Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Uvodnik

Zadnje čase že vsak novinar, ki poleg vestne službe medijski mašineriji za zganjanje panike in izmišljevanje problemov najde vsaj pet minut časa, da se lahko posveti t.i. »mladim« (po novem se ta pojem razteza tudi na 39 let stare večne študente z zametki ciroze), svoj prispevek k temu »problemu« konča ali celo začne z naslednjimi bistroumnimi ugotovitvami: mlade generacije so zavožene, brez perspektive, nezaposljive, neusposobljene za delo, brez ustreznih izkušenj, z nerešenim stanovanjskim problemom, njihova prihodnost pa je nejasna in temno črna.

 

Zadnje čase že vsak novinar, ki poleg vestne službe medijski mašineriji za zganjanje panike in izmišljevanje problemov najde vsaj pet minut časa, da se lahko posveti t.i. »mladim« (po novem se ta pojem razteza tudi na 39 let stare večne študente z zametki ciroze), svoj prispevek k temu »problemu« konča ali celo začne z naslednjimi bistroumnimi ugotovitvami: mlade generacije so zavožene, brez perspektive, nezaposljive, neusposobljene za delo, brez ustreznih izkušenj, z nerešenim stanovanjskim problemom, njihova prihodnost pa je nejasna in temno črna.

Ob branju omenjenih prispevkov bi nepoučeni opazovalec bržkone pomislil, da nam gre slabše kot našim vrstnikom v Severni Koreji, kjer se morajo družine prebijati z dvema piščancema in vrečo riža na mesec, povprečen prebivalec dočaka 60 let in je kar 10 centimetrov nižji od svojega južnokorejskega brata, kar pa spet ni tako slabo, saj imajo vsi diplomanti službe in slabo ogrevana stanovanja v sivih betonskih kolosih, država pa neutrudno skrbi za popoln nadzor nad vsem in vsemi, zato se po cestah ne klatijo klošarji, dilerji in narkomani, požrešni tajkuni državnega premoženja ne tlačijo v svoje malhe brez dna, prav tako ni ne duha ne sluha o brezposelnih, gejih in lezbijkah, invalidih in podobnih marginalcih. Upam, da mi je dovolj jasno uspelo nakazati, v kakšen namen lahko bralci uporabite naslednji časopisni članek o breizhodnem položaju evropske mladine – z njim lahko odlično pomijete okno, podstavite mizo ali počistite nesnago, ki jo je na pločniku pustil vaš kuža.

Kaj torej normalnega diplomanta Pravne fakultete, ki ne naseda modnim teatralnostim svojega okolja, čaka po diplomi? Predvsem se bo moral po natančni preučitvi vseh informacij, ki jih bo imel na voljo, odločiti, KAJ bi počel, KJE bi to počel in KAKO bi to počel, obenem pa bo moral razčistiti tudi z vprašanjem, ZAKAJ bi to sploh počel. V številki revije, ki je pred vami, smo poskušali po najboljših močeh predstaviti možnosti po diplomi (in eno možnost brez diplome) ter izkušnje posameznikov v različnih pravnih panogah.

Motivi za študij prava so različni. Nekateri bruci bi radi postali bogati in slavni odvetniki, drugi spet ne vedo, kaj bi v življenju sploh počeli, razen tega, da se morajo na vse kriplje izogibati matematiki. Če upoštevamo budistični pregovor, da je zmedenost znak zrelosti, takšna nevednost ni nujno slaba, saj lahko vodi v nova doživetja, ki jih bodo ujetniki in sužnji lastnih ozkih ambicij deležni zgolj po (ne)srečnih naključjih. Zmedenost preveva tudi sam univerzitetni sistem, saj je zanimivost slovenskega, pa tudi evropskega visokega šolstva paradoksalni soobstoj dveh nasprotujočih si pogledov na namen študija.

V skladu s socialistično, utilitarno (bolje rečeno totalitarno) doktrino je namen študija usposobiti študenta izključno za določen poklic, ki ga država in družba nujno potrebujeta (ta pojem se sedaj nadomešča z abstrakcijo »gospodarstvo«, ki pa spet ne pomeni nič drugega kot entitete, ki se ji mora posameznik pokoriti in ji ubogljivo služiti v imenu trenutno modnih, bolj pomembnih idej od njega samega, ironično v ruskem jeziku beseda »gosudarstvo« pomeni prav državo). Tako so šolale svoje študente bivše države vzhodnega bloka (Sovjetska zveza je poznala npr. celo fakultete za šah, saj je svetovni primat v tej igri veljal za državno prioriteto) in še šolajo L.R. Kitajska, Kuba in Iran, ki vse dajejo prednost tehničnim študijem in naravoslovju, predvsem fiziki, verjetno zato, ker se znotraj humanistike in družboslovja lahko prehitro porodijo utemeljene kritike režima. Prednost čistega utilitarnega modela je, da je odprt tudi najrevnejšim, če se le izkažejo na (skrajno težavnih) sprejemnih izpitih, kar vsaj do neke mere zagotavlja družbeno napredovanje na podlagi zaslug, slabost pa je očitna omejitev študijske (in študentove) svobode.

Nasprotno je anglosaksonsko pojmovanje študija kot nekakšnega gentlemanskega hobija, ki je še pred II. SV služil vzgoji dobrega okusa, širitvi splošne izobrazbe in dozorevanju študentov v mlade dame in uglajene gospode. V angloameriškem svetu lahko še dandanes študent na dodiplomski stopnji študira skoraj karkoli, ne da bi to zapečatilo njegovo kariero. Npr. Michael Lewis, eden najuspešnejših brokerjev v firmi Salomon Brothers na Wall Streetu, je na Princetonu diplomiral iz umetnostne zgodovine. To ni nič nenavadnega, saj je namreč »gospodarstvo« na Wall Streetu v nasprotju z domačimi jamrači dovolj inteligentno, da šolanja lastnih kadrov ne prepušča tretjim osebam, temveč morajo vsi novozaposleni čez vsaj šest mesecev trajajoče zahtevne tečaje. Z namenom zaposlitve v pravniškem poklicu ali v finančnem svetu pa se diplomanti angloameriških univerz vpisujejo na podiplomski študij prava (LLM) in poslovne administracije (MBA), vendar si visoke šolnine krijejo sami, saj gre za donosno investicijo, ki se povrne že v nekaj letih zaposlitve. Prednost anglosaksonskega modela je večja svoboda, ki pa s seboj prinese najvišje šolnine na svetu, ki številnim nadpovprečnim študentom onemogočijo družbeni vzpon, saj si tolikšnih zneskov ne morejo privoščiti.

Ker se akademska Evropa nahaja točno na sredini med gentlemanskim anglosaksonskim Zahodom in utilitarnim državoljubnim Vzhodom, bi pričakovali, da bi nastala nekakšna sinteza, ki bi obdržala najboljše od obeh modelov. Jok, brate, odpade, Evropa je od vsakega vzela najslabše in tako smo dobili absurden sistem študija, po katerem se študentje domnevno usposabljajo za poklic, vendar pa je akademija obenem tako teoretično hermetična in samoreferenčna, da ne posreduje skoraj nobenega uporabnega znanja (pri tem pravzaprav ni pomembno, ali študirate pravo, ekonomijo, novinarstvo ali etnologijo, saj je družboslovje že davno izgubilo stik z resničnim življenjem). Motivacija posameznika v takšnem sistemu se že kmalu približa ničli, tako da številni evropski študentje svojo mladost, ko imajo največji potencial za pridobivanje novih znanj in spretnosti, preživijo tako, da kelnarijo, opravljajo telefonske ankete, prodajajo čokolado in podobne neumnosti, diplomirati pa si ne želijo, saj po diplomi ne bodo mogli početi niti tega, razen če se seveda vpišejo na podiplomski študij, ki ponuja še nekaj let varne ars gratia artis iluzije v akademskih slonokoščenih stolpih (svarilo prof. Pavčnika pravnikom lahko posplošimo kar na vse akademike). Ob tem seveda ni nič čudnega, da evropske univerze kljub veličastni tradiciji v povprečju zaostajajo ne le za angloameriškimi, temveč že tudi za vzhodnoazijskimi. Rešitev problema se pravzaprav nakazuje že sama od sebe. To ni maoistična kulturna revolucija, ki bi družboslovni in humanistični študij ukinila, temveč uvedba anglosaksonskega načina študija, gospodarstvo pa naj samo izšola ljudi, ki jih potrebuje, konec koncev se ukvarja s profitno dejavnostjo in ne more vseh stroškov prelagati na javni sektor.

Na koncu sledi za mnoge študente prava nadvse drastična, celo žalostna novica. Ker reform v kratkem zagotovo ne bo, je za tiste, ki niste iz bogatih družin ter med sorodniki nimate odvetnikov ali notarjev, edina zanesljiva pot do klasičnega pravniškega poklica in kariere v sveti trojici sodstva, tožilstva in odvetništva povprečna ocena najmanj 8. Namreč z osmico boste v znosno kratkem času (pol do dve leti) sprejeti v sodniško pripravništvo. To pa še ni vse, kajti le z osmico lahko kandidirate na mesto mladega raziskovalca na univerzi in začnete z akademsko kariero, osmica pa je tudi magični B+, ki se zahteva za vpis na podiplomski študij v tujini. Sicer pa boste počeli kaj drugega, kar pa ni nujno slabše. Vso srečo!

Pripravništvo in pravniški državni izpit

Novo orodje pravne logike – argumentum sanae mentis rusticorum