavlja Magna Carta iz leta 1215 temelj starodavnih svoboščin vsakega svobodnega Angleža. Resnici na ljubo so bile leta 1215 najbolj pereče teme, ki najdejo svoje mestu tudi čisto na začetku dokumenta, druge: položaj Cerkve, premoženjski položaj velikih baronov in s tem povezano vprašanje odobravanja davkov. To se odraža tudi v vrstnem redu določb.13  

Zgodovinar Meyers v delu Parliaments and Estates in Europe to 1789 zanimivo ponazori, kako hitro in pravzaprav drastično se je na kontinentu, zlasti v Franciji, šele v 18. stoletja spremenilo gledanje na Anglijo in njeno ureditev. Leta 1649 se je angleški trgovec v francoskem Nantes bal razkriti svojo angleško identiteto, ker je ocenil, da mu grozi poulično linčanje, ker so Angleži po obglavljenju  svojega kralja Karla I. v tistem letu na splošno obveljali za prevratnike in nasprotnike monarhične ureditve. Razmišljanje, da je v Angliji močan parlament v bistvu povzročil propad monarhije, je bilo v Franciji močno praktično vse do smrti kralja Ludvika XIV.14 Šele od takrat naprej postajajo francoski razumniki vedno večji navdušenci nad angleškim House of Commons, v kar pa se je lepo vključila tudi reinterpetacija pomena Magne Carte, pri čemer je eno od vodilnih vlog odigral pravnik  Edward Coke.15  

Tudi za današnji čas je še kako pomenljivo, da so bila opozorila že takratnih zgodovinarjev, češ da takšne reinterpretacije nimajo več veliko skupnega z vsebino listine svoboščin kralja Ivana iz 1215, praktično popolnoma preslišana. V tem si delijo usodo ne le z zgodovinarji (in z razumniki drugih področij) iz Francije 15. stoletja ali pa avstrijske monarhije iz 18. oz. bolje, 19. stoletja, pač pa tudi z današnjimi. Tako so, na primer, zagovorniki temeljev avstrijskih in francoskih historičnih leges fundamentales ancien régima iz vrst politikov in svetovalcev vladarjev, ki so bili po izobrazbi večinoma pravniki, enako preslišali pojasnila zgodovinarjev, na primer, da historična Lex salica v nobeni določbi glede dedovanja vladarske časti ni izključevala žensk (kar so od okoli 15. stoletja naprej začeli šteti med temeljne zakone Francije),16  ali pa, da razglasitve dednega reda in nedeljivosti avstrijskih dežel članom tajnega sveta leta 1713 nihče ni označil kot pragmatično sankcijo, kar je sicer bila klasična oznaka za akt ustavnega ranga absolutnega monarha.17  Slednje spada tudi že v našo ustavno (pred)zgodovino in z mislijo na prihodnost je za konec izmed mnogih primernih gotovo na mestu tudi vprašanje, ali se v današnjem času digitalne komunikacije in paralelnih (tudi virtualnih) svetov vpliv pravnikov v vlogi svetovalcev nosilcem oblasti z ogromno performativno močjo pri konstrukciji naše realnosti povečuje, zmanjšuje ali ostaja kljub vsem tehnološkim spremembam približno enak?


Opombe:
1 Nullus liber homo capiatur, vel imprisonetur aut disseisiatur, aut utlagetur, aut exuletur, aut aliquo modo destruatur, nec super eum ibimus, nec super eum mittemus, nisi per legale judicium parium suorum vel per legem terre. James C. Holt, Magna Carta. Cambridge UP, 2. izdaja 1992, str. 460.
2 O tem, da listine o svoboščinah kralja Ivana v letu 1215 nihče ni označil kot »veliko«, glej David Carpenter, Magna Carta. Penguin Classics, 2015, str. 4-8.
3 Holt, Magna Carta, str 6.
4 Prav tam.
5 Holt, Magna Carta, str. 6-7.
6 O genezi idej in o vzporednicah po Evropi, zlasti o judgement by peers pred Magno Carto glej Carpenter, Magna Carta, str. 245-255, zlasti 252.
7 Angleško literaturo tistega časa, ki je obravnavala to tematiko v obdobju Magne Carte, je zbral John Hudson v svojem delu The Oxford History of the Laws of England  vol. II. (871-1216), Oxford UP, 2012, str. 844-846. Tisti angleški avtor iz 12. stoletja, ki se je v svojem delu še posebej posvetil razlikovanju med tiranom in pravičnim vladarjem, je bil John iz Salisburyja v delu Policraticus, napisanega okoli leta 1159.
8 Hudson, The Oxford History, str. 849.
9 Hudson, prav tam, str. 846-847 in op. 15.
10 V člene organizira listino šele slavni angleški pravnik Blackstone v 18. stoletju.
11 Hudson, The Oxford History, str. 846-847.
12 Holt, str. 327-332, tu 330.
13 Prim Hudson, The Oxford History, str. 847.
14 A. R. Meyers, Parliaments and Estates in Europe to 1789. London: Thames and Hudson, str. 133.
15 Prim. Holt, Magna Carta, str. 5
16 Viennot, Éliane: La France, les femmes et le pouvoir. 1. L'invention de la loi salique (Ve–XVIe siècle). Paris, Perrin, 2006 in ista, La France, les femmes et le pouvoir. 2. Les résistances de la société (XVIIe–XVIIIe). Paris, Perrin, 2008. Prim. Škrubej, »Avstrijska sanctio pragmatica in francoska lex salica: prestiž poznoantične pravne forme za novoveško vsebino«. V M. Preinfalk (ur.): Leto 1713 in njegovi odmevi v slovenskem prostoru. Ljubljana: Slovensko društvo za preučevanje 18. Stoletja, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2015, dostopno na  http://ezb.ijs.si/fedora/get/ezmono:sd18z15/VIEW/ (24.9.2015).
17 Prav tam.

Pravica (do dostopa) do čiste pitne vode

Intervju s predsednikom vlade, dr. Mirom Cerarjem