Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Center za mediacijo Zavoda RAKMO - Katarina Kačar

Katarina Kačar je zaposlena v podjetju, ki se ukvarja z mediacijo in usposabljanjem mediatorjev. Podjetje je zasebno in se ukvarja z različnimi vrstami mediacije, ne samo s pravnega področja.

Sprašuje Sandra Petrović.

Na kratko povzemi svojo pot od novopečene diplomantke prava do sedanje zaposlitve.

Po tem, ko sem diplomirala, sem se podala na pot iskanja službe. Približno pol leta sem iskala, nato sem nekaj mesecev delala v odvetniški pisarni, za tem nekaj mesecev na Ministrstvu za pravosodje. Kakšen mesec po tem, ko sem končala na ministrstvu, sem dobila zaposlitev pri Centru za mediacijo in obvladovanje konfliktov Zavoda RAKMO. Tu že dobro leto delam kot koordinator projektov, zaposlitev imam za eno leto in pol. To je torej moja poslovna pot do sedaj. Zdaj, ko se bo pogodba kmalu iztekla, bom iskala naprej. Oziroma že iščem.

Nekateri diplomanti trdijo, da »štartaš praktično z nule«. Kaj misliš o tem?

Ja, dejansko je bil občutek tak. Ko prideš nekam, se moraš najprej navaditi na okolje, na sodelavce itn. Bistveno je, da je zdaj relevantna še praksa, ni več samo teorija in niso pomembni samo zakoni. Osvojiti moraš način dela, kako pravniki delujejo v praksi: npr. kako se pišejo tožbe, pritožbe, urgence, odgovori na tožbe in podobno. Tako ne povsem »z nule«, saj imaš neko zaledje, predvsem imaš znanje v smislu, kam pogledati. Je pa kar šok, ko prideš s fakultete v prakso. V bistvu bi rekla, da ne »štartaš z nule«, ampak bolj s prve stopničke. (smeh)

Koliko po tvojem mnenju pri izboru kandidatov odločajo delovne izkušnje na pravnem področju v študentskih letih in kakšen pomen ima podiplomski študij?

Po mojih izkušnjah na razgovorih pretehtajo izkušnje, ne toliko podiplomski študij ali kaj podobnega. Zdi se mi, da vsak delodajalec išče delavca s čim več izkušnjami. Seveda so tu potem še ostale stvari, na primer, kako se pogajaš, kakšna je na splošno energija med tabo in njim, kakšen vtis ustvariš. Seveda je podiplomski študij koristen, ampak pri zaposlovanju imajo večji pomen izkušnje kot naziv.

Ali je za delo na področju mediacije potreben pravniški državni izpit (PDI)? Ga nameravaš opraviti?

Ja, PDI nameravam narediti v prihodnosti. Kar se pa področja mediacije tiče, je odvisno, ali želiš delati kot mediator na sodišču. Tam so mediatorji izključno pravniki z opravljenim izpitom. Lahko pa so mediatorji na sodišču tudi osebe s kakšno drugo izobrazbo, predvsem psihologi, terapevti. V naši organizaciji, kjer ne izvajamo mediacije na sodišču, po moji oceni PDI ni pogoj. Kar pa še ne pomeni, da ni potrebno dodatno izobraževanje za poklic mediatorja.

Kako poteka usposabljanje mediatorjev?

Ne vem, kako je s tem v drugih organizacijah, ampak pri nas imamo tudi mediatorje-trenerje, ki izobražujejo druge mediatorje. Prvi sklop usposabljanja – osnovno usposabljanje za mediatorje – obsega 80 ur, drugi sklop pa 60 ur. Pri samem usposabljanju ni toliko teorije, največ je igre vlog. Skozi vlogo mediatorja osvojiš te mediacijske veščine. Tistim, ki jih to konkretneje zanima (tudi glede cen), predlagam, da obiščejo našo spletno stran (http://www. rakmo.si). Je pa tovrstnih organizacij v Sloveniji kar nekaj.

S katerega področja je največ primerov? Kako uspešni ste pri reševanju?

Največ je družinske mediacije, to je med ožjimi, širšimi družinskimi člani, veliko je mediacije v medsosedskih sporih. Načeloma pa kar prevladuje družinska mediacija. Gospodarski konflikti gredo večinoma takoj na sodišče. Zdaj uvajamo tudi mediacijo v podjetjih, torej usposabljanja za mediatorja v podjetjih – eden izmed zaposlenih se usposobi za mediatorja in potem v svojem kolektivu rešuje spore med zaposlenimi, svojimi sodelavci. Prav tako je zelo aktualna mediacija v šolah, kjer kot mediatorji za svoje vrstnike nastopajo otroci. Glede uspeha same mediacije nimamo podatkov, saj gre za zelo občutljive stvari. Pogosto je napredek že to, da se ljudje za tovrstno reševanje sporov sploh odločijo, tako da ne silimo v njih še z vprašalniki in anketami, ali je bil spor uspešno razrešen. Poleg tega pa mediator po zaključku mediacije preveri zadovoljstvo strank s samo rešitvijo, do katere sta prišli, kot tudi zadovoljstvo s samim postopkom mediacije.

Ali lahko kaj več poveš o tem, kaj so tvoje neposredne naloge? Ali kdaj »nosiš delo domov«?

(smeh) Moje delovno mesto ima naziv koordinator projektov, kar dejansko pomeni, delam vse, kar koli je treba opraviti. Tako pišem dopise, pogodbe in opravljam ostala pravna dela, prevajam knjige s področja mediacije iz angleščine v slovenščino, pišem predloge sprememb zakonov s področja mediacije, vodim korespondenco s tujimi založbami, izpolnjujem dokumentacijo za razpise … Mislim vse, kar je. Glede tega, ali nosim delo domov: lahko bi ga, ampak se skušam tako naravnati, da ga ne. Se pa tudi zgodi seveda, da je treba kakšno uro več narediti, »potegniti«, kdaj so tudi kakšne nadure. Se pa, kot rečeno, nagibam k temu, da tega ne bi bilo. Pri tem velja opozoriti, da na svojem trenutnem delovnem mestu ne opravljam zgolj pravnih nalog. Verjamem pa, ko bom pa dobila delo v bolj pravnih vodah, ga bom gotovo morala nositi tudi domov in delati do poznih ur.

Lahko podrobneje opišeš svoj delovnik? Kdaj začneš, kdaj končaš, imaš kaj časa za kosilo?

Delovnik je načeloma od osmih do štirih, je pa fleksibilen, tako lahko pridem ob devetih in grem ob petih. Za malico imamo pol ure. Če kaj podaljšam, moram potem tiste minute, kolikor sem ostala dlje, nadoknaditi.

Kakšni so pa odnosi v službi? Glede na to, da ste v podjetju strokovnjaki za mediacijo, so verjetno zgledni?

Odnosi so približno takšni kot v vseh drugih kolektivih. Imamo boljše in slabše dneve. Mogoče pa imamo res to prednost, da znamo ob morebitnih sporih te reševati bolje kot kakšni drugi kolektivi, ki tega področja ne poznajo. Seveda velja upoštevati, da smo različne osebnosti v službi, z različnimi izkušnjami, ampak plujemo v isti smeri in da se trudimo za dobro podjetja.

Če sva že pri tehničnih zadevah, bi te še vprašala, kako je s pravili oblačenja? Verjetno je vtis mediatorja na stranke pomemben?

Ne, na primer danes sem v kavbojkah, načeloma nimamo posebnega kodeksa oblačenja. Ni običajno, da bi stranke množično prihajale k nam, čeprav se je ob kakšni priložnosti seveda treba malo lepše obleči. Seveda pa je videz mediatorja pomemben, ker s svojim videzom daje vtis strokovnosti in spoštovanja.

Če smem povprašati o plači oziroma če lahko poveš?

Točne številke ravno ne bi povedala, je pa tipična začetniška.

Ali svoje delo jemlješ bolj kot službo ali kot poklic?

Tako bom rekla: na začetku me je delo izredno zanimalo, sem jemala to kot poklic. Z zanimanjem sem hodila v službo, vse skupaj sem šele spoznavala, uživala sem v učenju nečesa novega. Zdaj, ko sem že pridobila neko znanje, to že bolj prehaja v redno službo. Zjutraj greš v službo, prideš domov, ni več takega izziva.

Si sicer kdaj prej premišljevala o tem, da bi delala kaj takšnega? So se tvoje predstave izpolnile?

Ne, nisem si predstavljala tega. Ko sem iskala službo, sem nekako »zagrabila« tisto, kar se mi je ponudilo. Mi je bilo pa to področje zanimivo, ker je mediacija nekaj novega v našem okolju. Rekla sem si, da tega pa res ne poznam in bi mogoče poskusila, da vidim, kako zadeve potekajo. Je pa zanimiva, nova izkušnja, z veliko specifičnimi znanji, tako da sem precej zadovoljna, da sem to takrat sprejela.

Kaj pa si si želela oziroma kaj si si predstavljala, da boš?

Predvsem sem si predstavljala, da bo moje delo zgolj pravniško. Glede na to, da sem pravnik, sem si mislila, da bom delala izključno na tem področju. Ampak kot sem rekla, takrat se je odprla ta priložnost in sem jo pač pograbila.

Lahko primerjaš svoje sedanje življenje s študentskimi časi?

Joj, ti študentski časi! (smeh) Ne, res je zanimivo: ko si študent, so vse tvoje misli usmerjene v to, da diplomiraš. Čim prej hočeš končati in iti naprej, ko pa diplomiraš, ugotoviš, da je bilo to najboljše obdobje tvojega življenja. Takšno pač je življenje, moraš iti naprej in spoznavati nove stvari … Tako je.

Si imela morda v času študija kakšne težave, se ti je kje posebej zataknilo? Bi dala kakšno spodbudo sedanjim študentom?

Ma ja, meni se je večkrat zataknilo. Sem zelo dolgo študirala in večkrat odlašala z izpiti. Nisem bila nek priden študent, ki redno opravlja izpite. Sem se pa iz tega naučila, kar je mogoče tudi dober nasvet za vse študente: treba je vztrajati. Na vseh fakultetah, na naši še toliko bolj, je treba le biti vztrajen. Če se ti zgodi, da zastaneš in ne gre več in hočeš »vreči puško v koruzo«, je zelo pomembno, da tega ne storiš in da vztrajaš še naprej.

Za tiste, ki jih še posebej zanima mediacija, mogoče kakšen nasvet, kakšen poseben napotek?

Rekla bi, naj poskusijo. Za začetek naj si preberejo kakšno literaturo, da vsaj malo spoznajo to področje in ugotovijo, ali jih to res zanima. Potem pa kakšno usposabljanje. V Sloveniji imamo sicer nekaj literature na tem področju, ampak v tujini, predvsem ZDA pa je literature s tega področja bistveno več, ker je to področje tudi bolj razvito. Vsekakor priporočam, naj poskusijo.

Višja pravosodna svetovalka - Živa Okretič

Odvetniški pripravnik - Matija Knapič