Based in Sydney, Australia, Foundry is a blog by Rebecca Thao. Her posts explore modern architecture through photos and quotes by influential architects, engineers, and artists.

Pozabljeno zgodovinsko izročilo

[prvič objavljeno decembra 1993]

Verjetno bi danes na svetu le težko našli univerzo ali državo, v kateri se v zvezi s pravnim študijem ne bi srečevali s povsem načelnimi problemi. Podobno kot druge discipline, tako je tudi študij prava prišel do točke, na kateri se je treba opredeliti, ne toliko glede njegove konkretne, kot glede njegove načelne vsebine. Ob nenehnem naraščanju količine normativni aktov, ob širjenju sodne prakse in ob vse bolj poglobljenem primerjalnopravnem znanju, se z vse večjo ostrino zastavlja vprašanje, kako naj izgleda pravni študij in kaj naj bo njegov predmet.

Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej opredeliti tiste lastnosti, ki so bistvene za dobrega pravnika oziroma po katerih se dober pravnik loči od slabega. Še bolj kot lastnosti dobrega pravnika, je treba opredeliti tiste lastnosti, ki sploh opredeljujejo pravnika. Večkrat je namreč slišati, da lahko tudi nepravnik ustrezno uporablja normativne akte in opravlja pravno delo. Pravniki menda samo komplicirajo stvari, ki so sicer vsem jasne.

Ker vemo, do kakšnih nesmislov in napak lahko pripelje laična razlaga pravnih besedil, lahko ta ugovor že takoj in v celoti zavrnemo. Kljub temu pa je zanimivo, da podobnih ugovorov ne srečamo v zvezi z nobenim drugim tradicionalnim poklicem, še zlasti ne v zvezi s poklici s področja tehnike, naravoslovja ali medicine. Le v zvezi s pravom lahko ugotavljamo, da se nanj vsak spozna; čim manj je imel z njim opravka, tem bolj gotove sodbe daje. Pri tem znajo nepravniki hitro utišati pravnika, ki bi si usodil soditi o vprašanjih z njihovega področja.

To "neenakopravnost" pogojuje specifična narava pravniškega dela. Po eni strani posega pravo na vsa področja človekovega življenja, po drugi strani pa morajo (oziroma bi vsaj morali biti) individualni in splošni pravni akti taki, da bi jih lahko razumeli vsi ljudje, torej tudi tisti, ki nimajo nobene pravne izobrazbe. Oboje seveda izključuje posebno specializacijo oziroma posebno, na zunaj vidno nadarjenost za pravniško delo. Čeprav seveda ni dvoma, da je nekdo bolj, drugi pa manj nadarjen za pravnika, ni mogoče govoriti o posebni, na zunaj opazni in vnaprej vidni nadarjenosti, kot npr. pri glasbi, matematiki, fiziki, jezikih ipd.

Navidezna nevtralnost pravniškega dela in semantična neposrednost pravnih pravil, v katerih se le-to artikulira, je skupaj s pogosto nedoslednim, nestrokovnim in površnim delom pravnikov povod za pogost občutek, da je pismenost dovolj za kompetentno razpravljanje o pravnih vprašanjih. S tem pa smo prišli do delnega odgovora na zastavljeno vprašanje, kaj je temeljna značilnost pravnika. Negativno torej lahko rečemo, da bistvo pravne izobrazbe ni v poznavanju pravnih besedil v njihovi izključno tekstovni podobi. Za njihovo pravilno razumevanje in aplikacijo je potrebno več kot to. Tisto, po čemer bi se pravnik moral razlikovati od običajnega človeka zdravega razuma in neoporečne pismenosti, je potemtakem način pravnega mišljenja, ki bi ga lahko imenovali pravna metoda.

Vprašanje pa je, kaj je pravna metoda in katere so temeljne značilnosti dobrega pravnika. Zanimiv in poučen odgovor na to vprašanje nam daje rimski klasični pravnik Ulpijan, ki je pred nekako osemnajstimi stoletji zapisal naslednje besede:

pr.) Tisti, ki se hoče ukvarjati s pravom, mora najprej vedeti, od kod izvira ime pravo. Poimenovano pa je po pravičnosti; pravo je namreč, kot (ga) je elegantno opredelil Celz, veščina dobrega in pravičnega (primernega - ius est ars boni et aequi).

1) Zavoljo tega nas kdo (tudi) upravičeno imenuje svečenike: spoštujemo namreč pravičnost in gojimo spoznanja dobrega in primernega (pravičnega), (s tem da) ločujemo primerno (pravično) od neprimernega (nepravičnega), razlikujemo dovoljeno od nedovoljenega, in da si prizadevamo napraviti ljudi dobre ne samo s strahom pred kaznijo, marveč tudi z opozarjanjem na nagrade, s čemer si, če se ne motim, prizadevamo za resnično in ne za lažno (življenjsko) modrost.

Na drugem mestu je Ulpijan dopolnil svoje mnenje z naslednjim besedilom:

pr.) Pravičnost je dosledna in trajna volja, priznati vsakomur tisto, do česar je upravičen.

1) Zapovedi prava (pa) so tele: pošteno živeti, drugega ne žaliti, vsakomur dati svoje.

2) Pravna znanost je poznavanje božanskih in človeških stvari (in) znanost (scientia) o tem, kaj je prav in kaj krivično.

Iz Ulpijanovih besed, ki zvenijo za današnje uho nekoliko patetično, je mogoče izluščiti štiri poteze, ki bi jih lahko označili kot bistvene značilnosti dobrega pravnika, in ki so vse do današnjega dne zaznamovale oziroma oblikovale ta poklic.

Te značilnosti so:

  • pravo je veščina; kaže se v strokovnem znanju, ki je specifično za pravno stroko; brez tega znanja ni mogoče kompetentno razpravljati o pravnih zadevah. Eden od zunanjih znakov tega znanja je natančna pravna terminologija.
  • pravo je neločljivo povezano s pravičnostjo; pravičnost, ki se kaže v doslednem prizadevanju, da se vsakomur prizna tisto, kar mu pripada, je končni cilj vsakega pravnega delovanja. Pravo, ki izgubi stik s pravičnostjo, se sprevrže v svoje nasprotje. Zreducira se na prisilo in zlorabo.
  • opravljanje pravnega poklica pomeni določen način življenja, tj. življenjsko prakso, ki se ne ravna le po veljavnem pravu, marveč skuša v skladu z načelom, da ni vse, kar je dovoljeno, tudi pošteno, udejanjati moralne norme oziroma vrednote, katerih cilj je strpno sožitje med ljudmi.
  • opravljanje pravnega poklica mora biti izraz predanosti idealu pravičnosti. Pravnik mora služiti svojemu poklicu kot neke vrste svečenik, s spoštovanjem in zavzetostjo.

Ulpijanova opredelitev prava in pravnikov sega, kot vidimo, na dve področji: na področje znanja in na področja osebnostnih lastnosti. Oboje je med seboj neločljivo povezano, tako da eno brez drugega ne more obstajati. (Dober) pravnik mora potemtakem obvladati tehnično plat svojega poklica, hkrati pa mora biti dovolj pozitivna in pokončna osebnost, da svojega 'poklicnega delovanja ne bo zlorabil ali pustil zlorabiti.  To praktično pomeni, da v posameznem primeru ne bo dopustil, da bi na njegovo strokovno in etično zmožnost dojemanja pravičnosti vplivale zunanje okoliščine nepravne narave v obliki podkupljivosti, strahu, politične moči, ideološke zaslepljenosti ipd. Tako kot sta namreč neločljivo povezani strokovna in moralna plat pravnikovega poklica, tako sta po rimskem pojmovanju neločljivo povezana tudi pravo in pravičnost. Opravljanje pravnega poklica, ki se verbalno sicer zavzema za pravičnost, v konkretnem primeru pa ji iz takih ali drugačnih razlogov obrača hrbet, ni pravo marveč njegova zloraba. Podobno velja tudi za opravljanje pravniškega poklica, ki ne poteka v skladu s pravili pravne vede. Ločevanje strokovnih prvin pravnega poklica od vrednostnega sistema pravnika je enako pogubno kot ločevanje prava od ideala pravičnosti.

Gotovo je, da gre pri opisanih lastnostih pravnika za idealno podobo, ki je v celoti ni mogoče uresničiti, tako da lahko ostaja le kot vodilo in cilj. Kljub temu pa rimskemu idealu pravnika ni mogoče veliko dodati. Mirno lahko rečemo, da bi moral imeti pravnik tudi v današnjem času enake lastnosti. Če skušamo pri tem opredeliti vpliv, ki ga ima lahko na oblikovanje takega pravnika pravni študij, potem moramo ugotoviti, da lahko pravni študij le posredno vpliva na oblikovanje pravnikovega vrednostnega sistema, da pa je lahko odločilen vpliv pravnega študija na njegovo strokovnost.

Študij na pravni fakulteti je po sami naravi le uvod v kasnejšo pravno prakso in s tem le prva etapa pravnikovega izobraževanja. Bodočega pravnika naj pripravi na kasnejšo prakso. Zato namen pravnega študija ni in ne more biti uvajanje v specialna znanja. Specializacija je mogoča takrat, ko pravnik že ima pregled nad celoto. Svoj smisel ima le takrat, kadar pomeni nadgraditev solidnega in širokega strokovnega temelja. V nasprotnem primeru namreč ne gre za specializacijo, temveč za polizobrazbo, katere posledica je t.im. fahidiotizem; le-ta je za pravnika še posebej poguben, saj je zmožnost celovitega gledanja prvi pogoj za dojemanje in uresničevanje pravičnosti.

Zaradi tega bi morala biti cilj pravnega študija predvsem temeljna pravna znanja, ki jih lahko dajejo splošni pravni predmeti. Študentu bi morali privzgojiti pravni način mišljenja, ga seznaniti s temeljnimi pravnimi pojmi in instituti, hkrati pa bi mu morali privzgojiti prepričanje, da je prizadevanje za pravičnost in pravno državo dolgoročno edina smiselna in resnična naloga pravnega dela, in da je pravni red, v katerega se poleg pravnih mešajo še drugi argumenti, dolgoročno obsojen na neuspeh. Te zavesti ne spodbujajo le pravnozgodovinski predmeti, temveč tudi pravna filozofija in načelna razpravljanja pri ostalih pravnih predmetih. V interesu pravnega sistema kot celote je torej, da se daje v okviru pravnega študija tem predmetom in vprašanjem poseben poudarek. Program pravnega študija je treba oblikovati tako, da bo študenta navajal k odgovornemu in samostojnemu ter predvsem celovitemu razmišljanju. Le po tej poti je mogoče privzgojiti občutek, da je vsako konkretno vprašanje v neprestani soodvisnosti od niza splošnih postulatov, in da samo upoštevanje teh načelnih prvin pravnega sistema lahko zagotovi njegovo konsistentnost in hkrati zmanjša možnost zunanjih vplivov na odločanje v konkretnem primeru. Predvsem pa bi moral pravni študij, zlasti prek pravnozgodovinskih predmetov, študentu privzgojiti zavest, da je vedno posameznik in ne institutcija tisti, ki nosi resnično odgovornost, in da torej sklicevanje na paragrafe ne more biti opravičilo za neetično dejanje ali početje tistega, ki odloča v konkretni pravni zadevi. Pravni študij je torej tisti, ki mora mlademu pravniku na temelju številnih sodobnih primerov in primerov iz bolj ali manj oddaljene preteklosti predočiti odgovornost, ki jo pomeni delo pravnika. Pravnik kot sodnik, tožilec ipd. pomembno vpliva na življenje v družbi. Pri tem se mora zavedati, da bo njegovo delo posredno vplivalo tudi nanj, in da bo torej tudi sam deležen učinkov svojega dela.

Gotovo je, da mora pravni študij študentu privzgojiti tudi določeno faktografsko znanje. Recepcije in z njo evropske pravne teorije ne bi bilo, ko ne bi glosatorji in postglosatorji nosili celotnega občega prava s seboj, s tem da so se morali naučiti na pamet ves Corpus iuris civilis. Neglede na to pa je bila pravna metoda in ne poznavanje predpisov tisto, ki je že v tedanjem času odlikovalo učenega pravnika.

Ta metoda, ki je prišla v rimsko pravo pod vplivom grške filozofije, je dobila svojo sistematično utemeljitev v občem pravu. Srednjeveški pravniki so pri svojem delu izhajali iz v tedanjem času splošno uveljavljene sholastične metode analize in sinteze, ki je bila skupna vsem vrstam tedanje znanosti. Po svojem bistvu se ni razlikovala od metode rimskih pravnikov. Posebnost občega prava je bila le v tem, da je bila pravniška metoda dogmatično utemeljena in splošno uveljavljena. Učili so jo na vseh evropskih univerzah in je predstavljala skupni imenovalec vseh tedanjih učenih pravnikov.

Pravna metoda, ne pa poznavanje predpisov, je bila tudi glavna razlika med učenimi pravniki, ki so izšli iz občega prava in njihovimi predhodniki. Povedano drugače: tudi pravniki, ki se niso izobraževali na srednjeveških univerzah so bili načelno zmožni poznati pravne vire tedanjega prava, niso pa jih bili zmožni enotno razlagati in uporabljati, tako kot učeni pravniki. Prav pravna metoda je bila torej tista, ki je utemeljevala izraz učeni pravnik.

Nenazadnje zaradi tehničnih sredstev, ki omogočajo hiter dostop do besedila predpisov, ima pravna metoda - kljub izredni normiranosti vseh segmentov sodobnega življenja - tudi danes prednost pred golim poznavanjem besedil predpisov. Obvladovanje pravne metode ima na delo bodočega pravnika dvojni vpliv. Pravnika, ki obvlada dialektično metodo analize in sinteze, ne bo zadovoljil odgovor na določeno vprašanje, marveč šele argumenti, ki bodo govorili za pravilnost tega odgovora. Ker se bo zavedal, da v pravu ni dokončnih opredelitev, da so le boljši in slabši argumenti, bo skušal svojo odločitev vedno utemeljiti. Tehtna utemeljitev pa je vedno močan argument.

Pri oblikovanju predmetnika pravnega študija .bi morali potemtakem v skladu s starim angleškim načelom enough is enough, but enough is neeessary, zagotoviti ustrezni minimum faktografskega znanja. Pri tem bi moralo biti tudi obravnavanje konkretnih predpisov podvrženo kritičnemu vrednotenju in zlasti stalnemu soočanju s temeljnimi pravnimi načeli. Bodoče pravnike bi morali vzgajati v dve smeri: v analitično poglobitev in v argumentirano kritičnost.

Velika naloga pravnega študija je, da študentom predoči odvisnost sleherne pravne odločitve od pravnih argumentov. Hkrati je naloga pravnega študija, da študentom privzgoji zanimanje za načelna pravna vprašanja in navado, da iščejo njihove rešitve tudi v pravni teoriji. Upoštevanje teorije v praksi bogati prakso in daje hkrati teoriji njen smisel oziroma potrjuje ali zavrača pravilnost njenih stališč ter s tem opredeljuje smer in domet njenega snovanja.

Poseben problem pravnega študija predstavlja vprašanje vključevanja prakse v delo na fakulteti. Čeprav je ves študij praviloma namenjen bodoči praksi, je po mojem mnenju smiselno vključevati v delo na fakulteti praktične primere le kot ilustracijo oziroma kot predmet analize. Pri tem je treba študente spodbujati k branju periodike, ki prinaša poročila iz prakse, še zlasti povzetke sodnih odločb. Predvsem je treba spodbujati razpravo o vseh oblikah praktičnega udejanjanja veljavnih predpisov, ob neprestanem opozarjanju na morebitne napake in stranpoti. Bistveno pri tem je soočanje s prakso s stališč teorije, kar naj v bodočem pravniku zaneti kritični dvom, da bo tudi kasneje v praksi svoja stališča kritično soočal z mnenji teorije.

Kljub vnašanju praktičnih prvin v pravni študij pa ta ne sme postati poenostavljena in nekoliko splošnejša praksa. Cilj pravnega študija je namreč poglobljeno splošno znanje in dvig pravne kulture, ki bo omogočil ustrezno delo v praksi. Predmetnik pravne fakultete zato ne bi smel biti preobsežen, da bi še dopuščal poglobitev. Poleg nekaj splošnih bi moral vsebovati temeljne pravne predmete, hkrati pa bi moral v obliki manjših izbirnih predmetov spodbujati zanimanje bodočih pravnikov in širiti njihovo obzorje.

Trdno strokovno znanje in želja po njegovem permanentnem izpopolnjevanju na eni ter prepričanje v pravičnost in občutek odgovornosti za njeno uresničenje na drugi strani morata biti enakovredni sestavini pravnikove osebnosti. Pravni študij ju mora sooblikovati in spodbujati njuno krepitev. Doslednost pri preverjanju znanja in obvladovanja pravne metode pri bodočih pravnikih ter lasten zgled učiteljev, ki morajo biti s svojo strokovnostjo in znanstveno poštenostjo ter pokončnostjo pričevalci za ideal pravičnosti, sta pot po kateri lahko pravna fakulteta doseže zastavljeni cilj. In čeprav rezultati niso izključna posledica njenega dela, ni s tem delo pravnikov nič manj tudi odraz kvalitete pravnega študija in učiteljev, ki so zanj zadolženi.

Če se na koncu vrnemo k naslovu tega prispevka, potem lahko ugotovimo, da je zgodovina z zgledi številnih znamenitih pravnikov neštetokrat potrdila Ulpijanove besede o pravu in pravni vedi. Posredno, zato pa nič manj zgovorno jih potrjujejo tudi primeri juristov, katerih pomanjkljivosti na enem od obeh področij, ki oblikujejo dobrega pravnika, so njihovo delo spremenile v karikaturo ali zlorabo.

Usoda proslulih dvornih juristov, ki so pomagali diktaturam dvajsetega stoletja, jasno kaže na to, kako minljiva je njihova slava. Pravo lahko obstane le, če je avtonomno. Samo strokovno in moralno trdni pravniki pa lahko preprečijo, da bi postalo orodje v rokah vladajočega razreda. Kot je dejal Giangaleazzo Bettone, sta v Evropi potrebna le enoten način pravnega mišljenja in enoten vrednostni sistem pravnikov.

Zakaj študiram pravo